Tunizija

Republika Tunizija (tudi samo Tunizija) je arabska in muslimanska država, umeščena ob Sredozemsko morje na severnoafriški obali. Nahaja se v regiji Magreb v severni Afriki in pokriva površino 165 000. kvadratnih kilometrov. Njen najsevernejši del, Cape Angela, je tudi najsevernejši del Afrike. Njeno glavno mesto je Tunis. Je najvzhodnejša in najmanjša med tremi atlaškimi državami (Maroko, Alžirija, Tunizija). Meji na Alžirijo (s svojo zahodno mejo), Libijo (s svojo vzhodno in južno mejo) in Sredozemsko morje (na severu in vzhodu). Štirideset odstotkov dežele zasedajo obronki puščave Sahare, preostalo območje pa razmeroma rodovitna zemlja in lahko dostopne obale. Ta območja so igrala pomembno vlogo že v antičnem času, iz česar posebno izstopa feničanska kolonija Kartagina, pa tudi kot skladovnica žita za kasnejše rimske koloniste. Ime Tunis naj bi izviralo iz berberskega jezika, pomenilo pa naj bi rtič. Leta 2017 je imela Tunizija 11,435 milijona prebivalcev.

الجمهورية التونسية
Al-džumhurija at-Tunisija

Zastava Tunizije

Coat of arms of Tunisia

Tunisia in its region
Uradni jezik arabščina
Glavno mesto Tunis
Predsednik Moncef Marzouki
Predsednik vlade Mehdi Jomaa
Površina
 - Skupno
89. na svetu
163.610 km²
Prebivalstvo
 - Skupno (2004)
81. na svetu
10.032.050
Valuta tunizijski dinar
Časovni pas UTC +2
Neodvisnost
 - Podeljena
od Francije
20. marec 1956
Državna himna Himat Al Hima, Ala Khallidi
Vrhnja internetna domena .tn
Nacionalna klicna koda 216

Zgodovina

Karthago
Ruševine Kartagine

Ob začetku pisane zgodovine je bila Tunizija naseljena z berberskimi plemeni. Obalo so v 10. stoletju pr. n. št. naselili Feničani. V 6. stoletju je svoj višek dosegla Kartagina, a je bila v 2. stoletju pr. n. št. premagana v vojnah z Rimom in tako to ozemlje postane ena od rimskih provinc. V 5. stoletju so se tu naselili Vandali, nakar so v 6. stoletju sem prišli še Bizantinci. Arabci so zasedli to področje v 7. stoletju; vladali so z uspehom, z raznimi berberskimi upori. Vladanje Aglabidov (9. stoletje) in Ziridov (od 972), berberskih naslednikov Fatimidov, je bilo posebej uspešno obdobje.

V 12. stoletju so Normani iz Sicilije za nekaj časa zasedli tunizijsko obalo. Leta 1159 so Tunizijo zasedli Almohadi, kalifiu iz Maroka. Nasledili so jih berberski Hafsidi (1230-1574), pod katerimi je Tunizija uspevala. V zadnjem obdobju njihovega vladanja je Španija zasedla mnoga obalna mesta, a jih je pozneje ponovno zasedel Otomanski imperij. Pod Turki je Tunizija uživala skoraj popolno neodvisnost. 12. maj 1881 je postala francoski protektorat. Leta 1956 je razglasila neodvisnost in od takrat sta jo vodila dva predsednika.

Politika in uprava

Tunizija je republika z močnim predsedniškim sistemom, ki je sicer enostrankarski.

Veje oblasti

Predsednik države Foued Mebazaa je po prebegu Zine al-Abidine Ben Alija, ki je bil na svojem položaju od leta 1987, ko je nadomestil prvega predsednika republike Habiba Bourguibo, predsednika Tunizije (med letoma 1956 in 1987) postal tretji predsednik Tunizije. Vladajoča stranka, Demokratični parlamentarni zbor (francosko Rassemblement Constitutionel Démocratique) je bila edina stranka v državi 25 let. Ta stranka je naslednica Socialistične desturske stranke (francosko Parti Socialiste Destourien, kratica PSD), ki je Tunizijo pripeljala do suverenosti. Država premore šest legalnih opozicijskih strank.

Predsedniške volitve potekajo vsakih 5 let. Na njih kandidira edina državna stranka, ki po volitvah imenuje tudi predsednika vlade in njegov kabinet, slednji pa igra pomembno vlogo v državni politiki. Prav tako državni vrh postavlja tudi regionalne guvernerje in administratorje. Volitve potekajo še za krajevne župane in krajevne svete.

Državno upravo tvori enodomni parlament (zakonodajno telo) – Dom poslancev (Chambre des députés) s 182 članskimi mesti, izmed katerih je 20 odstotkov rezerviranih za opozicijo. Dom poslancev ima vedno večjo funkcijo prostora za državnopolitično razpravo, a zaenkrat še nima velike vloge pri izdajanju zakonov – v praksi vedno potrdi predloge izvršilne oblasti z manjšimi popravki.

Sodstvo je uradno suvereno oblastno telo. Sicer je opaziti visoko stopnjo sodelovanja z vlado, zlasti ko gre za politično usmerjene primere.

Upravna delitev

Tunizija je upravno razdeljena na 24 governoratov:

  • Kasserine
  • Kebili
  • Kef
  • Mahdia
  • Manouba
  • Medenine
  • Monastir
  • Nabeul

Oborožene sile

Glejte glavni članek Tunizijske oborožene sile.

Tunizija ima organizirane profesionalne oborožene sile z okoli 35 tisoč vojaki. Razdeljena je na kopensko vojsko, vojno mornarico, vojno letalstvo, paravojaške sile in narodno gardo. Povprečna starost vojakov je 20 let. Država namenja vojski 1,8 odstotka bruto državnega proizvoda (približek za leto 2002).

Geografija

Ts-map
Zemljevid Tunizije

Tunizija je najbolj severna država Afrike in se kot taka uvršča v makroregijo severne Afrike. Meji na Sredozemsko morje na severu, na Alžirijo na zahodu ter na Libijo na vzhodu in jugu. Najbolj južna točka leži na 30° 15' severne geografske širine, najbolj severna točka pa na 37° 20' sev. geo. šir.; od zahoda proti vzhodu se razteza med 7° 30' vzhodne geografske dolžine in 11° 36' vzh. geo. dol.

Zavzema površino 163.610 km2, od tega 155.360 km² kopnih in 8.250 km² vodnih površin. Državne meje na kopnem merijo 1.424 km, obala pa je dolga 1.148 km.

Tunizija sodi med države, ki jim po mednarodnem pomorskem pravu pripada 12 morskih milj suverenega obalnega pasu ter 24 morskih milj prehodnega pasu (vkup s suverenimi 12 morskimi miljami).

Najnižja točka dežele se nahaja na območju slanega jezera Shatt al Gharsah (-25 m) na skrajnem zahodu, najvišja točka pa v gorovju Atlas (1544 m).

Podnebje

Tunizija leži v subtropskem podnebnem pasu, in sicer stika sredozemsko (širši obalni pas) ter subtropsko suho in polsuho podnebje (notranjost). Podnebje prehaja tako od zmernih sredozemskih razmer na severu proti vročim in suhim pogojem na jugu.

V severnem delu države je povprečna januarska temperatura 9 °C, julijska pa 26 °C. Na tem območju je deževno obdobje razpotegnjeno čez hladen del leta, med oktobrom in majem. Povprečne letne padavine na severu dosežejo 610 mm, značilno pa je veliko letno gibanje stolpca. Puščavski del v Sahari na jugu dobi povprečno 210 mm dežja letno.

Geografska delitev

Tunizijo geografsko delimo na štiri osnovne regije. Sever države leži na razmeroma visokih obronkih gorovja Atlas, kjer vrhovi gora segajo od 610 do 1520 metrov. V posameznih nižjih območjih te regije, predvsem v dolini edine velike tunizijske reke Majardah, se nahaja rodovitna zemlja. Južno od te najbolj severne regije najdemo veliko planoto povprečne višine 610 metrov. Dalje na jug ozemlje zasedajo velika slana jezera (imenovana chott ali shatt), od katerih je večina suhih skozi sušni del leta. Celotna južna tretjina države pa leži v polsuhih in suhih območjih severne Sahare.

Naravna bogastva

Temeljno mineralno bogastvo Tunizije je nafta, katere črpališča stojijo tako na kopnem kot na morju. V 80. letih 20. stoletja so bila odkrita pomembna nova nahajališča.

Zraven tega Tunizija izkorišča nahajališča fosfatov, železove rude, svinca, cinka in soli.

Okoljski problemi

Velika težava Tunizije je neurejeno odlaganje strupenih in drugih nevarnih odpadkov, kar predstavlja veliko nevarnost za zdravje okolja. Zaradi majhne količine vode v deželi je prisoten tudi problem čezmernega onesnaževanja slednje. Primanjkuje tudi zalog pitne vode.

Tu so tudi tipični problemi puščavskih držav, kot so krčenje gozda in zelenih površin zaradi pašnje, erozija prsti ter dezertifikacija.

Tunizija je razglasila tri narodne parke, kar pomeni le 0,3 odstotka državno zaščitenih površin dežele. Najbolj znan je narodni park Ichkeul v severni Tuniziji, ki ga zavzema veliko jezero in spremljajoča mokrišča, pribežališče številnih ptic, med njimi rac, gosi in flamingov.

Vlada je ratificirala mednarodne okoljske sporazume, ki se nanašajo na ohranjanje biotske raznolikosti, omejevanje klimatskih sprememb in dezertifikacije, ohranjanje ogroženih vrst, spreminjanje okolja, nevarne odpadke, onesnaževanje morja, ladijsko onesnaževanje, varovanje ozonskega plašča in varovanje mokrišč.

Gospodarstvo

Tunizija je v procesu razsežnih ekonomskih reform in liberalizacije po desetletjih državnega usmerjanja in deleža v gospodarstvu. Preudarno finančno in gospodarsko načrtovanje pa v zadnjem desetletju povzročata zmerno gospodarsko rast. Tunizijsko gospodarstvo se tradicionalno opira na nafto, fosfate, kmetijstvo in turizem.

Politika države je nekoliko zaustavila rast v prvih letih samostojnosti (po letu 1956). 60. leta 20. stoletja so prinesla močno zavrtje razvoja gospodarstva zaradi spodbujanja kolektivizacije, zaradi česar je padel tudi letni proizvod kmetijskih dejavnosti. V 70. letih je prišlo do nekoliko povečane gospodarske rasti zaradi povišanja cen nafte ter fosfatov na svetovnem trgu ter uveljavljanja turizma, a je svojo negativno vlogo pri rasti še vedno igral protekcionizem in regulacija uvoza. V času samostojnosti je Tunizija prejemala zajetne vsote finančne pomoči od ZDA ter evropskih, pa tudi nekaterih arabskih držav. Danes je sicer še vedno država v razvoju, sodi pa med dežele s srednjim dohodkom.

Zaradi precenjenega dinarja (uradna valuta) in rastočega mednarodnega dolga je Tunizija doživela veliko krizo na področju mednarodnega gospodarskega sodelovanja v 80. letih. Leta 1986 je vlada zato sprejela vrsto ukrepov, med katerimi so strukturno prilagajanje za liberalizacijo trga, zmanjševanje tarif in preusmeritev države v tržno gospodarstvo. Ta model gospodarske reforme so predlagale in podprle mednarodne finančne ustanove, s tem pa je bila Tunizija deležna dodatnih posojil Svetovne banke in drugih zahodnih upnikov. Leta 1990 je Tunizija pristopila k Sporazumu o carinah in trgovanju (angleško General Agreement on Tariffs and Trade, kratica GATT), kasneje pa se je vključila v Svetovno trgovinsko organizacijo (angleško World Trade Organization, kratica WTO).

Leta 1996 je država sklenila sporazum o sodelovanju z Evropsko unijo, ki odpravlja carine in druge prepreke za prosto trgovino, tiče pa se večine dobrin. Na ta način naj bi EU uradno pomagala Tuniziji k hitrejšemu razvoju in pripravi na konkurenco globalnega trga.

Država je od leta 1987 privatizirala 160 družb v svoji lasti, in sicer v okviru ukrepov reforme 1987. leta. Kljub temu so potrebni resni napori za preprečitev množičnih odpuščanj, čemur velja dodati, da je brezposelnost že sicer pereč problem v deželi. Uradne statistike govorijo o 15 % nezaposlene delovne sile, dejanska množina pa naj bi bila večja.

Izmenjava delnic poteka preko državno vodenega Sveta za finančni trg, ki trguje s kapitalom nekaj več kot 50 podjetij.

Leta 1993 je tunizijska vlada sprejela zakon, ki dovoljuje in celo privlači tuje vlagatelje. Tako je danes v državi prijavljenih več kot 1.600 izvozno usmerjenih podjetij v tuji lasti. Slednja se zanašajo in izkoriščajo predvsem potencial nizko plačane delovne sile in bližino evropskega trga, s katerim poteka največ izmenjav. Državna valuta, tunizijski dinar, je nekonvertibilna.

Prebivalstvo

Tunizija je s svojim strateškim položajem skozi celotno zgodovino pomenila območje trenja med ljudstvi. Zavojevali so jo tako stari Rimljani kot Vandali, tako črni Afričani kot Arabci in druga plemena, ljudstva, narodi. Sodobni prebivalci dežele pa pretežno izhajajo iz Berberov, četudi jih je okoli 98 odstotkov berberski jezik zamenjalo za arabskega.

Poseljenost z ljudmi je velika zlasti v priobalnih regijah, kjer na 30 odstotkih državnega ozemlja živi okoli 70 odstotkov prebivalstva. Z dobrimi deset milijoni prebivalcev Tunizija premore 65 ljudi na km².

Večja mesta

Tunizijska mesta so razmeroma majhnega obsega s pomembno izjemo Tunisom, ki je največje in glavno mesto države. To sredozemsko pristanišče na severovzhodu države ob jezeru Tunis, v svet pa je prometno povezano z mednarodnim letališčem in ladijskimi linijami v Evropo (Italija in Francija). Nekoliko manj pomembni mesti sta Sfax in Sousse (arabsko Susa), ki obe ležita ob vzhodni obali, razvili pa sta se ob industriji oziroma turizmu. Po svoji slikovitosti in starem pristanišču je znano tudi večje mesto Bizerte na severni obali.

Jezik in vera

Uradni jezik Tunizije je arabščina. Poznavalci govorijo o tunizijski arabščini kot dialektu, izvirajočem iz skupine magrebške arabščine, ki jo je slišati tudi v zahodni Alžiriji in vzhodni Libiji. Slednja pa je izpeljanka iz klasične arabščine. Zraven tega velika večina prebivalcev zna govoriti francoščino. V srednjih šolah je obvezno učenje četrtega jezika, učenci lahko izbirajo med nemščino, španščino, italijanščino, ruščino in kitajščino. Prvotni jezik v Tuniziji je bil berberski, katerega je govorila večina berberskih plemen, danas ga govori zaradi islamizacije in uradne arabščine vedno manj prebivalcev. Berberščina je bila sicer tudi zapisana, vendar je napisanih malo književnih del v tem jeziku, ohranja se v redko poseljenih gorskih vaseh, kjer so bivališča vkopana v zemljo.

Kot Arabci so prebivalci Tunizije skoraj vsi zavezani islamu (98 odstotkov populacije), in sicer njegovi sunitski veji imenovani fatimidi. V deželi je tako najti množico mošej, izmed katerih po svoji znamenitosti izstopata mošeja v svetem mestu Al Kairouan in slikovita utrdbena mošeja v obalnem Sousseu. V Tuniziji obstajajo še majhne skupine rimo-katoličanov, židov in protestantov.

Izobrazba in znanje

Izobraževalni sistem v Tuniziji je brezplačen, zaradi česar osnovno šolo obiskujejo praktično vsi otroci. Pouk poteka v arabščini in deloma v francoščini. Osnovne šole je v letu 2000 obiskovalo približno 1,4 milijona otrok, srednje šole 1,1 milijona, v visokošolsko izobraževanje (Univerza v Tunisu) pa je bilo vključenih nekaj več kot 200 tisoč prebivalcev.

Tunizija ima tri pomembnejše knjižnice, locirane v Tunisu. Posebno zanimiv pa je narodni muzej Bardo, ki od leta 1888 v Tunisu daje na ogled zbirke feničanskih, grških in rimskih ter muslimanskih umetniških izdelkov na čelu z mozaiki.

Komunikacije

Komunikacijski sistem je po razvitosti – tako kot večina drugih stvari – nad afriškim povprečjem. Izhodiščne komunikacijske točke so Sfax, Sussah, Bizerte in Tunis. Telefonske priključke je leta 1997 posedovalo 654.000 gospodinjstev, v uporabi pa je bilo poleg tega leta 1998 50.000 mobilnih telefonov. Tunizijci uporabljajo 920.000 televizij (ocena 1997) za spremljanje 26 televizijskih postaj (1998). Leta 2002 je natanko 1 ponudnik spletnih storitev omogočal spletni dostop 400 tisoč uporabnikom (ocena 2002).

Glej tudi

25. julij

25. julij je 206. dan leta (207. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 159 dni.

Argentinska nogometna reprezentanca

Argentinska nogometna reprezentanca (špansko Selección de fútbol de Argentina) zastopa Argentino na mednarodnih reprezentančnih tekmovanjih, nadzoruje jo Nogometna zveza Argentine. Velja za eno najboljših reprezentanc, saj je dvakrat postala svetovni prvak, v letih 1978 in 1986, leta 1990 ter 2014 pa še svetovni podprvak. V letih 2004 in 2008 je reprezentanca osvojila naslov olimpijskega prvaka, pokal Copa América pa je osvojila kar štirinajstkrat.

Brazilska nogometna reprezentanca

Brazilska nogometna reprezentanca predstavlja Brazilijo na mednarodnih nogometnih tekmovanjih.

Brazilija velja za najuspešnejšo reprezentanco na svetu. Doslej je že petkrat osvojila Svetovno prvenstvo. Na Svetovnem prvenstvu 2006 je Brazilija razočarala, saj je po slabih predstavah izpadla že v četrtfinalu proti Franciji.

Charles Jules Henri Nicolle

Charles Jules Henry Nicolle, francoski bakteriolog, * 21. september, 1866, Rouen, Francija, † 28. februar, 1936, Tunis, Tunizija.

Italijanska nogometna reprezentanca

Italijanska nogometna reprezentanca predstavlja Italijo na mednarodnih nogometnih tekmovanjih in deluje v okviru Italijanske nogometne federacije (FIGC - Federazione Italiana Giuoco Calcio).

Italija velja za eno najuspešnejših reprezentanc, saj je osvojila štiri svetovna prvenstva in eno evropsko.

Kartagina

Kartagina (grško Καρχηδών Karkhēdōn, latinsko Carthago, iz feničanskega קרת חדשת Qart-ḥadašt v pomenu Novo mesto) je bilo antično feničansko mesto in kolonija v severni Afriki.

Nahajala se je na vzhodni strani jezera Tunis v današnji Tuniziji. Okoli leta 814 pr. n. št. so jo ustanovili Feničani iz Tira, v mitologiji pa naj bi bila ustanoviteljica in prva kraljica Didona. Do 5. stoletja pr. n. št. se je Kartagina razvila v gospodarski center regije ter to funkcijo opravljala, dokler je ni rimska vojska porazila leta 146 pr. n. št., ko je bila v veliki meri porušena. Zaradi ugodne lege so Rimljani na novo razvili mesto, zaradi česar je do 2. stoletja n.š. postalo drugo največje mesto zahodnega dela Rimskega imperija. Ko so regijo zavzeli arabski osvajalci, so mesto porušili in v njegovi bližini razvili Tunis, novo prestolnico območja. Danes so ruševine Kartagine priljubljena turistična točka.

Metropolitansko območje

Metropolitansko območje ali metropolitanska regija je območje, ki je sestavljeno iz močno urbaniziranega območja in manj poseljenih okoliških območij. Območje je funkcionalno povezano: ima skupno tržišče, trg delovne sile, medijski trg in skupno infrastrukturo. Metropolitansko območje ima običajno več pristojnosti in občin, sosesk, okrožij, države in celo narodov, kot je eurodistrict (evropski upravni organ, ki vsebuje urbane aglomeracije, ki ležijo čez mejo med dvema ali več državami). Ko so se socialne, gospodarske in politične institucije spremenile, so metropolitanska območja postala ključne gospodarske in politične regije.

Za urbana središčih zunaj metropolitanskih območij, ki v ustvarjajo podobne pogoje le v manjšem obsegu, so leta 2006 nemški profesorji uvedli koncept regiopolisa in regiopolitanskega območja ali regije.

Nizozemska nogometna reprezentanca

Nizozemska nogometna reprezentanca predstavlja Nizozemsko na mednarodnih nogometnih tekmovanjih in deluje v okviru Kraljeve nizozemske nogometne zveze.

Severna Afrika

Severna Afrika je regija Afrike, v katero se navadno prištevajo afriške države Alžirija, Egipt, Libija, Mavretanija, Maroko, Sudan, Tunizija in Zahodna Sahara. V regijo so včasih vključene tudi nekatere druge države: Azorski otoki, Eritreja, Etiopija, Kanarski otoki in Madeira, a si ne delijo iste kulture z značilnimi državami regije.

Del severne Afrike je Magreb, ki ga tvorijo Maroko, Alžirija, Tunizija in zahodni del Libije. Z izjemo Libije so te države nekdanje kolonije Francije, zaradi česar se pojem Magreb (zlasti v francoščini) mnogokrat nanaša le na njih, v arabski terminologiji pa tudi samo na Maroko.

Egipt in Libija sta po nekaterih kriterijih uvrščena tudi v regijo Bližnjega vzhoda, zlasti tja sodi egipčanski polotok Sinaj, ki je geografsko umeščen v Malo Azijo.

Seznam suverenih držav

Seznam suverenih držav.

Na svetu je trenutno 194 povsem neodvisnih držav.

Prvi stolpec vsebuje praktično (neuradno) kratko ime države, kot ga je za slovenski standard pripravila Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije [1], drugi in tretji pa pripadajoče uradno kratko in uradno polno ime države iz standarda SIST ISO 3166. Slovenski prevod tega standarda je prvič izšel leta 1996, v pripravi pa je nov prevod standarda, ki bo upošteval številne spremembe uradnih kratkih in uradnih polnih imen držav, do katerih je prišlo po prvi slovenski izdaji standarda. Predvidoma naj bi izšel leta 2008 z oznako SIST ISO 3166-1:2008. Veljavni mednarodni standard ISO 3166-1:2006 je izšel novembra 2006. V standardu so navedana tista uradna kratka in uradna polna imena držav, kakršna posamezne države oziroma ozemlja prijavljajo Organizaciji združenih narodov v svojem, angleškem in francoskem jeziku, druge članice OZN pa so jih dolžne spoštovati.

Srednjeevropski poletni čas

Srednjeevropski poletni čas, angleško Central European Summer Time (CEST) je eden od izrazov za časovni pas UTC+2, ki je 2 uri pred koordiniranim univerzalnim časom (Coordinated Universal Time). Uporablja se v večini evropskih držav in v nekaterih severnoafriških državah. Pozimi je v uporabi srednjeevropski čas, CET (Central European Time oz. UTC+1).

Srednjeevropski poletni čas je poznan tudi pod drugimi imeni oz. kraticami, ki iz njih izhajajo: Middle European Summer Time (MEST), Central European Daylight Saving Time (CEDT) ali Bravo time, po drugi črki fonetične abecede. CEST se pogosto obravnava tudi kot CET.

Srednjeevropski čas

Srednjeevropski čas (CET - Central European Time) je eno izmed imen časovnega pasu, ki je eno uro pred univerzalnim koordiniranim časom. Uporablja se v večini evropskih (tudi v Sloveniji) in nekaterih severnoafriških državah. Časovni zamik je ob standardnem času UTC+1 in ob poletnem času UTC+2.

Sredozemsko morje

Sredozemsko morje je približno 4000 km dolgo in okoli 800 km široko medcelinsko morje, ki ga na severu omejuje Evropa, na jugu Afrika, na vzhodu pa Azija. Slovenski izraz »sredozemski« je neposreden prevod latinskega mediterraneus, iz medium, »sredina« + terra, »zemlja, dežela«. Skupen izraz za Sredozemsko morje in dežele okoli njega je Sredozemlje ali Mediteran.

Svetovno prvenstvo v rokometu

Svetovno prvenstvo v rokometu je moško svetovno reprezentančno tekmovanje v rokometu, ki ga Mednarodna rokometna zveza prireja od leta 1938.

Svetovno prvenstvo v rokometu 2007

Svetovno prvenstvo v rokometu 2007 je bilo dvajseto Svetovno prvenstvo v rokometu in je potekalo v dvanajstih nemških mestih od 19. januarja do 4. februarja 2007. Prvenstva se je udeležilo 24 reprezentanc, svetovni prvak pa je poslala Nemčija, Slovenija je zasedla 10. mesto, kar je njena najboljša uvrstitev doslej.

Tunizijska nogometna reprezentanca

Tunizijska nogometna reprezentanca (arabsko منتخب تونس لكرة القدم), z vzdevkom Les Aigles de Carthage (Kartažanski orli), je nogometna reprezentanca Tunizije, ki jo vodi vrhovno telo, Fédération Tunisienne de Football. Reprezentanca se je v zgodovini uvrstila na štiri svetovna prvenstva FIFE, prvič leta 1978. Doslej je vedno izpadla v prvem kolu.

Leta 2004 je reprezentanca prvič in doslej edinič osvojila Afriški pokal narodov. Takrat je bila tudi država gostiteljica.

Tunizijska četverica za dialog

Tunizijska četverica za dialog (arabsko الرباعي التونسي للحوار الوطني, francosko Quartet du dialogue national) je skupina štirih organizacij, ki so bili centralna sila pri vedno bolj uspešnem poskusu izgradnje pluralistične demokracije v Tuniziji po Jasminovi revoluciji leta 2011 v valu takoimenovane Arabske pomladi.Četverica je nastala poleti leta 2013. 9. oktobra 2015 je četverica prejel Nobelovo nagrado za mir.

Sestavljali so jo člani naslednjih organizacij tunizijske civilne družbe:

Tunizijski generalni sindikat dela (UGTT, Union Générale Tunisienne du Travail)

Tunizijska Konfederacija sindikatov industrije, trgovine in obrti (UTICA, Union Tunisienne de l ' Industrie, du Commerce et de l'Artisanat)

Tunizijska liga človekovih pravic (LTDH, La Ligue Tunisienne pour la Defense des Droits de l'Homme)

Tunizijska zbornica odvetnikov (Ordre National des Advocats de Tunisie)

Veleposlaništvo Republike Slovenije v Italiji

Veleposlaništvo Republike Slovenije v Italiji (uradni naziv Veleposlaništvo Republike Slovenije Rim, Italija) je diplomatsko-konzularno predstavništvo (veleposlaništvo) Republike Slovenije s sedežem v Rimu (Italija). Poleg te države to veleposlaništvo pokriva še naslednje države: San Marino, Malta, Tunizija, Libija.

Trenutni veleposlanik je Tomaž Kunstelj.

Države in ozemlja v Afriki
Zemljevid z označeno Zahodno Afriko Zahodna Afrika
Zemljevid z označeno Severno Afriko Severna Afrika
Zemljevid z označeno Srednjo Afriko Srednja Afrika
Zemljevid z označeno Vzhodno Afriko Vzhodna Afrika
Zemljevid z označeno Južno Afriko Južna Afrika
 Odvisna ozemlja
 Nepriznane
Države članice Arabske lige

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.