Vzhodna pravoslavna cerkev

Pravoslávje spada med tri večje veje krščanstva. Od katolištva se je ločilo po vzhodnem razkolu leta 1054. Razširjeno je predvsem v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu. Za pravoslavje je značilno, da nima enotnega poglavarja, kot je papež pri katolikih. Vsaka državna ali narodna Cerkev je avtokefalna (samostojna) in ima svojega patriarha, ki je njen poglavar.

Izraz pravoslavje ali ortodoksija (grško ορθοδοξία [orthodoksìa]; iz besed ορθός [orthòs] - pravi in δόξα [dòksa] - slava) pomeni vse tiste, ki po lastnem prepričanju prav slavijo Boga. Pravoslavni kristjani opisujejo ostale kristjane, zlasti katolike, z besedo heterodoksija - tisti, ki drugače slavijo Boga.

Pravoslavje se deli na dve večji skupini Cerkva:

  1. Prvo skupino imenujemo Vzhodne pravoslavne Cerkve (ali Pravoslavne Cerkve v ožjem pomenu besede).
  2. Drugo skupino imenujemo Orientalske pravoslavne Cerkve ali Stare pravoslavne Cerkve.
Niz člankov
Krščanstvo
Krščanstvo

Osebnosti
Jezus Kristus
Devica Marija
Apostoli
Cerkveni očetje
Svetniki
Papeži

Zgodovina
Ekumenski koncili
Velika shizma
Katolištvo
Pravoslavje
Protestantizem

Osnove
Sveta Trojica
Cerkev
Sveto pismo
Zakramenti

Molitve
Oče naš
Zdrava Marija
Veroizpoved
Rožni venec

Vzhodne pravoslavne Cerkve

Med Vzhodne pravoslavne Cerkve (oziroma kratko kar Pravoslavne Cerkve) uvrščamo naslednjih 15 avtokefalnih Cerkva, s popolnoma avtonomno notranjo ureditvijo:

  • Carigrajska pravoslavna Cerkev (vključuje tudi finsko in estonsko pravoslavno Cerkev)
  • Aleksandrijska pravoslavna Cerkev
  • Antiohijska pravoslavna Cerkev
  • Jeruzalemska pravoslavna Cerkev (vključuje sinajsko pravoslavno Cerkev)
  • Ruska pravoslavna Cerkev (krajevna cerkev za območje nekdanje Sovjetske zveze, razen Armenije in Gruzije, ter za območje Kitajske in Japonske)
  • Gruzinska pravoslavna Cerkev
  • Srbska pravoslavna Cerkev
  • Romunska pravoslavna Cerkev
  • Bolgarska pravoslavna Cerkev
  • Ciprska pravoslavna Cerkev
  • Grška pravoslavna Cerkev
  • Poljska pravoslavna Cerkev
  • Albanska pravoslavna Cerkev
  • Češka in slovaška pravoslavna Cerkev
  • Ameriška pravoslavna Cerkev

Naštete Cerkve se med seboj priznavajo kot enakovredne in enakopravne in so med seboj v polnem občestvu. Obstaja tudi nekaj Cerkva, ki si prizadevajo za samostojnost, a jih ne priznavajo vse ostale naštete Cerkve, zato jih ne moremo šteti kot polnopravne članice te skupine, npr.:

Na območju Rusije deluje tudi vzporedna Ruska staroobredna pravoslavna cerkev.

Verovanje Vzhodnih pravoslavnih Cerkva

Vzhodne pravoslavne Cerkve priznavajo vsa verovanja, ki so skupna krščanskim Cerkvam že iz prvih stoletij (glej članek: Krščanstvo - Krščansko verovanje) - zlasti verovanja, ki so bila sprejeta na prvih sedmih ekumenskih koncilih in verovanja, ki jih vsebuje nicejsko-carigrajska veroizpoved. Poleg tega pa obstajajo tudi posebna verovanja oziroma verski nauki vzhodnih pravoslanih Cerkva:

  1. Priznavanje apostolskega nasledstva. Pravoslavne Cerkve poudarjajo, da je Božja milost, ki je prešla z Jezusa na apostole, potem prešla s polaganjem rok pri duhovniškem posvečenju v nepretrgani verigi na današnje pravoslavne duhovnike in škofe.

  2. Verovanje, da so pravoslavni patriarhi med seboj enakovredni. Pred velikim razkolom so priznavali tudi rimskega papeža za enega od enakovrednih patriarhov - priznavali so mu celo častni naziv »prvi med enakimi« (»primus inter pares«). Danes velja za prvega med enakimi carigrajski patriarh.

  3. Verovanje, da je zakramentov sedem in da jih lahko podeljujejo samo duhovniki. Zakramenti se v pravoslavju imenujejo tudi svete skrivnosti, saj gre za stvari, ki očitno presegajo navadno človeško razumevanje. V pravoslavju verjamejo, da je nesmiselno se z razumom poglabljati v pomen zakramentov (tako kot to delajo v katolištvu). Pri zakramentih je treba preprosto slediti Božji volji. Zakramenti so:
  4. Verovanje, da Sveti Duh izhaja samo iz Boga Očeta (glej tudi: nicejsko-carigrajska veroizpoved - dodatek Filioque).

  5. Verovanje, da je Boga primerno in potrebno častiti s postom. Pravoslavni verniki se postijo precej pogosteje kot večina drugih kristjanov.

  6. Verovanje, da je prav častiti svetnike in svete podobe, če gre pri tem za molitev k edinemu Bogu preko (s pomočjo) svetnikov in podob. Odnos pravoslavnih vernikov do podob (ikon) je dosti globlji kot v katolištvu.

  7. Verovanje, da je prav častiti Božjo mater Marijo. Božji materi Mariji je posvečenih tudi veliko praznikov v pravoslavnem koledarju.

Orientalske pravoslavne Cerkve

Med Orientalske pravoslavne Cerkve (ali Stare pravoslavne Cerkve) štejemo tiste Cerkve, ki priznavajo samo prve tri ekumenske koncile, zavračajo pa sklepe četrtega - kalcedonskega koncila. Zato jih imenujemo tudi Predkalcedonske Cerkve.

V to skupino uvrščamo naslednje Cerkve:

  • Armenska apostolska cerkev
  • Aleksandrijska koptska Cerkev
  • Etiopska pravoslavna Cerkev
  • Eritrejska pravoslavna Cerkev
  • Indijska pravoslavna Cerkev
  • Sirska pravoslavna Cerkev

Te Cerkve so zavrnile doktrino, da ima Jezus dve naravi: božjo in človeško. Na Kalcedonskem koncilu so za tiste, ki so trdili, da ima Jezus samo eno naravo, uporabili izraz monofiziti. Monofizitizem je bil potem v okviru Rimskega cesarstva prepovedan, v zgoraj naštetih Cerkvah pa se je ohranil. danes v teh Cerkvah raje uporabljajo izraz miafizitizem - temelj njihovega verovanja je, da sta v Jezusu božanskost in človeškost združeni v eno naravo. V 20. stoletju marsikdo na to gleda že z drugačnim pogledom: v srečanjih med katoliškim papežem in orientalskimi patriarhi so tako sprejeli skupno izjavo, da gre bolj za razliko v načinu izražanja kot pa za razliko v verovanju.

Asirska Cerkev

Pogosto se v med Orientalske pravoslavne Cerkve uvršča tudi Asirska Cerkev, kar pa ni pravilno, saj se po nauku precej loči od zgoraj navedenih Cerkva.

Asirska Cerkev se je ločila od ostalih krščanskih Cerkva, ko ni hotela priznati sklepov tretjega ekumenskega koncila. Po verovanju je bila Asirska Cerkev blizu nestorianizmu. Bistvo nestorianizma je ločevanje Jezusa na dve osebi: Jezusa človeka in Jezusa Boga. Obe osebi sta obstajali v istem telesu, a nista bili obe hkrati aktivni. Marija je mati Jezusa človeka, ni pa mati Boga. Čudeže je delal Jezus Bog, na križu pa je trpel Jezus človek. To je poenostavljena razlaga, a kot vidimo gre tudi tukaj predvsem za razliko v načinu izražanja.

Asirski verski voditelj Babaj Veliki (551-628) je Asirsko verovanje precej približal zahodnemu verovanju v Jezusa, ki ima eno osebnost in dve naravi - božjo in človeško.

Glej tudi

Bizantinska umetnost

Bizantinska umetnost je umetniška produkcija in izražanje Vzhodnega rimskega cesarstva (Bizanca - Konstantinopla). Združuje starokrščanske, maloazijske in aleksandrijske elemente.

Gregor Nazianški

Sveti Gregor Nazianški ali Gregorij Nazianški, imenovan tudi Gregor Teolog je krščanski škof, cerkveni oče in cerkveni učitelj, teolog in svetnik * 329, Kapadokija (Mala Azija, Rimsko cesarstvo); † 390, Nazianz.

Karies, Atos

Karies (grško Καρυές Kariés) je naselje na gori Atos, vzhodnem kraku polotoka Halkidika v severni Grčiji. Je glavno mesto in cerkveno in civilno upravno središče Avtonomne meniške države Sveta gora.

Karies je prestolnica in duhovno središče že več kot tisoč let. Beseda karies pomeni oreh, s katerim je obilno poraščena okolica mesta. Mesto leži približno na polovici polotoka na severovzhodnih obronkih Svete gore na nadmorski višini 500-600 m.

Glavna mestna cerkev je Protaton, ki je hkrati cerkev protosa - predsednika meniške skupnosti.

Latvijci

Latvijci, tudi Letonci, Leti ali Lotiši, (latvijsko latvieši, litovsko leţlizt) so baltski narod, ki živi na območju današnje republike Latvije, nekoč dela nekdanje Sovjetske zveze. Pripadajo baltski skupini narodov, podobno kot Litovci. Njihov jezik je latvijščina. Ob latvijski obali Baltskega morja nekaj sto prebivalcev uporablja tudi staro livonščino. Latvijcev je okoli 1.643.000, v sami Latviji jih živi okoli 1.487.000.

Mehmed II. Osvajalec

Mehmed II. (osmansko turško محمد ثانى‎, Meḥmed-i sānī; sodobno turško II. Mehmet), bolj znan kot Mehmed Osvajalec (turško Fatih Sultan Mehmet), je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481, * 30. marec 1432, † 3. maj 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cezarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih.

Pavel iz Teb

Pavel iz Teb, tudi Pavel Puščavnik, rimsko-egipčanski puščavnik in svetnik, * okoli 227, Egipt (rimska provinca), † okoli 342, Samostan svetega Pavla Puščavnika, Egipt.

Pavel iz Teb velja za prvega krščanskega puščavnika. Njegovo življenje z naslovom Življenje svetega Pavla, prvega puščavnika je prvi zapisal sveti Hieronim, leta 375 ali 376.

Po njegovi duhovni zapuščini so v 13. stoletju na Madžarskem ustanovili red pavlincev.

Pravoslavne Cerkve

Oznaka Pravoslavne Cerkve običajno pomeni skupino 15 avtokefalnih krščanskih Cerkva, ki jih druži enak verski nauk - (vzhodno) pravoslavje. Ker večina teh Cerkva leži v vzhodni Evropi, jih imenujemo tudi Vzhodne pravoslavne Cerkve. Cerkve iz te skupine so med sabo v polnem občestvu.

V to skupino sodijo naslednje Cerkve:

Carigrajska pravoslavna Cerkev (vključuje tudi finsko in estonsko pravoslavno Cerkev)

Aleksandrijska pravoslavna Cerkev

Antiohijska pravoslavna Cerkev

Jeruzalemska pravoslavna Cerkev (vključuje sinajsko pravoslavno Cerkev)

Ruska pravoslavna Cerkev (krajevna cerkev za območje nekdanje Sovjetske zveze, razen Armenije in Gruzije ter za območje Kitajske in Japonske)

Gruzinska pravoslavna Cerkev

Srbska pravoslavna Cerkev

Romunska pravoslavna Cerkev

Bolgarska pravoslavna Cerkev

Ciprska pravoslavna Cerkev

Grška pravoslavna Cerkev

Poljska pravoslavna Cerkev

Albanska pravoslavna Cerkev

Češka in slovaška pravoslavna Cerkev

Ameriška pravoslavna CerkevNaštete Cerkve se med seboj priznavajo kot enakovredne in enakopravne in so med seboj v polnem občestvu. Obstaja tudi nekaj Cerkva, ki si prizadevajo za samostojnost in članstvo v tej skupini, a jih ne priznavajo vse ostale naštete Cerkve, zato jih ne moremo šteti kot polnopravne članice, npr.:

Makedonska pravoslavna Cerkev

Ukrajinska pravoslavna Cerkev (Kijevski patriarhat)

Črnogorska pravoslavna Cerkev

Beloruska pravoslavna CerkevNavedene cerkve niso edine pravoslavne cerkve, ki delujejo na navedenih območjih. Med spodaj naštetimi cerkvami in konkurenčnimi cerkvami je različna stopnja nasprotovanja, predvsem pa ni medsebojnega priznavanja zakramentov.

Na območju Rusije deluje tudi vzporedna Ruska staroobredna pravoslavna cerkev.

Opomba: Oznaka »Pravoslavne Cerkve« v tukaj navedenem pomenu ni enakovredna s širšim pojmom pravoslavje, ki zajema še več drugih Cerkva, ki z zgoraj navedenimi niso v polnem občestvu (Predkalcedonske Cerkve, Asirska Cerkev, Koptska cerkev,itd).

Rimska dioceza

Rimska ali civilna dioceza (latinsko: dĭœcēsĭs iz grškega διοίκησις [dioíkesis] – upravljanje, uprava), ena od upravnih enot poznega Rimskega cesarstva, ki je nastala v tetrarhiji. Dioceza je bila vmesna raven državne uprave. Imela je več provinc in bila podrejena pretorijanski prefekturi.

Romunija

Romunija je suverena država v jugovzhodni Evropi. Meji na Črno morje, Bolgarijo, Ukrajino, Madžarsko, Srbijo in Moldavijo. Meri 238.397 kvadratnih kilometrov in ima zmerno celinsko podnebje. Država s skoraj 20 milijoni prebivalcev je sedma najšibkejša država članica Evropske unije. Glavno in največje mesto, Bukarešta, je šesto največje mesto v EU z 1.883.425 prebivalci leta 2011. Reka Donava druga najdaljša reka v Evropi, izvira v Nemčiji in teče v jugovzhodni smeri 2857 km skozi deset držav, preden se v Romuniji izlije v delto Donave. Karpati, ki prečkajo Romunijo od severa do jugozahoda, tudi moldavijski del, so dolgi 2444 m. Sodobna Romunija je bila ustanovljena leta 1859 z združitvijo podonavskih moldavskih in vlaških kneževin. Nova država, od leta 1866 uradno imenovana Romunija, se je osamosvojila izpod Osmanskega cesarstva leta 1877. Ob koncu prve svetovne vojne so se Transilvanija (Sedmograška), Bukovina in Besarabija združile s suvereno kraljevino Romunijo. Med drugo svetovno vojno je bila Romunija zaveznica nacistične Nemčije proti Sovjetski zvezi in se je do leta 1944 borila na strani vehrmahta, nemških oboroženih sil. Tega leta se je pridružila zavezniškim silam in jo je zasedla Rdeča armada. Romunija je izgubila več ozemelj. Severno Transilvanijo je ponovno dobila po vojni. Po vojni je Romunija postala socialistična republika in članica Varšavskega pakta. Po revoluciji leta 1989 je Romunija začela prehod v demokracijo in kapitalistično tržno gospodarstvo.

Romunija je država v razvoju in ena najrevnejših v Evropski uniji, uvrščena je na 50. mesto po indeksu človekovega razvoja , čeprav od leta 2017 njeno gospodarstvo narašča s predvideno letno stopnjo 5 %. Hitra gospodarska rast romunskega gospodarstva v zgodnjih 2000-ih pretežno temelji na storitvah, je proizvajalka in neto izvoznica strojev in električne energije ter vključuje podjetja, kot sta Automobile Dacia in OMV Petrom. Od leta 2004 je članica Nata in je del Evropske unije od leta 2007. Večina prebivalstva so vzhodni pravoslavni kristjani, govorijo romunščino, ki je romanski jezik. Kulturna zgodovina Romunije se ponaša z vplivnimi umetniki, glasbeniki, izumitelji in športniki.

Rusko carstvo

Za čas pred letom 1547 glej Moskovska velika kneževina, za čas po letu 1721 glej Ruski imperij.

Rusko carstvo, mnogonarodnostna monarhije pod vodstvom ruskih carjev (1547-1721).

Rusko monarhijo obravnavamo kot carstvo od leta 1547, ko se je moskovski veliki knez Ivan IV. proglasil za ruskega carja. Rusija si je v njegovem času podvrgla Kazanski in Astrahanski kanat, ni pa bila uspešna v vojni s Poljsko-Litvo in Švedsko (livonijska vojna), ki jo je obremenjevala kar 25 let (1558-83). Ivan IV. je napredne notranje reforme iz prvih let razvrednotil z neuravnovešenim vedenjem in strahovlado v drugi polovici vladanja. Ko je kmalu po njegovi smrti dinastija Rurikidov izumrla, se je v Rusiji razplamtel boj za carski prestol, v katerega so se vmešali tudi Švedi in Poljaki. Navsezadnje so domoljubni Rusi na pobudo neplemiških voditeljev vendarle našli dovolj moči, da so iz vseh slojev zbrali vojsko, ki je iz Kremlja pregnala Poljake in osvobodila Moskvo. Vseruski zemski sobor je za novega carja soglasno izvolil Mihaela Romanova in s tem pripeljal na oblast dinastijo Romanovih.

Romanovi so s pomočjo birokracije vzpostavili močno centralno oblast. Kmeta so dokončno priklenili na zemljo. Rusija je v sklop cesarstva sprejela Zaporoške kozake in z njihovo vojaško močjo na svoji strani začeli vojno s Poljsko-Litvo. Vmes se je spopadla tudi s Švedsko. Mir s Poljsko-Litvo ji je prinesel ozemlja vzhodno od Dnjepra in Kijev.

Rusija se je ponovno znašla v dinastični krizi po smrti bolehnega carja Fjodora III., ko se je oblasti za nekaj let polastila njegova častihlepna sestra Sofija. A spopad med njo in njenim polbratom Petrom, ko je ta postal polnoleten, se je izšel v korist slednjega. Peter I. je Rusijo odprl Evropi, jo moderniziral in se po zmagi v veliki severni vojni proti Švedski oklical za imperatorja. Odtlej govorimo o Ruskem imperiju.

Samostan Konstamonit

Samostan Konstamonit (grško Μονή Κωνσταμονίτου, Moní Konstamonítou) ali Kastamonit (grško Μονή Κασταμονίτου, Moní Kastamonítou) je pravoslavni samostan v meniški državi Atos v Grčiji. Stoji na jugovzhodni strani polotoka Atos. Samostan je dvajseti in zadnji v hierarhiji atoških samostanov.

Sredi 11. stoletja ga je ustanovil neznan član bizantinske aristokratske družine Kastamon ali neka z njimi nepovezana oseba s področja Kastamona v Paflagoniji. Posvečen je sv. Štefanu. Zgodovina samostana v bizantinskem obdobju je zelo nejasna, v 14. stoletju pa se je začel zmerno razvijati. Po požaru v 1420. letih ga je obnovil srbski veliki čelnik Radić. Samostan je zatem privabil veliko menihov, predvsem iz južnoslovanskih dežel, in nekaj stoletij uspešno deloval.Sedanje samostanske zgradbe so iz 18. in 19. stoletja. V njem je trenutno 20 dejavnih menihov. Samostanska knjižnica poseduje 110 rokopisov in približno 5.000 tiskanih knjig.

Samostan v Suceviți

Samostan je pravoslavni samostan v severovzhodnem delu Romunije v bližini reke Sucevița v vasi Sucevița, 18 km oddaljene od mesta Rădăuți, okrožje Suceava. Stoji v južnem delu zgodovinske regije Bukovina (severozahodna Moldavija). Leta 1585 so ga zgradili Ieremia Movilă, Gheorghe Movilă in Simion Movilă. [1]

Leta 2010 je bil samostan vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine kot ena od moldavskih poslikanih cerkev.

Seznam cerkvenih očetov

Seznam cerkvenih očetov. Zahodno krščanstvo (katoličani in protestanti) na splošno zaključuje patristično dobo na zahodu s sv. Izidorjem Seviljskim, na vzhodu pa s sv. Janezom Damaščanom, ki je umrl leta 749. Vzhodna pravoslavna cerkev pa meni, da se patristična doba še kar nadaljuje v bizantinsko obdobje in dalje. Tako je sledeči seznam razdeljen na dva dela.

Seznam verskih vsebin

Seznam verskih vsebin skuša naštevati članke, povezani z vero, verstvi in mitologijo.

Teodora II.

Teodora II. (grško Θεοδώρα [Teodóra]) je bila žena bizantinskega cesarja Teofila in od Teofilove smrti leta 842 do leta 855 regentka za svojega sina Mihaela III., * okoli 815, Paflagonija, † 15. februar 867, Konstantinopel.

Zaradi ponovnega dovoljenja čaščenja ikon, s katerim se je končal bizantinski ikonoklazem, jo Vzhodna pravoslavna cerkev časti kot svetnico. Praznuje se 11. februarja.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.