Nazaret

Nazaret (hebrejsko: נצרת [Náẓərat, Nazerat]; arabsko: الناصرة [an-Nāṣira, al-Nasira] = Zmagoviti) je mesto v Izraelu. Po pričevanju Svetega pisma je v Nazaretu preživel velik del svojega otroštva in mladosti Jezus, ki so ga zato imenovali tudi Jezus iz Nazareta.

Sodobni Nazaret ima okoli 70000 prebivalcev, skupaj z Nazaret Ilitom (hebrejsko: נצרת עילית = Zgornji Nazaret), ki leži v neposredni bližini, pa okoli 120000 prebivalcev. Stari oziroma Spodnji Nazaret ima danes pretežno arabsko govoreče prebivalstvo in velja za največje arabsko mesto v Izraelu. Med prebivalci je kar precej kristjanov (35-40 %), ostali so muslimani. V Novem oziroma Zgornjem Nazaretu pa živijo pretežno judovski prebivalci.

Nazaret leži približno 25 km od Genezareškega jezera in 5 km od gore Tabor.

Miryam
"Marijin vodnjak" je en od simbolov Nazareta: svetišče posvečeno Mariji stoji blizu izvira, ki so ga uporabljali že v antiki
Nazareth Church of the Annunciation
Cerkev Marijinega oznanjenja v Nazaretu - zunanjost
Verkuendigungsbasilika
Notranjost Cerkve Marijinega Oznanjenja

Novozavezni Nazaret

Sveto pismo nove zaveze navaja, da sta Marija in Jožef živela v Nazaretu. Nazaret velja tudi za kraj Marijinega oznanjenja, ko ji je angel Gabrijel oznanil, da bo rodila Jezusa.

V času Jezusovega rojstva sta se Marija in Jožef nahajala v Betlehemu, kamor sta morala zaradi popisa prebivalstva. Po tem je mlada družina preživela še nekaj časa v Egiptu, kamor so se zatekli pred preganjanjem Heroda Velikega. Pozneje so se Marija, Jožef in Jezus vrnili v Nazaret, ki ga zato štejemo za Jezusov domači kraj. Jezus se zato imenuje Jezus iz Nazareta ali tudi Jezus Nazarjec (starejša oblika: Jezus Nazarenec, Jezus Nazarenski). Nekateri zgodovinarji opozarjajo na možnost, da je pri tem prišlo do nesporazuma in da pridevnik Nazarejec pomeni človeka, ki je opravil Nazirsko zaobljubo (4 Mz 6,1-21) - hebrejska beseda נזיר [nazir] pomeni posvečen.

V Nazaretu stoji katoliška Cerkev Marijinega oznanjenja, ki je največja krščanska cerkev na bližnjem vzhodu in stoji na mestu kjer naj bi se zgodilo angelovo oznanjenje Mariji. Na drugem možnem mestu, kjer naj bi se zgodil ta dogodek, stoji pravoslavna Cerkev angela Gabrijela.

Melkitska grkokatoliška Cerkev (katoliška Cerkev vzhodnega obreda) upravlja Shodnično cerkev, ki naj bi stala na mestu shodnice (sinagoge), kjer je Jezus začel učiti.

Cerkev Jožefa Tesarja stoji na mestu, kjer naj bi bila Jožefova tesarska delavnica.

Cerkev Mensa Christi (Kristusova miza, Kristusova jedilnica) stoji na mestu, kjer naj bi Jezus po vstajenju od mrtvih obedoval s svojimi apostoli. Upravljajo jo frančiškani.

Na griču nad mestom stoji Cerkev Jezusa Mladostnika, ki jo upravljajo salezijanci.

1229

1229 (MCCXXIX) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na ponedeljek.

1240

1240 (MCCXL) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na nedeljo.

1271

1271 (MCCLXXI) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na četrtek.

Bernard Pohlin

Bernard Pohlin, slovenski frančiškan , * 16. september 1700, Kamnik, † 8. junij 1765, Brdovec, Hrvaška.

Rodil se je v družini Lovrenca Pohlina, ki je bil verjetno sorodnik Marka Pohlina. Bernard Pohlin je bil prvi Pohlin, za katerega je znano, da si je pridobil izobrazbo na višjih šolah. Gimnazijo je v letih 1715–1720 obiskoval pri jezuitih v Ljubljani. Po končani retoriki je postal 7. septembra 1720 frančiškan. Ugotoviti se dajo samo nekateri samostani, v katerih je bival: leta 1744 Samobor, 1745 in 1746 Brežice, 1747 Klanjat, 1749 Ljubljana, 1750–1753 Nazaret, in od 1756 dalje Brdovec. Domneva se, da je bil redovnik Bernard Pohlin posredovalec za šolanje Antona Pohlina, ki je bil oče Marka Pohlina.

Firence

Firence (/ flɒrəns / FLORR-ənss; italijansko Firenze [firɛntse] ) je glavno mesto italijanske dežele Toskana. Je najbolj naseljeno mesto v Toskani s 383.084 prebivalcev v letu 2013 in več kot 1.520.000 v svojem metropolitanskem območju. Firence so bile središče srednjeveške evropske trgovine in financ ter eno najbogatejših mest v tej dobi. Velja za rojstno mesto renesanse in se imenujejo »Atene srednjega veka«. Burna politična zgodovina vključuje obdobja vladanja močne družine Medičejcev in številnih verskih in republikanskih revolucij. Od 1865 do 1871 je bilo mesto glavno mesto novo ustanovljene Kraljevine Italije. Florentinsko narečje je osnova standardnega italijanskega jezika in je postalo jezik kulture po vsej Italiji zaradi prestižnih mojstrovin Danteja Alighierija, Petrarca, Giovannija Boccaccia, Niccolòja Machiavellija in Francesca Guicciardinija.

Mesto privlači milijone turistov vsako leto. Zgodovinski center Firenc je leta 1982 Unesco razglasil za svetovno dediščino. Mesto zaznamuje kultura, renesančna umetnost in arhitektura ter spomeniki . Tu so številni muzeji in umetniške galerije, kot sta Galerija Uffizi in Palača Pitti in še vedno vplivajo na področja umetnosti, kulture in politike. Zaradi firenške umetniške in arhitekturne dediščine je Forbes mesto uvrstil med najlepša mesta na svetu .

Firence so pomembno italijansko mesto, uvrščeno v top 15 modnih prestolnic sveta . Je pomemben nacionalni gospodarski center ter turistično in industrijsko vozlišče. Leta 2008 je imelo 17. najvišji povprečni dohodek v Italiji. V Firencah ima svoj sedež nogometni klub ACF Fiorentina.

Frančiškanski samostan Nazarje

Frančiškanski samostan Nazarje je rimskokatoliški samostan frančiškanov v Župniji Nazarje. Sama zgradba se nahaja na griču Gradišče ob cerkvi Marije Nazaret.

Leta 2007 so v samostanu bivali trije patri.

V samostanu je bogata knjižnica, ki hrani veliko starih knjig, med njimi 7 inkunabul in več rokopisov, med njimi tudi izvirni natis Dalmatinove Biblije.

Galileja

Galileja (hebrejsko: הגליל [ha-Galil] = Krog, Okrožje; arabsko: الجليل [al-Džalil]) je pokrajina na severu današnjega Izraela. Pokrajina je znana tudi iz zgodovine.

Galileja obsega približno četrtino sodobne države Izrael in ima površino okoli 5000 km2. Tradicionalno se deli na Zgornjo, Spodnjo in Zahodno Galilejo. Zahodna Galileja se razteza od mesta Hajfa do meje z Libanonom na severu. Spodnja Galileja leži med gorovjem Karmel na jugu in dolino Beit ha-Kerem na severu. Zgornja Galileja pa leži severno od doline Beit ha-Kerem in se nadaljuje do Libanonske meje na severu in do Galilejskega jezera in Golanskega višavja na vzhodu.

V Galileji so temperature nekoliko nižje, količina padavin pa je nekoliko višja kot v drugih delih Izraela, zato je tu vegetacija bujnejša. Zaradi ugodnega podnebja je Galileja tudi priljubljena tuistična destinacija.

Pomembnejši kraji v Galileji so Akko (Akra), Nazaret, Naharija, Safed, Karmiel, Afula, Kirjat Šemona in Tiberija. Nekateri zgodovinsko pomembni kraji so tudi: Kana, Magdala, Kafarnaum, Betsajda, itd. Mesto Hajfa sicer administrativno ne spada v Galilejo, a vseeno deluje kot pomembno trgovsko središče regije.

Za Galilejo je značilen precejšen delež arabskega prebivalstva. V nekaterih krajih predstavljajo Arabci več kot tri četrtine, v celotni Galileji pa okoli polovico prebivalstva.

Jakob Gospodov brat

Jakob Gospodov brat ali Jakob Pravični je bil Jezusov ožji sorodnik, mogoče brat, polbrat ali bratranec. Bil je pomembna osebnost prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu in prvi jeruzalemski škof. Je tudi domnevni pisec novozaveznega Jakobovega pisma in v številnih krščanskih Cerkvah velja za svetnika. *(?); † leta 62, Jeruzalem.

Jezus Kristus

Jézus ali Jézus Krístus, (v stari slovenski ljudski različici Jezuš Kristuš iz hebrejščine יהושע [Yĕhošūa‘] in grščine Χριστός ([Christos], Maziljeni) tudi Jézus iz Názareta ali Jezus Nazaréčan, v krščanstvu osrednja osebnost, Božji sin, odrešenik in mesija, v islamu prerok, * med 7 in 4 pr. n. št., Judeja, † med 30 in 33, Judeja (po krščanski tradiciji * 25. decembra 1, Betlehem, Judeja, † 7. april 33, Jeruzalem, Judeja)

Večina sodobnih poznavalcev antike se strinja, da je Jezus dejansko obstajal in da je bil judovski rabin iz Galileje, ki je ustno razširjal svoj nauk. Krstil ga je Janez Krstnik. Križan je bil v Jeruzalemu po ukazu rimskega prefekta Poncija Pilata. Učenjaki so osnovali več portretov zgodovinskega Jezusa, ki ga pogosto prikazujejo kot nosilca ene od naslednjih vlog: voditelj apokaliptičnega gibanja, mesija, karizmatični zdravilec, čudodelec, modrec in filozof ali družbeni reformator, ki se je zavzemal za enakost vseh ljudi. Primerjali so novozavezne zapise z nekrščanskimi zgodovinskimi zapisi, da bi sestavili kronologijo Jezusovega življenja. Najširše uporabljena koledarska doba, v kateri je trenutno leto 2019 (okrajšano kot po Kr. ali n. št.), temelji na srednjeveški oceni leta Jezusovega rojstva.

Kristjani verjujejo, da je Jezus v svetu edinstvenega pomena. Krščanska doktrina vključuje tudi verovanje, da je bil Jezus spočet od Svetega Duha, rojen Devici, da je delal čudeže, ustanovil krščansko Cerkev, umrl na križu kot daritev v spravo za grehe, vstal od mrtvih in šel v nebesa, od koder se bo vrnil ob koncu časov. Velik del krščanstva časti Jezusa kot utelešenega božjega Sina, drugo od treh oseb Svete Trojice. Nekaj krščanskih skupnosti zavrača trinitaričnost, deloma ali v celoti, kot neskripturalno.

Islam Jezusa (navadno prečrkovanega kot Isa) dojema kot pomembnega preroka in mesijo. Za muslimane je Jezus prinašalec prerok in sporočevalec ter otrok deviškega rojstva, vendar ne božjega, niti ni umrl zaradi križanja. Judje zavračajo verovanje, da je Jezus pričakovani Mesija, saj ni izpolnil mesijanskih prerokb iz Tanaka.

Jezusovo rojstvo

Jezusovo rojstvo je dogodek, ko je Devica Marija rodila Jezusa. Kristjani v spomin na ta dogodek praznujejo božič, ki velja za drugi največji krščanski praznik.

Dogodek opisuje Evangelij po Luku z naslednjimi besedami:

Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. To popisovanje je bilo prvo v času, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoj rodni kraj. Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, so se ji dopolnili dnevi, ko naj bi rodila. In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora (Lk, 2,1-7).

Evangelist Luka navezuje zgodbo na Marijino oznanjenje. Potem doda še, da so Jezusa prišli počastit pastirji iz okolice, ki jim je angel prišel povedat, da se je rodil Odrešenik. Zgodbo nadaljuje z Jezusovim obrezovanjem in darovanjem v templju.

Evangelist Matej pa doda zgodbi še nekaj podrobnosti (glej Mt 2,1-23):

Kmalu po rojstvu so se prišli Jezusu poklonit »modri z vzhoda«, ki so se v ljudskem izročilu spremenili v svete tri kralje. Modre je na poti vodila posebno svetla zvezda.

Herod Veliki se je hotel Jezusa znebiti, zato je dal pomoriti veliko število otrok v okolici (vse dečke stare do 2 leti).

Jožef in Marija sta Jezusa rešila z begom v Egipt, od koder so se vrnili šele, ko je Herod umrl. Po tem so se preselili v Nazaret, kjer je Jezus preživel svoje otroštvo.Pravi datum Jezusovega rojstva ni znan. Če so evangeljske navedbe pravilne, se Jezus ni rodil pozimi, saj takrat pastirji ne bi spali zunaj pri svojih čredah. Kljub temu se je zgodilo, da so začeli kristjani že v prvih stoletjih proslavljati praznik Jezusovega rojstva 25. decembra, verjetno zato, ker je datum blizu zimskega solsticija in pomeni simbolično zmago svetlobe nad temo (od solsticija naprej se dan spet daljša). Ker je Herod Veliki umrl leta 4 pr. n. št., in ker je dal pomoriti dečke do 2 let starosti, lahko domnevamo, da se je Jezus rodil med letoma 6 pr. n. št. in 4 pr. n. št.

Judeja

Judeja (hebrejsko יהודה [standardno hebrejsko Yəhuda, tiberijsko Yəhûḏāh], grško Ἰουδαία [Ioudaía], latinsko Ivdæa, arabsko يهودية‎ [Yahudia]) je svetopisemsko, rimsko in sodobno ime goratega južnega dela Zemlje Izraela ( ארץ ישראל [Eretz Yisrael]). Pokrajina je od leta 1948 znana tudi kot Zahodni breg (Jordanskega kraljestva).Ime izvira iz novobabilonskega in perzijskega imena Yehud, s katerim so poimenovali svetopisemsko pleme Juda (Yehudah) in njihovo Kraljestvo Juda, ki je po podatkih v Judovski enciklopediji obstajajo od leta 934 do 586 pr. n. št.. Pokrajina se je med babilonsko, perzijsko, helenistično in rimsko okupacijo imenovala Babilonska, Perzijska, Hasmonejska, Herodska oziroma Rimska Judeja. Po neuspeli Bar Kohbovi vstaji je zmagoviti cesar Hadrijan leta 135 regijo preimenoval in združil z rimsko provinco Sirijo v provinco Sirijo Palestino. Izraz Judeja kot geografski pojem je v 20. stoletju oživila izraelska vlada kot del imena upravne enote Judeja in Samarija, ki se običajno imenuje Zahodni breg.

Križarske vojne

Križarske vojne so bili vojaški podvigi Latinske rimokatoliške cerkve od sredine srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je Papež Urban II. pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v Jeruzalemu in njegovi bližini. Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti Bernard iz Clairvauxa, so bile enako pomembne tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer križarska vojna proti Albigencem, Aragonska križarska vojna, rekonkvista in severne križarske vojne. Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad Sveto deželo, s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v Akri; katoliška Evropa se odtlej nikoli več ni usklajeno lotila vzhoda.

Nekateri zgodovinarji vidijo v križarskih vojnah izključno obrambne vojne proti širitvi Islama na Bližnjem vzhodu, drugi jih razumejo kot znak dolgotrajnega konflikta na mejah Evrope, spet drugi pa kot samozavesten in napadalen poskus širiti zahodno krščanstvo pod papeževim vodstvom. Bizanc ni bil sposoben ponovno osvojiti ozemelj, zgubljenih v arabsko-bizantinskih in bizantinsko-seldžuških vojnah, v katerih je bil ob plodno kmetijsko zemljo in obsežne pašne površine Anatolije, potem ko so ga seldžuški Turki porazili v bitki pri Manzikertu. Urban II. je skušal združiti Krščansko cerkev pod svojim vodstvom in v ta namen ponudil cesarju Aleksiju I. vojaško pomoč.

Več sto tisoč rimskokatoliških kristjanov se je pridružilo križarjem z javno zaobljubo in odpustki, ki jih je podelil Vatikan. Križarji so prišli iz različnih fevdalnih kraljestev zahodne Evrope, zaradi česar so bili vsi poskusi oblikovati enotno osrednje poveljstvo obsojeni na neuspeh. Med križarji je bilo na stotine aristokratov in plemičev, vsak med njimi osredotočen na lastno slavo, bogastvo in pomembnost; že sama ideja, da bi se fevdalec odpovedal poveljstvu nad njemu zvestim moštvom in ga predal enemu samemu poveljniku, plemiču in tekmecu na dvoru, je bila nepredstavljiva in žaljiva zanje. To pomanjkanje osrednjega poveljstva je pogosto vodilo do prepirov med plemiči, cerkvenimi voditelji in dvorjani ter do verskih političnih ločin in nestalnih zavezništev med stotinami muhastih fevdalcev, ki so se prerekali med sabo za politično prednost in vpliv na vojsko; na trenutke je to vodilo do precej bizarnih situacij, kot takrat, ko so križarji povabili islamski sultanat Rum, da se jim pridruži v peti križarski vojni.

Vpliv križarskih vojn je bil globok in sodbe o ravnanju križarjev so zelo različne, od zelo kritičnih do laskavih. Jonathan Riley - Smith vidi v neodvisnih državah, kot so bile na primer Kraljevina Jeruzalema in križarske države, prvi poskus »Prekomorske Evrope«. Ti dogodki so ponovno odprli Sredozemsko morje za trgovino in potovanje in omogočili razcvet Genove in Benetk. Križarske vojske so na pohodu trgovale z lokalnim prebivalstvom in pravoslavni Bizantinski cesarji so za križarje, ko so bili na poti skozi njihovo ozemlje, pogosto uredili trge. Križarsko gibanje je utrdilo kolektivno identiteto Latinske cerkve pod vodstvom papeža in predstavljalo vir junaštva, viteštva in srednjeveške pobožnosti, iz njih pa je izvirala srednjeveška romanca, filozofija in književnost. Križarske vojne so po drugi strani okrepile vezi med zahodnim krščanstvom, fevdalizmom in militarizmom, ki so bile v nasprotju z mirom in božjim premirjem, za katerega se je zavzemal Urban.

Križarji so pogosto na običajni srednjeveški način plenili države, skozi katere jih je nesla pot. Plemiči so pogosto zadržali večino osvojenega ozemlja, namesto da ga, kot so bili prisegli, vrnili Bizantincem. Ob spodbudi Cerkve je med križarskimi vojnami prišlo do pogromov v Porenju in do pomora več tisoč Judov. Konec 19. stoletja so judovski zgodovinarji te dogodke uporabili kot argument v podporo Sionizmu.V četrti križarski vojni so Rimokatoliki zavzeli Konstantinopel, kar je pomenilo konec upov, da se Krščanska cerkve po razkolu spet združi; onemoglo Bizantinsko cesarstvo je kasneje padlo v roke Otomanom. Kljub vsemu pa so bili mnogi križarji samo revni ljudje, ki so stiskam srednjeveškega življenja skušali ubežati z orožjem v roki, z romanjem, katerega konec bi bilo vnebovzetje v Jeruzalemu.

Marijino oznanjenje

Glej tudi: Marijino oznanjenje (razločitev)Marijino oznanjenje je za kristjane dogodek, ko je angel Gabrijel Mariji napovedal, da bo čudežno rodila sina Jezusa.

Marijino oznanjenje je tudi praznik, ko se kristjani spominjajo tega dogodka. Praznik Marijinega oznanjenja se praznuje 25. marca po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. (Če 25. marec slučajno pride na veliko noč ali velikonočno tridnevje, se praznik Marijinega oznanjenja prestavi za 1 teden - to se je zgodilo npr. leta 2005.)

Po krščanskem izročilu je Marija v času, ko se je zgodilo oznanjenje, živela v Nazaretu in je bila stara le malo čez 13 let. Bila je zaročena s Jožefom (torej mu je bila obljubljena za ženo), vendar pa še nista imela spolnih odnosov, kar se v bibličnem jeziku izraža z besedami, da še ni (s)poznala moža.

Evangelij po Luku podaja naslednji opis dogodka:

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Po krščanskem prepričanju se je takoj po tem Jezus utelesil kot zarodek v Marijini maternici, zato se praznik Marijinega oznanjena šteje tudi za praznik Jezusovega utelešenja. Po krščanskem verovanju je Jezus kot božji sin obstajal že od začetka časov, vendar v duhovni (netelesni) obliki. Cerkev obhaja praznik Marijinega oznanjenja točno 9 mesecev pred božičem - praznikom Jezusega rojstva, saj traja nosečnost po ljudskem verovanju točno 9 mesecev (v resnici traja nosečnost od spočetja do poroda 8 mesecev in pol; 9 mesecev je čas od zadnje menstruacije do poroda).

Marijino oznanjenje je za kristjane praznik materinstva in se v Rimskokatoliški Cerkvi praznuje tudi kot materinski dan.

Marijino oznanjenje je pogost motiv, ki so ga upodabljali številni znani slikarji.

Metropolitansko območje

Metropolitansko območje ali metropolitanska regija je območje, ki je sestavljeno iz močno urbaniziranega območja in manj poseljenih okoliških območij. Območje je funkcionalno povezano: ima skupno tržišče, trg delovne sile, medijski trg in skupno infrastrukturo. Metropolitansko območje ima običajno več pristojnosti in občin, sosesk, okrožij, države in celo narodov, kot je eurodistrict (evropski upravni organ, ki vsebuje urbane aglomeracije, ki ležijo čez mejo med dvema ali več državami). Ko so se socialne, gospodarske in politične institucije spremenile, so metropolitanska območja postala ključne gospodarske in politične regije.

Za urbana središčih zunaj metropolitanskih območij, ki v ustvarjajo podobne pogoje le v manjšem obsegu, so leta 2006 nemški profesorji uvedli koncept regiopolisa in regiopolitanskega območja ali regije.

Peti evangelij

Peti evangelij (COBISS), pesnitev avtorja Antona Novačana, je sestavljen iz dvanajstih spevov. Vsak spev obsega dvajset sonetov. Izšel je v samozaložbi leta 1948.

Seznam mest v Etiopiji

Seznam mest v Etiopiji.

Silva Trdina

Silva Trdina, slovenska literarna zgodovinarka, znanstvenica, pisateljica, pedagoginja, prevajalka, urednica, nečakinja Janeza Trdine, * 25. junij 1905, Ljubljana, † 11. januar 1991, Ljubljana.

Sveta Marija

Sveta Marija ali Blažena Devica Marija ali Mati Božja (hebrejsko in aramejsko מרים Maryām; grško Μαριαμ, Mariam, ali Μαρια, Maria; latinsko Maria; arabsko مريم Maryam), po krščanskem in muslimanskem verovanju mati Jezusa Kristusa in žena tesarja Jožefa iz Nazareta, * 8. september (?) med 25 pr. n. št. in 15 pr. n. št. (?), Nazaret (?), Galileja; † (?). Sveto Marijo verniki nazivajo poleg drugih imen še Gospa ter tudi Bogorodnica (iz grško Θεοτόκος, Theotókos), še posebno veliko različnih nazivov pa poznajo litanije, kakršne so Litanije Matere Božje. V izrazoslovju umetnostne zgodovine je podobo Marije pogosto v uporabi izraz Madonna (italijansko za Moja Gospa).

Sveti Jožef

Za druge pomene glej Sveti Jožef (razločitev)Svéti Jóžef je bil po Svetem pismu mož device Marije, ki je rodila

Jezusa. Podatki o Jožefom rojstvu in smrti niso znani, domnevno je umrl preden je Jezus dopolnil

18 let, saj se v poznejših poglavjih Svetega pisma ne pojavlja več.

V skladu z verovanjem večine kristjanov, je bil Jezus sin Boga in je bil spočet brez

prisotnosti moškega, zato se šteje, da je bil Jožef Jezusov krušni oče ali rednik.

(Maloštevilni kristjani to tolmačijo drugače in trdijo, da je bil Jezus Jožefov pravi biološki sin,

Božji sin pa je bil le v duhovnem smislu.)

Jožef je z družino stanoval v Nazaretu v Galileji. Sveto pismo navaja, da so bili negovi

predniki iz rodu kralja Davida.

Jožef je bil po poklicu obrtnik, po vsej verjetnosti tesar (nekateri trdijo tudi,da gre za napako v prevodu in da je bil v

resnici kamnosek). Gotovo je Jezus v mladih letih pomagal Jožefu v delavnici.

Pravoslavni kristjani trdijo, da je bil Jožef ob poroki z Marijo vdovec z več otroki. Te otroke potem Sveto pismo imenuje Jezusovi bratje in sestre - glej

Jezusov življenjepis. Iz pojmovanja, da je bil Jožef vdovec, izhaja tudi prepričanje, da je bil ob poroki z Marijo precej starejši od nje.

Katoliki Jožefu raje pripisujejo čistost - namreč, da nikoli ni imel spolnih odnosov.

Protestanti o tem nimajo popolnoma izoblikovanega mnenja, poudarjajo pa Sveto pismo, ki navaja, da Jožef in

Marija nista imela spolnih odnosov pred Jezusovim rojstvom (glej

Mt 1,25).

Življenje
Kraji
Ljudje
Relikvije

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.