Visoka pesem

Visoka pesem je ena od knjig Svetega pisma Stare zaveze. Knjigo sestavlja ciklus ljubezenskih pesmi, ki imajo v glavnem obliko dialoga med zaročencem in zaročenko.

Slovensko ime Visoka pesem izvira iz nemškega naslova Hohelied oziroma Hohes Lied, ki ga je prvi uporabil Martin Luther. V drugih jezikih se imenuje po prvi vrstici: Pesem pesmi (hebrejsko: שיר השירים [Šir ha-Širim], grško: Ἄσμα Ἀσμάτων[Asma Asmaton], latinsko: Canticum Canticorum).

Shulammite maiden Moreau
Šulamka, Gustave Moreau

Prva vrstica pesmi navaja, da je to »Pesem pesmi, ki je Salomonova«. Zaradi tega stavka nekateri pripisujejo avtorstvo pesmi judovskemu kralju Salomonu — pesem naj bi opisovala njegovo ljubezen do lepe Šulámke (oziroma Šulamljanke ali Sulamite — v starejših prevodih). Drugi razlagajo omenjeni stavek drugače: »Pesem pesmi, ki je posvečena Salomonu«. Nekateri viri navajajo možnost, da je v pesmi opisana monogamna ljubezen v nekem smislu celo kritika Salomonovega poligamnega življenja (kot je znano je imel Salomon zelo veliko žena in priležnic).

Mnogi bralci v Visoki pesmi ne vidijo drugega kot pristno ljubezensko poezijo. Tradicionalno judovstvo in krščanstvo pa vidita v pesmi tudi močno pripodobo Božje ljubezni do svojega ljudstva oziroma Kristusove ljubezni do svoje Cerkve (to je tudi razlog, zakaj je Visoka pesem sploh vključena v Sveto pismo). Dejansko Bog v pesmi ni omenjen niti enkrat, zato nekateri dvomijo v smiselnost te prispodobe. Nasprotno: nekateri deli so nabiti s čutnostjo in telesno erotiko, kar najbrž res ni lastnost ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Od vseh slovenskih izdaj Svetega pisma telesno erotičnost najbolj izraža Chráskov prevod s stavki kot so:

Pregibi tvojega bedra so kakor nakitne verižice ... Popek tvoj je kakor lepo okrogla čašica, v kateri ne manjka mešanega vina ... Prsi tvoje so kakor dve srnici ... (glej Biblija.net - Chráskov prevod (CHR))

Drugi prevajalci so taka mesta prevedli precej bolj zadržano.

Visoka pesem v umetnosti

Visoka pesem je bila navdih za številne likovne umetnine, pa tudi za literarna dela.

Eden od najboljših primerov vključitve Visoke pesmi v drugo literarno delo je Ecov roman Ime rože.

Zunanje povezave

Andrej Kalan

Andrej Kalan, slovenski rimskokatoliški duhovnik, prevajalec in politik, * 2. december 1858, Pevno pri Stari Loki, † 3. junij 1933, Ljubljana.

Anton Aškerc

Anton Aškerc [ánton áškerc] (psevdonim Gorazd), slovenski pesnik, duhovnik in arhivist, * 9. januar 1856, Globoko ali Senožete pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana.

Antonín Chráska

Antonín Chráska (tudi Anton Chraska), češki protestantski teolog, * 3. oktober 1868, Horni Radechova (blizu Náchoda), Češka, † 15. marec 1953, Nove Město na Metují, Češka.

Antonín Chráska se je rodil v tkalski družini, pri 21 letih pa se je odločil za teološki študij. Leta 1897 se je poročil in se z ženo preselil v Ljubljano, kjer se je naučil slovenščine in začel z misijonarskim delom. Za Britansko in inozemsko svetopisemsko družbo je pripravil prevod Svetega pisma v slovenščino. Prevod zajema vse knjige stare in nove zaveze. Ne zajema pa tistih, ki jih protestanti štejejo za apokrife. Prevod je izšel leta 1914 in nosi naslov Sveto pismo Starega in Novega Zakona. To je druga in do sedaj zadnja protestantska izdaja celotnega Svetega pisma v slovenščini (prva je Dalmatinova Biblija).

Chráska je živel z družino v Ljubljani do leta 1922, potem pa se je vrnil v domovino.

Elsa Asenijeff

Elsa Maria von Packeny, bolj znana pod psevdonimom Elsa Asenijeff, avstrijska pisateljica, * 3. januar 1867, Dunaj, † 5. april 1941, Bräunsdorf.

Bila je življenjska spremljevalka slikarja Maxa Klingerja.

Esej

Esej je ena od proznih literarnih zvrsti, v kateri avtor izpostavi svoje (subjektivno) stališče do problema. Stališče lahko argumentira s primeri. Po Štuhcu esejistove sodbe v tekstu niso dokončne, saj slednji verjame v relativnost spoznanj in sklepov. Po Štuhcu in Kosu je za esej značilno nazorno in živo nizanje misli, esejist pa v svoj tekst vključuje asociacije, ki se mu porajajo med pisanjem. Pri povezavi eseja z didaktičnostjo se mnenja razhajajo. Matjaž Kmecl pravi, da je esej didaktična književna vrsta, Štuhec pa trdi ravno nasprotno, da v eseju didaktičnosti ni. Encyclopaedia Britannica dopušča možnost didaktičnega načina obravnavanja teme, ki pa ni nujen.Glede vprašanja, ali je esej samostojna literarna zvrst, se teoretiki razhajajo. Lukács pravi, da ima esej amorfno obliko in še ni prehodil poti osamosvojitve, kot jo je njegov brat — pesništvo: pot razvoja iz primitivne, neizoblikovane enotnosti znanosti, etike in umetnosti. Nasprotno pa Hass in Hennecke govorita o eseju kot o četrti literarni zvrsti. Kmecl je v svoji knjigi protiven, na enem mestu označi esej kot v osnovi strokovno razpravo. Poniž, Barbaričeva in Štrancar pa pravijo, da je esej na meji med čisto beletristiko in pisanjem, ki uporablja prvine filozofsko-logičnega oziroma znanstvenega mišljenja.

Ilka Vašte

Ilka Vašte (rojena Burger), slovenska pisateljica, * 2. junij 1891, Novo mesto, † 3. julij 1967, Ljubljana.

Ilka Vašte je ena najplodovitejših slovenskih romanopisk, saj je z desetimi dolgimi romani na petem mestu med slovenskimi avtorji zgodovinskega romana.

Ilka Vašte je v Ljubljani končala učiteljišče. Službovala je kot učiteljica na Ciril Metodovi šoli v Trstu in kasneje na dekliški meščanski šoli v Ljubljani. Zanimala se je za literaturo in slikarstvo, ki se ga je učila pri Ivani Kobilica. Prve pravljice so izšle leta 1921, ki so vzbudile v mladih posebna doživetja pravljičnega sveta, v Mejaših pa je obudila narodni boj Slovencev z Langobardi.Znana je bila po svojih globokih protiklerikalnih prepričanjih in liberalnih nazorih.

Po njej se danes imenuje ulica v Novem mestu.

Janez Vesel

Jovan Vesel (pravo ime Janez Vesel; psevdonim Koseski) , slovenski pesnik, prevajalec in pravnik, * 12. september 1798, Koseze pri Moravčah, † 26. marec 1884, Trst.

Judovska književnost

Literatura, vezana na judovsko tematiko in v judovskih jezikih, nastaja zadnjih 3000 let. Pojem judovska literatura se nanaša na: (1) dela, ki jo jih napisali judovski avtorji na judovsko tematiko v kateremkoli jeziku, (2) literarna dela, ki so jih napisali judovski avtorji v hebrejščini, jidiš ali drugih jezikih, ne glede na temo, (3) literarna dela, ki so jih napisali Judje, ne glede na temo in jezik.

Knjige Svetega pisma

Knjige Svetega pisma so različno razporejene v kanonih Judov, katoličanov, protestantov, pravoslavcev in drugih. Pravtako pa nekatere veroizpovedi vključujejo določene knjige v kanon, druge spet ne.

Razvrstitev knjig v sledeči tabeli je v skladu s Slovenskim standardnim prevodom Svetega pisma, ki je ekumenski prevod in ga uporablja več krščanskih cerkva. Zelena barva pomeni vključitev knjige v svetopisemski kanon, rdeča pa nevključitev. Kadar se pri kateri veroizpovedi za neko knjigo pojavlja drugo ime, je to posebej navedeno.

Kristalni grad

Kristalni grad je drama Antona Funtka, ki jo je napisal leta 1920.

Orientalska književnost

Orientalska književnost je izraz, s katerim označujemo književnosti starega in srednjega veka, ki so se razvile na območju od Afrike do Tihega oceana. Časovno jih lahko umestimo v obdobje od leta 3000 pr. n. št., ko so nastala prva ohranjena sumerska in egipčanska besedila, najpoznejši podaljški orientalskih književnosti pa segajo v 17. stoletje, ko nastajajo najpomembnejši japonski haikuji. Nanjo so zelo vplivala verstva in nastalo je mnogo verskih knjig: Vede v Indiji, Avesta v Perziji, Biblija pri Judih, Koran v Arabiji in konfucijanske ter daoistične knjige na Kitajskem.

Značilno je, da večinoma ne poznajo za Evropo tradicionalnih zvrstnih delitev, zato se v istem delu, zlasti v verskih delih, lahko prepletajo različni žanri. Med lirskimi oblikami so nastajale himne, psalmi, miselne, razpoloženjske in ljubezenske pesmi. Epiko zastopajo junaški epi, romani v verzih in v prozi (razvili so se v Indiji, na Kitajskem in Japonskem) ter bajke, pravljice, pripovedke in novele. Najbolj znano tovrstno delo je arabska zbirka Tisoč in ena noč. Dramatika se je prav tako razvila v Indiji, na Kitajskem in Japonskem.

Skupek različnih orientalskih književnosti lahko razdelimo na več zemljepisno omejenih podskupin.

Popevka tedna na Valu 202

Izbor za domačo in tujo popevko tedna na Valu 202 poteka ob petkih. Poslušalci izbirajo med 3 domačimi in 3 tujimi predlogi, za katere glasujejo v spletni anketi in po telefonu, pri čemer ima večjo težo telefonsko glasovanje. Zmagovalni popevki tedna se v prihodnjem tednu zavrtita dvakrat dnevno (ob 9.35 in 16.35). Predloge izbira Andrej Karoli.

Stara zaveza

Stara zaveza pomeni zavezo, ki jo je Bog sklenil z Judi. Poleg tega izraz Stara zaveza pomeni tudi tisti del Svetega pisma, ki opisuje dogodke, povezane s to zavezo. Stara zaveza (ali starozavezni čas) pomeni tudi zgodovinsko obdobje, ki je povezano s to zavezo. Stari zavezi je sledila Nova zaveza, ki je povezana z delovanjem Jezusa Kristusa, zato starozavezni čas pomeni preprosto čas pred Kristusom.

Starojudovska književnost

Starojudovska književnost je ena od orientalskih književnosti, katere razvoj se je pričel v 2. tisočletju pr. n. št. in se je ohranila v obliki stare zaveze.

Sveto pismo

Sveto pismo ali Biblija (iz starogrške besede βιβλια: biblia, kar pomeni knjige) je sveta knjiga krščanstva. Sestavljata jo dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza, po hebrejsko Tanak, predstavlja sveto knjigo tudi za pripadnike judovske vere in izhaja še iz časov pred Jezusom Kristusom.

Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini. Prevedena je v več kot 2.400 jezikov. Ima velik pomen za današnjo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz različnih strani: kot versko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodovini Judov ter dogajanju v Palestini ob začetku našega štetja.

Stara zaveza je večinoma pisana v hebrejščini, deloma tudi v aramejščini in grščini, Nova zaveza pa samo v grščini. Prvi prevod Stare zaveze v grščino se imenuje Septuaginta. Nastal je v 3. in 2. stoletju pr. n. št. Ime izvira iz domnevnega števila prevajalcev - 70. Prvi prevodi Svetega pisma v latinščino so bili narejeni iz grške Septuaginte in nosijo skupno ime Vetus Latina. Iz izvirnih jezikov pa je Sveto pismo v latinski jezik prvi prevedel sveti Hieronim v 4. stoletju. Prevod se imenuje Vulgata (latinsko splošno razširjena). Večina prevodov v evropske jezike je temeljila prav na Vulgati. Njegov zapis je bil tudi najbolj cenjen v srednjem veku. Danes pa se prevaja skoraj izključno iz izvirnega hebrejskega, aramejskega in grškega besedila.

Tomaž Toporišič

Tomaž Toporišič, slovenski dramaturg, esejist, gledališki teoretik, univerzitetni učitelj, prevajalec in publicist, * 27. december 1962, Ljubljana, Slovenija.

Čista jeba

Čista jeba je sedmi studijski album slovenske rock skupine Mi2, izdan 23. oktobra 2014 pri ZKP RTV Slovenija. Izšel je v obliki CD-ja in vinilne plošče.

Žiga Koritnik

Žiga Koritnik, slovenski fotograf, filmski in televizijski snemalec, * 1964, Ljubljana.

Kot fotograf je Koritnik poznan predvsem kot avtor številnih portretov glasbenikov. 18 je bil let zaposlen kot snemalec na RTV Slovenija, od leta 2007 pa deluje kot samostojni kulturni delavec (svobodni umetnik).

Postava
Preroki
Spisi
Devterokanon
Evangeliji in Apostolska dela
Pisma svetega Pavla
Splošna ali katoliška pisma
Preroška knjiga
Teme

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.