Samarija

Samarija (hebrejsko שומרון [Šomron], arabsko سامريّون [Samarijun] ali ألسامرة [as-Samara]) je pokrajina v Izraelu. Samarija je bila tudi antično mesto, ki je bilo središče te pokrajine. Prebivalci Samarije se imenujejo Samarijani.

Pokrajina Samarija leži severozahodno od osrednje Judeje in južno od Galileje. Središče Samarije je mesto Nablus (arabsko: نابلس [Nablus, Nabulus], hebrejsko: שכם [Šehem]). V današnjem času se namesto imena Samarija pogosto uporablja izraz Zahodni breg reke Jordan.

Mesto Samarija je bilo nekaj časa glavno mesto izraelskega kraljestva. Mesto je ustanovil kralj Omri leta 876 pr. n. št. V grških virih je mesto omenjeno kot Σεβαστη [Sebaste]. Leta 722 pr. n. št. so mesto uničili Asirci. Pozneje je bilo mesto središče asirske, nato babilonske in nato perzijske pokrajine Samerina. Leta 107 pr. n. št. so mesto uničili Hasmonejci, pozneje pa ga je obnovil Herod Veliki. Po ustanovitvi mesta Neapolis (grško Νέα πόλις [Nea polis] = novo mesto, danes Nablus) v začetku 2. stoletja je mesto Samarija hitro izgubilo na pomenu.

Gaza WestBank panorama
שומרון
Abdalah Jusuf Azam

Šejk Abdalah Jusuf Azam (arabsko عبدالله عزام), jordanski filozof, teolog in terorist, * 1941, Jenin, Samarija, † 24. november 1989, Pešavar, Pakistan.

Azam je bil eden pomembnejših islamskih teologov, ki so se ukvarjali s teorijo džihada. Bil je mentor in učitelj Osame bin Ladna.

Ahwat

El-Ahwat je arheološko najdišče v izraelski pokrajini Manaseh, malo več kot 15 km vzhodno od Cezareje. Novembra 1992 ga je odkril italijanski arheolog Adam Zertal. Domneva se, da je bilo najdišče najbolj severozahodno naselje svetopisemskih Izraelcev. Datirano je v bronasto in železno dobo.

Zertalova hipoteza trdi, da je bilo najdišče, ki spominja na bronastodobna naselja na Sardiniji, Italija, naselje Šerdenov, enega od Ljudstev z morja, pomorščakov iz 12. stoletja pr. n. št. Zertal najdišče datira v obdobje 1160–1150 pr. n. št., kar sovpada z domnevnim datumom vdora Ljudstev z morja v Izrael in svetopisemskim konfliktom med Sisero in Barak ben Avinoamom, omenjenim v Sodnikih 4-5. Zertal domneva tudi to, da je Ahwat istoveten s Harošet Hagojimom, omenjenim kot Siserova rezidenca v Sodnikih 4:2. Domnevo morda podpira najdba zaključka osi bojnega voza (lunek).Arheolog Israel Finkelstein trdi, da je Zertalovo datiranje napačno. Finkelstein na osnovi radiokarbonskih datiranj in primerjave keramike drugih železnodobnih naselij v Izraelu ocenjuje, da je naselje kakšnih sto let mlajše od Zertalovih trditev.

Fotina Samarijanka

Fotina Samarijanka, krščanska svetnica ter mučenka , * ? Samarija, † 66 po Kr. r., Rim.

Izraelsko kraljestvo (združeno)

Združeno izraelsko kraljestvo Izraela in Judeje (hebrejsko ממלכת ישראל [Izraelsko kraljestvo]‎) je bilo antično kraljestvo, ki so ga ustanovili Hebrejci (Izraeliti). V njem so vladali kralji Savel, David in Salomon in je znano predvsem iz Svetega pisma. Njegov obstoj se običajno datira med letoma 1020 in 930 pr. n. št.. Svetopisemski viri poročajo, da je po Salomonovi smrti in ustoličenju njegovega sina Roboáma okoli leta 930 pr. n. št. kraljestvo razpadlo na Izraelsko kraljestvo s Šehemom in Samarijo na severu in Judejsko kraljestvo z Jeruzalemom na jugu.

Sodobni znanstveniki s tekstno kritiko in arheološkimi dokazi izpodbijajo svetopisemska poročila, zato je zgodovinskost nekaterih (ali celo vseh) poročil vprašljiva.

Jud ali Žid

Izrazi kot Jud, judovski itd. so bili v knjižni slovenščini v rabi od Trubarja do druge polovice 19. stoletja, ko so začeli Slovenci iz knjižnega jezika sistematično odstranjevati nemške jezikovne prvine in jih nadomeščati s prvinami slovanskega izvora. Tudi samostalnik jud je germanizem . Oblike Žid, židovski itd. so uvajali po drugih slovanskih jezikih in, še zlasti, po stari cerkveni slovanščini. Že ta namreč pozna izraz židovin, najverjetneje prevzet na južnoslovanskem ozemlju iz poznoantične latinščine. Ohranil se je v nekaterih slovenskih krajevnih imenih, denimo na Koroškem pri Trnji blizu Celovca v imenu Zeduška ves (Judendorf), narečno Židóvišče .

Judeja

Judeja (hebrejsko יהודה [standardno hebrejsko Yəhuda, tiberijsko Yəhûḏāh], grško Ἰουδαία [Ioudaía], latinsko Ivdæa, arabsko يهودية‎ [Yahudia]) je svetopisemsko, rimsko in sodobno ime goratega južnega dela Zemlje Izraela ( ארץ ישראל [Eretz Yisrael]). Pokrajina je od leta 1948 znana tudi kot Zahodni breg (Jordanskega kraljestva).Ime izvira iz novobabilonskega in perzijskega imena Yehud, s katerim so poimenovali svetopisemsko pleme Juda (Yehudah) in njihovo Kraljestvo Juda, ki je po podatkih v Judovski enciklopediji obstajajo od leta 934 do 586 pr. n. št.. Pokrajina se je med babilonsko, perzijsko, helenistično in rimsko okupacijo imenovala Babilonska, Perzijska, Hasmonejska, Herodska oziroma Rimska Judeja. Po neuspeli Bar Kohbovi vstaji je zmagoviti cesar Hadrijan leta 135 regijo preimenoval in združil z rimsko provinco Sirijo v provinco Sirijo Palestino. Izraz Judeja kot geografski pojem je v 20. stoletju oživila izraelska vlada kot del imena upravne enote Judeja in Samarija, ki se običajno imenuje Zahodni breg.

Mezopotamija

Mezopotámija (iz starogrškega Μεσοποταμία [Mesopotamía] – dežela med rekama, medrečje, arabsko بلاد الرافدين‎ [bilād ar-rāfidayn], perzijsko میانرودان‎ [miyān rodān], sirsko ܒܝܬ ܢܗܪܝܢ [Beth Nahrain] - hiša rek) je aluvijalna ravnina med rekama Evfrat in Tigris. Na ozemlju Mezopotamije so sedaj Irak, Kuvajt, severozahodni del Sirije, majhen del vzhodne Turčije in še manjši del jugozahodnega Irana.

V Zahodnem svetu se zaradi bogate zgodovine nanjo gleda kot na zibelko civilizacije. V bakreni in bronasti dobi so bile na njenem ozemlju sumerska civilizacija ter Akadsko, Babilonsko in Asirsko kraljestvo. Vse države so bile na ozemlju sedanjega Iraka. V železni dobi sta tam nastali Novosirsko in Novobabilonsko cesarstvo. Domorodni Sumerci in Akadci (vključno z Asirci in Babilonci), so gospodovali v Mezopotamiji od začetka pisane zgodovine okoli leta 3100 pr. n. št. do ahemenidske osvojitve Babilona leta 539 pr. n. št.. Leta 332 pr. n. št. je Mezopotamijo zasedel Aleksander Veliki, po njegovi smrti pa je postala del grškega Selevkidskega cesarstva.

Okoli leta 150 pr. n. št. je Mezopotamija prišla pod oblast Partskega cesarstva in kmalu zatem postala bojišče med Parti in Rimljani, ki so za krajši čas osvojili del njenega ozemlja. Leta 226 n. št. je prišla pod oblast perzijskih Sasanidov in ostala pod njihovo oblastjo do 7. stoletja, ko so Perzijo osvojili muslimani. Od 1. stoletja pr. n. št. do 3. stoletja n. št. je bilo v Mezopotamiji nekaj predvsem novosirskih in krščanskih držav, med njimi Adiabena, Osroena in Hatra.

Nagrada Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo

Nagrade Republike Slovenije za znanstvenoraziskovalno delo so najvišje državne nagrade za znanstvenoraziskovalno delo in so se podeljevale od leta 1992 do 1997.

Rimsko gledališče (zgradba)

Na podobnost rimskih gledališč z grškimi je zelo vplivala antična Grčija in prvi rimski triumvirat s Pompejem Velikim. Na splošno so Grki v arhitekturi močno vplivali na Rimljane in zgradba gledališča ni bila nič drugačna od drugih stavb. Rimska gledališča so drugačna v tem, da so jih gradili na lastnih temeljih namesto del na brežini in so popolnoma zaprta z vseh strani. Njihova zasnova je gledališče v Pompejih (Theatrum Pompeium), ki je bilo prvo stalno rimsko gledališče.

Samarijan

Samarijáni (hebrejsko שומרונים [Šomronim] – ohranjevalci verskega prava), v judovskih Talmudskih tekstih znani poimenovani tudi Kutimci, so etnično-religijska skupina na območju današnjega Izraela. Bili naj bi etnični nasledniki Hebrejcev iz obdobja pregona Babiloncev. V slovenščini se včasih pojavlja tudi poimenovanje Samaritáni ali Samaritánci, ki je posledica nepravilnega prevajanja iz zahodnoevropskih jezikov.

Zaradi Jezusove prilike o dobrem Samarijanu se izraz samariján uporablja tudi kot sinonim za človeka, ki je pripravljen drugemu pomagati v stiski.

Seznam izraelskih kraljev

Seznam izraelskih kraljev vsebuje kralje Kraljestva Izrael in Kraljestva Juda.

Pred ustanovitvijo kraljestva je izraelski narod vodil najprej prerok Mojzes (od izhoda iz Egipta, okoli 1250 pr. n. št., do vdora v Palestino, okoli 1200 pr. n. št.). Osvajanje "Obljubljene dežele" je vodil njegov naslednik, prerok Jozue. Po osvojitvi je sledila doba sodnikov, ki so s presledki vodili izraelski narod med 1200 - 1025 pr. n. št. V tem obdobju se jih je zvrstilo 14: Otniél, Ehud, Šamgár, Debóra, Gideón, Tolá, Jaír, Jefte, Ibcán, Elón, Abdón, Samson, Éli, Samuel. Vmes je prvikrat v izraelski zgodovini prišlo do kraljestva. Takrat je za tri leta zavladal Gideonov sin Abimeleh (Sod 9). Po ponovni dobi sodnikov je končno prišlo do trajne vzpostavitve Kraljestva Izrael. Sprva enotno kraljestvo se je slabih 100 let kasneje razdelilo na dve kraljestvi. Tudi pred razdelitvijo sta že obstajali dve skupini rodov (devet rodov proti trem), povezava med njimi pa je bila do razdelitve včasih manj, včasih bolj šibka. Najpomembnejši vir za zgodovino kraljev je Sveto pismo.

V seznamu so z rdečo oziroma zeleno barvo pisave prikazane svetopisemske oznake, ali je kralj delal, kar je hudo v Gospodovih očeh ali pa, kar je prav v Gospodovih očeh. Pri nekaterih kraljih te oznake Sveto pismo izjemoma ne ponuja, vendar je mogoče splošno oceno vladavine razbrati iz drugih podatkov. Letnice vladavin so posebno pri začetnih kraljih približne.

Starodavni Bližnji vzhod

Starodavni Bližnji vzhod je bil sedež zgodnjih civilizacij v regiji in v grobem ustreza sodobnemu Bližnjemu vzhodu: Mezopotamija (sodobno Irak, jugovzhod Turčije, jugozahod Irana, severovzhod Sirije in Kuvajt) , Stari Egipt, starodavni Iran (Elam, Medija, Partija in Perzija), Anatolija / Mala Azija in armensko visokogorje (Turška vzhodna Anatolija, Armenija, severozahod Irana, južna Gruzija in zahodni Azerbajdžan), Levant (sodobna Sirija, Libanon, Palestina, Izrael in Jordanija), Ciper in Arabski polotok. Starodavni Bližnji vzhod je predmet študij na področjih bližnjevzhodne arheologije in antične zgodovine. Začne se z vzponom Sumerije v 4. tisočletju pred našim štetjem, datum konca pa se spreminja: bodisi zajema bronasto in železno dobo v regiji, do osvojitve s strani Ahemenidskega cesarstva v 6. stoletju pred našim štetjem ali Aleksandra Velikega v 4. st. pr. n. št.

Starodavni Bližnji vzhod velja za zibelko civilizacij. Bil je med prvimi ki so poznali celoletno kmetijstvo, izumil je lončarsko vreteno in nato voz - in mlinsko kolo, tu je nastala prva centralizirana vlada, zakoniki in imperiji, kot tudi uvedba socialnega razslojevanja in organizirane vojne, postavili so temelje na področju astronomije in matematike.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.