Vulgata

Vulgata (latinsko splošno razširjena, sprejeta, polno ime Vulgata versio) je latinski prevod Svetega pisma z začetka 5. stoletja, razen knjige Psalmov narejena iz izvirnikov (hebrejskih, aramejskih in grških) in v večini delo svetega Hieronima.

Vulgato je Tridentinski koncil označil za avtentičen prevod. Sčasoma je z razvojem tekstne kritike prišlo do mnogih ugovorov zaradi nekaterih razhajanj z besedili izvirnih jezikov. Bistvo problema je med drugimi pojasnil tudi papež Pij XII. v svoji okrožnici De afflante Spiritu:

Tedaj [v času Tridentinskega koncila] ni šlo za izvirne tekste, ampak za latinske prevode, ki so v oni dobi krožili med ljudmi. Cerkveni zbor je upravičeno določil, da gre med temi prevodi prednost tistemu, ki »ga je Cerkev z dolgotrajno rabo toliko stoletij odobrila.« Cerkveni zbor torej te odlične veljave ali, kakor jo navadno imenujejo, avtentičnosti Vulgati ni priznal predvsem iz kritičnih razlogov, ampak bolj zaradi tega, ker so jo Cerkve toliko stoletij zakonito uporabljale. Ta uporaba dokazuje, da je Vulgata, kakor jo je razumela in jo razume Cerkev, v stvareh vere in nraveh prosta vsake zmote, in sicer tako, da se sme, kot izpričuje in potrjuje Cerkev sama, v javnih razgovorih, predavanjih in pridigah navajati, ne da bi bila nevarnost za zmoto. Taka avtentičnost prvenstveno ni kritična, ampak juridična.[1]
Vulgata Sixtina
Vulgata Sixtina

Viri

  1. Pij XII., De afflante Spiritu, Škofijski ordinariat v Mariboru, stran 17-18.

Glej tudi

Zunanje povezave

Afra

Afra (poln latinski naziv Afra versio) je afriška različica Vetus Latine, starega latinskega prevoda Biblije iz grščine v latinščino. Prevod je nastal konec 2. stoletja v okolici Kartagine, skratka na ozemlju, kjer je bilo poznavanje gerškega jezika med ljudmi v vsem Rimskem cesarstvu najslabše. Prevod ni enoten in ni delo le enega avtorja, ampak je nastajal postopno in nekoordinirano, tako da lahko pri posamezni knjigi obstaja tudi več različic. Dokumentiran je zlasti v delih sv. Ciprijana.

Albanija

Republika Albanija ali Albanija (albansko: Shqipëria, kar pomeni dežela orlov) znana že od antičnih časov kot Ilirija. Albanija je država v jugovzhodni Evropi. Na severu meji na Črno goro, na severovzhodu na Kosovo, na vzhodu na Severno Makedonijo, na jugu na Grčijo, na zahodu na Jadransko morje, na jugozahodu pa na Jonsko morje

Albanija je bila v preteklosti ozemlje Italije, oddaljene le 76 km preko Jadranskega morja, ali vzhodnih sil (Otomanski imperij), ki so se širile v Evropo. Po drugi svetovni vojni je bila Albanija zaprta komunistična država, leta 1990 pa začela svojo tranzicijsko pot. Glavno mesto države je Tirana. Ocena prebivalstva leta 2004 je bila 3.544.808.

Državica Ptičjestrašilna

Državica Ptičjestrašilna je večplastno umetniško delo Milene Kosec, izraženo kot izmišljena država v obliki javnih dogodkov, razstav in v pisani besedi. Gre za preplet resničnosti in domišljije, družbenega in osebnega, ženskega in moškega. Zanjo je značilno raziskovanje kompleksnosti življenja skozi (osebni) predmetni svet z ženskimi očmi in kritična drža z dobršno mero samoironije.

Itala versio

Itala (poln latinski naziv Itala versio) je evropska varianta Vetus Latine, starega latinskega prevoda Biblije iz grščine v latinščino. Prevod je nastal konec 2. stoletja.

Po zaslugi tega prevoda se je Sveto pismo razširilo tudi po tistih ozemljih Rimskega imperija, kjer niso obvladali grščine. Do danes se je ohranilo 27 rokopisov Itale.

Karolinška minuskula

Karolínška minúskula je pisava razvita kot pisni standard v Evropi tako, da bi bila latinica razpoznavna v več različnih območjih. Uporabljali so jo za časa Karla Velikega približno med letoma 800 in 1200. V karolinški minuskuli so v času karolinške renesanse zapisovali kodekse, poganska in krščanska besedila ter izobraževalna dela. Pisava se je razvila v gotico in so jo prenehali uporabljati. Karolinška minuskula je bila pregledna in lažje berljiva, vendar je bila precej potratna s prostorom. Gotico so začeli uporabljati zaradi varčevanja - ker so bile črke bolj stisnjene, so lahko na isti prostor spravili več besedila.

Kri gotove smrti

Kri gotove smrti je prvi studijski album slovenske black metal skupine Valuk, izdan februarja 2017 v samozaložbi. Vsebuje osem pesmi, vse so zapete v slovenščini. Obravnavajo zgodovinsko-poganske teme, od čarovniških procesov in okultističnih motivov, do karantanskih bitk in tematike prve svetovne vojne. Album je skupini prinesel večjo pozornost v metal skupnosti, požel pa je večinoma pozitivne odzive.

Marko A. Kovačič

Marko A. Kovačič je vsestranski umetnik fantast: kipar, videast, peformer in gledališčnik.

Rojen je bil leta 1956 v Ljubljani. Živi in dela v Ljubljani.

Papež Damaz I.

Damaz I. je bil rimski papež Rimskokatoliške cerkve. * 304 n. št. v Idanha-a-Nova, Luzitanija, Španija (sedaj Portugalska); ali Rim (Italija, Zahodno Rimsko cesarstvo); † 11. december 384, Rim.

Pokopan je na Via Ardeatina v bližini Domitilinih katakomb v Rimu.

Papež Damaz II.

Papež Damaz II. ((latinsko Papa Damasus Secundus) rojen kot Popon (nemško Poppo von Brixen; italijansko Poppo de' Curagnoni), je bil nemški škof, kardinal in papež, * okrog 1000 Pildenau (Vojvodina Bavarska, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Nemčija), † 9. avgust 1048 Palestrina (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo)

Papež je bil od 25. decembra 1047 - 9. avgusta 1048, ko je umrl.

Papež Klemen VIII.

Ne sme se zamenjevati s protipapežem Klemenom VIII..Papež Klemen VIII. (rojen kot Ippolito Aldobrandini (starejši)), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 24. februar 1536, Fano, † 3. marec 1605. Rim (Papeška država, danes: Italija). Papež je bil med letoma 1592 in 1605.

Papež Pavel III.

Papež Pavel III. (rojen kot Alessandro Farnese), italijanski kardinal, škof in papež, * 29. februar 1468, Canino (Lacij, Papeška država; danes: Italija), † 10. november 1549, Rim (Papeška država; danes: Italija).

Papež Pavel III. je bil papež med letoma 1534 in 1549.

Papež Pij XI.

Papež Pij XI. (latinsko Papa Pius Undecimus), rojen kot Ambrogio Damiano Achille Ratti, je bil italijanski rimskokatoliški duhovnik, nadškof, apostolski nuncij, kardinal in papež; * 31. maj 1857, Desio (Lombardija Lombardsko-beneško kraljestvo, Avstrijsko cesarstvo – danes Italija), † 10. februar 1939 Vatikan (Apostolska palača).

Papež je bil od 6. februarja 1922 do svoje smrti 10. februarja 1939. Bil je peti in zadnji papež, ki je kot »vatikanski ujetnik« živel v Vatikanu; vse do podpisa Lateranskih sporazumov 11. februarja 1929, ko je bilo rešeno Rimsko vprašanje in je Vatikan postal samostojna država, papež pa njegov vrhovni poglavar. Znan je predvsem po svojih okrožnicah o družini, zoper nacizem in komunizem.

Papež Sikst V.

Papež Sikst V. (rojen kot Felice Piergentile da Montalto oziroma: Felice Peretti, pa tudi samo Montalto, OFM Conv), italijanski minorit, rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 13. december 1521, Grottamare, † 27. avgust 1590 Rim (Papeška država, danes: Italija)

Papež je bil med letoma 1585 in 1590.

Prevajanje

Prevajanje je proces prenosa pomena iz izvirnega jezika v ciljni jezik. Pri tem gre za prenos jezikovne in kulturne značilnosti v drug jezik. Potrebno je, da se pri samem procesu prevajanja ne izgublja pomen besed, ki je v različnih kulturah drugače obarvan. Zavedanje kulturnih razlik med izvornim in ciljnim jezikom je ključno pri delu prevajalca, saj z upoštevanjem le-tega postane prevod razumljiv in ustrezen. Vedo, ki se s tem prenosom ukvarja, imenujemo prevodoslovje.

Izhodiščno besedilo je lahko v pisni ali v govorni obliki. Kadar imamo besedilo v pisni obliki gre za pisno prevajanje. V nasprotnem primeru, ko imamo besedilo v govorni obliki, pa govorimo o tolmačenju.

Ločimo tri vrste prevajanja po strukturalistu Romanu Jakobsonu:

Intrajezikovni prevod (preubeseditev) je interpretacija določenega besedila znotraj istega jezika

Interjezikovni prevod je interpretacija besedila iz enega v drug jezik (iz izvornega v ciljni jezik)

Intersemiotičen prevod (transmutacija) je interpretacija besednih znakov s pomočjo nebesednihKljub temu da je prevajanje obstajalo že v antičnih kulturah, se je kot poklic pojavilo šele v 20. stoletju. Prevajanje poleg obrtne dejavnosti uvrščamo tudi v umetnost - obrt je zato, ker se mora prevajalec držati določenih pravil in norm, umetnost pa zato, ker lahko v prevod posega tudi sam.

Seznam redov žuželk

Seznam živečih redov in višjih taksonomskih enot žuželk (znanstveno ime Insecta) po trenutno veljavni klasifikaciji.

Stara zaveza

Stara zaveza pomeni zavezo, ki jo je Bog sklenil z Judi. Poleg tega izraz Stara zaveza pomeni tudi tisti del Svetega pisma, ki opisuje dogodke, povezane s to zavezo. Stara zaveza (ali starozavezni čas) pomeni tudi zgodovinsko obdobje, ki je povezano s to zavezo. Stari zavezi je sledila Nova zaveza, ki je povezana z delovanjem Jezusa Kristusa, zato starozavezni čas pomeni preprosto čas pred Kristusom.

Sveti Hieronim

Za druge pomene glej Hieronim (razločitev) in Sveti Hieronim (razločitev).

Sveti Hieronim [hierónim], polno ime Evzebij Sofronij Hieronim (latinsko Eusebius Sophronius Hieronymus, grško Εὐσέβιος Σωφρόνιος Ἱερώνυμος), rimski duhovnik, teolog, apologet, biblicist, prevajalec, svetnik, cerkveni oče in cerkveni učitelj, * okoli 347, Stridon, † 30. september 419 ali 420, Betlehem, Palestina.

Velja za enega izmed štirih velikih cerkvenih učiteljev, kamor sodijo še sveti Gregor Veliki, sveti Avguštin in sveti Ambrož. Najbolj znan je po latinskem prevodu Svetega pisma, ki je kasneje postal znan pod imenom Vulgata. Poleg drugih literarnih del so ohranjena tudi mnoga njegova pisma, v katerih poleg izrednega teološkega znanja kaže tudi osebno rahločutnost in svoj značilen temperament, ki dostikrat ni prizanašal s pikrostjo in odrezavostjo. Za slovenski kulturni prostor so posebej zanimiva pisma, ki jih je poslal znancem iz svojega mladostnega obdobja, in sicer v Oglej (na primer škofu svetemu Kromaciju), v Emono (ohranjeni sta Pismo devicam v Emoni in Pismo Antoniju, menihu v Emoni) ter domnevno v domači Stridon (Pismo Kastorini, svoji teti po materini strani).

Sveto pismo

Sveto pismo ali Biblija (iz starogrške besede βιβλια: biblia, kar pomeni knjige) je sveta knjiga krščanstva. Sestavljata jo dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza, po hebrejsko Tanak, predstavlja sveto knjigo tudi za pripadnike judovske vere in izhaja še iz časov pred Jezusom Kristusom.

Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini. Prevedena je v več kot 2.400 jezikov. Ima velik pomen za današnjo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz različnih strani: kot versko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodovini Judov ter dogajanju v Palestini ob začetku našega štetja.

Stara zaveza je večinoma pisana v hebrejščini, deloma tudi v aramejščini in grščini, Nova zaveza pa samo v grščini. Prvi prevod Stare zaveze v grščino se imenuje Septuaginta. Nastal je v 3. in 2. stoletju pr. n. št. Ime izvira iz domnevnega števila prevajalcev - 70. Prvi prevodi Svetega pisma v latinščino so bili narejeni iz grške Septuaginte in nosijo skupno ime Vetus Latina. Iz izvirnih jezikov pa je Sveto pismo v latinski jezik prvi prevedel sveti Hieronim v 4. stoletju. Prevod se imenuje Vulgata (latinsko splošno razširjena). Večina prevodov v evropske jezike je temeljila prav na Vulgati. Njegov zapis je bil tudi najbolj cenjen v srednjem veku. Danes pa se prevaja skoraj izključno iz izvirnega hebrejskega, aramejskega in grškega besedila.

Vetus Latina

Vetus latina je bil prvi prevod Stare zaveze v latinščino. Za izhodišče je bila vzeta Septuaginta oz. ena od poznejših recenzij. Delo je bilo prevedeno v Severni Afriki približno v 2. stoletju po Kr.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.