Tiberija

Tiberija (hebrejsko טבריה [Teverja], arabsko: طبرية‎ [Tabarija], mednarodno tudi Tiberia, Tiberias, Tiberiada) je mesto ob Galilejskem oziroma Tiberijskem jezeru] v Izraelu.

Mesto je zgradil Herod Antipa okoli leta 20 in ga poimenoval po cesarju Tiberiju. Mesto je bilo potem prestolnica Galileje.

Danes velja Tiberija za eno od najbolj priljubljenih letovišč v severnem Izraelu.

Tiberias israel night byBantosh
Tiberija ponoči
1187

1187 (MCLXXXVII) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na četrtek.

13 pr. n. št.

13 pr. n. št. je bilo po julijanskem koledarju navadno leto, ki se je začelo na petek, soboto ali nedeljo oz. prestopno leto, ki se je začelo na petek ali soboto (različni viri navajajo različne podatke). Po proleptičnem julijanskem koledarju je bilo navadno leto, ki se je začelo na sredo.

V rimskem svetu je bilo znano kot leto konzulstva Tiberija in Vara, pa tudi kot leto 741 ab urbe condita.

Oznaka 13 pr. Kr. oz. 13 AC (Ante Christum, »pred Kristusom«), zdaj posodobljeno v 13 pr. n. št., se uporablja od srednjega veka, ko se je uveljavilo številčenje po sistemu Anno Domini.

4

4 (IV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na sredo, po proleptičnem julijanskem koledarju pa prestopno leto, ki se je začelo na torek.

7 pr. n. št.

7 pr. n. št. je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na soboto ali nedeljo (različni viri navajajo različne podatke), po proleptičnem julijanskem koledarju pa na četrtek.

V rimskem svetu je bilo znano kot leto sokonzulstva Tiberija in Pizona, pa tudi kot leto 747 ab urbe condita.

Oznaka 7 pr. Kr. oz. 7 AC (Ante Christum, »pred Kristusom«), zdaj posodobljeno v 7 pr. n. št., se uporablja od srednjega veka, ko se je uveljavilo številčenje po sistemu Anno Domini.

Dalmacija

Ta članek obravnava sodoben geografski pojem Dalmacije. Za nekdanjo rimsko provinco glej Dalmacija (rimska provinca).

Dalmacija (hrvaško Dalmacija, latinsko Dalmatia, italijansko Dalmazia) je regija vzhodne obale Jadranskega morja, ki večji del leži na ozemlju Hrvaške.

Domicijan

Domicijan (latinsko Titus Flavius Caesar Domitianus Augustus), 11. cesar Rimskega cesarstva (81-96), tretji in zadnji iz Flavijske dinastije, * 24. oktober 51, 18. september 96 (ubit).

Domicijan je bil rojen v Rimu, ko je bil njegov oče Vespazijan še vojaški poveljnik. Večino mladosti in zgodnjo kariero je preživel v senci svojega brata Tita, ki je zaslovel v prvi judovsko-rimski vojni. Takšno stanje se je nadaljevalo tudi med vladanjem njegovega očeta, ki je prišel na rimski prestol leta 69 po državljanski vojni, znani kot leto štirih cesarjev. Med njegovim vladanjem je večino odgovornih položajev zasedel sin Tit, medtem ko so Domicijanu prepustili samo manj pomembne in neodgovorne položaje.

Vespazijana je po smrti leta 79 nasledil sin Tit, katerega vladanje se je nepričakovano končalo leta 81 zaradi smrtne bolezni. Pretorijanska garda je že dan po njegovi smrti za cesarja razglasila Domicijana. Njegova vladavina je trajala petnajst let, kar je bilo najdlje od cesarja Tiberija.

Kot cesar je prevrednotil rimski denar, s čimer je utrdil rimsko gospodarstvo, izboljšal obrambo na mejah cesarstva in sprožil obsežen gradbeni program za obnovo Rima. Pomembne so bile tudi njegove vojne v Rimska Britaniji, kjer je general Agrikola poskusil osvojiti Kaledonijo (Škotsko), in Dakiji, kjer mu ni uspelo doseči odločilne zmage proti kralju Decebalu. Njegovo vladanje je imelo značilnosti totalitarnosti. Nase je gledal kot na novega Avgusta, razsvetljenega despota, izbranega za vodenje Rimskega cesarstva v novo obdobje odličnosti. Verska, vojaška in kulturna propaganda sta podpirali kult osebnosti, z imenovanjem samega sebe za stalnega cenzorja pa je poskušal nadzirati tudi javno in zasebno moralo. Posledica takšnega vladanja je bila nepriljubljenost med prebivalstvom in v armadi, člani rimskega senata pa so nanj gledali kot na tirana. Svetonij piše, da je bil prvi rimski cesar, ki je zahteval, da ga naslavljajo z dominus et deus (gospodar in bog).

Domicijanova vladavina se je končala leta 96, ko so ga ubil dvorni funkcionarji. Še istega dne ga je nasledil njegov svetovalec Nerva. Senat ga je obsodil na pozabo (damnatio memoriae).

Tacit, Plinij mlajši in Svetonij ga v svojih Zgodovinah opisujejo kot krutega in paranoičnega tirana. Sodobna zgodovina takšna mnenja zavrača in nanj gleda kot na neusmiljenega, vendar učinkovitega avtokrata, katerega kulturni, gospodarski in politični program je postavil temelje za mirno 2. stoletje.

Galileja

Galileja (hebrejsko: הגליל [ha-Galil] = Krog, Okrožje; arabsko: الجليل [al-Džalil]) je pokrajina na severu današnjega Izraela. Pokrajina je znana tudi iz zgodovine.

Galileja obsega približno četrtino sodobne države Izrael in ima površino okoli 5000 km2. Tradicionalno se deli na Zgornjo, Spodnjo in Zahodno Galilejo. Zahodna Galileja se razteza od mesta Hajfa do meje z Libanonom na severu. Spodnja Galileja leži med gorovjem Karmel na jugu in dolino Beit ha-Kerem na severu. Zgornja Galileja pa leži severno od doline Beit ha-Kerem in se nadaljuje do Libanonske meje na severu in do Galilejskega jezera in Golanskega višavja na vzhodu.

V Galileji so temperature nekoliko nižje, količina padavin pa je nekoliko višja kot v drugih delih Izraela, zato je tu vegetacija bujnejša. Zaradi ugodnega podnebja je Galileja tudi priljubljena tuistična destinacija.

Pomembnejši kraji v Galileji so Akko (Akra), Nazaret, Naharija, Safed, Karmiel, Afula, Kirjat Šemona in Tiberija. Nekateri zgodovinsko pomembni kraji so tudi: Kana, Magdala, Kafarnaum, Betsajda, itd. Mesto Hajfa sicer administrativno ne spada v Galilejo, a vseeno deluje kot pomembno trgovsko središče regije.

Za Galilejo je značilen precejšen delež arabskega prebivalstva. V nekaterih krajih predstavljajo Arabci več kot tri četrtine, v celotni Galileji pa okoli polovico prebivalstva.

Galilejsko jezero

Galilejsko jezero je največje sladkovodno jezero v Izraelu.

Imenuje se tudi Genezareško jezero ali Tiberijsko jezero, hebrejsko: ‏ים כנרת‎ [Jam Kineret] = Harfasto jezero (zaradi oblike), arabsko: بحيرة طبريا [Buhairet Tabariyya] =Jezero Tiberija.

Jezero je približno 21 km dolgo in 13 km široko. Leži v veliki tektonski prelomnicipod nivojem morja. Jezerska gladina leži med 209 in 214 m pod morsko gladino in je s tem najnižje ležeče sladkovodno jezero na severu. Skozi jezero teče reka Jordan, ki potem teče naprej v Mrtvo morje.

Na zahodni obali jezera leži mesto Tiberija, ki se imenuje po cesarju Tiberiju. Mesto je zgradil Herod Antipa okoli leta 20 kot prestolnico svojega Galilejskega kraljestva. Severozahodno od jezera se razprostira rodovitna Genezareška ravnina. Vzhodno od jezera leži Golansko višavje.

Mimo jezera je že v antiki potekala pomembna trgovska pot, ki je povezovala Egipt s severnejšimi deželami. Zgodovinar Jožef Flavij je opisal Galilejsko jezero z velikim navdušenjem nad njegovo naravno lepoto. Zapisal je tudi, da je jezero pomembno ribolovno področje in da na jezeru deluje vsaj 230 ribiških bark.

Gemonijske stopnice

Gemonijske stopnice (latinsko Scalae Gemoniae, italijansko Scale Gemonie) so bile stopnice v antičnem mestu Rimu. Po vzdevku stopnice žalovanja so stopnice zloglasne v rimski zgodovini kot kraj izvrševanja smrtne kazni.

Havdála

Havdála (hebrejsko הבדלה) je judovski verski recital, ki simoblizira konec šabata in najavlja prihod novega tedna. V judovskem izročilu časovno mejo predstavlja sobotni sončni zahod.

Citat Havdále se lahko prične brati po sončen zahodu, ko so na nočnem nebu razločno razvidne tri zvezde. Nekatere judovske skupnosti z obredom odlašajo do kasnejših ur. Razlog je časovno podaljašanje judovskega svetega dne. V kolikor ciatator ne utegne opraviti branja v soboto zvečer, se ta lahko opravi do večernih ur torka.

Havdála je navadno citirana ob košer vinu ali košer grozdnem soku. Če omenjeni pijači nista dosegljivi, so lahko uporabljene tudi druge, z izjemo vode. Ob zaključku šabata se prižge obredna sveča, katera pa mora vsebovati več kot en stenj. Ob tem poteka branje molitve, ob prižgani sveči pa so uporabljene aromatične dišave, katerih vonj se razširi po prostoru med zbranimi.

Ena od namer obreda je uporaba vseh petih čutil prisotnega: okušati vino, vonjati aromatične dišave, videti ogenj sveče in čutiti toplino le-te ter prisluhniti molitvi.

Molitveno besedilo ob Havdáli vsebuje štiri blagoslove: blagoslov vina, arome, sveče ter ločitve med zemeljskim in spiritualnim.

Judovstvo

Júdovstvo, žídovstvo ali judaízem je abrahamska religija; vera in kultura Judov. Je prvo izpričano monoteistično verstvo. Velikokrat se zmotno razlaga, da se judovski bog imenuje Jahve (tudi Jehova), čeprav se v judaizmu božjega imena nikoli ne izgovarja. Znana je le označba JHVH, katere izgovorjava se je skozi stoletja izgubila. Judovska vera predstavlja deloma tudi osnovo za nekatere druge vere, denimo krščanstvo in islam.

Za prvega Juda velja Abraham, s katerim naj bi bog sklenil zavezo in izvoljeni judovski narod (glej: Hebrejci) popeljal iz egiptovskega suženjstva v obljubljeno deželo. Njegovi potomci naj bi po njegovem sinu Jakobu ali Izraelu dobili ime Izraelci.

Že iz časov pred srednjim vekom so bili Judje velikokrat preganjani in so morali ponekod živeti v njim namenjenem zaprtem območju, imenovanem geto. Judje so razseljeni po vsem svetu, pri čemer se je veliko Judov asimiliralo z lokalnim prebivalstvom; pogosto so prevzeli lokalni jezik in navade, razen verovanja. Preganjanje pripadnikov judovske veroizpovedi je doseglo svoj vrhunec z nacističnim holokavstom med drugo svetovno vojno. Po njej so tudi uradno dovolili razglasitev judovske države, kjer so si Judje iz vsega sveta ustvarili svojo lastno državo Izrael.

Kapadokija (rimska provinca)

Kapadokija (latinsko Provincia Cappadocia), rimska provinca v vzhodni Mali Aziji z upravnim središčem v Cezareji. Ustanovil jo je cesar Tiberij leta 17 n. št. po smrti zadnjega kapadoškega kralja Arhelaja. Spadala je med cesarske province, se pravi da je njene guvernerje (legatus Augusti) imenoval neposredno rimski cesar. V poznem 1. stoletju sta bili provinci priključena Pont in Mala Armenija.

Panonija (rimska provinca)

Panonija (latinsko Panonnia, grško Παννονια,), rimska provinca, ustanovljena v času cesarja Avgusta po zasedbi Tiberija v letih 12-9 pr. n. št. in zatrtju panonsko-dalmatinskega upora v letih 6-9 n. št..

Panonija, je bilo ozemlje, kjer so živela panonska plemena (Brevki, Andizeti, Amantini, Jazi, pozneje rimska provinca Pannonia. Od 3. stoletja pr. n. št. so se plemena bolj ali manj keltizirala, posebej Boji in Eraviski, ki so prebivali v severnem in zahodnem delu Panonije. Obsegala je zahodni del ozemlja današnje Madžarske, Gradiščansko z Dunajsko kotlino, velik del Hrvaške do Save vključno s srbsko Sremsko Mitrovico in severovzhodno Slovenijo s ptujskim območjem ter Dolenjsko. Mejila je na Norik (vključno s celjsko regijo) in 10. regijo Italije (Benečija in Istra, na vzhodu slovenski del Krasa z Ljubljansko kotlino), na jugu in jugovzhodu Dalmacija, na vzhodu pa Mezija (današnja Srbija); onstran mejne reke Donave pa se je raztezalo z barbari naseljeno ozemlje Barbarik.

O bojih Rimljanov proti Panoncem stari viri poročajo zelo skopo; Siscio (današnji Sisak) so osvojili 119 pr. n. št. Po obrambnih vojnah je v Panonski provinci po 2. stoletja n. št. je začela prevladovati rimska kultura, ki je imela zaradi legijskih taborov močan vojaški značaj. Okoli leta 100 n. št. je bila Panonija administrativno razdeljena na Gornjo Panonijo (Pannonia Superior) na zahodu in na Spodnjo Panonijo (Pannonia Inferior) na vzhodu. Leta 297 je cesar Dioklecijan uvedel novo administrativno organizacijo države (tetrarhija). Panonijo je razdelil na štiri področja in sicer: Gornjo Panonijo je razdelil na Savsko Panonijo na jugu (Pannonia Savia, Ripariensis, Interamnensis) s središčem v Sisciji (Siscia - Sisak) in na Prvo Panonijo na severu (Pannonia Prima, Superior) s sedežem v Savariji (Savaria - Szombathely). Spodnjo Panonijo je razdelil na Drugo Panonijo na jugu (Pannonia Secunda, Inferior, Sirmensis) s sedežem v Sirmiju (Sirmium - Sremska Mitrovica) in na Panonijo Valerijo na severu (Pannonia Valeria, imenovana po hčeri Valeriji) s sedežem v Akvinkumu (Aquincum - Obuda, ki je sedaj del Budimpešte). Poleg naštetih mest so bili pomembni centri še Vindobona (sedaj Dunaj), Carnuntum (pri vase Petronell-Carnuntum in Bad Deutsch-Altenburg ob Donavi), Arabona (Györ), Brigetio (Komarno), Mursa (Osijek), Taurunum (Zemun), Cimbrianae (Székesfehérvar) in Scarbantia (Sopron).

Panonija je veliko sodelovala v rimskih obrambnih vojnah. Okoli leta 380 so pričeli dele Panonije naseljevati Alani, Goti in Huni. Na začetku 5. stoletja je bila rimska uprava razpuščena. Samo Spodnja Panonija je bila še pod Vzhodnorimskim imperijem. V 6. stoletja so začeli področje Panonije naseljevati Slovani. Konec 9. in na začetku 10 stoletja pričnejo preko Karpatov prodirati v Podonavsko nižino Madžari in pritiskati na Slovane z zavzetjem Panonije Valerije in Prve Panonije. Savska in Druga Panonija pa sta ostali poseljeni s Slovani. Od tedaj se ime Panonija postopoma opušča; in se uporablja samo še kot arhaistična oznaka za Madžarsko (npr. "panonska flora", "panonska kultura").

Rabin

Rabin (v klasični hebrejščini רִבִּי ribbi; v moderni hebrejščini רַבִּי rabbi) je človek z visoko avtoriteto v judovstvu. V judovski kulturi rabin poučuje judovstvo, svetuje in ima vlogo zdravnika.

Retija

Retija (latinsko: Raetia ali (klasično) Rhaetia), provinca Rimskega cesarstva, imenovana po njenih prebivalcih Retijcih. Na zahodu je mejila na ozemlje Helvetov, na severu na Vindelicijo, na vzhodu na Norik in na jugu na Cisalpsko Galijo. Obsegala je ozemlje sedanje vzhodne in sredje Švice (gornji Ren in Bodensko jezero), južne Bavarske, Gornje Švabske, Vorarlberg, večino Tirolske in del severne Lombardije. Kasneje so k provinci priključili še Vindelicijo, se pravi ozemlje sedanjega južnega Würtemberga in jugozahodne Bavarske. V času cesarjev Avgusta in Tiberija je bila njena severna meja reka Donava, kasneje pa se je pomaknila na germansko-retijski limes (Limes Germanicus), ki je potekal 166 km severno od Donave. Retija in Italija sta bili povezani s cesto Via Claudia Augusta, ki je prečila Alpe čez Reschenski prelaz.

Tiberij

Tiberij, rimski politik in cesar, * 16. november 42 pr. n. št.; vladal 14-37; † 16. marec 37 n. št., Misenum, Kampanija, Italija

Tiberij je nasledil rimskega cesarja Avgusta, svojega adoptivnega očeta. Že ob svojem nastopu je moral zatreti vojaški upor v Panoniji. Uspešno je vzdrževal oblast nad ozemlji rimskega cesarstva in branil njegove zunanje meje. Tiberijev nečak in posvojenec Germanik je uspel osvojiti celotno Germanijo vse do reke Labe, vendar do priključitve ozemlja rimski državi ni prišlo.

Tiberijev značaj je bil hladen in zadržan: Plinij starejši je Tiberija označil za "najmračnejšega človeka" (tristissimus homo). Tiberijev odnos do senata in državne elite je postajal vedno bolj samodrški. Po smrti svojega sina Druza Julija Cezarja se je Tiberij umaknil na otok Capri ("nesokracija") in izvrševanje oblasti prepustil pretorijanskemu prefektu Sejanu. Sejan je začel odstranjevati sebi nasprotne člane dinastije in se pripravljati na dejanski prevzem prestola. Tiberij je še pravočasno umaknil na varno svojega naslednika Gaja Cezarja (kasnejšega cesarja Kaligulo), se vrnil v Rim in obračunal s Sajanom. Tiberija je po smrti nasledil Kaligula.

Tiberij je bil eden največjih rimskih generalov; njegovo osvajanje Panonije, Dalmacija, Retije in začasno dela [Nemčije], so postavili temelje severne meje.

Tiberij II. Konstantin

Tiberij II. Konstantin (starogrško Τιβέριος Α′ Κωνσταντίνος [Tibérios II Konstantínos], latinsko Tiberivs Constantinvs) je bil cesar Bizantinskega cesarstva, ki je vladal od leta 578 do 582, * 520, Trakija, † 13. avgust 582.

Tora

Torá ali Pentatevh (Peteroknižje) pomeni pet Mojzesovih knjig. Tora (originalno תּוֹרָה) je hebrejska beseda, ki pomeni učenje, nauk, navodila, oziroma postava. Je najbolj pomemben dokument judovstva in predstavlja temelj Svetega pisma. Za Jude je to njihova zgodovina, predpisana oblika božje službe in pa knjiga s popisom verskih obredov. Napisana je v stari hebrejščini. Je najbolj sveta knjiga in zaradi njene svetosti se je ni dovoljeno dotikati z rokami. Judje Toro sprejemajo kot božjo besedo, čisto resnico, katero je Bog razodel Mojzesu na gori Sinaj.

V hebrejščini se pet Mojzesovih knjig imenuje po besedah, s katerimi se začenjajo:

Prva Mojzesova knjiga se imenuje v izvirniku Berešit (hebrejsko בראשית = V začetku), latinsko Genesis = Stvarjenje

Druga Mojzesova knjiga se imenuje v izvirniku Šemot (hebrejsko שמות = Imena), latinsko Exodus = Izhod

Tretja Mojzesova knjiga se imenuje v izvirniku Vajikra (hebrejsko ויקרא = Poklical je), latinsko Leviticus = Levitik

Četrta Mojzesova knjiga se imenuje v izvirniku Bemidbar (hebrejsko במדבר = V puščavi), latinsko Numeri = Števila

Peta Mojzesova knjiga se imenuje v izvirniku Devarim (hebrejsko דברים = Besede), latinsko Deuteronomium iz grščine Δευτερονόμιον [Deuteronomion] = Drugo izrekanje (ponovitev) postave

Štiri sveta mesta v Judovstvu

Štiri sveta mesta je združen pojem, uporabljen v Judovski kulturi, ki se nanaša na Jeruzalem, Hebron, Tiberias in Safed. V našetih mestih se od 16. stoletja naprej, izvaja večina pokopnih obredov v Izraelu.

Jeruzalem je najsvetejše mesto in versko središče Judovstva že od 10. stoletja pred Kristusom.

V Hebronu so pokopani pomembnejši judovski voditelji. Po Biblijskem izročilu se je v mestu nahajal kapitelj kralja Davida.

Safed je bilo središče judovskih povratnikov, ki so sledili ukazom o izgonu iz Španije leta 1492.

Tiberias je v judovski zgodovini zaznamovano z zapisom Talmuda. V 18. in 19. stoletju je bilo v mestu ustanovljeno izobraževalno središče judovskih študij.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.