Vroča točka

Vroče točke so območja na Zemeljskem površju, ki predstavljajo območja velike ognjeniške aktivnosti. Vzrok vulkanske aktivnosti ni neposredno v tektonskih procesih in zato vroče točke niso omejene na robove tektonskih plošč.

Po predvidevanjih nastajajo na mestih, kjer se pod premikajočo ploščo nahajajo stalni viri visokih temperatur, ki povzročajo taljenje in konvekcijo ter ognjeniško aktivnost. Podmorske vroče točke so praviloma neeksplozivne narave, kopenske pa so lahko tako eksplozivne kot neeksplozivne. Po Zemljinem površju je najti 40 ali 50 vročih točk.

Primer vročih točk so Havaji, Yellowstone, Islandija, Azori in Kanarski otoki.

Tectonic plates hotspots-en
Pomembnejše vroče točke
Biotska raznovrstnost

Biotska raznovrstnost, tudi biološka raznovrstnost ali s tujko biodiverziteta, je stopnja raznolikosti vseh oblik življenja v nekem okolju, bodisi ekosistemu, biomu ali celotni Zemlji. Biotska raznovrstnost se nanaša na vrste, njihove genetske lastnosti in ekosisteme. Poenostavljeno gledano gre za število različnih vrst organizmov, ki živijo v določenem prostoru in raznolikost ekosistemov nekega območja.

Beseda biodiverziteta je sestavljenka iz »bio« (iz grškega bios – življenje) in »diverziteta« (iz angleške diversity – raznovrstnost). Dobeseden prevod bi bil torej »raznovrstnost življenja«. V anglosaškem svetu pogosto govorijo o »biološki raznovrstnosti« (biological diversity), v slovenščini pa je priporočen izraz »biotska raznovrstnost«.Je relativno nov pojem, ki so ga prvič uporabili šele leta 1986. Odtlej, še posebej pa po sprejetju konvencije o biotski raznovrstnosti v Riu de Janeiru leta 1992, se je število temeljnih raziskav na tem področju znatno povečalo, vzporedno pa so se zvrstile številne študije o ravnanju z biodiverziteto. Leto 2010 je bilo razglašeno za mednarodno leto biotske raznovrstnosti.

Biotska raznovrstnost s stališča človeka omogoča smotrno izrabo bioloških virov (za hrano, farmacevtska sredstva, turizem) in razumevanje pomena posameznih ekosistemov v biosferi. Hkrati pa je védenje o biodiverziteti pomembno, ker daje argumente za učinkovito varstvo narave.

Boris Sket

Boris Sket, slovenski biolog in akademik, * 30. julij 1936, Ljubljana.

Sket je leta 1958 diplomiral, leta 1961 pa doktoriral na takratni Prirodoslovno-matematični fakulteti s področja zoologije nevretenčarjev. Leta 1959 je postal asistent na Naravoslovni fakulteti (naslednici PMF), od leta 1965 na Biotehniški fakulteti, sprva kot asistent in habilitirani docent, od 1969 kot docent, od 1974 kot izredni in od 1979 kot redni profesor.

Znanstveno se ukvarja predvsem s speleobiologijo, biogeografijo, evolucijo ter sistematiko nevretenčarjev. V letih 1983-85 je bil dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani, kasneje pa tudi 37. rektor Univerze v Ljubljani (1989-91). Na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani je predaval predmete Zoologija nevretenčarjev, Evolucija in Speleobiologija, od leta 2005/6, ko je prepustil predavanja iz zoologije mlajšemu kolegu, se je prekvalificiral v raziskovalca na stopnji znanstvenega svetnika. Zdaj je upokojen, dela le raziskovalno.

Poleg znanstvenih razprav je pisal tudi poljudne članke ter – na znanstveni ali poljudni ravni – predaval o različnih temah, zlasti o speleobioloških in evolucijskih. Kot sourednik ali svetovalec ter avtor številnih člankov je sodeloval pri enciklopedičnih delih (npr. Encyclopedia of Caves and Karst Sciences in Živalstvo Slovenije). Je član uredniških odborov domačih in tujih revij, med drugim tudi področni sourednik pri »megareviji« Zootaxa. Bil je tudi predsednik Jamarske zveze Slovenije in predsednik International Society for Subterranean Biology ter nacionalni koordinator za področje biologije RS in vodja programske skupine za zoološke in speleobiološke raziskave (1998–2014).

Razložil je biogeografski vzorec dinarske podzemeljske favne – na novo jo je regionaliziral in ugotovil, da se areali vrst ne ujemajo s sodobnimi povodji, temveč verjetno sledijo predkraškim površinskim. Ob raziskovanju obalnih jam ob Jadranu je dal prve podatke o posebnostih v ekologiji somornih podzemeljskih voda, ki so jih pozneje potrdili zlasti z raziskavami v tropih. Raziskoval je območje zahodnega Balkana, pa tudi na Kreti, Cipru, Bermudih, Floridi, Šrilanki, na Kitajskem in v Keniji. V manjši meri se je posvečal raziskavam starih (»dolgoživih«) jezer, analizi primerov onesnaženja slovenskih voda in lagune El Bahira v Tuniziji; pripravljal je predloge za varstvo favne in narave na območjih dinarskega krasa.

V zadnjih desetletjih je organiziral ustanovitev laboratorija za molekulske filogenetske analize, ob tem pa tudi manjše raziskovalne skupine, ki se posveča predvsem razreševanju filogenetskih in filogeografskih problemov na dinarskem krasu (na površju in v podzemlju) in analizi biodiverzitete, zlasti podzemeljske; ugotovil je, da je dinarski kras v tem pogledu svetovna »vroča točka«. To je podprla tudi raziskava v okviru projekta PASCALIS, v katerem je vsa skupina sodelovala z raziskovalci iz petih evropskih držav.

Opisal je več kot sto za znanost novih vrst in nekaj rodov, zlasti rakov in pijavk, med drugim jamskega trdoživa (z Janezom Matjašičem) in podvrsto črnega močerila Proteus anguinus parkelj (z J. W. Arntzenom). Večidel so dinarske, a nemalo jih je z odprav na kras tropskih dežel. Med pomembnejšimi so opisi edinih troglobiotskih predstavnikov spužev in ožigalkarjev, pa novih družin rakcev Atlantasellidae in Brasileirinidae. Po njem so poimenovali okoli 35 živalskih vrst in tri rodove.

Endemit

Endemít je žival ali rastlina, ki jo je moč najti le v nekaterih omejenih predelih sveta (arealu). Fizični, klimatski in biološki faktorji lahko prispevajo k endemičnosti določene vrste. Endemizem v ekološkem smislu pomeni biti edinstven za točno določeno zemljepisno področje, habitat, državo ali kakšno drugo poljubno določljivo zemljepisno določeno področje. Da je nekaj endemično, pomeni da pripada točno določenemu kraju ali okolju in ga ni moč najti nikjer drugje.

Vrsta, ali katerakoli druga taksonomska kategorija, ki je vezana na določeno geografsko območje, je zanj endemična. Biosfera (kakršno poznamo) je endemična za planet Zemljo. Nižje sistematske kategorije (redovi, družine, rodovi, vrste, podvrste) so navadno endemične za manjša območja. Šimpanzi so endemični za Afriko, horvatova kuščarica (Lacerta horvathi) za severozahodne Dinaride in sosednje dele Alp, človeška ribica (Proteus anguinus) za podzemne vode Dinarskega krasa, soška postrv za jadransko porečje, modrozelena cepljivka (Homoethrix cerkniensi) za Cerkniško jezero, zobati krapovec (Cyprinodon diabolis) pa za en sam izvir s površino 3m * 20m v severnoameriški puščavi Mojave.

Endemite strokovno obravnavajo v okviru naravno biogeografskih enot (Dinaridi, Alpe, Karpati), v poljudni literaturi pa pogosteje upoštevajo državne meje.

Nasprotni pojem je kozmopolit.

Fragment kontinentalne skorje

Fragmenti kontinentalne skorje, delno sinonim mikrokontinenti, so fragmenti celin, ki so bili odlomljeni od glavnih kontinentalnih plošč in so oblikovali različne otoke, pogosto več sto kilometrov od kraja njihovega izvora. Izraz "kontinentalni fragment" in "mikrokontinent" je omejen na tiste, ki so manjši od Avstralije. Razen morda Zealandija, niso znani, da vsebujejo kraton (star in stabilen del kontinentalne skorje, ki je preživel nastajanje in razbijanje kontinentov in superkontinenta vsaj 500 milijonov let) ali fragment kratona. Kontinentalni fragmenti vključujejo tudi nekaj morskih grebenov in podvodnih planot.

Nekateri mikrokontinenti so fragmenti Gondvane ali drugih starodavnih kratonskih celin: Zelandija, ki vsebuje tudi Novo Zelandijo in Novo Kaledonijo; Madagaskar; severno Maskarensko planoto, ki vključuje Sejšele; otok Timor , itd. Drugi otoki, kot nekateri v Karibskem morju, so sestavljeni večinoma iz granitne skale, vendar vsi kontinenti vsebujejo tako granitno kot bazaltno skorjo, in ni jasne ločnice, katere otoke bi šteli med mikrokontinente po tej definiciji. Kerguelenska planota je velika magmatska provinca nastala kot vulkanska "vroča točka", vendar pa je bila povezana z razpadom Gondvane, saj je bil nekaj časa nad vodo in se zato šteje za mikrokontinent, čeprav ne tudi za kontinentalni fragment , medtem ko druge otoke vročih točk, kot sta Islandija in Havaji, ne štejemo niti med mikrokontinente niti med kontinentalne fragmente. To ni izbira v razvrstitvi vseh otokov: Britansko otočje, Šrilanka, Borneo in Nova Fundlandija na primer, so to kontinentalne police svojih sosednjih celin, ločene od celine s poplavljenimi celinskimi vodami.

Več otokov v vzhodnem indonezijskem arhipelagu štejemo med kontinentalne fragmente, čeprav je to sporno po teoriji. To so Sumba, Timor (Nusa Tenggara), otoki Banggai-Sulu (Sulawesi), Obi, južni Bacan in kompleks Buru-Seram-Ambon (Moluki).

Kontinentalni fragmenti (kosi Pangaee manjši od Avstralskega kontinenta):

Vzhodna Tasmanska planota

Gilbertova gora

Jan Mayen mikrokontinent

Madagaskar

Maskarenska planota

Mauritia

Deli Wallaby planote

Mogoče Sumba, Timor, in drugi otoki vzhodne Indonezije; Sulawesi je nastal preko subdukcije mikrokontinenta

Rockallski prag

Sokotra

Mikrokontinent Južni Orkney

ZealandijaDrugi mikrokontinenti:

Barbados

Kuba, Hispaniola, Jamajka in drugi granitni Karibski otoki

Kerguelenska planota

Jože Pirnat

Jože Pirnat [jóže pírnat], slovenski jamar in kartograf, * 20. oktober 1950, Ljubljana, † 17. junij 2018, Ljubljana.

Pirnat, z jamarskim imenom Jozl, je znan predvsem po svojem delu pri dokumentiranju prek 600 jam obsegajočega podzemskega sistema Kaninskega pogorja, kjer je naredil tudi načrte nekaterih najglobljih brezen.

Narcis Mršić

Narcis Mršić, hrvaško-slovenski biolog, * 2. avgust 1951, Jesenice, † 16. september 1997, Kranj.

Ognjenik

Ognjeník (tudi vulkan) je geološka površinska oblika, ki se največkrat pojavlja kot gora ali hrib. Nastane zaradi akumulacije magmatskega materiala, izbruhanega iz notranjosti Zemlje zaradi tamkajšnjih pritiskov. Ognjenik ima lahko poleg najbolj znane stožčaste oblike tudi zelo položna pobočja, ki tvorijo vzpetino v obliki ščita, ali pa je celo popolnoma raven.

Velika večina ognjenikov se nahaja pod morsko gladino. V preteklih 10.000 letih je bilo na Zemlji dejavnih 1511 ognjenikov, od katerih jih je v času dokumentirane zgodovine bruhalo 539. Vsako leto pa je ognjeniško aktivnost moč opaziti pri približno 50 do 60 vulkanih. Ognjeniški izbruhi predstavljajo veliko naravno nevarnost za okoliško prebivalstvo, in sicer zaradi tokov lave ali padajočega pepela, pa tudi strupenih plinov.

Ime vulkan izhaja od istoimenskega boga ognja v rimski mitologiji. Ognjenike, njihove in spremljajoče dejavnosti preučuje vulkanologija.

Opravilna vrstica

Opravílna vrstíca (angleško taskbar) je element grafičnega uporabniškega vmesnika namenjen različnim uporabam. Po navadi prikazuje kateri programi ali aplikacije tečejo na napravi, in tudi priskrbi povezave ali bližnjice do drugih programov ali mest, kot so na primer zagonski meni, območje objav, datum, ura, nastavitve tipkovnice, mreže, pomnilnika in/ali procesorja.

Oblika in postavitev opravilne vrstice se med posameznimi operacijskimi sistemi razlikuje, večinoma pa ima obliko dolgega traku vzdolž enega roba zaslona.

Pacifiški ognjeni obroč

Pacifiški ognjeni obroč (tudi Tihooceanski ognjeni obroč) je glavno območje v bazenu Tihega oceana, kjer se pojavljajo številni potresi in vulkanski izbruhi. V dolžini 40 000 km podkvaste oblike je povezanih s skoraj neprekinjeno vrsto oceanskih jarkov, vulkanskih lokov in vulkanskih pasov ter premikanja tektonskih plošč. Tu je 452 vulkanov (več kot 75% aktivnih in mirujočih vulkanov na svetu). Tu je 40% vseh aktivnih vulkanov, ki so stratovulkani ali sivi vulkani in imajo ogromno eksplozivno moč.Približno 90% svetovnih potresov in 81% največjih potresov na svetu se dogaja ob obroču. Vsi, razen treh od 25 največjih vulkanskih izbruhov na svetu zadnjih 11.700 let, so se pojavili na ognjenem obroču. Je neposreden rezultat tektonike plošč: gibanje in trčenja litosfernih plošč, zlasti subdukcije v severnem delu. Južni del je bolj zapleten, s številnimi manjšimi tektonskimi ploščami, ki trkajo s pacifiško ploščo in Marianskih otokov, Filipinov, Tonge in Nove Zelandije.

Páramo

Páramo je različica ekosistema alpske tundre. Nekateri ekologi opisujejo páramo širše kot »vsa visoka, tropska, montanska vegetacija nad gozdno mejo«. Ožji izraz razvrsti páramo glede na regionalno umestitev v severne Ande Južne Amerike in pridruženo južno Srednjo Ameriko. Páramo je ekosistem regij nad stalno gozdno mejo, vendar pod stalno snežno mejo. Gre za »neotropni visokogorski biom z vegetacijo, sestavljeno predvsem iz velikih rozetnih rastlin, grmovja in trav«. Po mnenju znanstvenikov so lahko páramos »evolucijska vroča točka« in med najhitreje razvijajočimi se regijami na Zemlji.

Slovenija

Slovenija (uradno ime: Republika Slovenija) je evropska država z zemljepisno lego na skrajnem severu Sredozemlja in na skrajnem jugu Srednje Evrope. Slovenija meji na zahodu z Italijo, na severu z Avstrijo, na severovzhodu z Madžarsko in na vzhodu in jugu s Hrvaško. Leži na stičišču alpskega, sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta. Površina 20.273 km² uvršča Slovenijo med srednje velike evropske države. Dolžina državne meje znaša 1.382 km, od tega je 921 km kopenske, 413 km rečne in 48 km morske meje. Slovenska obala Jadranskega morja je dolga 46,6 km. Glavno mesto je Ljubljana, ki je gospodarsko, kulturno in politično središče, najvišji vrh pa je Triglav (2864 m).

Skozi slovensko zgodovino so pomembni kulturni vplivi prihajali iz srednjeevropskega in apeninskega kulturnega prostora. Glede na popis iz leta 2011 ima Slovenija 2.050.189 prebivalcev. Slovenci predstavljajo 83 % državljanov, medtem ko so največji delež z ustavo predpisanih narodnih manjšin Madžari (0,32 %), Italijani (0,11 %) in Romi (0,17 %). Uradni in državni jezik v Sloveniji je slovenščina, na predelih, kjer sta strnjeno naseljeni italijanska oziroma madžarska narodna manjšina, sta uradna jezika tudi italijanščina oziroma madžarščina.

Slovenija ima gospodarsko ureditev, ki temelji na prostem trgu. Slovenija je svojo državnost utemeljila s plebiscitom o samostojnosti 23. decembra 1990 in jo ubranila z osamosvojitveno vojno, potem ko je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost. Po politični ureditvi je Slovenija parlamentarna demokracija. Med članice Organizacije Združenih narodov je bila sprejeta 22. maja 1992. Slovenija je članica Sveta Evrope, Svetovne trgovinske organizacije, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, zveze NATO ter drugih svetovnih organizacij. Leta 2004 je pristopila v Evropsko unijo. Leta 2007 je Slovenija postala članica monetarne unije in prevzela skupno evropsko valuto evro.

Združene države Amerike

Združene države Amerike (tudi Združene države, ZDA; angleško United States of America [juːˈnaɪ.təd ˈsteɪʦ əv əˈmɛ.ɻɪ.kə]) so zvezna republika v Severni Ameriki, sestavljena iz 50 zveznih držav (48 geografsko povezanih in dveh ločenih zveznih držav). Država se razteza med Atlantikom na vzhodu ter Tihim oceanom na zahodu in si deli severno mejo s Kanado ter južno z Mehiko. Njena prestolnica je Washington, D.C.

Deželo zaznamuje več osnovnih dejavnikov: geografske značilnosti te tretje največje države na svetu, zgodovina, ki govori o ljudeh izpred 15 tisoč let in do danes, prebivalstvo, ki sestavlja družbo, kultura s tradicijo zlivanja priseljencev v samostojno kulturno entiteto, gospodarstvo in uprava. Zaradi vpliva, ki so ga ZDA razvile na vojaški, gospodarski, kulturni in politični ravni v svetu, je po propadu Sovjetske zveze govoriti o Združenih državah kot o edini svetovni supersili.

Eden najpomembnejših vidikov pri dojemanju pomena ZDA je njen učinek talilnega lonca. Tega simbolizira nacionalni moto E Pluribus Unum (slovensko Iz mnogih eno). Prvič je bil uporabljen za potrebo združevanja 13 britanskih kolonij v Severni Ameriki med ameriško revolucijo, nov pomen pa je dobil, ko so se v državo pričele prilivati mase migrantov. Ti so namreč morali najti skupne življenjske smernice in načela, kar je povzročilo zlivanje mnogoterih kultur v eno. Združene države so tako pred vsem drugim dežela imigrantov, ki so oblikovali novo kulturo. Uspešno povezovanje priseljencev v nacionalno celoto naj bi bilo doseženo z izenačenjem vseh državljanov, ki je bilo zagotovljeno v deklaraciji neodvisnosti ter v Ustavi ZDA. K takšnemu idealu pa naj bi dežela stremela tudi danes, saj še ni dosežen. Odtod izhaja tudi ameriška politična misel, ki so jo navedli očetje naroda: »Vsi ljudje se rodijo enaki in obdarjeni z neodtujljivimi pravicami do življenja, svobode ter iskanja sreče«.

Pojem »Amerika« je bil oblikovan v zgodnjem 16. stoletju, in sicer po Amerigu Vespucciju, italijanskem raziskovalcu in kartografu, ki je nedolgo za Kolumbom raziskoval obale Južne Amerike in potrdil obstoj novoodkrite celine. Celotno ime Združene države Amerike pa je bilo uradno prvič navedeno v Deklaraciji neodvisnosti iz leta 1776. Danes je uradno ime krajšano na Združene države (angleško United States), ZDA (angleško USA), v angleščini tudi The States ali US, v svetu zahodne kulture pa tudi le na ime Amerika. V preteklosti je bil za obe ameriški celini priljubljen naziv Columbia. Prebivalci ZDA so označeni za Američane, to ime je namreč le redko uporabljeno za prebivalce ostalih držav katere od Amerik.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.