Velika noč

Velika noč (Vuzem) je najpomembnejši krščanski praznik. Kristjani na ta dan praznujejo Jezusovo vstajenje od mrtvih - na veliki petek so Jezusa Kristusa križali, tretji dan po tem, na nedeljo, pa je vstal od mrtvih. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja; verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa upanje na vstajenje po smrti.[1]

Velikonočne tradicije se v veliki meri od države do države razlikujejo. Po tradiciji je na veliki petek zapovedan strogi post, na veliko soboto se blagoslovijo (pogovorno žegnajo) jedila, ki se potem zaužijejo za nedeljski zajtrk. Tudi v Sloveniji imajo določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, kruh in ostala peciva pa trnjevo krono. Na velikonočno nedeljo so v Sloveniji v navadi vstajenjske procesije, na čelu katerih nosijo kip vstalega Kristusa.

Praznik sam ima korenine v judovstvu, pa tudi v starih poganskih navadah, ko so praznovali prihod pomladi. V Sloveniji prazniku rečejo tudi vuzem.

Zgodnje kristjane so krščevali na predvečer velike noči in tudi danes odrasle osebe običajno krščujejo na ta praznik. Ker je Kristus vstal iz kamnitega groba podobno, kakor pišče pride iz jajca, in ker tudi krst pomeni vstop v novo življenje, je jajce znamenje Kristusovega vstajenja in hkrati tudi krsta. Izmenjavanje velikonočnih jajc oziroma pirhov izhaja že iz starih poganskih navad, denimo čaščenja boginje Eostre. Jajca predstavljajo ljubezen in prijateljstvo, pa tudi celotno stvarstvo kot kozmično jajce.

Datum velike noči,
2000 - 2026
Leto Zahodna Vzhodna
2000 23. april 30. april
2001 15. april
2002 31. marec 5. maj
2003 20. april 27. april
2004 11. april
2005 27. marec 1. maj
2006 16. april 23. april
2007 8. april
2008 23. marec 27. april
2009 12. april 19. april
2010 4. april
2011 24. april
2012 8. april 15. april
2013 31. marec 5. maj
2014 20. april
2015 5. april 12. april
2016 27. marec 1. maj
2017 16. april
2018 1. april 8. april
2019 21. april 28. april
2020 12. april 19. april
2021 4. april 2. maj
2022 17. april 24. april
2023 9. april 16. april
2024 31. marec 5. maj
2025 20. april 20. april
2026 5. april 12. april
Vstali Zvelicar
Kip vstalega Kristusa, kakršnega v slovenskih krajih nosijo na čelu vstajenskih procesij

Izračun datuma velike noči

Velika noč - jedila hren šunka pirhi potica
Tipične velikonočne jedi: pirhi, šunka, hren, kruh in potica
Na veliki petek Boga strašijo z ragljami 1940 (2)
Velikonočno »strašenje boga« z ragljami na Jesenicah leta 1940

Točnega datuma Jezusovega križanja ni mogoče izračunati, ker Nova zaveza ne navaja niti približne datacije, takrat veljavni judovski koledar pa je zaradi pogostih interkalacij nepoznan.[2]

Velika noč je premakljiv praznik, v odvisnosti od datuma velike noči so tudi datumi nekaterih drugih cerkveni praznikov in tudi pust. Na prvem ekumenskem koncilu v Nikeji so določili, da se veliko noč praznuje na prvo nedeljo po prvi pomladni polni luni. Tako je lahko velika noč med 22. marcem in 25. aprilom. Vendar pa Cerkev nikoli ni popolnoma sledila najnovejšim astronomskim odkritjem.

V Rimskokatoliški cerkvi je v uporabi formula, pri kateri lahko včasih pride do odstopanja za nekaj ur od realne polne lune. Tako je bila velika noč v letu 1962 (in 1954 idr.) na drug datum (zamik za en teden), kot bi bila v skladu z natančnimi astronomskimi opazovanji.

Pravoslavne Cerkve uporabljajo za izračun polne lune formulo, ki temelji na Metonovem ciklusu, tako izračunana polna luna odstopa od astronomske polne lune za več dni. Posledično je velika noč v pravoslavju pogosto več kot teden dni pozneje kot v Rimskokatoliški Cerkvi, zelo pogosto pa tudi sovpadata na isti dan. Leta 1923 so Pravoslavne Cerkve sklenile, da bodo začele uporabljati prenovljen koledar (glej Milankovićev koledar) in novo formulo za izračun velike noči. Nekatere so začele uporabljati novi koledar, novo formulo je pa začela uporabljati le Finska pravoslavna Cerkev.

Galerija

Velikonočni ogenj Šutna Kranj Slovenija 2017. 4. 15

Velikonočni ogenj v naselju Šutna, občina Kranj. Fantje zjutraj prinesejo po naselju Šutna velikonočni ogenj v vsako hišo.

Velikonocni zegen

Velikonočni jerbas s pirhi

Belokranjske pisanke

Belokranjske pisanke

Easter eggs and Potica, Slovenia

Velikonočni krožnik s pirhi in potico

Sklici

  1. "Velika noč je praznik veselja in upanja". Planet SiOL.net. 20.4.2014.
  2. E. J. Bickerman: Chronology of the Ancient World, 1980, Thames and Hudson, str. 26

Zunanje povezave

2006

2006 (rimski zapis MMVI) je bilo navadno leto, ki se je po gregorijanskem koledarju začelo in končalo na nedeljo. Leto 2006 ustreza letoma 5766-5767 v hebrejskem in letoma 1426-1427 v islamskem koledarju.

Katoliška in evangeličanska velika noč je bila 16. aprila, pravoslavna pa teden kasneje, 23. aprila. 29. januarja je bilo kitajsko novo leto - začetek leta 4704, leta psa. Muslimansko novo leto (1427) se je začelo ob Sončevem zahodu 30. januarja, judovsko novo leto (5767) pa ob Sončevem zahodu 22. septembra.

2007

2007 (MMVII) je bilo navadno leto, ki se je po gregorijanskem koledarju začelo na ponedeljek in končalo s ponedeljkom. To leto je bilo izbrano za Mednarodno polarno leto in Mednarodno leto jezikov. V Sloveniji je bilo leto posvečeno Jožetu Plečniku, ob 50-letnici njegove smrti.

Katoliška in evangeličanska velika noč, kot tudi pravoslavna je 8. aprila.

Cerkveno leto

Cerkveno leto, tudi liturgično leto oziroma bogoslužno leto, ali cerkveni koledar, je koledar, ki določa bogoslužna opravila Rimskokatoliške Cerkve za vsak dan v letu. Od leta 1582 uporablja Katoliška cerkev za ta namen gregorijanski koledar, ki je hkrati postal tudi svetovno najbolj razširjeni koledar. Koledar cerkvenega leta določa razpored praznikov, bogoslužnih opravil in branja Božje besede. Razpored svetniških godov prikazuje koledar svetnikov.

Dopisnica

Dopisnica (tudi poštna karta), je na posebnem papirju ali kartonu natisnjen obrazec, ki ima v desnem zgornjem vogalu natisnjeno vrednostno znamko in na desni polovici črte, na katere se napiše naslov prejemnika oz. naslovnika. Zadnja stran dopisnice je največkrat prazna, namenjena za zapis sporočila oziroma korespondence s privatno ali uradno osebo. Pravico izdajanja dopisnic imajo izključno poštne uprave, ponarejanje je kaznivo. dopisnice so standardiziranih velikosti:

- veliki format

120 krat 235mm - veliki format in 90 krat 140mm-mali format s toleranco +/- 2 mm.

Poleg dopisnic poznamo v poštnem prometu še druge oblike kart to so:

razglednica,

voščilnica, ki jih lahko izdajajo tudi druga podjetja in organizacije, za voščila ob velikih praznikih kot so: Božič, Velika noč, Novo leto, rojstvo, diplomiranje, poroka, godovanje, itd. Na te karte je potrebno nalepiti vrednostne znamke za lokalni ali mednarodni poštni promet.

Ivan Zupan

Ivan Zupan, slovenski organist in skladatelj, * 9. december 1857, Kropa, † 4. julij 1900, Kamna Gorica.

Ivan Zupan, brat izdelovalca orgel Ignacija Zupana je v orglarski delavnici Brata Zupan predvsem vodil pisarniške posle, a bil tudi organist v Kamni Gorici in uspešen skladatelj. Skladbi za mešani pevski zbor Marija, moja misel (1880) in Velika noč (1889) sta izšli v samozaložbi; izdal pa je še: Cerkvene pesmi za mešane glasove (1893), Trinajst božičnih pesmi (1897) in Petnajst različnih, cerkvenih pesmi za mešani zbor (1898); med božičnimi je zelo uspela Božji nam je rojen sin, ki se poje in ponatiskuje v pesmaricah še tudi v današnjem času.

Jezusovo vstajenje

Jezusovo vstajenje je dogodek, ko je Jezus po verovanju kristjanov vstal od mrtvih tretji dan po smrti na križu. V spomin na ta dogodek kristjani praznujejo veliko noč, ki velja za najpomembnejši krščanski praznik. Poleg tega se kristjani vstajenja spominjajo tudi vsak teden pri nedeljski maši - nedelja se imenuje tudi velika noč v malem.

Za prve kristjane je bilo Jezusovo vstajenje od mrtvih temelj vere, zato je ta dogodek tudi natančno opisan v Svetem pismu nove zaveze. V evangelijih lahko beremo, da so Jezusovo truplo po smrti mazilili z dišavami, zavili v mrtvaški prt in položili v kamnito podzemno grobnico. Nato so pred vhod zavalili veliko skalo. To je bilo v petek zvečer, pred judovskim praznikom pashe. (glej glej Mt 27,57-61; Mr 15,42–47; Lk 23,50–56; Jn 19,38–42)

Na tretji dan (po starem načinu štetja dni - tako da sta prvi in zadnji dan vključena), torej v nedeljo, se je izkazalo, da je grob prazen. Prve so to opazile ženske z Marijo Magdaleno na čelu, potem pa so to povedale še apostolom. Vsi so najprej mislili, da je truplo nekdo ukradel, kmalu po tem pa so imeli priložnost se iz oči v oči srečati z vstalim Jezusom. (glej Mt 28,1-10; Mr 16,1–8; Lk 24,1–24; Jn 20,1–10)

Mnogi kritiki krščanstva so zanikali vstajenje in so trdili, da gre le za legendo, ali pa da Jezus v resnici ni umrl, pač pa se je zgolj zbudil iz nezavesti. Pri tem velja posebej poudariti trdno verovanje Jezusovih prvih učencev, da je Jezus zares umrl in da je potem zares oživel. Na tem prepričanju tudi temelji vera, da bodo ob koncu sveta vsi ljudje deležni telesnega vstajenja. Takrat bodo vsi ljudje dobili nova poveličana telesa, ki bodo podobna Jezusovemu poveličanemu telesu, ki ga je dobil ob vstajenju. O tem govori tudi Nicejsko-carigrajska veroizpoved: »Pričakujem vstajenje (od) mrtvih in življenje v prihodnjem veku.« Sveti Pavel in Janez Evangelist Jezusa imenujeta prvorojenec izmed umrlih - tj. prvi, ki je umrl in spet oživel (Kol 1,18; Raz 1,5).

Zanimivo je, da je že v prvih stoletjih vera v Jezusovo vsatajenje po pomenu močno zasenčila vero v Jezusov nauk (oznanilo ljubezni in odpuščanja). Vprašanje pripadnosti skupnosti kristjanov se kmalu izoblikovalo v obliko: »Ali veruješ, da je Jezus vstal od mrtvih?« in ne npr.: »Ali verjameš, da bi se morali ljudje imeti radi in drug drugemu odpuščati?«

Milankovićev koledar

Milankovićev koledar je prenovljeni koledar pravoslavne Cerkve, kot ga je predlagal Milutin Milanković (1879–1958), srbski geofizik, klimatolog in astronom. Ta koledar se imenuje tudi reformirani julijanski koledar.

Julijanski koledar, ki so ga uporabljale vse pravoslavne Cerkve, je ob začetku 20. stoletja zaostajal za astronomskimi dogodki (in za gregorijanskim koledarjem) že za 13 dni. Zato so se v pravoslavju razvile pobude, da bi koledar prenovili. Leta 1923 je Ljuba Jovanović, minister za verstvo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, nagovoril Milankovića, da naj poskusi pripraviti predlog novega pravoslavnega koledarja. Za pobudo so se skrivali tudi čisto praktični razlogi: ker so v Kraljevini SHS živeli katoliki in pravoslavci, so vsak cerkveni praznik v državi proslavljali dvakrat.

Na vsepravoslavnem kongresu v Carigradu maja 1923 je Milanković predstavil naslednje predloge:

začetek leta bi popravili za 13 dni. S tem bi se izravnala astronomska razlika, ki se je nabrala od Prvega nicejskega koncila leta 325. Predvidoma bi to storili oktobra 1923.

pravilo za dodajanje prestopnih dni bi popravili tako, da ne bi več prišlo do zaostajanja koledarja za astronomskimi pojavi. Popravek bi veljal za leta, ki se končajo na 00. Táko leto je po Milankoviću prestopno, samo če da letnica pri deljenju z 900 ostanek 200 ali 600. Po Milankoviću so torej neprestopna leta: 2100, 2200, 2300, 2500, 2600, 2700, 2800, 3000, 3100, 3200, 3400, 3500, 3600, 3700 itd.(Po gregorjanskem so neprestopna leta, ki niso deljiva s 400, torej: 2100, 2200, 2300, 2500, 2600, 2700, 2900, 3000, 3100, 3300, 3400, 3500, 3700, itd)

Milanković je predlagal tudi, da bi računanje datuma velike noči uskladili z astronomskimi opazovanji. Velika noč je (po določbah Prvega nicejskega koncila iz leta 325) nedelja po prvi polni luni po pomladnem enakonočju. Pri tem so pravoslavne cerkve upoštevale datum polne lune izračunan po Metonovi formuli, ki pa že zdavnaj ne drži več. Milanković je predlagal, da bi preprosto upoštevali resnični astronomski trenutek nastopa polne lune.Milankovićev koledar se ujema z gregorijanskim v letih od 1901 do 2799, dolgoročno pa je natančnejši - po letu 2800 manj odstopa od astronomskih pojavov. Nekateri so zato pomislili tudi na možnost, da bi dolgoročno Milankovićev koledar prevladal nad gregorijanskim. To je verjetno tudi en od razlogov, da so Milankovićeve predloge na kongresu soglasno sprejeli.

Pozneje večina pravoslavnih Cerkva novega koledarja ni uveljavila v praksi. Prišlo je namreč do velikih protestov vernikov, ki se jim je zdel novi koledar preveč podoben koledarju Rimskokatoliške Cerkve. Novi koledar so sprejeli Grki, Romuni in Bolgari (in poleg tega še nekatere Cerkve delno - ne v vseh pokrajinah). Tudi ti so sprejeli samo prvi dve alineji. Datum velike noči še zdaj vse pravoslavne cerkve (razen finske) računajo po napačno izračunani pomladni polni luni, zato se pravoslavna velika noč pogosto ne ujema s katoliško.

Misterij

Misterij (lat. ministerium, služba) je srednjeveško dramsko delo, ki obravnava snov iz svetega pisma.

Pri misteriju dostikrat narekujejo snov igram prazniki z dramatičnim ozadjem, tako predvsem božič in velika noč. Zlasti priljubljene so bile velikonočne ali pasijonske igre (lat. passio, trpljenje), ki so prikazovale dogodke iz Kristusovega trpljenja.

Misteriji so bili najbolj razširjeni v Franciji, Italiji, Angliji in Španiji. Veliki španski dramatik Calderón jim je dal klasično obliko. Kasneje je z misterijem dosegel največ uspeha francoski dramatik Paul Claudel (Oznanenje).

Pri nas je ohranjena Romualdova prireditev škofjeloške procesije (Škofjeloški pasijon). Ljudski pesnik (bukovnik) Andrej Šuster-Drabosnjak je 1811 izdal Marijin pasijon, iz novejše zgodovine pa je znan Meškov misterij Henrik, gobavi vitez.

Noč

Nóč je čas (perioda), v katerem je Sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Čas, ko je Sonce nad obzorjem, pa je dan. Noč in dan skupaj tvorita 24 urni koledarski dan. Čas dneva (dnevne svetlobe) se spreminja zaradi več faktorjev: letnega časa, zemljepisne širine in dolžine ali časovnega pasu.

Trenutek, ko Sonce navidezno zavzame najnižjo lego pod obzorjem, je polnoč. Ta predstavlja tudi začetek koledarskega dneva. Čas od začetka somraka do noči je večer. Časa od jutra (svita) do večera (mraka), ((koledarski) dan), ne smemo zamenjevati z dnevom, enoto za čas.

Pasha

Pásha (ali pesah, hebrejsko: פסח [pesah]) je judovski praznik, ki ga praznujejo konec marca ali v začetku aprila. V slovenščini ta praznik imenujemo tudi judovska velika noč ali praznik opresnikov.

Pasha je čas, ko se Judje spominjajo izhoda iz Egipta, kjer so trpeli v suženjstvu. Dogodek podrobno opisuje Druga Mojzesova knjiga, ki se ravno zaradi tega imenuje tudi Exodus - Izhod

(glej 2Mz 12,1-50).

Praznik pashe se začne na predvečer 15. dne meseca nisana po judovskem koledarju in traja osem dni. Praznovanje se začne

s posebno večerjo, imenovano seder. Ta večerja je spomin na noč, ko je Bog udaril Egipčane z deseto nadlogo, judovskim družinam pa je prizanesel.

V času pashe Judje ne jedo kvašenega kruha oziroma sploh ničesar, kar vsebuje kvas. Tudi piva ne pijejo. K praznovanju sodi velikonočno jagnje in značilen ploščat nekvašen kruh, ki mu pravijo maca (v slovenski

svetopisemski literaturi je v navadi prevod opresnik).

Pasha je pomembna tudi za kristjane, saj je bil Jezus Kristus usmrčen ravno na predvečer pashe, na dan po pashi pa je po njihovem prepričanju vstal od mrtvih. V spomin na ta dogodek kristjani praznujejo veliko noč.

Pirh

Pírh ali velikonôčno jájce, ponekod imenovano tudi písanica, pisanka ali remenka, je tradicionalna hrana in simbol, ki se pripravlja ob veliki noči. Jajca se trdo skuhajo, nato pa se barvajo in krasijo; lahko pa se že kuhajo v barvilu. Barvilo je lahko umetno ali pa naravno, recimo listje rdeče čebule.

Poleg kuhanih jajc pa se lahko krasijo tudi spihane jajčne lupine. Z različnimi tehnikami nastajajo belokranjske pisanice ali pisanke, prekmurske remenke, rumenke ali rumenice, praskanke.

Tradicionalno velikonočno pojedino poleg pirha, ki simbolizira kaplje Kristusove krvi, sestavljajo še hren, ki predstavlja ostrino žebljev, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, potica kot simbol trnjeve krone in šunka, ki simbolizira Jezusovo telo. Nekateri dodajajo še klobase (simbol vrvi, s katerimi je bil Jezus zvezan) in pomarančo (simbol gobe s kisom).

Pršut

Pršút je na vetru sušeno svinjsko, redkeje goveje stegno.

Rožni venec

Rožni venec je katoliška molitev. Rožni venec (tudi roženkranc ali molek) je tudi venec jagod na vrvici, ki se uporablja pri molitvi.

Pravijo, da se je molitev rožnega venca razvila kot nadomestilo za molitev 150 psalmov iz Svetega pisma, saj neuki ljudje niso znali brati.

Molitev rožnega venca se je izoblikovala ob koncu 16. stoletja in je obsegala 3 dele po 50 Zdravamarij (z nekaj dodatnimi molitvami). Ta oblika je ostala nespremenjena do konca 20. stoletja, ko je papež Janez Pavel II. dodal še četrti - svetli del.

V Apostolskem Pismu "Rožni venec Device Marije" Papež Janez Pavel II je govoril o velikem pomenu Rožnega venca: " Rožni venec Device Marije (Rosarium Virginis Mariae), ki se je postopoma razvil v drugem tisočletju ob navdihovanju Božjega Duha, je priljubljena molitev mnogih svetnikov in jo je priporočalo cerkveno učiteljstvo"."Dejansko je rožni venec, čeprav ga zaznamuje marijanskost, kar najgloblje kristološka molitev. V treznosti svojih prvin zedinja v sebi globino celotnega evangeljskega oznanila in je hkrati njegov povzetek.2V njem odmeva Marijina molitev, njen nenehni magnifikat za odrešenjsko učlovečenje, ki se je začelo v njenem deviškem naročju. Krščansko ljudstvo se z rožnim vencem podaja v Marijino šolo, da bi se dalo uvesti v premišljevanje lepote Kristusovega obličja in v izkustvo globine njegove ljubezni. V premišljevanju skrivnosti rožnega venca verujoči zajema polnost milosti, ki jih prejema tako rekoč iz rok Odrešenikove Matere".Vsi štirje deli rožnega venca imajo isto strukturo.

Vsak del se začne z molitvijo Verujem, sledi Očenaš, tri Zdravamarije s prošnjami (glej spodaj) in Slava Očetu.

V nadaljevanju sledi pet desetk: vsaka desetka se začne z Očenašem, sledi deset Zdravamarij s premišljevanjem ene od skrivnosti (glej spodaj) in nato Slava Očetu.

Posamezni del rožnega venca se konča z zaključno molitvijo:

"O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja."

Slovenija

Slovenija (uradno ime: Republika Slovenija) je evropska država z zemljepisno lego na skrajnem severu Sredozemlja in na skrajnem jugu Srednje Evrope. Slovenija meji na zahodu z Italijo, na severu z Avstrijo, na severovzhodu z Madžarsko in na vzhodu in jugu s Hrvaško. Leži na stičišču alpskega, sredozemskega, panonskega in dinarskega sveta. Površina 20.273 km² uvršča Slovenijo med srednje velike evropske države. Dolžina državne meje znaša 1.382 km, od tega je 921 km kopenske, 413 km rečne in 48 km morske meje. Slovenska obala Jadranskega morja je dolga 46,6 km. Glavno mesto je Ljubljana, ki je gospodarsko, kulturno in politično središče, najvišji vrh pa je Triglav (2864 m).

Skozi slovensko zgodovino so pomembni kulturni vplivi prihajali iz srednjeevropskega in apeninskega kulturnega prostora. Glede na popis iz leta 2011 ima Slovenija 2.050.189 prebivalcev. Slovenci predstavljajo 83 % državljanov, medtem ko so največji delež z ustavo predpisanih narodnih manjšin Madžari (0,32 %), Italijani (0,11 %) in Romi (0,17 %). Uradni in državni jezik v Sloveniji je slovenščina, na predelih, kjer sta strnjeno naseljeni italijanska oziroma madžarska narodna manjšina, sta uradna jezika tudi italijanščina oziroma madžarščina.

Slovenija ima gospodarsko ureditev, ki temelji na prostem trgu. Slovenija je svojo državnost utemeljila s plebiscitom o samostojnosti 23. decembra 1990 in jo ubranila z osamosvojitveno vojno, potem ko je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost. Po politični ureditvi je Slovenija parlamentarna demokracija. Med članice Organizacije Združenih narodov je bila sprejeta 22. maja 1992. Slovenija je članica Sveta Evrope, Svetovne trgovinske organizacije, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, zveze NATO ter drugih svetovnih organizacij. Leta 2004 je pristopila v Evropsko unijo. Leta 2007 je Slovenija postala članica monetarne unije in prevzela skupno evropsko valuto evro.

Sveto rešnje telo in kri

Sveto rešnje telo in kri (tudi samo Sveto rešnje telo ali kratko Telôvo) je katoliški praznik, posvečen češčenju Najsvetejšega - evharistije.

Veliki petek

Véliki pétek je premakljiv krščanski praznik. Praznuje se v petek pred veliko nočjo. Veliki petek skupaj z velikim četrtkom in veliko soboto sestavlja velikonočno tridnevje.

V petek pred praznikom pashe (judovske velike noči) je dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati, zato je veliki petek posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjajo zlasti ob molitvi križevega pota, ki opisuje dogodke od Pilatove obsodbe do Jezusove smrti.

Veliki petek je edini dan v letu, ko večina krščanskih Cerkva ne obhaja svete maše - na ta dan je samo besedno bogoslužje brez evharistične daritve. Velik del besednega bogoslužja zavzemajo slovesne prošnje in čaščenje križa.

Veliki četrtek

Veliki četrtek je premakljiv krščanski praznik, ki je vsako leto v tednu po cvetni nedelji.

Kristjani ga praznujejo na četrtek pred veliko nočjo. Veliki četrtek skupaj z velikim petkom in veliko soboto sestavlja velikonočno tridnevje.

Na veliki četrtek pri dopoldanski maši škof posveti obredna olja: krstno olje, bolniško olje in sveto krizmo. Ta olja se pozneje med letom uporabljajo pri podeljevanju zakramentov krsta, birme, bolniškega maziljenja in duhovniškega posvečenja.

Glavno vsebino praznika izraža večerna maša, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo. Ob ustreznem evangeljskem odlomku se kristjani spominjajo, da je Jezus v četrtek, preden je bil izdan, večerjal s svojimi učenci. Pri tej večerji je ustanovil zakrament evharistije in duhovniškega posvečenja, ter učence pozval, naj se ljubijo med seboj.

V mašo je lahko vključen tudi obred umivanja nog v spomin na čas zadnje večerje, ko je Jezus umival noge apostolom s čimer je simbolično prikazal, da je služabnik ljudem.

Vrhniški pirh

Vrhniški pirh je patentirano ime za vrsto pirha, izdelanega s prebadanjem jajčne lupine. Ime je leta 1995 zaščitil Franc Grom, inovator in izdelovalec tovrstnih umetniško oblikovanih jajc, ki jih zaznamuje tudi do 17.000 luknjic.

Župnijska cerkev

Župnijska cerkev je cerkev, ki je sedež župnije in tako velja za glavno cerkev na njenem področju. Napram podružničnim cerkvam (vse ostale) je po navadi večja, ima tudi več opreme ter se vsakodnevno uporablja za bogoslužje.

V manjšini primerov ima župnijska cerkev še kak drug status, na primer da je hkrati bazilika ali pa stolnica. Slednje pomeni, da je neka cerkev hkrati župnijski in stolni sedež.

Po navadi se v bližini cerkve nahaja župnišče, redko se objekta tudi držita skupaj in sestavljata homogeno stavbno gmoto. V Sloveniji je tak primer župnijska Cerkev sv. Lovrenca, Lokavec v Lokavcu in cerkev svetega Mihaela v Pišecah.

Zavetnik cerkve je ob enem zavetnik celotne župnije in tudi ime le-te vsebuje zavetnikovo ime, na primer Župnija svetega Lovrenca Brežice. Na godovni dan zavetnika (ali na najbližjo nedeljo) se obhaja glavni župnijski praznik na njegovo čast, imenovan žegnanjska nedelja, farno žegnanje, smenj in še z drugimi izrazi. Ob posebej slovesni sveti maši se na ta dan varuha župnije prosi priprošenj za nadaljnje varstvo ter se mu zahvali za preteklo izkazano pomoč. V župnijski cerkvi se pravtako obhajajo najpomembnejši krščanski prazniki, kot so velika noč, veliki šmaren, božič (polnočnica). Služi tudi podeljevanju zakramenta svete birme ter prvega svetega obhajila. Po običaju se ženin in nevesta poročita v župnijski cerkvi nevestine župnije.

Splošni
Zapovedani
Nezapovedani
Državni prazniki
Verski prazniki

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.