Vladarska rodbina

Vladarska rodbina (tudi dinastija) je družina (po navadi plemiška), katere pripadniki vladajo določenemu prostoru več generacij oziroma rodov.

Seznam

Abasidi - Afšaridi - Agilolfingi - Ahemenidi - Ajubidi - Almohadi - Almoravidi - Alpinovci - Anžujci - Aragonci - Arpadovci - Aseni - Askanijci - Ašikaga - Avižani - Babenberžani - Balšići - Berke - Bernadotti - Bonaparte - Rodbina Bonde - Braganšani - Brankovići - Bourboni - Burgundijci - Crnojevići - Csányi - Domagojići - Erikovci - Rodbina Estridsen - rodbina Este - Rodbina Folkunga - Rodbina Fairhair - Fatimidi - Flavijci - Rodbina Folkunga - Gaznavidi - Glücksburžani Godunovi - Rodbina Gorm - Gupta - Gvelfi - Habsburžani - Hafsidi - Han - Hanoverčani - Hohenzollerji - Rodbina Holstein-Gotorpi - Hunjadi - Ilkanidi - Inglingi - Jagelonci - Juan - Julijci - Kapetingi - Karadžordževići - Karakanidi - Karolingi - Komneni - Konstantinci - Kotromanići - Kušani - Kadžari - Lankastri - Luksemburžani - Makedonci - Rodbina Mecklenburg - Mandžu - Matinjonci-Grimaldijci - Mermnadi - Merovingi - Dinastija Ming - Moguli - Rodbina Munsö - Nasavci - Nemanjići - Normani - Obrenovići - Oldenburžani - Omajadi - Oranci - Rodbina Orange-Nassau - Orleanci - Osmani - Otokarji - Otomani - Pahlavi - Paleologi - Petrovići - Pfalčani - Rodbina Palatinate-Zweibrücken - Pjasti - Plantageneti - Rodbina Pomerania - Pšemislovci - Ptolemajci - Dinastija Č'in - Dinastija Čing - Romanovi - Rurikoviči - Safavidi - Sasanidi - Sasi - Savojci - Seldžuki - Selevkidi - Severci - Stenkili - Stuarti - Štaufovci - Rodbina Stenkil - Sui - Sverkerji - rodbina Saška-Coburg in Gotha - Šang - Šišmani - Šung - Tang - Teodozijci - Takugava - Terterji - Timuridi - Trastamari - Trpimirovići - Tudorji - Ulfingi - Valoajci - Vasovci - Višeslavljevići - Vojislavljevići - Waldeck - Welf - Wettinci - Windsorji - Wittelsbachi - Rodbina York - Zandi - dinastija Zhou

Glej tudi

Askanijci

Askanijci, vladarska rodbina v severni Nemčiji, ki se deli na štiri veje: Anhalt, Brandenburg, Lauenburg in Wittenberg.

Rodbina se je v 6. stoletju preselila s Švabskega v t. i. Schwabengau na severnem robu pogorja Harz. Imenujejo se po gradu in grofiji Aschersleben (ali Ascherien), iz česar je po mitološki navezavi na Enejevega sina Askanija nastalo ime Askanijci. V tekmovanju s sosednjimi Sasi niso bili kaj prida uspešni. Najbolj se je uveljavil Albert Medved, ki je leta 1134 dobil pravico do Severne marke in je na ozemlju vzhodno od Labe ustanovil marko Brandenburg. Ko je brandenburška veja Askanijcev leta 1319 izumrla, ostale askanijske veje niso imele dovolj moči, da bi marko v konkurenci z Wittelsbachi obdržale.

Najmlajši sin Alberta Medveda, Bernhard (†1212), je po padcu saškega in bavarskega vojvode Henrika Leva leta 1180 dobil del njegove vojvodine Saške, ob spodnjem toku Labe okrog Lauenburga, in vojvodski naslov. K temu je pridobil še ozemlje vzhodno od srednje Labe s središčem v Wittenbergu. Koncem 13. stoletja se je vojvodina razdelila: nastali sta vojvodina Saška-Lauenburg in vojvodina Saška-Wittenberg. Slednja se je leta 1356 združila s (tudi askanijsko) palatinsko grofijo Saško, ki ji je prinesla čast volilnega kneza. Z zlato bulo cesarja Karla IV. je bil sedež v kolegiju volilnih knezov potrjen, nastala je volilna kneževina, vojvodina Saška. Ko je leta 1422 wittenberška veja Askanijcev izumrla, lauenburški Askanijci v prizadevanjih za nasledstvo niso uspeli. Cesar Sigismund Luksemburški je vojvodino Saško dodelil meißenskemu mejnemu grofu Frideriku IV. iz rodbine Wettincev za zasluge v husitskih vojnah.

Z izumrtjem Laueberžanov leta 1689 je njihova vojvodina pripadla rodbini Welfov.

Ostala je le še askanijska veja Anhalt, ki pa so jo oslabile pogoste delitve imetja (zadnja v 17. stoletju). Nasproti obdajajočim jih luteranskim Wettincem so se oprijeli kalvinizma in se povezali z rodbinama Oranskih in Hohenzollerjev in odločilno prispevali k gradnji brandenburško-pruske države.

Celjski grofje (razločitev)

Celjski grofje so lahko:

Celjski grofje - srednjeveška plemiška in vladarska rodbina

Celjski grofje (navijači) - navijači NK Celje

Fatimidi

Fatimidi so bili islamska vladarska rodbina v severni Afriki. Leta 909 jo je ustanovil šiitski voditelj Ubajdulah (al Mahdi), ki je trdil, da je potomec Fatime, hčere preroka Mohameda in njegove prve žene Hadidže.

Z vojsko domačih Berberov je Ubajdulah do leta 914 osvojil vso arabsko severno Afriko do meje Egipta. Njegov pravnuk je leta 969 osvojil Egipt, ki se je zaradi osvajalne politike dinastije in podpore trgovini ponovno razvil v cvetočo državo. Ustanovili so tudi novo egipčansko prestolnico Kairo.

Po letu 1100 je začela Fatimidska država počasi propadati. Leta 1171 je Fatamide strmoglavil kurdski vojskovodja Saladin.

Habsburžani

Habsburžani so bili ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi.

Habsburžani izvirajo iz Švice in se imenujejo po gradu Habichsburg v kantonu Aargau. Od druge polovice 13. stoletja so vladali vsem avstrijskim deželam, pod svojim okriljem pa so imeli tudi večino ozemlja današnje Slovenije.

Prvi ugotovljeni pripadnik Habsburžanov je bil grof Lanzelin iz 2. polovice 10. stoletja. Od 11. do 13. stoletja so si postopno ustvarili posest v Alzaciji in Švici. V prvi polovici 13. stoletja sta si razdelila družinsko posest: grof Rudolf, začetnik lauffenburške veje (izumrla 1415), je dobil posesti v Breisgauu, grofije Klettgau, Lauffenburg in Rheinfelden, grof Albreht iz katerega izvirajo kasnejši nemški, ogro-hrvatski in španski kralji in cesarji, pa je dobil grad Habichtsburg ter posesti v Alzaciji in kantonu Aargau. Rudolf I. Habsburški, sin grofa Albrehta je bil 1273 izvoljen za prvega nemškega kralja, po zmagi s češkim kraljem Otokarjem pa je pridobil tudi vojvodini Avstrijo in Štajersko. V 14. stoletju so med krizo izgubili nemški prestol, saj so bili leta 1315 poraženi pri Morgartnu in so s tem izgubili vsa posestva v Švici. Oblast so nato začeli utrjevati v t. i. dednih deželah. Leta 1335 je Albreht II. pridobil vojvodini Kranjsko in Koroško, njegov sin, nadvojvoda Rudolf IV. Habsburški pa 1363 Tirolsko. Dinastija se je leta 1379, ko je umrl Albreht II. razdelila na dve manjši. Albertinska je imela v oblasti Spodnjo in Zgornjo Avstrijo, kasneje je pridobila še Češko in Ogrsko. Leopoldinska pa je obsegala med drugim tudi slovansko vejo. Zadnja se je konec 14. stoletja razcepila na tirolsko in notranjeavstrijsko, ki se je v začetku 16. stoletja razdelila na špansko, ki je razpadla leta 1700, in avstrijsko. Iz slednje je s poroko Marije Terezije in Franca I. Štefana Lotarinškega nastala habsburška-lotarinška dinastija.

Habsburžani so v 15. stoletju postali nemško-rimski cesarji. Na tem položaju so se s krajšimi presledki obdržali do odprave cesarstva 1806. Prvi cesar je postal Friderik III. Habsburški leta 1452, ki je bil uspešen tudi pri združevanju habsburških dežel. Pravi vzpon so Habsburžani sicer dosegli z Maksimilijanom I., ki je osvojil Nizozemsko, Belgijo in Burgundijo, in z njegovim sinom Filipom, ki je osvojil Kastilijo, Španijo in Neapeljsko kraljestvo. Cesarstvo je bilo največje v času Karla V. v 16. stoletju. Po smrti Karla VI. se je vladavina nadaljevala po ženski liniji. Leta 1740 je vladarica postala Marija Terezija, ki je skupaj s svojim sinom Jožefom II. izpeljala precej reform. Zadnji avstrijski cesar je bil Karel I. Avstrijski. Ko je leta 1918 razpadla Avstro-Ogrska, so oblast izgubili tudi Habsburžani. Karlov poskus, da bi se leta 1921 ponovno povzpel na ogrski prestol, je spodletel.

Kitajska

Glej članek Ljudska republika Kitajska za podatke o državi na tem geografskem območju.

Glej članek Republika Kitajska za podatke o ostanku stare države na otoku Tajvan.Kitajska (tradicionalno: Zhōngguó (stara kitajščina: 中國, poenostavljena kitajščina: 中国)) je kulturno in geografsko območje ene najstarejših civilizacij ter naroda Kitajcev. Območje se je po zadnji kitajski državljanski vojni razdelilo na Ljudsko republiko obsegajočo celinski del, Hong Kong in Macao, ter tradicionalno Kitajsko, obsegajočo otok Tajvan in druge otoke (glej Tajvan).

Kitajska civilizacija je najstarejša neprekinjena civilizacija, ki ima dolgo zgodovino pisave in več pomembneih odkritij, kot so papir, kompas, smodnik in tisk.

Komneni

Komneni (grško Κομνηνοί [Komnini]) so bili grška vladarska rodbina, ki je, s krajšo prekinitvijo, vladala v Bizantinskem cesarstvu od leta 1057 do 1185. Ena od vej Komnenov, Megalokomnenoi (Veliki Komneni), je od leta 1204 do 1461 vladala v Trapezundskem cesarstvu.

Kraljica iz Sabe

Kraljica iz Sabe, tudi Sabska kraljica (hebrejsko מלכת שבא‎; arabsko ٱلْمَلِكَة بَلْقِيْس‎, romanizirano: Al-Malikah Balqīs), je bila po Svetem pismu, Koranu in etiopskem izročilu (Knjiga kraljev (Kebre Negast)) vladarica Sabskega kraljestva, starodavnega kraljestva, ki ga sodobna arheologija postavlja v današnjo severno Etiopijo, Eritrejo in Jemen. V svetopisemskem besedilu je brezimna, po etiopski tradiciji se imenuje Makeda, v islamski tradiciji pa Bilkis. Različni viri jo imenujejo tudi Nikaule ali Nicaula.

Ptolemajci

Ptolemajska rodbina (starogrško Πτολεμαῖοι, Ptolemaioi, slovensko Ptolemajci), včasih omenjeni tudi kot Lagidi (starogrško Λαγίδαι, Lagidai, po Lagu, Očetu Ptolemaja I.) so bili makedonska grška vladarska rodbina, ki je vladala v helenističnem obdobju Starega Egipta. Njihova vladavina je trajala 275 let od leta 305 do rimske okupacije Egipta leta 30 pr. n. št.

Ptolemaj I. je bil eden od sedmih telesnih stražarjev, general in odposlanec Aleksandra Velikega. Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je bil imenovan za satrapa Egipta. Leta 305 pr. n. št. se je razglasil za kralja Egipta in bil kasneje znan kot Ptolemaj I. Soter - Odrešenik. Egipčani so Ptolemajce hitro sprejeli za naslednike faraonov neodvisnega Egipta.

Vsi moški vladarji rodbine so se imenovali Ptolemaj. Vse vladarice, med njimi so bile nekatere sestre svojih mož, so se običajno imenovale Kleopatra, Arsinoja ali Berenika. Najslavnejša in zadnja je bila Kleopatra VII., znana po svoji vlogi v političnih borbah med Julijem Cezarjem in Pompejem in kasneje med Avgustom in Markom Antonijem. Njen domnevni samomor je pomenil konec ptolemajske vladavine v Egiptu.

Rodbina Bernadotte

Hiša Bernadotte je trenutna kraljeva hiša Švedske, ki vlada od leta 1818. Med letoma 1818 in 1905 je bila to tudi kraljeva hiša Norveške. Njenega ustanovitelja Karel XIV. Janez Švedski (rojen Jean Bernadotte) je posvojil Karel XIII. Švedski, ki je pripadal hiši Holstein-Gottorp, ki je izumrla.

Roman (ime)

Za druge pomene glejte Roman (razločitev).Roman je moško osebno ime.

Terterji

Terterji (bolgarsko Тертер, Terter ali Тертеровци, Terterovci) so bili bolgarska plemiška in vladarska rodbina kumanskega porekla, stranska veja kumanske rodbine Terteroba. V Drugem bolgarskem cesarstvu so vladali od leta 1280 do 1292 in 1300 do 1323.

Waldeck

Nemška vladarska rodbina grofov Waldeck (sl. Valdek), je obstajala od leta 1180 do 1929 ki je bila v 15. stoletju lastnica gradu Valdek, od katerega so danes ostale samo razvaline in ga lahko najdemo v Mislinji.

Prvi grof rodbine Waldeck je bil Volkwin I. von Waldeck.

Zgodovina Nemčije

Zgodovina Nemčije se po običajni predstavi začne z ustanovitvijo rimsko-nemškega cesarstva v 10. stoletju, čeprav se »nemška identiteta« še dolgo časa ni razvila. Rimsko-nemško kraljestvo se je opiralo na tradicijo frankovskega cesarstva. Prebivalci cesarstva so bili v glavnem potomci Nemcev in Keltov, na Zahodu pa tudi potomci rimskih naseljencev in na vzhodu zahodnoslovanskih plemen.

Vladarska rodbina Otonov si je v 10. stoletju pridobila zahodno ("rimsko") cesarsko dostojanstvo in postavila temelje za Sveto rimsko cesarstvo. Otoni kakor tudi sledeči Salijci in Štaufovci so se v različnih oblikah opirali na državno cerkev. Srednjeveški rimsko-nemški cesarji so se videli znotraj tradicije antičnega rimskega imperija, pri čemer je vedno znova prihajalo do napetosti med univerzalnima oblastema, cesarstvom in papeštvom. Že proti koncu dinastije Štaufovcev je kraljestvo izgubilo na svoji moči. Vendar pa rimsko-nemški cesarji tako ali tako niso bili nikoli absolutni vladarji, precej bolj je bil poudarjen vidik konsenzualne oblasti v povezavi z mogočneži. Moč zemljiških gospodov je v poznem srednjem veku še narasla, zlata bula Karla IV. je dokončno utemeljila volilno monarhijo volilnih knezov. Poleg tega je prišlo do vzpona mest.

Proces izgradnje države v zgodnjem novem veku se je odvijal predvsem na ravni posameznih območij in le pogojno na ravni cesarstva. Reformacija, protireformacija in tridesetletna vojna so v 16. in 17. stoletju segajoč preko meja Nemčije privedle do spremenjenih postavk v veri in razmišljanju, do demografskih sprememb in do spremenjene politične konstelacije. Poleg avstrijskih Habsburžanov, ki so od 15. stoletja dalje skoraj vseskozi postavljali cesarje, se je do položaja druge nemške velesile dvignila rodbina Hohenzollern iz Prusije.

Kot posledica koalicijskih vojn proti francoski revoluciji je leta 1806 Sveto rimsko cesarstvo propadlo. Potem ko so je Napoleonova nadvlada nad evropskim kontinentom izstekla v osvobodilne vojne, se je v teku restavracijskih prizadevanj porodil nov politični red v obliki Nemške zveze pod skupnim avstrijsko-pruskim vodstvom. Proti temu usmerjena osvoboditvena prizadevanja so bila v revoluciji leta 1848-1849 zatrta, ta impulz, usmerjen k nacionalni enotnosti Nemčije, pa se je nato prenesel preko pruske vojske v vojnah tako proti Avstriji kot proti Franciji v ustanovitev Nemškega cesarstva. Z vidika socialne zgodovine sta bila 19. in začetek 20. stoletja zaznamovana z industrijsko revolucijo in izredno industrializacijo, visoko rastjo prebivalstva in procesom urbanizacije.

Ambicije cesarja Viljema II. po svetovni moči v dobi imperializma, so pomembno prispevale k nastanku prve svetovne vojne, ki se je končala z nemškim porazom, občutenem kot sramota. Revolucija 1918-1919 je z Weimarsko republiko prvič prinesla demokratično zasnovano nemško skupnost, ki pa sicer ni dosegla trajne politične stabilnosti, pač pa je 1933 prešla v nacionalsocialistično diktaturo. Že od začetka s tem povezano nasilno zatiranje vseh nasprotnikov režima znotraj in načrtno izvajanje ekspanzionistične politike navzven – v povezavi s sprožitvijo druge svetovne vojne, kot tudi s sistematičnim preganjanjem in izničevanjem evropskih Judov – vse to je povzročilo, da se je nacistično obdobje do leta 1945 spremenilo v katastrofalno najnižjo točko nemške zgodovine.

Po prisilni kapitulaciji Wehrmachta, so zmagovalne sile izvedle delitev Nemčije in Berlina: oblikovane so bile ena vzhodna in tri zahodne okupacijske cone. Iz treh zahodnih območij je 1949 nastala Zvezna republika Nemčija (Bundesrepublik Deutschland), iz sovjetskega območja pa Nemška demokratična republika (Deutsche Demokratische Republik). Delitev Nemčije je bila zacementirana leta 1961 z izgradnjo berlinskega zidu in z notranjo mejo, ki je bila s strani Vzhodne Nemčije vojaško zaščitena in močno zastražena.

Po mirni revoluciji v Vzhodni Nemčiji, ki je leta 1989 povzročila konec diktature Socialistične stranke enotnosti Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED) in imela marca 1990 na prvih svobodnih volitvah v ljudsko zbornico za posledico prevladujočo večino zagovornikov enotnosti, je bila odprta pot za pogajanja o ponovni združitvi Nemčije. Pristanek štirih nekdanjih zmagovitih sil k izvedbi nemške združitve je bil v bistvu sodoločen z vključitvijo nekdanje Zahodne Nemčije v leta 1951 začeti evropski integracijski proces in s pričakovanjem, da se bodo spoštovale zaveze glede nadaljevanja te smeri tudi po razširitvi na pet novih zveznih dežel preko združene Nemčije. Potrditev tega je bila z nemške strani podana ob uvedbi evra, kot tudi ob širitvi EU na vzhod.

Zgodovina Črne gore

Zgodovina Črne gore se začne v zgodnjem srednjem veku po prihodu Slovanov v dele bivše rimske province Dalmacije, v VII. stoletju pa je na območju rimske province Prevalis okoli Skadarskega jezera, pod suverenostjo Bizantinskega cesarstva, nastala slovanska družbeno-državna skupnost pod imenom Duklea (Duklja), ki je osnova vsega kasnejšega državno-političnega organiziranja Črnogorcev.

Z Dukljo (Bizantinci so jo imenovali »Sclavorum«) so upravljali knezi – arhonati, od leta 1042 dalje, ko je bil sklenjen pisni dogovor o zavezništvu in prijateljstvu med bizantinskim cesarjem in Mihailom, sinom kneza Stefana Vojislava iz dinastije Vojislavljevićev, pa se je za to območje uporabljal izraz Zeta. S tem sporazumom je postala Zeta prva izmed balkanskih držav, ki ji je Bizanc priznal državno suverenost in neodvisnost. Naslednik kneza Stefana Vojislava, knez Mihailo, je od papeža Gregorja VII. leta 1077 prejel kraljevske oznake (rex Sclavorum), s čimer je bila Zeta priznana za kraljevino. Mihailov sin in naslednik, kralj Bodin, razširil je Zeto na območje Raške, Bosne in Bolgarije. Po smrti zadnjega, štirinajstega vladarja iz dinastije Vojislavljevićev, v Zeti nastaja obdobje političnih bojev za nasledstvo, kar leta 1189 pripelje do osvojitve Zete s strani srbske države Raške in njenega vladarja Štefana Nemanje. V srbski državi Nemanjićev Zeta je imela vse do smrti cesarja Dušana (1355) poseben status. Po njegovi smrti se je pod vodstvom dinastije Balšićev leta 1361 Zeta osamosvojila, v času vladavine dinastije Crnojevićev (1451-1499) pa je obstajala kot samostojna fevdalno-rodovna država z imenom Črna gora.

Zaradi vse močnejših in pogostejših turških napadov se je območje Črne gore zmanjšalo, vladar Ivan Crnojević pa je 1482. leta za novo državno središče izbral Cetinje, v katerem je zgradil dvorec in samostan. Pod patronatom njegovega sina, Djuradja Crnojevića, je od leta 1493 na Cetinju delovala prva tiskarna pri južih Slovanih, kjer so natisnili pet cirilskih knjig cerkvene vsebine (najbolj znana „Oktoih“). Leta 1496 Črna gora preide pod turško oblast, pripojena Skadarskemu sandžaku, od leta 1513 je organizirana kot posebna avtonomna teritorialno-upravna enota Otomanskega cesarstva, po Kandijski vojni (1645-1669) pa si povrne popolno samostojnost pod dinastijo Petrovićev (1697-1918), katere začetnik je Danilo I., katerega je za vladiko izbral Obči črnogorski zbor. Vlogo posvetnega voditelja prevzamejo cetinjske vladike, obči črnogorski zbor in zbor glavarjev.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.