Zmes

Zmes je snov, ki je sestavljena iz najmanj dveh vrst delcev. Zmesi ustvarimo z mešanjem čistih snovi ali zmesi. Za ustvarjanje zmesi ni potrebna kemijska reakcija.

Zmesi delimo na: homogene in heterogene. Zmes je homogena, če je s prostim očesom videti enotna, in heterogena, če je snov že s prostim očesom videti neenotna.

Zgled

Raztopina sladkorja je homogena zmes. Le z ogledom ne razlikujemo vode od vodne raztopine sladkorja, saj sta obe snovi brezbarvni tekočini. Razlikujeta po sestavi in okusu. S poskusom lahko vidimo, da pri segrevanju čiste vode v posodi ne ostane ničesar, v raztopino sladkorja pa voda izhlapi in ostanejo kristali sladkorja.

Primer heterogene zmesi je zemlja (prst), v njej lahko vidimo kamenje, pesek, vodo,... S poskusom lahko dokažemo tudi, da je zemlja res sestavljena iz več snovi in je torej zmes.

Bitumen

Bitumen je zmes naravnih ali industrijsko pridobljenih ogljikovodikovih spojin. Nastane iz nafte naravno ali umetno pri postopku destilacije. Bitumen je osnova asfalta.

Naravni bitumen je snov, podobna katranu, ki je izredno gosta in ima visoko viskoznost. Utekočini se šele segreta ali razredčena. Pri sobni temperaturi je snov podobna hladni melasi.

Eksplozija

Eksplozija je da ven. Silovita sprostitev energije zaradi hitrega zvišanja tlaka in temperature, kar ima za posledico rušilno delovanje na okolico. Da pride do eksplozije, morata biti izpolnjena vsaj dva pogoja.Hlapi vnetljivih tekočin, plin ali gorljiv prah morajo biti pomešani z zrakom v določenem razmerju (glej tudi implozija). Hitrost udarnih valov ločimo na dve vrsti:

deflagracija povzroči udarne valove, ki imajo hitrost nižjo od hitrosti zvoka.

detonacija povzroči udarne valove z nadzvočno hitrostjo.Pri tem je potrebno še poudarit, da je hitrost zvoka v področju eksplozije mnogo višja in sicer nekaj manj kot 1000 m/s. Zato govorimo o deflagracijah takrat, ko se te širijo s hitrostjo pod 1000 m/s in o detonacijah s hitrostjo nad 1500 m/s.

Eksploziv

Eksplozivna snov ali eksploziv je snov, ki vsebuje veliko količino notranje energije, ki po iniciaciji lahko povzroči eksplozijo, se pravi zelo hitro ekspanzijo snovi, katero običajno spremljajo svetloba, toplota in pritisk. Eksplozivni naboj je odmerjena količina eksplozivne snovi.

Energija, ki je shranjena v eksplizivni snovi, je lahko:

kemijska energija, na primer nitroglicerina ali žitnega prahu,

energija komprimiranega plina, na primer plina v jeklenkah ali kovinskih posodah s pršili,

jedrska energija, na primer radioaktivnih izotopov urana-235 in plutonija-239.Eksplozivne snovi se razvrščajo po hitrosti, s katero ekspandirajo. Snovi, ki detonirajo, se pravi da ekspandirajo s hitrostjo večjo od zvočne hitrosti, so zelo eksplozivne. Snovi, ki vzbuhnejo, so nizko eksplozivne. Eksplozivi se lahko razvrščajo tudi po njihovi občutljivosti. Občutljive snovi, katere inicirajo že majhne količine toplote ali majhen pritisk, so primarni eksplozivi, snovi, ki so relativno neobčutljive, pa so sekundarni eksplozivi.

Etanol

Etanol, tudi etilni alkohol, je alkohol s kemijsko formulo je C2H5OH. Etanol je pri sobni temperaturi brezbarvna kapljevina, večini prijetnega vonja. Pogosto ga imenujemo kar alkohol, ker se z njim najpogosteje srečujemo. Vsebujejo ga alkoholne pijače. V večjih količinah in koncentracijah je strupen. Uživanje etanola pri ljudeh povzroča kratkotrajne, včasih ugodne psihofizične odzive in zasvojenost.

Etanol je uporaben kot razkužilo, topilo in kot gorivo. Ker je užitni alkohol visoko obdavčen, je tehničnemu etanolu primešan strupeni metanol. Tak etanol imenujemo denaturirani alkohol oziroma denaturirani špirit.

Etanol v naravi predelujejo glive kvasovke iz sladkorja z alkoholnim vrenjem, pridobivamo pa ga tudi v petrokemiji, iz naftnih derivatov, zlasti z oksidacijo etilena. Kvasovke pri večji koncentraciji etanola odmrejo, zato je neposredno z vrenjem možno doseči do največ 25 % prostorninski delež etanola. Večjo koncentracijo dobimo z destilacijo, pri pijačah je to kuhanje žganja. Z destilacijo ni možno doseči 100-odstotne čistosti etanola, ampak le do teoretično 95,7 % (glej azeotropna zmes).

Kobalt

Kóbalt (latinsko cobaltum) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Co in atomsko število 27.

Kobalt je trden feromagneten srebrnkasto-bel element. Njegova Curiejeva temperatura je 1388 K z 1,6~1,7 Bohrovih magnetonov na atom. Pogosto ga povezujejo z nikljem, oba sta tudi značilni sestavini meteorskega železa. Sesalci potrebujejo manjše količine kobaltovih soli. Kobalt-60, umetno pridobljen radioaktivni izotop kobalta, je pomemben radioaktivni slednik in agent za zdravljenje raka. Kobalt ima relativno permeabilnost enako dvem tretjinam železove. Kovinski kobalt je običajno zmes dveh kristalnih struktur - heksagonalnega gostega sklada in ploskovno centrirane kocke. Prehod iz prve kristalne strukture v drugo poteče pri temperaturi 722 K.

Običajni oksidacijski stanji kobalta sta +2 in +3, čeprav najdemo tudi +1.

Kovina

Kovína je kemijski element. Kovine so ena izmed treh skupin elementov, ki izstopajo po svojih ionizacijskih in veznih lastnostih, poleg polkovin in nekovin. V periodnem sistemu loči kovine od nekovin diagonalna črta od bora (B) do polonija (Po). Elementi na tej črti so polkovine; elementi spodaj levo so kovine; elementi zgoraj desno pa so nekovine.

Kovine imajo nekatere fizikalne lastnosti: po navadi se lesketajo (imajo sij, lesk), imajo večjo gostoto, so raztegljive in kovne, po navadi imajo visoko tališče, pri sobni temperaturi so skoraj vse v trdnem agregatnem stanju, pri čemer izkazujejo visoko trdnost, in dobro prevajajo elektriko ter toploto. Te lastnosti so večinoma posledica slabe vezi atoma z zunanjimi elektroni (valenčni elektroni); iz tega sledi, da valenčni elektroni tvorijo nekakšno »morje« okoli atoma. Večina kovin je kemično stabilnih, z izjemo alkalnih kovin in zemeljsko-alkalijskih kovin, ki so v najbolj levih skupinah periodnega sistema.

Oksidi kovin so baze; tiste od nekovin so kisline. Alotropi kovin so po navadi lesketajoči, sijoči, kovni, raztegljivi in dobri prevodniki, medtem ko so nekovine na splošno lomljivi (trdni elementi), nimajo sijaja in so izolatorji. Nekovine so v naravi pogostejše, čeprav kovine sestavljajo večino periodnega sistema.

Nekatere zelo znane kovine so aluminij, baker, zlato, železo, svinec, srebro, titan, uran in cink.

Med težke kovine prištevamo baker, nikelj, cink, svinec, kositer, ... Imajo veliko gostoto. Definicija je bolj ljudska in po občutku. To so kovine z gostoto nad 7 kg/dm³, ki so zdravju nevarne. Škodljivost je posledica pojava, da njihovi ioni nadomeščajo ione drugih kovin, ki tvorijo aktivna mesta encimov v organizmih, zaradi česar ti encimi prenehajo delovati. Zaradi obstojnosti se kopičijo v tkivih in po prehranjevalni verigi navzgor; temu pojavu pravimo bioakumulacija.

Zlitina je zmes s kovinskimi lastnostmi, ki vsebuje vsaj en kovinski element. Zlitina se naredi z mešanjem talin. Primeri zlitin so jeklo (železo in ogljik), medenina (baker in cink), bron (baker in kositer) in duraluminij (aluminij, baker in magnezij). Zlitine narejene posebej za zelo zahtevno uporabo, kot so raketni motorji, lahko vsebujejo tudi več kot deset elementov.

Krilo

Krílo je površina, ki proizvaja aerodinamično silo pravokotno na smer gibanja skozi zrak ali drugo plinsko zmes, in omogoča letenje. Najprej se je beseda uporabljala za sprednjo okončino ptičev (ptičjemu krilu sicer ustrezneje pravimo perut), kasneje pa se je razširila za krila žuželk, netopirjev in pterozavrov, kakor tudi na letalne naprave in zrakoplove, ki jih je izdelal človek.

Krilo (košarka)

Krilo (angleško: small forward) je eden od petih standardnih igralnih mest v košarki. Košarkarje, ki igrajo na poziciji krila se smatra za ene najraznovrstnejših v košarkarski igri saj so to igralci, ki za svojo uspešnost potrebujejo zmes tako hitrosti in okretnosti branilcev kot tudi višino in moč centrov za igro proti košu. Igralno mesto nosi tudi naziv številka tri ali trojka, ki se nanaša na zaporedno številsko oznako.

Ottov motor

Ottov motor je motor z notranjim zgorevanjem. Izumil ga je nemški inženir Nikolaus August Otto

Plamenišče

Plamenišče vnetljive tekočine je najnižja temperatura, pri kateri je nad tekočino ravno dovolj hlapov, da se zmes hlapov in zraka v stiku z odprtim plamenom vname. Ko se plamen odstrani, gorenje preneha. Plamenišče je ena od lastnosti, ki služi za ocenjevanje vnetljivosti tekočin, na primer tekočih goriv.Plamenišče se meri v standardiziranem aparatu po metodi, ki je predpisana z ASTM D93 oziroma ISO 2719.

Plamenišča se ne sme zamenjati z vnetiščem, ki je običajno precej višje od plamenišča. Pri temperaturi vnetišča gorenje po odstranitvi izvora gorenja ne preneha.

Racemna zmes

V kemiji je racémna zmés ali racemát zmes, ki vsebuje enako količino levosučnega in desnosučnega enantiomera neke kiralne molekule. Prva znana racemna zmes je bila racemna kislina, za katero je Louis Pasteur ugotovil, da jo sestavljata enantiomerna izomera vinske kisline. Vzorcu z le enim od enantiomerov pravimo enantiomerno čista, enantiočista ali homokiralna spojina.

Raztopina

Raztopína je v kemiji homogena zmes sestavljena iz dveh ali več substanc. V takih mešanicah je topljenec raztopljen v topilu. Splošno znani primer je raztopina soli v vodi. V tem primeru je sol topljenec in voda topilo. Tudi plini se lahko raztopijo v kapljevinah, npr. ogljikov dioksid ali kisik v vodi. Kapljevine se lahko tudi raztopijo v drugih kapljevinah, medtem ko plini med seboj tvorijo zmesi in ne raztopin.

Primeri trdnih raztopin so zlitine, določeni minerali in polimeri, ki vsebujejo plastifikatorje. Zmožnosti substance, da se enakomerno porazporedi v drugi, imenujemo topnost. Fizikalne lastnosti substanc kot npr. vrelišče in tališče se spremenijo, ko se dodajo druge substance v raztopino. Veličino topljenca v raztopini se poda s koncentracijo. Sem spadajo molarnost, molalnost in število delcev na milijon (ppm).

Raztopine je treba razlikovati od nehomogenih zmesi kot se npr. koloidi in suspenzije.

Richard Chenevix (kemik)

Richard Chenevix, irski kemik, * 1774, † 5. april 1830, Pariz.

Chenevix je igral pomembno vlogo pri odkritju paladija, ki ga je sam opisal kot zmes živega srebra in platine; drugi so nato odkrili, da gre za nov element.

Testo

Testó je zmes moke, vode in po želji kvasa ter drugih primesi (sladkor, sol, med ...). Testo je osnova za kruh, peciva in druge pekarske izdelke.

Trdna raztopina

Trdna raztopina je raztopina enega ali več trdnih topljencev v trdnem topilu. Trdne raztopine so včasih imenovali mešani kristali.

Če ostane kristalna struktura topila po dodatku topljencev nespremenjena in če ostane zmes v eni sami homogeni fazi, se takšna zmes ne obravnava kot spojina, pač pa kot raztopina. To se pogosto dagaja kadar sta dva elementa, običajno kovini, v periodnem sistemu elementov zelo skupaj; kemične spojine nastajajo na splošno ravno nasprotno med kovinami, ki so v periodnem sistemu bolj oddaljene.

Vodikova vez

Vodikova vez je šibka kemijska vez, ki nastane v nekaterih spojinah, ki vsebujejo vodik, vezan na elektronegativen atom (O-H ali N-H skupino). Če vodik leži med dvema močno elektronegativnima elementoma, je z enim povezan s kovalentno polarno vezjo, z drugim pa z vodikovo vezjo. Vodikova vez je najmočnejša izmed medmolekulskih vezi. Povzroča, da pride do anomalij v sicer pričakovanih lastnostih spojin, pri katerih nastopa ta vrsta vezi, na primer zvišano vrelišče. Primeri nastopa vezi so voda, amonijak, vodikov fluorid, zmes alkohola in vode.

Ker je vodikova vez precej močna, je to spojino težko razstaviti na več elementov. Posledično tako težje pridemo do vrelišča te spojine.

V organskih spojinah imamo največkrat opravka z [[vodik]]ovimi vezmi med naslednjimi atomi: O-H -> O, O-H -> N, N-H -> O in N-H -> N.

Zahteva po točni medsebojni legi dveh molekul, da med njima nastane vodikova vez, daje vodikovi vezi posebno vlogo pri tvorbi specifičnih medmolekulskih struktur v bioloških sistemih.

Najznačilnejši primer je vez med bazama dveh nukleinskih kislin v deoksiribonukleinski kislini.

Vrstno število

Vŕstno števílo ali atómsko števílo je število protonov v jedru atoma, istočasno pa je enako tudi (pozitivnemu) naboju jedra in zaporedni številki elementa v periodnem sistemu elementov. Ker je atom navzven električno nevtralen, je vrstno število enako tudi število elektronov atoma. Vrstno število se običajno označuje s simbolom Z. Simbol Z je domnevno nastal iz nemške besede »AtomZahl« (atomsko število).

Vrstnega števila (Z) se ne sme zamenjati z masnim številom (A), ki je vsota protonov in nevtronov v jedru atoma. Število nevtronov (N) se izračuna iz enačbe A = Z + N. Glede na to, da imata proton in nevtron približno enako maso in je masa elektronov za večino namenov zanemarljivo majhna, je atomska masa atoma približno enaka A.

Atomi, ki imajo isto vrstno število Z in različno število nevtronov N, se pravi da imajo tudi različno atomsko maso, so izotopi. Večina naravnih elementov je zmes izotopov, zato je atomska masa elementa povprečje atomskih mas te zmesi. Trenutna standardna enota atomske mase (eam ali dalton (Da)) je definirana kot natančno 1/12 mase prostega (nevezanega) atoma ogljika 12C v njegovem osnovnem (najnižjem energijskem) stanju.

1 Da = 1,660538782(83)×10−27 kg

Wanklov motor

Wanklov motor (tudi Wanklov krožni motor, oziroma Wanklov rotacijski motor) je vrsta motorja z notranjim zgorevanjem.

Zrak

Zràk je zmes plinov, ki sestavlja ozračje Zemlje.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.