Zemeljski plaz

Zemeljski plaz je nekontroliran premik večje količine zemlje, blata, kamenja in drobirja po pobočju hriba navzdol. Plaz je posledica fizikalnih in kemijskih sprememb, ki nastanejo zaradi več dejavnikov, kot so potresi, vulkanske aktivnosti, erozija rek ali ledenikov, delovanje morskih valov, tresenje zemlje zaradi prometa, večjih strojnih del, večjih nenadnih prekomernih zbiranj vode, ki so posledica močnih padavin (dežja ali snega). Ti dejavniki vplivajo na spremembo sil, predvsem na silo teže. Posledica je, da nestabilne sestave zdrsijo v ugodnejši stabilen položaj.

Ferguson-slide
Zemeljski plaz je zasul cesto

Vrste plazov

Zemeljske plazove delimo glede na:

  • sestavo gradiva - premiki nevezanega gradiva ali kamnitih mas;
  • hitrost premikanja - trenutni zdrs, hitro in počasno plazenje, plazenje s prekinitvami;
  • velikost - usad, manjši zemeljski plaz se premakne v enem kosu; počasen premik, material se premeša - zemeljski plaz;
  • globino - so plitvi ali globoki; po inženirsko-geološki klasifikaciji to pomeni: 0 - 0,5 m zdrs humusa, 0,5 - 2,0 m plitev plaz, 2 – 5 m srednje globok plaz, 5 – 10 m globok plaz, več deset tudi sto metrov zelo globok plaz;
  • način premikanja - rotacijsko in translacijsko gibanje;
  • vrsto gradiva - splazijo se glina, melj, pesek, prod, grušč, prst, preperina, jalovina;
  • dejavnost - so aktivni, umirjeni ali fosilni ali stari plazovi.

V grobem poznamo tri vrste zemeljskih plazov:

  • padajoči plaz: ogromne pečine zgrmijo po strmem pobočju. Ob dotiku s tlemi se pogosto nalomijo v manjše kose;
  • drseči plaz: po pobočju drsijo z veliko kamenja in skalovja s hitrostjo tekoče vode. Prav tako se sprožajo drseči plazovi drobirja, sestavljeni iz tankih plasti rahle zemlje in manjšega kamenja;
  • tekoči plaz: zmes blata in vode.
052 pot v Palenque (12)
Potek sanacije zemeljskega plazu

Po Varnesu poznamo naslednje tipe plazov oziroma pobočnih procesov:

  • rotacijski zemeljski plaz (krožna drsna ploskev),
  • translacijski zemeljski plaz (drsna ploskev je vzporedna s pobočjem),
  • kamniti zdrs,
  • skalni podor,
  • skalno prevračanje,
  • drobirski tok,
  • kamniti tok,
  • preperinski tok,
  • polzenje,
  • bočni razmik.

Elementi plazu

Pri plazu ločimo:

Zgornji del, ki se imenuje odlomni rob, in je po navadi strm in izrazit, včasih tudi previsen, lahko ima polkrožno ali nepravilno obliko.

V nadaljevanju je plaz različnih oblik: vbočen, izbočen ali premočrten; plazeč material je različnih oblik v odvisnosti od oblike podlage, vrste plastičnosti, trdnosti in namočenosti materiala.

Stranski odlomni robovi so odvisni od oblike površja in hitrosti in načina premikanja plazeče mase.

Spodnji del plazu imenujemo čelo. Tu se gradivo kopiči, nastanejo tudi razpoke. Oblikuje se narivni rob. Čelo se običajno oblikuje v pahljačo.

Vzrok in povod za nastanek plazu

Vzroki za nastanek plazu so dalj časa trajajoči procesi, ki krhajo ravnovesje v zemljini. Povod pa tisti dejavnik, ki to ravnovesje podre. Glavni povodi za sprožitev zemeljskega plazu so:

  • vremensko dogajanje (močno deževje, poplave, dvig podtalnice) - vse to namoči zemljino, poveča vzgonski tlak in zmanjša sile med zrni;
  • hitre spremembe temperature (taljenje snega, umikanje ledenikov in permafrosta, spomladansko taljenje razpok);
  • potresi;
  • antropogeni posegi: spodkopavanje brežin, povečevanje naklona brežin, sečnja gozdov, rudarjenje, promet, sprememba smeri vodotokov, in drugo.

Plazovi v Sloveniji in po svetu

Mangrt 1
Posledice plazu Stože nad Mangartsko planino

V Sloveniji so zemeljski plazovi v največji meri posledica večjih prekomernih zbiranj vode (večdnevnega obilnega deževja). Zemeljski plaz tako nastane na strmem pobočju ali pečini, kjer je zemlja zelo vlažna, hkrati pa ni dreves, ki bi plaz zaustavila. Sproži se takrat, kadar postane zrahljana vrhnja plast nestabilna. Vrhnja plast zemlje zgrmi po pobočju in zasipa oz. podre vse, kar ji je na poti.

V Sloveniji naj bi bilo že med 7000 in 10.000 zemeljskih plazov, kar četrtina jih ogroža prometno infrastrukturo ali druge objekte. Do leta 2005 je bil zaključen popis plazov in vzpostavljena baza podatkov. Stanje ni dokončno, saj se vsako leto po obilnejšem deževju, sprožijo novi plazovi.

Med najhujše plazove v Sloveniji štejemo zemeljski plaz Stože nad Logom pod Mangartom 15. in 17. novembra leta 2000. Umrlo je 7 ljudi, veliko hiš je bilo porušenih in zasutih. Drugi veliki plazovi v Sloveniji so še: Macesnikov plaz izpod Olševe, Slano blato nad Lokavcem v Vipavski dolini, Strug (tudi Koseč) nad Kosečem v Drežniškem kotu, plaz nad Podrago v Vipavski dolini, plaz Rebernice izpod Nanosa, Tretičnikov plaz v Podvolovljeku, plaz v Raduhi.

Eden najhujših plazov v svetovnem merilu se je zgodil v Venezueli, ko se je leta 1999, po dveh tednih neprestanega deževja zrušila gora, plazovi so s seboj odnesli več naselij in terjali 15 000 človeških žrtev.

Največji znani plaz v Sloveniji je Ilirskobistriški fosilni plaz[1], ki se je sprožil pred približno dvema milijonoma let na območju med Ilirsko Bistrico in Volovjo rebrijo. Gre za plaz izjemnih razsežnosti. Zdrsnil je rob Snežniške planote površine približno 20 km², debeline med 200 in 250 m in prostornine okoli 5 milijard m³. Plaz je leta 2011 odkril geolog Ladislav Placer. Ker je plaz dobro ohranjen in je med največjimi na svetu, predstavlja vrhunsko geološko in geomorfološko naravno dediščino svetovnega formata.

Reference in viri

  1. Placer, L. & Jamšek, P. (2011). "Ilirskobistriški fosilni plaz – mesto na plazu". Geologija (Ljubljana) 54 (2): 203-208. Pridobljeno dne 22.6.2012.
  • Zemeljski plazovi v Sloveniji, Komac, Zorn, ZRC, 2008, ISBN 978-961-254-107-1

Zunanje povezave

17. november

17. november je 321. dan leta (322. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 44 dni.

Bovec

Bovec ( izgovorjava ) (italijansko Plezzo, nemško Flitsch) je mesto in središče občine Bovec.

Naselje leži pod južnim pobočjem Rombona, na najvišji soški terasi, ob severnem robu Bovške kotline. Poleg Rombona kotlino obdajajo še na jugu Polovnik, na vzhodu Javoršček, na severovzhodu pa Svinjak in visokogorsko kraško pogorje Kanin ali Kaninsko pogorje.

Med Javorščkom in Svinjakom v kotlino priteče reka Soča, med Svinjakom in Rombonom pa reka Koritnica. Južno od Bovca teče obdobni potok Gereš, zahodno pa Globoki potok. Oba se izlivata v potok Glijun, ki je desni pritok Soče.

Deveta nebesa

Deveta nebesa je roman Draga Graha.

Drobirski tok

Drobirski tok je gravitacijski (hiperkoncentriran) tok mešanice zemljin, hribin (skal) vode in/ali zraka, ki je sprožen z nastankom plazu pri velikem vtoku vode.Pri potovanju drobirskega toka nastane po dolini oz. grapi rana v obliki kače. Tok lahko erodira dno in boke doline, na svoji poti odnaša predmete in ustvari debele, blatne obloge na dnu doline. Končna oblika odloženega materiala je podobna jeziku z velikimi skalami na njem. Dodatno dvigovanje toka v boke lahko povzročajo centrifugalne sile. Običajno ima v razsutem stanju gostoto, primerljivo s tisto pri skalnih plazovih in drugih vrstah plazov (približno 2000 kilogramov na kubični meter), vendar zaradi razširjenega utekočinjanja sedimenta z visokimi pornimi pritiski povzroča, da lahko teče skoraj tako kot voda. Drobirski tok, ki pada skozi kanal, pogosto doseže hitrosti, ki presegajo 10 metrov na sekundo (več kot 20 kilometrov na uro), nekateri veliki tokovi so dosegli tudi veliko večje hitrosti. Drobirski tokovi z volumni segajo do okoli 100.000 kubičnih metrov, pogosto se pojavljajo v gorskih regijah po vsem svetu. Največji prazgodovinski tokovi so imeli količine, ki so presegale 1 milijardo kubičnih metrov (to je 1 kubični kilometer). Rezultat njihovih visokih koncentracij sedimentov in hitrosti je lahko zelo poguben.

Pomembnejši nesreče zaradi drobirskih tokov v dvajsetem stoletju, kjer je bilo več kot 20.000 smrtnih žrtev, so bile v Armero, Kolumbija leta 1985 in deset tisoč v državi Vargas v Venezueli leta 1999.

Zemeljski plaz Stože pod Mangartom, ki se je prvič sprožil 15. novembra 2000 in drugič 17. novembra, je kot murasti ali drobirski tok prizadel 4 km oddaljeno vas Log pod Mangartom. V dolino je zgrmelo dobrih 1,5 milijona kubičnih metrov materiala, ki se je ob obilnem deževju, zaradi prepojenosti, utekočinil in splazel.

Erik Rdeči

‎Erik Rdeči (staronordijsko Eiríkr rauði; norveško Eirik Raude), vikinški raziskovalec, * 950, okrožje Jaeder, jugozahodna Norveška, † 1003, Grenlandija.

Erik Rdeči je dobil ime po svoji rdeči bradi in laseh, morda pa tudi celo zaradi svojega jeznega značaja. Znan je kot ustanovitelj prve nordijske naselbine na Grenlandiji, otoku, ki je bil dotlej večinoma nanaseljen. Kot sin Þorvaldra Ásvaldssona je bil po tedanjih običajih patronimično imenovan tudi Eiríkr Þorvaldsson.

Okrog leta 960 je bil Erikov oče prisiljen zapustiti Norveško zaradi »nekaj umorov«, kot priča Saga o Eriku Rdečem. Družina se je naselila v nordijski koloniji na obali Islandije. Erik je sledil očetovemu zgledu: okrog leta 982 je bil izgnan z Islandije, prav tako zaradi zagrešenih umorov. Po Sagi o Eriku Rdečem naj bi si njegov sosed Thorgest od njega izposodil nekaj lesenih miznih plošč, ki jih ni vrnil. Erik se je odpravil po pojasnilo. Thorgest se je ob Erikovemu obisku čutil osramočenega, zato je začel spopad, med katerim je Erik ubil Thorgestova sinova. Drugi umor, ki ga je Erik zagrešil, se je zgodil ob njegovem vztrajanju po maščevanju za smrti njegovih sužnjev, ki so po nesreči sprožili zemeljski plaz na Valthjofovi kmetiji. Valthjof je sužnje kaznoval s smrtjo.

Erik je bil za te umore obsojen in za kazen izgnan z Islandije. S skupino somišljenikov, ki jo je popeljal s seboj, je dosegel dežele, ležeče skoraj 500 milj zahodno od Islandije, ki naj bi jih bil odkril Gunnbjörn že skoraj pred stoletjem. Tedaj so ga močni vetrovi gnali proti deželi, ki jo je imenoval Gunnbjarnarsker (Gunnbjörnove čeri). V grenlandski zgodovini je bil Gunnbjorn porinjen na stran in za pravega odkritelja otoa velja Erik Rdeči.

Erik je potoval okrog skrajne južne točke otoka, ki je bila kasneje poimenovana Rt slovesa. Nazadnje je dosegel del obale, kjer so vladali pogoji, podobni tistim na Norveškem in so obljubljali uspeh in blaginjo. Glede na Sago o Eriku Rdečem je Erik tri leta pregnanstva preživel ob raziskovanju jugozahodne obale Grenlandije, kamor je brez dvoma sodil tudi globok fjord, ki je bil kasneje poimenovan po njem. Po koncu dobe pregnanstva se je Erik vrnil na Islandijo in začel širiti zgodbe o Grenlandiji, zeleni deželi. Tako jo je poimenoval z namenom privabiti morebitne naseljence: »Možje bodo veliko bolj željni oditi v deželo, nosečo privlačno ime.« To se je izkazalo za uspešno, saj je mnogo ljudi, posebej »tisti Vikingi, ki so živeli na slabi islandski zemlji« in tisti, ki so »trpeli za lakoto« verjelo, da Grenlandija nudi široke možnosti.

Potem, ko je prezimil na Islandiji, se je Erik leta 985 z velikim številom kolonistov vrnil na Grenlandijo. Naselitveni podvig so izvedli z 25 ladjami, od katerih jih je 14 doseglo cilj, ostale pa so se izgubile na morju. Ustanovil je dve koloniji na njeni zahodni obali: Eystribyggð, Vzhodno naselbino (v bližini današnjega Narsarsuaqa) in Vestribyggð, Zahodno naselbino (v bližini Nuuka). Ta kraja, ki sta pravzaprav ležala na severu in jugu, sta se izkazala kot edina primerna za kmetijstvo. Med poletjem, ko so bile vremenske razmere bolj primerne za potovanje, je vsaka od naselbin poslala skupino mož na lov v zaliv Disko. Tako so naseljenci prišli do hrane, tjulnjev (uporabljali so jih za vrvi), slonovine (iz oklov) in nasedlih kitov.

V Vzhodni naselbini je Erik zase osnoval posestvo Brattahlíð v bližini današnjega Narsarsuaqa. Imel je naslov najvišjega poglavarja Grenlandije in kot tak je bil zelo premožen in spoštovan.

Naselbina je cvetela, število njenega prebivalstva je preseglo 3000. Živeli so na širšem področju v okolici Eriksfjorda in okoliških fjordov. Izvorni skupini naseljencev so se pridružili novi, ki so se za preselitev odločili zaradi prenaseljenosti Islandije. Ena od takih skupin, ki je prispela leta 1002, pa je s seboj prinesla bolezen, ki je zdesetkala prebivalstvo naselbine. Skupaj s številnimi drugimi pomembnimi prebivalci je pozimi leta 1003 umrl tudi Erik. Kljub temu se je naselbini uspelo znova postaviti na noge. Ohranila se je, dokler ni v 15. stoletju mala ledena doba Grenlandijo v očeh Evropejcev naredila za nepomembno. Drugi razlogi za propad so bili tudi zanemarjanje naselbine s strani Norveške, plenitve gusarjev in spori z Inuiti, preseljujočimi se na ozemlja naseljencev.

Kolikor je znano, sta Erik in njegova žena Þjóðhildr (Thorhild) imela štiri otroke: hčer Freydís in tri sinove, Leifa, Þorvalda (Thorvalda) and Þorsteinna (Thorsteina). Erik je bil za razliko od sina Leifa nekristjan. Leif Erikson je kot prvi Viking, ki je odkril Vinlandijo (Severno Ameriko), tam ustanovil tudi prvo krščansko cerkev na ameriških tleh (ni pa verjetno, da je bil obenem tudi prvi grenlandski kristjan). Leif je očeta povabil na svoje potovanje proti Vinlndiji, vendar je med potjo v pristanišče padel s konja, kar je imel za slab znamenje in se zato za potovanje ni odločil. Naslednjo zimo po sinovemu odhodu je Erik umrl. Morda ga je žena na smrtni postelji spreobrnila v krščansko vero.

Log pod Mangartom

Log pod Mangartom (italijansko Bretto; nemško Behrt) je razpotegnjeno obmejno naselje v Občini Bovec v Posoških Julijskih Alpah. Sestavljajo ga gručasta dela Spodnji in Gorenji Log ter zaselki Loška Koritnica, Možnica in Pustina.

Po ledeniško preoblikovani dolini Loška Koritnica teče reka Koritnica, ki je med Spodnjim Logom in Možnico izdolbla globoka korita. Na njej sta manjši hidroelektrarni: zgornja iz leta 1928 do katere so po ceveh speljali Mangrtski potok in spodnja, pri Možnici, pa iz leta 1911, postavljena zaradi rudnika v Rablju.

Hiše so bovškega alpskega tipa, vrhhlevne z visokimi strehami. Številne so danes preurejene v počitniške hiše. Nekoč prometno pomembno naselje, ki je živelo od pripreganja, vzdrževanja ceste, pluženja snega ter rudnika svinca in cinka v Rajblu, se vse bolj spreminja v turistično. Tudi v Logu so poskušali z rudarjenjem, vendar je bilo rude premalo. Domačini na skromnih površinah pridelujejo krompir, fižol, repo in korenje, ob hišah je nekaj sadja, sicer pa se ukvarjajo z živinorejo (krave in drobnica). Danes sta opuščeni planini Možnica in Koritniška planina, pasejo še na Mangrtski planini. Glavna hrana domačinov je bila zato skuta, sir, čompova polenta, batuda,... Okoliška pobočja so porasla z gozdom bukve, gabra in smreke.

Med obema gručama hiš je 4,5 km dolg predor Štoln, ki so ga izvrtali leta 1903 za odvod vode iz rudnika svinca v Rajblu (Cave del Predil). V njem so med prvo svetovno vojno zgradili tudi električno železnico, s katero so se rudaji prevažali na delo. Do vstopa Slovenije v Schengenski prostor, je bil pred vhodom tudi obmejni mejni prehod in kapelica sv. Barbare.

Župnijska cerkev sv. Štefana iz 18. stoletja ima bogato okrašeno notranjost. Stropne poslikave so delo Ivana Groharja.

Ob pokopališču je še cerkev lurške Matere božje. Ob vaškem pokopališču je tudi vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne s spomenikom padlim borcem delo nekega češkega kiparja. V kraju je Trentarska muzejska zbirka.

Potok Možnica je v istoimenski ledeniški dolini izdolbel več slikovitih korit in naravnih mostov. Na vzhodu zapira dolino Koritnice mogočna Loška stena s kamninskimi skladi, postavljenimi v različnih smereh. Z Loške stene teče potok Fratarica, ki je ustvaril okoli 120 m visoko stopnjo, prek katere pada slap Veliki Drsnik s skupno višino 112 m. V bližini je tudi slap Parabola.

V Logu se je rodil gradbenik Mihael Štrukelj (1851-1922) po katerega načrtu so zgradili veliko dvorano tržaškega kolodvora. Od tod je doma Zorko Jelinčič (1900-1965), narodni delavec, alpinist in publicist,

Naselje leži na potresno ogroženem področju, in je bilo močno prizadeto v potresu leta 1998. V letu 2000 je naselje močno prizadel zemeljski plaz drobirskega toka Stože, ki je porušil več objektov in popolnoma spremenil okolico.

Mestni dom, Ljubljana

Stavba Mestnega doma stoji ob Krekovem trgu v Ljubljani. Danes sta v njej Lutkovno in Šentjakobsko gledališče.

Nevado del Huila

Nevado del Huila (IPA) /nɛˈvɑː.do dɛl ˈwi:.la/) je s 5.365 metri najvišji ognjenik v Kolumbiji, ki leži v departmaju Huila. Ognjenik je spal 500 let, leta 2007 pa se je v njem spet začelo seizmično delovanje. Prve znake delovanja so zabeležili 20. februarja 2007, do novembra 2008 pa so zaznali več kot 7000 manjših dogodkov v notranjosti ognjenika. V pričakovanju izbruha je bilo v štirih kolumbijskih departmajih (Cauca, Huila, Caldas ter Valle del Cauca razglašeno stanje pripravljenosti. Dva izbruha ognjenika sta sledila aprila 2007. Aprila 2008 je sledil še en izbruh, večji izbruh pa je sledil novembra 2008.

Parma (pokrajina)

Pokrajina Parma (v italijanskem izvirniku Provincia di Parma, izg. Provinča di Parma) je ena od devetih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Emilija - Romanja. Meji na severu z deželo Lombardija, na vzhodu s pokrajino Reggio Emilia, na jugu z deželama Toskana in Ligurija ter na zahodu s pokrajino Piacenza.

Pentelik

Pentelik (grško Πεντέλη, Πεντελικόν ali Πεντελικό Όρος) je gorovje v Atiki v Grčiji severovzhodno od Aten in jugozahodno od Maratona. Njegova najvišja točka je vrh Pirgari z nadmorsko višino 1109 m. Gorovje je v velikem delu prekrito z gozdom (okoli 60 ali 70 odstotkov) in ga je mogoče videti z južnih Aten prek ravnine Pedija, z gore Parnita in južnega dela severnega predmestja Aten. Naselja, ki obdajajo gorovje, so med drugimi Vrilisija, Penteli, Ekali, Dioniz in Gerakas.

V antičnih časih se je imenoval tudi Brilisos ali Brilitos (grško Βριλησσός, Βριληττός), kar je izvor imena bližnjega kraja Vrilisija.

Prvotno ime izvira iz starodavne deme (upravne enote) Pentele.

Plaz

Plaz je gmota snovi, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol. Glede na snov ločimo:

zemeljski plaz,

snežni plaz.

Pobočni procesi

1.) POBOČNI PROCESI

Transport gradiva omogoča izravnavanje razlik v razporeditvi gradiva in je pomemben dejavnik preoblikovanja površja. Poteka na različne načine. Najpogostejše je odnašanje gradiva zaradi gravitacije in delovanja vode. Manjše je premeščanje zaradi delovanja vetra in snega. Velik del kamnine in preperine se prenaša v obliki suspenzije in raztopine. Količino gradiva, ki se z različnimi procesi premika po pobočju navzdol, lahko merimo z zajezitvami. Iz nje sklepamo na intenzivnost erozijskih procesov v zaledju (Morgan 1979).

Gravitacijski transport poteka z valjenjem, kotaljenjem, skakanjem ali padanjem po pobočju navzdol (skalni podori). Poteka s tako imenovanimi pobočnimi procesi. Ti so še polzenje in soliflukcija, različni tokovi, na primer blatni, drobirski, kamniti, in plazenje, na primer usadi, zemeljski plazovi (Slušatelji…1971; Zorn, Komac 2002a).

Pobočni procesi potekajo tako v podvodnem kot v kopnem okolju. Podvodni pobočni procesi so pomembnejši za kamninski zapis Zemlje in so običajno obsežnejši od kopenskih (Skaberne 2001a,2001b). Posledice tovrstnih procesov pod morsko gladino lahko na kopnem opazujemo v sedimentnih kamninah. Tako so se na primer ob turbiditnih tokovih odložile kamnine, ki sestavljajo fliš.

Veliki podvodni pobočni procesi se dogajajo na robovih aktivnih celinskih litosferskih plošč, kot kaže primer ob severni perujski obali. Na morskem dnu s površino približno 1000km², na območju med 5º15' in 6º5' južne zemljepisne širine je bilo odkrito pobočno premikanje, pri katerem je bila prostornina gmote ocenjena na 250 km² (Duperret in ostali 1995). Iz Arktičnega oceana poročajo o premiku 1350 km³ gradiva (Vanneste, Mienert, Bünz 2006).

Med recentnimi pobočnimi procesi na kopnem si tako velikih gmot v premikanju ne moremo predstavljati, še manj pa si lahko predstavljamo pokrajinske posledice tovrstnih premikanj. V omenjenem primeru se premika območje, veliko približno za dve tretjini Julijskih Alp.

Največji znani pobočni procesi na kopnem izhajajo predvsem iz prazgodovinskega obdobja. Tako je največji znani kamniti zdrs v Alpah nastal pri kraju Flims v švicarskem kantonu Graubünden. Sprožil naj bi se pred najmanj 8300 leti, po ocenah pa je njegova prostornina okrog 11km³.

Gradivo je odloženo na več kot 50 km² ozemlja (Poschinger, Haas 1997; Poschinger 2002). Največji znani skalni podori v Vzhodnih Alpah so nastali na Drobaču v Ziljski dolini. Njihova skupna prostornina je 1 km³ oziroma 1,000,000,000 m³ (Zorn 2002a).

2.) VZROKI IN POVODI ZA NASTANEK POBOČNIH PROCESOV

Za razumevanje neprestanega geomorfnega dogajanja moramo razlikovati vzroke in povode pobočnih procesov. Ti so največkrat le na prvi pogled posledica izjemnih dogodkov, kot so potresi ali močne padavine, ki so po navadi le sprožitelj ali povod geomorfnih procesov. Povodi delujejo kratek čas in odločajo le o času sprožitve gradiva, ne pa tudi o njegovi količini. Na sprožitev vpliva splet dalj časa trajajočih dejavnikov (vzrokov). Tako je potres lahko povod ali sprožitelj geomorfnega procesa, ali pa le eden od vzrokov, ki počasi načenjajo stabilnost pobočja. Določen dogodek ali proces je povod v tistem trenutku, ko dejansko pride do sprožitve gradiva, sicer pa je le delček v mozaiku vzrokov.

Vzroki za pobočne procese so dejavniki, ki daljši čas delujejo na območje sprožitve in krhajo ravnovesje. Tisti dejavnik, ki dokončno podre dinamično ravnovesje v sistemu oziroma sistem sune prek praga v novo ravnovesno stanje pa je povod. Po sprožitvi se na območju vzpostavi dinamično ravnovesje na novi ravni, ki vztraja toliko časa, dokler novega sistema vzroki ne privedejo do novega praga, povod pa spet čezenj.

Površje je odprt sistem, v katerega se vedno znova vzpostavlja dinamično ravnovesje, tako da vsaki spremembi zunanjih okoliščin sledi niz prilagoditev celotnega sistema, na pobočju tudi z njihovim podiranjem, in ponovna vzpostavitev ravnovesja v skladu z novimi okoliščinami.

Ponekod se razmerje med geomorfnimi procesi in reliefnimi oblikami odraža naklon površja. Ker so nekateri nakloni značilni za določen geomorfni proces (na primer naklon posipnega kota), pride s spremembo zunanjih okoliščin do spremembe naklona površja (Komac 2006).

Vzroki za nastanek pobočnih procesov so sila različni (Zorn 2001, 16-20; Zorn, Komac 2002, 11-12):

•notranji ali endogeni vzroki:

-premikanje litosferskih plošč,

-(neo)tektonsko dviganje gorovij,

-potresi;

•zunanji ali eksogeni vzroki:

-vremenska dogajanja:

-padavine,

-nihanje ter spremembe pH in kemične sestave podtalnice,

-spomladansko taljenje ledu v razpokah,

-taljenje snega in ledu,

-odlaganje drobnozrnatih delcev na drsnih ploskvah,

-preperevanje kamnine (kamnina razpada v manjše delce):

-mehansko,

-kemično;

-erozija:

-ledeniška,

-rečna,

-vetrna;

•biogeni vzroki:

-biološko preperevanje:

-korenine dreves se razraščajo med nezveznostmi v kamnini ter zaradi debeljenja pritiskajo in širijo razpoke,

-nabrekanje tkiv mahov in lišajev v razpokah in porah;

•zunajzemeljski vzroki:

-motnje pri gibanju Zemlje (vpliv na podnebne razmere),

-premikanje zemeljskih tečajev (vpliv na podnebne razmere);

-trki nebesnih teles:

-neposredni vpliv (rušitev pobočij),

-posredni vpliv (podnebne spremembe);

•antropogeni vzroki:

-neposredni vzroki:

-gradnja na nestabilnih pobočjih,

-posegi v pobočja, gradnja usekov, povečevanje naklona pobočij,

-akumulacijska jezera,

-spremenjene vodne razmere,

-pretirana raba prostora,

-miniranje,

-vojaški posegi;

-posredni vzroki:

-propadanje gozdov;

-spremembe podnebja:

-ekstremni podnebni dogodki,

-spremembe padavinskih režimov,

-umikanje ledenikov in permafrosta.

Poglavitni povodi za nastanek pobočnih procesov so (Zorn 2001,21; Zorn, Komac 2003;12-13):

•vremenska dogajanja:

-ekstremne padavine (močne in/ali dolgotrajne),

-nenaden dvig podtalnice,

-poplave;

•hitre temperaturne spremembe:

-taljenje snega,

-umikanje ledenikov iz permafrosta v poznem pleistocenu, v sodobnosti pa v višjih nadmorskih višinah in višjih zemljepisnih širinah,

-spomladansko taljenje razpok;

•potresi,

•trki nebesnih teles;

•antropogeni posegi:

-spodkopavanje pobočij in gradnja usekov,

-povečanje naklona pobočij;

-pretirana raba prostora:

-gradnja naselij na nestabilnih območjih,

-gradnja infrastrukturnih objektov (ceste, železnice, smučarske proge),

-sečnja gozdov ali drugi posegi v vegetacijo,

-povzročanje tresljajev (promet, miniranje),

-rudarjenje,

-kmetovanje (čezmerna paša);

-nenaden dvig podtalnice (akumulacijska jezera),

-povečan odtok vode, sprememba oziroma usmeritev odtokov padavinske vode na nestabilno območje, odnašanje preperine.

3.) POKRAJINSKI UČINKI POBOČNIH PROCESOV

Pobočni procesi v pokrajini povzročajo spremembe na mestu nastanka, na območju potovanja gradiva in na območju odlaganja ali akumulacije. Vplivajo na naravo (fizičnogeografski učinki) in na človeka (družbenogeografski učinki). Poglavitni fizičnogeografski učinki pobočnih procesov so naslednji (Zorn 2001, 99-103;Zorn,Komac 2002, 13):

• Neposredni učinki, ki nastanejo zaradi premikanja gradiva po pobočju:

- spremembe reliefnih oblik na mestih sprožitve,

- nastanek tenzijskih (napetostnih) razpok, vzporednih z odlomno ploskvijo,

- reliefne poškodbe,

- poškodbe na prsti in rastlinstvu,

- poplave in udarni valovi

- zračni udar;

• posredni učinki, ki nastanejo po odložitvi gradiva:

- kupi premaknjenega gradiva na pobočjih in na dnu dolin (sprememba morfologije območja),

- nastanek jezer z a odloženim gradivom,

- usedanje jezerskih sedimentov

- zamočvirjena območja za pregradami iz odloženega gradiva,

- preboji odloženega gradiva,

- sprememba hidroloških razmer na mestu odložitve,

- spremembe prsti in rastlinstva,

- sprememba mikroklime.

Poglavitni učinki pobočnih procesov na človeka so naslednji (Zorn 2001, 107-114; Zorn in Komac 2002, 13, 16):

• neposredni učinki, ki nastanejo zaradi premikanja gradiva:

- poškodbe alpinističnih smeri, planinskih in zavarovanih plezalnih poti (Krn, skalni podor, 12.4. 1998),

- poškodbe infrastrukturnih objektov (Trenta, skalni podor, v letih 1989 in 1993),

- poplave in udarni valovi (Podvolovjek zemeljski plaz, november 1990),

- poškodbe stanovanjskih in drugih objektov (Log pod Mangartom, drobirski tok, november 2000),

• posredni učinki na človeka, ki nastanejo po odložitvi gradiva:

- vpliv na kulturno pokrajino (opuščanje obdelave, ogozdovanje) in razmestitev naselij,

- nastanek pregrad in zamočvirjanje območij za njimi,

- pregrade kot reliefne prepreke za komunikacijo, promet,

- kupi gradiva kot politična, kulturna in jezikovna meja

- možna je izraba gradiva v industriji (podjetje v Srpenici izkorišča jezersko kredo, ki je nastala v jezeru za pleistocenskem skalnim podorom s Polovnika),

- hidroenergetska izraba,

- območja pobočnih procesov kot turistična območja z veliko doživljajsko vrednostjo,

- spomin na pobočne procese je ohranjen v krajevnih in ledinskih imenih ter imenih ulic

- pobočni procesi, ohranjeni v pripovedkah, pesmih in legendah (pripovedka o nastanku Rabeljskega jezera, ki jo je upesnil Simon Gregorčič).

4.) SUKCESIJA KOT PRIPOMOČEK ZA UGOTAVLJANJE STAROSTI POBOČNIH PROCESOV

Pri preučevanju večfaznosti skalnih podorov se dobro obnese datiranje s pomočjo vegetacije, saj lahko na ta način razlikujemo starejše podore od mlajših. Skalne podore, ki so nastali le z nekajletnim zamikom težko ločimo, lahko pa razlikujemo predzgodovinske skalne podore od zgodovinskih. To je nazorno vidno na območju Schütt pod Dobračem, kjer so predzgodovinski podori v celoti poraščeni z gozdom in skoraj v celoti pokriti s prstjo, na zgodovinskih podorih pa je vegetacija še v začetnih razvojnih fazah in tudi razvoj prsti je še na začetku, čeprav je od podorov minilo že skoraj 700 let.

Na podornem gradivu razlikujemo tri stopnje razvoja rastlinstva:

-Površje najprej poselijo pionirske rastlinske vrste, ki so sposobne preživeti v ekstremnih razmerah brez prsti. Te rastline koreninijo v skalnih razpokah.

-Po daljšem obdobju s preperevanjem nastane humus. Vlaga v razpokah omogoči rast različnim vrstam zelišč, trav in praproti.

-Z razvojem humusnega horizonta že nastane gostejša rastlinska odeja s pionirskim drevjem, povečini borovcem, brezo, vrbo in macesnom.

Na hitrost razvoja prsti in rastlinstva vpliva sestava podornega gradiva. Tako rastline hitreje poselijo območja, kjer je več drobnozrnatega gradiva.

Pomemben dejavnik je vrsta kamnin. Če so podorni bloki iz karbonatnih kamnin, poteka preperevanje veliko počasneje kot drugod. Ker so karbonatne kamnine prepustne za vodo, so na njih gostejše suše. Površje historičnih skalnih podorov je na karbonatnih območjih povečini slabo poraslo. Na teh območjih kemična erozija (korozija) povzroča odlašanje kamnine v obliki raztopine, tako da na nastanek preperine vplivata le mehansko in biogeno preperevanje. Zaradi spiranja v globino se lahko produkti preperevanja zadržijo le v razpokah in konkavnih oblikah, vendar se razpoke le počasi polnijo in omogočijo rast zahtevnejšim rastlinam (Pichorner 1971,82).

5.) POLZENJE

Polzenje je zelo počasno premikanje gradiva po pobočju navzdol. Po navadi poteka s hitrostjo nekaj cm do največ nekaj deset cm letno (Martin 2000,3). Procesa samega ne moremo opaziti, nanj pa lahko sklepamo posredno, po njegovih učinkih. To so povite zgornje plasti sedimentov, nagnjena drevesa, telefonski drogovi ali zidovi. Proces deluje na vseh pobočjih in je posledica premikanja posameznih delcev preperine, poteka pa tudi v obliki počasnega viskoznega toka (Penck 1972; Natek 2001).

Polzenje je najhitrejše blizu površja, kjer so še vidni učinki sušenja in vlaženja ter vlaženja in zmrzovanja. Z globino postaja proces vedno počasnejši.

Polzenje je značilno za območja, kjer temperatura gradiva pogosto preide ledišče (Mihevc 2001). Poteka v preperini, rečnih in jamskih sedimentih in je najpogosteje v plastičnih glinah. Možno je tudi polzenje trdnih kamnin, kot so glinavci, filiti, saj jih sestavlja glinasto dno.

Gradivo se premika tako, da v njem nastajajo počasne prostorninske spremembe in se notranji strižni koz zniža do te mere, da zaradi krajevnih napetosti pride do premika v stabilnejšo lego.

Če strižna napetost prekorači določeno mejo, se ravnovesje poruši in polzenje postaja vedno hitrejše, dokler ne pride do porušitve, nastanka drsne ploskve in plazenja. Ker v gradivu zaradi deformacij naraščajo napetosti, najprej nastanejo krajevne strižne razpoke. Napetost se nato prenese pred ali za razpoke, ki se zato širijo, v končni fazi pa se združijo v enotno drstno ploskev, vzdolž katere pride do plazenja. Hitrost plazenja je največja v začetni fazi, ko je kot predstopnja plazenja značilno polzenje (Ribičič 2001a, 33 in 34).

6.) SKALNI PODOR

6.1. Opredelitev skalnih podorov

V geomorfologiji kot interdisciplinarni vedi, s katero se ukvarja več znanstvenih panog in področij, se pogosto srečujemo z različnimi opredelitvami istega pojava.

V geografski literaturi se je z izrazoslovjem o premikanju zemeljskih gmot ukvarjal Gams (1956, 18), ki je zapisal, da je za skalne podore značilno, »…da se "podre" ali "posuje" živoskalno ali predvsem živoskalno gradivo, navadno na izpostavljenih mestih v steni ali na zelo ekstremnem pobočju, predstavitev pa je nagla in enkratna…Kot osnovne vzroke podorov omenjajo izpodkopavanje pobočij zaradi tekočih voda, kar ustvarja prevelike strmine, razganjanje skalovja zaradi zmrzovanja skalne vode…«V geološki literaturi o premikanju zemeljskih gmot največ pišejo inženirski geologi, ki skalni podor definirajo kot »…navadne naravne zdrse velikih blokov naravnih kamnin (apnencev, tonalitov) v alpskem ali hribovitem terenu, kjer so pobočja vertikalno nagnjena. Nastajajo ob različnih med seboj sekajočih se sistemskih razpok, pri katerih je eden po navadi blizu navpičnega nagiba. Zaradi človeškega delovanja lahko manjši podori nastanejo ob visokih in strmih umetnih usekih v trdih hribinah…« (Ribičič 1999, 19;2001a).

6.2. Vrste skalnih podorov

Za uporabo v geografiji oziroma geomorfologiji je uporabna tudi inženirsko-geološka tipizacija skalnih podorov. Glede na način premikanja in nekatere druge lastnosti razlikujemo naslednje tipe podorov (Ribičič, Vidrih 1998a, 49-52, Ribičič 1999, 111):

• ravninski ali planarni zdrs, ki nastane , kadar poteka padnica pobočja in padnica razpok v približno isti smeri,

• klinasti zdrs, ki nastane, ko je presečišče dveh sistemov razpok usmerjeno v isti smeri kot padnica pobočja in nagnjeno navzdol,

• zdrs po različnih sistemih razpok,

• zdrs po plastovitosti ob slučajni zaledni razpoki,

• zdrs v močno razpokani kamnini,

• podor ob strmo nagnjeni ploskvi plastovitosti oziroma leziki,

• podor ob navpični razpoki v pobočju, ki je v spodnjem delu spodjedeno.

7.) ZEMELJSKI PLAZ

7.1. Opredelitev zemeljskih plazov

Izraz zemeljski plaz ima več pomenskih razločkov. V najširšem smislu pomeni premik gmote kamenja, prsti, preperine s polzenjem, plazenjem ali tokom. Pomeni tudi nanos gradiva, ki je nastal s plazenjem, označuje pa še vdolbino na območju ali območje, kjer se pogosto prožijo plazovi.

V Sloveniji je aktivnih prek 8000 zemeljskih plazov, kar pomeni gostoto 0,4 plazu na kvadratni kilometer. Kar četrtina med njimi ogroža infrastrukturo in/ali objekte. V Sloveniji je največji znani pobočni proces v ožjem smislu besede, kot ga obravnavamo v tem delu, pri čemer so izključena počasna premikanja preperine in nesprijete kamnine s polzenjem, prazgodovinski podor Kuntri na južnem pobočju Polovnika v Julijskih Alpah, ki ima prostornino 200.000.000 m³ (Melik 1962; Zorn 2002a).

7.2. Nastanek zemeljskih plazov

Premik zemeljskih gmot, zlasti prsti in preperine, lahko pa tudi zgornjega dela trdne kamnine v nižjo lego, je posledica različnih dejavnikov.

Razmerje med učinki teh dveh dejavnikov se spreminja zaradi vsebnosti vode, ki obteži pobočje in vpliva na sprijetost gradiva, na proženje lahko vpliva tudi človek. O zemeljskem plazu govorimo, ko je začetni zdrs hiter in so v naravi opazni njegovi učinki. Do zdrsa pride vzdolž ploskve znotraj gradiva, ob kateri je vrednost notranjega ali strižnega upora manjša od komponente sile teže, ki deluje v smeri pobočja.

Pri trdih kamninah je pobočje stabilno tudi, če je naklon večji od kota notranjega trenja. K stabilnosti pripomore večja kohezivnost gradiva, ki pa vpliva le do določene višine pobočja. Zato lahko v tem primeru govorimo o kritični višini pobočja, ki še omogoča njegovo stabilnost. Če se ravnovesje poruši, se znova vzpostavi ob manjšem naklonu. V idealnih razmerah je drsna ploskev zemeljskih plazov krožne ali kroglaste oblike in ni vzporedna s pobočjem. Takšne drsne ploskve so v naravi redke zaradi nehomogenosti in številnih dejavnikov, ki vplivajo na plazenje oziroma na zmanjšanje strižnega odpora.

7.3. Vrste zemeljskih plazov

Zemeljske plazove delimo glede na različne lastnosti. Najbolj običajna delitev glede na sestavo gradiva. Praviloma se s plazenjem premakne nevezano gradivo, preperina. Takšen premik poteka vzdolž drsne ploskve znotraj kamnine, na primer vzdolž kamninskih plasti, ali na stiku z drugo kamnino. Pojav prištevamo k skalnim podorom in ga v geografiji imenujemo kamniti zdrs.

Glede na hitrost razlikujemo trenutne zdrse, hitro plazenje, ki poteka s hitrostjo nekaj centimetrov na uro, in počasno plazenje, ki poteka s hitrostjo nekaj milimetrov na uro.

Glede na velikost razlikujemo usad, ki je manjši zemeljski plaz; obsega travno rušo in do 1 m debelo plast preperine. Gradivo se premakne v enem kosu in skoraj brez deformacij. Zemeljski plaz pa je počasen premik, pri katerem se gmota med premikom tudi premeša.

Glede na globino razlikujemo plitve in globoke zemeljske plazove, njihova razvrstitev pa je (Ribičič 2001a,43):

-zdrs humusa (0-0,5m)

-plitev plaz (0,5-2m)

-srednje globok plaz (2-5m)

-globok plaz (5-10m)

-zelo globok plaz (več deset, tudi več kot 100m)

Po načinu premikanja ločimo rotacijsko in translacijsko plazenje. Najpogostejši so rotacijski zemeljski plazovi s krožno drsno ploskvijo. Nastanejo v homogenih kamninah oziroma preperini, ki jih sestavljajo glinasti, meljasti ali peščeni sedimenti. Za translacijske zemeljske plazove je značilno, da je drsna ploskev vsaj približno vzporedna s pobočjem, zato pride do premika gradiva v enem kosu.

Več vrst zemeljskih plazov razlikujemo glede na vrsto gradiva. Splazijo lahko glina, melj, pesek, prod, grušč, prst, preperina, jalovina. Najpogostejši so preperinski zemeljski plazovi.

Glede na dejavnost razlikujemo aktivne(premika se z daljšimi ali krajšimi prekinitvami), umirjene (se ne premika več) in fosilne (razkriva nagubano, grbinasto površje) zemeljske plazove.

8.) PRIMERI POBOČNIH PROCESOV V ZGORNJEM POSOČJU

8.1. Pobočni procesi nad Kosečem

Nad Kosečem se je po manjših premikih, ki so trajali že dva ali tri dni, v večernih urah 22.12.2001 sprožil zemeljski plaz s prostornino približno 95.000 m³. Šlo je za kombinacijo različnih pobočnih procesov, saj je del gradiva splazel, del se je odlamljal oziroma podiral, del pa je po strugi Brsnika tekel v dolino v obliki drobirskih tokov.

Kmalu potem, ko se je sprožil zemeljski plaz, je prišlo do podiranja gradiva s strmega pobočja. Zaradi velike mase skalnega podora s prostornino približno 45.000 m³ je prišlo do plazenja pobočja pod podorom (Mikoš in ostali 2006). Splazelo gradivo, ki obsega preostalih 50.000 m³, se je ustavilo v strugi potoka Brusnika, na nadmorski višini 730 m, kar je približno 130 višinskih metrov nad Kosečem. Plaz je širok okrog 150 m, njegova debelina pa je med 5 in 10 m (Komac, Zorn 2002b). Premik je bilo mogoče natančno določiti, ker se je v nižjo lego premaknila z gozdom obdana senožet na nadmorski višini 870-900 m. Pretrgal se je suhi kamniti zid, tako da je njegov zahodni del ostal na istem mestu, vzhodno pa se je premaknil skupaj s travnikom. Skupaj je bilo premaknjenega približno 310.000 m³ gradiva (Mikoš, Fazarinc, Ribičič 2006).

Ko so padavine dosegle dnevno intenzivnost 20-30 mm, se je leta 2002 gradivo v nižje lege premeščalo z drobirskimi tokovi, ki so ogrožali Koseč. Skupaj jih je bilo več kot 20, obsegali pa so približno 1000 m³ (Mikoš in ostali 2006).

Prvo noč je preživelo zunaj domačij vseh 69 prebivalcev Koseča, ki živijo v 21 gospodinjstvih. Na domove so se vrnili 24. decembra. Na podlagi zbranih podatkov in analiz so odgovorni na Koseču določili za bivanje bolj in manj varna območja. Zaradi drobirskih tokov so zgradili nov, bolj prepusten most, ki pa ga bodo morali nadomestiti z novim. Na Koseču je bilo ogroženih sedem stavb (Mikoš in ostali 2006), poleg Koseča pa je bila ogrožena še vas Ladra v dolini Soče blizu Kobarida z okrog 153 prebivalcev (Komac, Zorn 2002b).

8.2. Zemeljski plaz na Stovžju in drobirski tok v Logu pod Mangartom

Dne 15.11.2000 se je na Stovžju na nadmorski višini med 1300 in 1700 m utrgal zemeljski plaz, ki je dosegel sotočje Mangartskega potoka in Predelice ter odnesel most na cesti Strmec-Predel. Pojav je zaradi slabih vremenskih razmer slabo dokumentiran, zato dogajanje v zgornjem delu ostaja neznanka. Gradivo je skoraj v celoti zapolnilo dolinsko dno med Mangartsko planino in omenjenim sotočjem.

Ko je prišlo do splazitve na obsežnem, 25 ha velikem območju in je bilo pobočje prizadeto v globino nekaj deset metrov, so ob zunanjem robu nastali več kot 10 metrov visoki in strmi robovi, ki so se obdržali le nekaj dni. Zaradi izpostavljenosti eksogenim procesom so se sčasoma razrahljale kohezivne vezi, ki so omogočale stabilnost strmih pobočij in iz stmega pobočja so nastala manj strma pobočja z zaobljenimi robovi.

Po sprožitvi in ustalitvi zemeljskega plazu se je v gradivu nabirala voda. Ko je bila pri približno tretjini zapolnjene prostornine dosežena kritična točka zasičenosti, se je gmota utekočinila in kot drobirski tok stekla po dolini Mangartskega potoka in Predelice. Možen povod za sprožitev drobirskega toka je tudi manjši zemeljski plaz (Komac 2001a).

Drobirski tok je potoval z veliko hitrostjo (10 m/s) in je Log pod Mangartom dosegel v približno petih minutah. Zaradi velike hitrosti, židkosti in velike količine gradiva je tok dosegel veliko vztrajnost, ki je v zavojih povzročila značilno nadvišanje. Na zunanjem robu zavoja se je povečala akumulacija (Zorn, Komac 2002a). Izračuni z modeli so pokazali, da se je čelo toka usmerjalo po obstoječih geomorfnih oblikah, zlasti strugi Predelice (Majes 2001, 83).

Drobirski tok je v Logu pod Mangartom zahteval sedem življenj, porušil in poškodoval 18 stanovanjskih in 8 gospodarskih objektov ter na površini 15 ha odložil 700.000 m³ gradiva. Dolinsko dno je bilo zatrpano nekaj metrov na debelo. Na cesti Bovec-Predel sta bila porušena dva mostova. Celotna škoda je bila ocenjena na skoraj 14 milijonov evrov. Na objektih je je bilo za 2 milijona evrov, na cestni infrastrukturi 5 milijonov, na drugi infrastrukturi pa za 3,3 milijone. Na kmetijskih zemljiščih je nastalo za 500.000 evrov škode (Komac 2000; Poročilo 2001, 10). Dan po nesreči so prebivalce izselili za cele tri mesece.

Poplave na Balkanu 2014

Poplave na Balkanu 2014 so poplavni dogodek na območju Bosne in Hercegovine, Srbije in Hrvaške v maju 2014. Poplave so posledica izjemnih padavin med 14. in 16. majem, ki jih je povzročilo območje nizkega zračnega pritiska nad Balkanom - v prizadetih državah je ciklon imenovan Tamara. Do 20. maja je zaradi poplav umrlo vsaj 49 ljudi, več sto tisoč ljudi pa je bilo evakuiranih iz svojih domov. Uradne ocene navajajo več kot 1,6 milijona prizadetih prebivalcev. Največja koncentracija prizadetih prebivalcev je v Doboju ob reki Bosni (BiH) in Obrenovcu na sotočju Save in Kolubare (Srbija). Zaradi poplav se je sprožilo več kot 2000 zemeljskih plazov.

Potres v Nepalu (april 2015)

Potres v Nepalu aprila 2015 (znan tudi kot potres Gorha) je bil močan potres, ki se je zgodil ob 11:56 po nepalskem standardnem času 25. aprila 2015, z jakostjo 7,8 Mw ali 8,1 Ms in največjo Mercallijevo intenzivnostjo VIII (hudo). V potresu je umrlo skoraj 9.000 ljudi, še skoraj 22.000 ljudi je bilo ranjenih. Njegov epicenter je bil vzhodno od okrožja Gorha pri Barpaku, njegov hipocenter pa je bil na globini približno 8,2 km. To je bila najhujša naravna nesreča, ki je prizadela Nepal od potresa Nepal–Bihar leta 1934. Gibanje tal, zabeleženo v glavnem mestu Nepala, je bilo nizkofrekvenčno, kar je v kombinaciji s časom, ko je veliko ljudi na podeželju delalo na prostem, zmanjšalo izgubo lastnine in človeških življenj.Potres je sprožil tudi snežni plaz na Mount Everestu, v katerem je umrlo 21 ljudi, zaradi česar je bil 25. april 2015 najbolj črn dan na gori v zgodovini. Potres je sprožil še en velik zemeljski plaz v dolini Langtang, po katerem je bilo pogrešanih okoli 250 ljudi.Na stotisoče Nepalcev je ostalo brez domov, celotne vasi v številnih okrožjih v državi so bile zravnane z zemljo. Stoletne stavbe v Katmandujski dolini na Unescovem seznamu svetovne dediščine so bile uničene, vključno s Katmandujskim kraljevim trgom, Patanskim kraljevim trgom, Bhaktapurskim kraljevim trgom, Tempeljem Čangu Narajan, Stupo Boudhanath in Stupo Svajambu. Geofiziki in drugi strokovnjaki so že desetletja opozarjali, da je Nepal izpostavljen smrtonosnemu potresu, zlasti zaradi svoje geologije, urbanizacije in arhitekture. Stolp Dharahara, imenovan tudi Bhimsenov stolp, devetetažni in 61,88 metrov visok stolp, je bil porušen. Bil je del arhitekture Katmanduja, ki jo je priznal UNESCO.

Nadaljnji popotresni sunki so se pojavili po celotnem Nepalu v intervalih 15–20 minut, pri čemer je en sunek dosegel jakost 6,7 Mw dne 26. aprila ob 12:54:08 NST. Tudi podeželje je bilo izpostavljeno stalnemu tveganju za zemeljske plazove. Močan popotresni sunek se je zgodil 12. maja 2015 ob 12:50 NST z momentom magnitude (Mw) 7,3. Epicenter je bil blizu kitajske meje med prestolnico Katmandu in Mt. Everestom. Več kot 200 ljudi je bilo ubitih in več kot 2500 ranjenih, mnogi so ostali brez domov.

Predelica

Predelica je potok s težko dostopno sotesko, ki se napaja iz več manjših izvirov na območju mejnega prehoda Predel v osrčju Triglavskega narodnega parka. Izliva se v reko Koritnico v Logu pod Mangartom.

V zgornjem delu soteske, do sotočja z Mangartskim potokom, so najživahnejša in najbolj na gosto posejana slapišča in slapovi, med katerimi je najvišji Predelski slap, ki je visok več kot 50 m. Srednji del soteske poteka po prodiščih od sotočja skozi osrednja korita do tolmuna, ki ga napaja 20 metrov visok Poševni slap, ki je hkrati zadnji slap Predelice. Najvišji slap v tem delu je 30 metrov visok slap Zaročenca. Spodnji del struge Predelice poteka od tolmuna skozi velik skalnat podor v Kreši, kjer ponikne, a kmalu spet privre na površje in se vrne v strugo, nato pa se v Logu pod Mangartom izlije v Koritnico.

Leta 2000 je zemeljski plaz s pobočij Mangarta močno spremenil srednji in spodnji del soteske.

Riftna dolina

Riftna dolina je linearna nižinska oblika med več višjimi ali gorskimi verigami, nastala z delovanjem geološkega razkola ali preloma. Riftna dolina je nastala na meji razmikajočih tektonskih plošč, zaradi raztezanja zemeljske skorje, širjenja površine, ki se je naknadno poglobila zaradi sile erozije. Ko so bile napetostne sile dovolj močne, da so povzročile razmikanje plošč, je srednji del bloka padel med bloka na bokih, kar je ustvarilo tektonski jarek. Padec srednjega bloka je ustvaril skoraj vzporedne strme stene riftne doline. To je bil le začetek riftne doline, saj se proces nadaljuje, dolina se širi, dokler ne postane velika kotlina, ki se napolni z usedlinami iz obrobnih sten in okolice. Med najbolj znanimi primeri takega procesa je Vzhodnoafriški tektonski jarek. Na Zemlji se lahko rifne doline pojavijo na vseh nadmorskih višinah, od morskega dna do pogorij v celinski ali v oceanski skorji. Pogosto so povezane s številnimi sosednjimi odvisnimi ali razširjenimi obsežnimi dolinami, ki se običajno štejejo za del geološko glavne riftne doline.

Sondrio (pokrajina)

Pokrajina Sondrio (v italijanskem izvirniku Provincia di Sondrio [provìnča di sòndrijo]) je ena od dvanajstih pokrajin, ki sestavljajo italijansko deželo Lombardija. Meji na severu s Švico, na vzhodu z deželo Trentinsko - Zgornje Poadižje, na jugu s pokrajinama Brescia in Bergamo ter na zahodu s pokrajinama Como in Lecco.

Zemeljski plaz Stože pod Mangartom

Zemeljski plaz Stože pod Mangartom se je prvič sprožil 15. novembra 2000 in drugič 17. novembra. Pod Stožami se je sprožil v dveh fazah in je kot murasti tok prizadel 4 km oddaljen Log pod Mangartom. Takrat se je v dolino utrgalo dobrih 1,5 milijona kubičnih metrov materiala, ki se je ob obilnem deževju v naslednjih dneh zaradi prepojenosti utekočinil in splazel.

Zidani Most

Zídani Móst je razpotegnjeno naselje v Občini Laško v soteski ob izlivu reke Savinje v Savo.

Naselje je pomembno železniško križišče, kjer se od železniške proge Ljubljana-Zagreb, zgrajene leta 1862, odcepi proga proti Mariboru. Čez Savinjo vodijo železniška mostova in kamniti cestni most.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.