Minojska doba

Minojska doba (tudi minojska kultura, civilizacija) je obdobje predhelenistične bronastodobne civilizacije na Kreti v Egejskem morju. Trajala je od 2600 do 1450 pred našim štejem, ko je prevlado nad otokom prevzela mikenska civilizacija. Glede na materialne ostaline lahko minojsko civilizacijo označimo kot vojaško družbo, osredotočeno na čaščenje boginje.

Pojem minojske kulture je opredelil britanski arheolog sir Arthur Evans po mitološkem kralju Minosu v povezavi z labirintom, ki ga je odkril med izkopavanji v Knososu. Kako so Minojci imenovali sebe, ni znano, morda ime nakazujejo napisi Keftiu, Kaphthor, Kapatra, najdeni v Egiptu, Babiloniji in Siriji.

Zgodovina Grčije
Neolitik 7000-3200 pr. n. št.
Minojska doba 2200-1450 pr. n. št.
Mikenska doba 1600/1550-1200/1120 pr. n. št.
Grška temna doba 1200/1120-776 pr. n. št.
Arhaična Grčija 776-500 pr. n. št.
Klasična Grčija 500-323 pr. n. št.
Helenistična Grčija 323146 pr. n. št.
Rimska Grčija 146 pr. n. št. - 324 n. št.
Bizantinsko cesarstvo 3241453
Otomanska Grčija 14531832
Moderna Grčija po 1832
Teme
Grški jezik Grška književnost
Vojaška zgodovina Imena Grkov

Kronologija in zgodovina

Pogosteje kot koledarski datumi se za minojsko kulturo uporabljata dva sistema relativne kronologije. Prvo je postavil Evans (pozneje so jo dopolnili) in temelji na tipologiji keramike. V osnovi je razdeljena na tri obdobja, zgodnjeminojsko (ZM), srednjeminojsko (SM) in poznominojsko (PM) civilizacijo. Te dobe se naprej delijo v podobdobja I, II, III (ZM I, ZM II, ZM III). Drugo kronologijo je postavil grški arheolog Nicolas Platon in temelji na razvoju arhitekture palač v Knososu, Fajstosu, Maliji in Kato Zakrosu. Minojsko dobo je razdelil na predpalačno, protopalačno, neopalačno (novopalačno) in popalačno obdobje. Kronologiji sta primerjani v preglednici, s koledarskimi datumi sta jo dopolnila Warren in Hankey (1989).

  Kronologija minojske civilizacije
3650–3000 pr n. št. ZM I predpalačna
2900–2300 pr. n. št. ZM II
2300–2160 pr. n. št. ZM III
2160–1900 pr. n. št. SM I A
1900–1800 pr. n. št. SM I B protopalačna
(obdobje stare palače)
1800–1700 pr. n. št. SM II
1700-1640 pr. n. št. SM III A novopalačna
(obdobje nove palače)
1640-1600 pr. n. št. SM III B
1600–1480 pr. n. št. PM IA
1480–1425 pr. n. št. PM I B
1425–1390 pr. n. št. PM II popalačna
(v Knososu, zadnje obdobje palače)
1390–1370 pr. n. št. PM III A1
1370–1340 pr. n. št. PM III A2
1340–1190 pr. n. št. PM III B
1190–1170 pr. n. št. PM III C
1100 pr. n. št. subminojska

Vsi koledarski datumi so približni ter o njih še vedno razpravljajo.

Zgodovinski pregled

Najstarejši materialni ostanki na Kreti so datirani v keramični neolitik, v obdobje okoli 7000 pr. n. št.

Začetek bronaste dobe je postavljen nekje v obdobje 2600 pr. n. št. To je bilo obdobje nemirov, kljub temu je bila Kreta v tem obdobju pomembno središče civilizacije.

Ob koncu obdobja SM II (1700 pr. n. št) je prva kretska kultura katastrofalno propadla. Vzrok za propad se ne da zanesljivo ugotoviti, lahko so bili potres, izbruh vulkana, cunami, državljanska vojna ali vdor tujega ljudstva iz Anatolije. Palače v Knososu, Fajstosu, Maliji in Kato Zakrosu so propadle. Po tem padcu si je Kreta hitro opomogla. Palače so bile obnovljene še v večjem obsegu, začelo se je novopalačno obdobje. Po vsem otoku so zgradili nove naselbine. To obdobje (17. in 16. stoletje, SM III /novopalačno obdobje) pomeni vrh minojske civilizacije. V obdobju PM I A je izbruhnil ognjenik na otoku Tera.

Na grški celini se v obdobju PM I B začne PK II B, kar nakazuje neodvisnost od minojske civilizacije. Na koncu obdobja PM I B je minojska kultura ponovno uničena. Vsa naselja so uničena, obnovijo Knosos, preostala naselja pa se pojavijo v obdobju PM III A (npr. Hanija).

V Egiptu (ko vladata Hačepsut in Tutmozis III.) so odkrili materialne ostanke iz obdobja PM I B. Ni znano, ali se je katastrofa iz časa PM I B/PM II zgodila po tem ali pa je bilo tako krizno obdobje, da so Egipčani uvažali PK II B.

Kmalu po katastrofi PM I B/PM II, okoli leta 1420 pr. n. št, so otok osvojili Mikenci. Prevzeli so linearno pisavo A in jo priredili v linearno pisavo B.

V obdobju PM III A je Amenhotep III. v Kom el-Hatanu omenjal k-f-t-w (Kaftor) kot eno "skrivnih dežel v severni Aziji". V tem spisu omenja tudi kretska mesta i-'m-n-y-s3/i-m-ni-s3 (Amnisos), b3-y-s3-?-y (Phaistos), k3-t-w-n3-y (Kydonia) in k3-in-yw-s (Knosos) in nekaj toponimov, prepoznanih kot Kikladi v Grčiji. Če so te domneve pravilne, potem faraon ni PM III, Knosos, postavljal pred preostala mesta v tej regiji.

Po stoletju delne obnove je v 13. stoletju pr. n. št. večina kretskih mest in palač izginila.

Knosos je ostal upravno središče do 1200 pr. n. št. Zadnje znano minojsko mesto je obrambno mesto Karfi.

Geografski oris

Kreta je gorat otok z veliko naravnimi pristanišči. Na nahajališčih so vidni vplivi močnega potresa.

Homer poroča o tradiciji 90 kretskih mest. Palača v Knososu je najpomembnejše najdišče. Arheologi so odkrili še palači Fajstos in Malija. Otok je bil najverjetneje razdeljen na štiri politične enote, severu je vladal Knosos, jugu Fajstos, osrednjevzhodnemu delu Malija in vzhodnemu Kato Zakros. Na otoku so odkrili še več manjših palač.

Nekatera pomembnejša arheološka najdišča na otoku:

Kultura in družba

Minojci so se v prvi vrsti ukvarjali s čezmorsko trgovino. Od okoli leta 1700 pr. n. št kaže minojska kultura veliko stopnjo organizacije.

Mnogi arheologi in zgodovinarji so prepričani, da so se Minojci ukvarjali s trgovino kositra v bronasti dobi: kositer so zlili z bakrom (najverjetneje s Cipra) in nastal je bron. Propad minojske civilizacije in zamenjava bronastega orodja z železnim sta najverjetneje povezana.

Trgovina minojske civilizacije je deloma temeljila na žafranu, kar naj bi dokazovala freska nabiralcev žafrana na otoku Santorini. Za merjenje so uporabljali tudi kadilo, pozneje tudi poper. Arheologi poudarjajo pomembnost trgovanja za obstojnejše stvari: keramika, baker, kositer, zlato in srebro.

Materialni ostanki mikenske kulture pričajo o trgovini s celinsko Grčijo in drugimi območji (Mikene, Ciper, Sirija, Anatolija, Egipt, tudi zahodna Španija).

Moški so bili oblečeni v predpasnike, zavezane okoli bokov, in kilte. Ženske so nosile halje, odprte pri popku, s kratkimi rokavi in večplastno nabrano krilo. Ženska noša je poznala tudi steznike brez naramnic. Vzorci na oblekah so poudarjali simetrične geometrijske oblike.

Kipi boginj in freske moških prikazujejo udeleženost obeh spolov v športih (navadno preskakovanje bika), kar je za mnoge arheologe dokaz za enakost med spoloma, najverjetneje so imeli matriarhat.

Jezik in pisava

Kot pisavo so uporabljali linearno pisavo A, ki še danes ni razvozlana.

Umetnost

Na umetnost je zelo vplivala egipčanska umetnost. Zelo so znani po vaznem slikarstvu, ki je vsebovalo motive morskih živali in rastlin. Niso še poznali monumentalnega kiparstva, le majhne kipce, na primer kipec Kačja boginja. Zelo značilna pa je tudi slika, ki prikazuje preskok čez bika, na kateri so ženske figure upodobljene svetleje kot moške.

V Knososu so odkrili zelo dobro ohranjene freske, ki opisujejo zgodbe iz tedanjega življenja. V kraljičinih sobanah so upodobljeni delfini v neverjetno živahnih barvah. Prav tako lahko najdemo mitološka bitja, povezana z značilnimi npr. rastlinskimi vzorci iz minojskega obdobja. Slikovita podoba plesalke nam pove, kakšna je bila takrat modna pričeska, slog upodobitve je dvodimenzionalen in prikazuje osebo s strani, kot so upodabljali ljudi in božanstva že Egipčani. Minojci so se po Egipčanih zgledovali tudi pri reliefu, ki je vedno plitek, in krasi pomembnejše zgradbe, stopnišča ali pročelja.

Politika

Arhitektura

Minojska mesta so bila povezana s tlakovanimi cestami, zgrajenimi iz kamnitih blokov, ki so jih rezali z bronastimi žagami. Ulice so imele odtočne kanale, kanalizacija in tekoča voda sta bili dostopna višjemu sloju (uporabljali so keramične cevi).

Minojske stavbe so imele ravno streho. Tla so bila lesena, mavčnata ali tlakovana. Imele so 2–3 nadstropja. Spodnje stene so bile grajene iz kamenja, za zgornja nadstropja so navadno uporabili opeko iz blata. Ostrešje je bilo iz lesenih tramov.

Palače

Palace of Knossus
Rekonstruirani ostanki palače v Knososu

Prva znana palača je bila zgrajena ob koncu zgodnjeminojske dobe, v tretjem tisočletju pr. n. št. (Malija). Nekdaj je veljala trditev, da so bile prve palače zgrajene v istem obdobju (srednjeminojska doba, 2000 pr. n. št.), vendar so bile grajene postopoma v daljšem časovnem obdobju glede na lokalni razvoj. Pomembnejše starejše palače so Knosos, Malija in Fajstos.

Palače so se uporabljale kot stavbe vladanja, upravne oblasti, zakladnice, delavnice in shrambe (za žito).

Pojem palače v povezavi s starimi palačami, pojmovanimi kot dinastične rezidence oziroma centri moči, je v zadnjem času deležen več kritik, predlagan je izraz dvorišče stavbe. Kakor koli, starejši pojem je dodobra zasidran in ga bo težko spremeniti. Starejše palače so povečini rekonstruirali na podlagi bolj znanih mlajših palač, kar je lahko problematično. Večina starejših palač je imela le eno nadstropje in je bila brez fasade. Bile so manjše kot mlajše palače, imele so veliko osrednje dvorišče. Tloris je imel obliko črke U.

Pozne palače so bile večnadstropne stavbe. Na zahodnih straneh so bile grajene iz kamnitih blokov iz peščenjaka. Najznačilnejša je v Knososu.

Palače v Knososu pričajo o visoki ravni tamkajšnje civilizacije. Poznali in uporabljali so vodovod in kanalizacijo, razvili so prezračevalni in hladilni sistem v sobanah. Nekatere ceste, povezava med palačami, so tlakovane, lahko bi jih imenovali prve evropske ceste. Ostanki kipov v obliki rogovja bika govorijo o religiji, povezani z živaljo. Sobane so povezane v tako zapletenem redu, da jih zlahka povežemo z grško mitologijo in pomenom labirinta v njej. Tudi pomen bika, Minotaver, je tesno povezan z zgodbo iz mitologije.

Stebri

V minojski arhitekturi so zelo pomembni stebri. Minojski steber je "obrnjeni" steber. Večina grških stebrov ima spodaj največji premer, s tem ustvarjajo iluzijo večje višine; minojski steber pa ima največji premer zgoraj. Stebri so bili narejeni iz lesa (v nasprotju z grškimi, ki so kamniti), navadno so bili pobarvani rdeče. Postavljeni so bili na preprost kamnit podstavek, na vrhu so imeli okrogli blazini podoben kos.

Kmetijstvo

Minojci so vzgajali govedo, ovce, prašiče, sejali so pšenico, ječmen, grašico, čičeriko. Pridelovali so grozdje, fige, olive in gojili mak, iz katerega so verjetno pridelovali opij. Udomačili so čebele. Iz Bližnjega vzhoda so prevzeli granatna jabolka in kutino, niso pa gojili limon in pomaranč, kot so nekdaj mislili. Razvili so sredozemsko polikulturno rastje, način saditve več vrst žita skupaj. Imeli so pestro in bolj zdravo prehrano, kar je vplivalo na rast prebivalstva.

Kmetje so uporabljali lesen plug, okrepljen z usnjem. Plug je vlekel par oslov ali volov.

Agia Triada

'Agia Triada (tudi Ayia Triada, Hagia Triada, Agia Trias – Sveta Trojica) je arheološko najdišče antičnega minojskega naselja . Leži na zahodnem koncu obalnega grebena s Fajstom na vzhodnem delu in planoto Mesara na jugu Krete. Agia Triada je prinesla več tablic z linearno pisavo A kot katero koli drugo minojsko mesto. Pomembne najdbe so sarkofag Agia Triada, poglavarjev pokal, vaza z boksarji in vaza žanjic.

Akrotiri

Akrotiri (grško Ακρωτήρι) je minojsko bronastodobno naselje na vulkanskem grškem otoku Santorini (Tera). Naselje je bilo uničeno zaradi izbruha ognjenika Tera okoli 1627 pred našim štetjem. Pod vulkanskim pepelom so se ohranili ostanki fresk in veliko predmetov in umetniških del. Naselje je večkrat omenjeno kot navdih za zgodbo o Platonovi Atlantidi. Arheološko najdišče je bilo izkopano leta 1967.

Antična Grčija

Antična Grčija je poimenovanje za obdobje stare grške kulture med koncem velikih selitev indoevropskih plemen okoli leta 800 pr. n. št. in vključitvijo območja Grčije v rimski imperij leta 146 pr. n. št. Zlasti za začetek obdobja veljajo različna merila, saj grško antiko težko strogo ločimo od predhodne ahajske kulture in predgrških kultur. Sprva so začetek obdobja povezovali z začetkom prirejanja olimpijskih iger, torej 776 pr. n. št.

Tudi konec obdobja ni enoumno določen, saj nekateri menijo, da se konča že z vzponom helenističnega sveta oziroma s smrtjo Aleksandra Velikega 323. leta pr. n. št.

Obdobje deloma sovpada s klasičnim starim vekom, ki označuje čas Grkov in Rimljanov od približno 8. stoletja pr. n. št. do 5. stoletja.

Antična Grčija opisuje grško govoreči del sveta v tistem obdobju in torej ne vključuje le geografskega območja sedanje Grčije, temveč so k njej spadali še: Ciper, Egejski otoki, obalni pas Male Azije, Sicilija in južna Italija (Velika Grčija) in razpršene grške naselbine na obalah Kolhide (Kolchis), Ilirije, Trakije (Thráki), Egipta, Cirenajke (Cyrenaica), južne Galije, vzhodni in severovzhodni del Iberskega polotoka in Iberija (Iberia).

To je bilo živahno obdobje epistemološkega razvoja (grško episteme = znanje, znanost), ko so postavili temelje sodobni znanosti, umetnosti, izobraževalnim sistemom, politiki in jeziku. Za prenos tedanjih dosežkov v sodobni čas nimajo zaslug le Grki sami, marveč gre to med drugim pripisati Arabcem, predstavnikom renesančnega obdobja in neoklasicistom.

Znani angleški filozof Bertrand Russell je nekoč zapisal, da je vzpon stare Grčije pravzaprav presenetljiv, saj so na videz ustreznejši dejavniki za uspešen razvoj civilizacij obstajali že na drugih geografskih območjih. Toda kljub temu so Grki razvili matematiko, znanost in značilno filozofijo. Prvi so pisali zgodovino v sodobnem pomenu besede, povsem neobremenjeno so razmišljali o naravi sveta. Začetek in nagel razvoj vseh teh značilnosti spada prav v obdobje antične Grčije, ko se je na širšem geografskem območju spremenilo marsikaj.

Arhaična Grčija

Arhaična doba je obdobje grške zgodovine, ki je trajalo od 8. stoletja pr. n. št. do grške zmage nad Perzijo leta 479 pr. n. št. Sledila je grškemu temnemu veku.

Grški svet je v arhaični dobi prešel korenite spremembe. Močan porast prebivalstva na začetku obdobja je spodbudil veliko kolonizacijo, ki je grško kulturo razširila po vsem Sredozemlju. Nastale so polis, grške mestne države, ki so v Grčiji postale v prevladujoča oblika države. Do sredine 7. st. pr. Kr. so politično prevladovale aristokracije, nato pa so oblast prevzeli posamezni vladarji, tirani. Tiranije so bile običajno kratkotrajne, po njihovem padcu so se v 6. st. pr. Kr. pojavile prve demokracije. Prav tako so do sredine 7. st. pr. Kr. na bojnem polju prevladali hopliti, ki so se bojevali v falangi. Z razvojem grške abecede se je v arhaični dobi spet začela rabiti pisava. Zapisani sta bili tudi Iliada in Odiseja, najstarejši ohranjeni književni deli zahodnega sveta. V likovni umetnosti sta se pojavili monumentalno kiparstvo in rdečefiguralno lončarstvo. Politične, gospodarske, vojaške in kulturne spremembe arhaične dobe so postavile temelje klasični dobi, ki ji je sledila.

Na Peloponezu je polis Šparta osvojila sosednjo pokrajino Mesenijo in zasužnjila njeno prebivalstvo. Okoli 700 pr. Kr. je kot ustavo sprejela Veliko retro. S popolno militarizacijo špartanske družbe, ki je bila končana do 6. st. pr. Kr., in z ustanovitvijo Peloponeške zveze, ki jo je vodila, je Šparta postala najmočnejša sila na grškem kopnem. Atenska polis je povezala celotno pokrajino Atiko v eno državo. Leta 594/593 pr. Kr. je atenski državnik Solon izvedel reforme, ki so napovedovale demokratično ureditev: dejansko je demokracijo uvedel Klejsten leta 508/507 pr. Kr. Leta 490 pr. Kr. je Grčijo napadla Perzija, vendar jo je uspešno odbila vsegrška Helenska zveza, ustanovljena leta 481 pr. Kr. Atene so iz grško-perzijskih vojn izšle kot pomorska velesila.

Arhitekturni slog

Za arhitekturni slog so značilni elementi, zaradi katerih je zgradba ali druga struktura opazna ali zgodovinsko prepoznavna. Slog lahko vključuje elemente, kot so oblika, način gradnje, gradbeni materiali in regionalni značaj. Večino arhitekture lahko uvrščamo v kronologijo slogov, ki se sčasoma spreminjajo in odražajo spreminjajoče se modne trende, prepričanja in religije ali pojav novih idej, tehnologij ali materialov, ki omogočajo nove sloge.

Slogi torej izhajajo iz zgodovine družbe. Dokumentirani so na temo zgodovine arhitekture. V vsakem trenutku je lahko več modnih slogov in ko se slog spremeni, to običajno počne postopoma, saj se arhitekti učijo in prilagajajo novim idejam. Novi slog je včasih samo upor proti obstoječemu slogu, kot je postmodernizem (kar pomeni "po modernizmu"), ki je v zadnjem času našel svoj jezik in se razdelil na več slogov, ki so pridobili nova imena.

Slogi se pogosto širijo v druge kraje, tako da se slog na izvoru še naprej razvija na nove načine, medtem ko druge države sledijo svojemu zasuku. Na primer, renesančne ideje so se pojavile v Italiji okoli leta 1425 in se razširile po vsej Evropi v naslednjih 200 letih, v francosko, belgijsko, nemško, angleško in špansko renesanso, ki so prepoznavne po istem slogu, vendar z edinstvenimi značilnostmi. Slog se širi tudi skozi kolonializem, bodisi v tuje kolonije, ki se učijo od matične države, bodisi s priseljenci, ki se preselijo v novo deželo. Primer za to je španska arhitektura v Amerikah, ki so jo španski zavojevalci prinesli v poznem 18. stoletju in gradili v edinstvenem slogu.

Ko je slog prešel iz mode, se lahko pojavijo oživitve in ponovne interpretacije. Na primer, klasicizem je bil mnogokrat oživljen in je našel novo življenje kot neoklasicizem. Vsakič, ko je oživljen, je drugačen.

Ljudska arhitektura je navedena posebej. Ker je ta bolje razumljena kot sugestivna za določeno kulturo, široko pisanje (kot tudi teorija in proces, ne pa stvar-v-sebi), lahko tehnično zajame vsak arhitekturni slog - ali sploh ne. Sama po sebi ljudska arhitektura ni slog.

Dorska selitev

Dorska selitev (tudi grško množično preseljevanje) pomeni domnevne množične selitve grškega ljudstva Dorcev, ki se je začelo v dalmatinskem prostoru in nadaljevalo na podeželju Doride v osrednji Grčiji. Tesalci so vdrli v Dorido okoli 1200 pr. n. št., ko naj bi se začela dorska selitev, Dorci naj bi prodrli na Peloponez, v pokrajine Argolida, Lakonija, Mesenija in osvojili ozemlja ob Korintski ožini in med drugim zasedli utrdbe Tirint in Mikene.

Zaradi arheoloških najdb v zadnjih desetletjih je teorija o dorski selitvi okoli 1200 pred našim štetjem danes zavrnjena.

Egejska civilizacija

Egejska civilizacija je splošen izraz za evropske bronastodobne civilizacije na območju Grčije ob Egejskem morju. To so sicer tri ločene, toda sodelujoče geografske regije: Kreta, Kikladi in grška celina. Kreta je povezana z minojsko civilizacijo iz zgodnje bronaste dobe. Kikladi so bili povezani s celino v zgodnjem heladskem (Minijci) obdobju in s Kreto v srednjeminojskem obdobju. Okoli 1450 pr. n. št. (poznoheladsko, poznominojsko obdobje) se je grška mikenska civilizacija razširila na Kreto.

Fajstos

Fajstos ali Fajst (grško Φαιστός, starogrško Φαιστός: Faistós), prečrkovano tudi Phaestos, Festos in latinsko Phaestus, je bronastodobno arheološko najdišče pri sodobnem Fajstosu, občini v južni osrednji Kreti. Antični Fajstos je bil približno 5,6 km vzhodno od Sredozemskega morja in 62 km južno od Irakliona in je bilo drugo največje mesto minojske Krete. Ime je ostalo po starogrškem imenu za mesto na Kreti, kar dokazuje, da je bil na sedanjih ruševinah ali njihovi bližini.

Ime temelji na kovancih klasičnega mesta. Na njih so motivi Evrope, ki sedi na biku, Talosa s krili, Herakleja brez brade in z vencem ali Zevsa kot golega mladca, ki sedi na drevesu. Na sprednji ali zadnji strani je ime mesta ali njegova okrajšava, napisano kot ΦΑΙΣ ali ΦΑΙΣΤΙ za Phaistos ali Phaistios (pridevnik "phaistian") pisano od desne proti levi ali od leve proti desni. Teh nekaj deset kovancev je bilo pri zbiralcih, a ne dajo nobene informacije o legi Fajstosa.

Lego Fajstosa je razkril Thomas Abel Brimage Spratt, poveljnik parnika Spitfire, v sredozemskem poročilu leta 1853 o topografiji naselij in spomenikov na Kreti. Spratt je sledil Strabonu, ki pravi: Od treh mest, ki jih je Minos združil v metropolo, so tretje, to je bil Phaestus, Gortijci porušili do tal; je 60 stadijev oddaljen od Gortisa, 20 od morja in 40 od pristanišča Matalum; dežela je v lasti tistih, ki so jo porušili.

Preprost geometričen problem, nastal s temi razdaljami od znanih točk, je bil rešen brez težav v raziskavi. Lega je bila določena na vzhodnem koncu hriba ali grebena, ki se dviga iz sredine doline reke Jeropotamos, ki se razteza od morja do planote Mesara v smeri vzhod–zahod. Grič se je imenoval Kastri ('trdnjava', 'majhen grad'). Vojak Spratt je takoj razumel pomen lege: Tako sem ugotovil, da je Phaestus zasedal skrajni greben, ki deli morsko ravan Debaki od planote Mesara, tako da nadzira komunikacijo z ozko dolino …

Naselje 16 hiš je stalo na grebenu, toda glede na sledove obzidja se domneva, da je bilo tu mesto. Pol stoletja pozneje je Federico Halbherr s svojo skupino pri odstranjevanju hiše začel odkrivati ostanke obsežnega kompleksa palače. Ker je začel izkop leta 1900, prej kot Arthur Evans v Knososu, ni poznal Evansovih odkritij minojske civilizacije, niti ni poznal Michaela Ventrisa, ki je dešifriral linearno pisavo B. Izkopavanje je končal leta 1904 s prepričanjem, da se bo ponovno začelo v drugi polovici stoletja, leta 1950. Takrat so domnevali, da je bila palača zgrajena na začetku predpalačnega obdobja skupaj z vsemi drugimi. Po letu 1955 se je ime kraja, 𐀞𐀂𐀵, pa-i-do, razlagalo kot Phaistos (napisano v mikenski grščini) , pa-i-to naj bi bil kraj na Kastri.

Linearne pisave B v Fajstosu niso našli, čeprav tradicija in tablice iz Knososa kažejo, da je bil Fajstos kolonija Knososa. Le nekaj koščkov z linearno pisavo A je bilo najdenih. Fajstos je verjetno bil upravno središče, zato je čudno, da niso našli zapisov. Morda jih še bodo.

Grška osamosvojitvena vojna

Grška osamosvojitvena vojna (tudi grška revolucija) je bila vojna, ki jo je Grčija s svojimi zaveznicami med letoma 1821 in 1831 bojevala za pridobitev neodvisnosti izpod oblasti Otomanskega cesarstva. Samostojnost jim je končno zagotovila konstantinopelska mirovna pogodba, podpisana julija 1832, s katero so Grki postali prvi narod, podložen Otomanskemu cesarstvu, ki je bil priznan kot samostojen. Grki svoj dan samostojnosti praznujejo 25. marca.

Mir v Evropi, ki ga je ustvaril Dunajski kongres, ni trajal dolgo časa. Po številnih državah je v prvi polovici 19. stoletja prišlo do notranjih uporov, nemirov, revolucij in prevratov, saj so državljani želeli postaviti na oblast meščanstvo, izoblikovati novo ustavo in parlament. V tej zvezi so se osnovala številna narodna gibanja in boji za narodno samostojnost.

Na ozemlju današnje Grčije in celega Balkana so namreč že od 15. stoletja vladali Turki, ki so zelo surovo ravnali s prebivalci. V 19. stoletju pa so se narodnjaki začeli zbirati v skritih prostorih, najpogosteje v gozdovih. Grki so se po zgledu italijanskih karbonarjev združevali v tajnih društvih, imenovanih heterije, kjer so načrtovali upor.

Začel se je leta 1821, ko so Turki izvedeli za tajna društva. Hoteli so opozoriti Grke na svojo moč, zato so na velikonočno nedeljo obesili takratnega grško-pravoslavnega patriarha in veliko drugih grških škofov na cerkvena vrata. To dejanje je sprožilo še večji upor prebivalstva. Oktobra 1821 so uporni Grki pobili večino turškega prebivalstva v peloponeškem mestu Tripolis, ki so ga nato zavzeli.

Turki so svoj naslednji napad namerili na otok Hios. Pobili so 23.000 moških, 50.000 otrok in žena pa so odpeljali v sužnost. Tako je na otoku ostalo le zelo majhno število živih prebivalcev. Prizor iz te bitke, ki je pretresla celo Evropo, je narisal slikar Eugène Delacroix.

Iz ostalega dela pretresene Evrope je prišlo veliko denarja in pomoči. Med prostovoljci sta bila tudi grof Santorre di Santarosa iz Piemonta in romantični angleški pesnik George Gordon Byron. Ta je na svoje stroške poskrbel za vojaško opremo 500 borcev. Po hudih bojih je 19. aprila 1824 umrl zaradi vročine v Misolongiju. Ruski car Aleksander I. in njegov potomec Nikolaj I. sta se prav tako zavzemala za grško samostojnost. Leta 1827 je namreč Rusija sklenila mir z nekdanjimi tekmicami (Francijo in Anglijo). Skupaj so 20. oktobra 1827 napadle turško mornarico pri Navarinu in zmagale v bitki.

Za Turčijo je bil to velik udarec. Vseeno pa se je v naslednjih dveh letih še veliko bojevala z Rusijo, v odločilni bitki leta 1829 pa je bila poražena. Od takrat so Turčijo imenovali »evropski bolnik«, saj je bila najmanj razvita evropska država.

Konferenca v Londonu leta 1830, ki je takrat združila največje evropske sile, je razglasila Grčijo za neodvisno državo, kar je v zgodovini znano kot Odrinski mir. Meje nove države so potekale po ozemljih, kjer je bila polovica prebivalstva grška. Leta 1832 so razglasili za grškega kralja bavarskega princa Otona. Grki s tem niso bili zadovoljni in leta 1862 so končno pregnali svojega kralja, ki ga je na prestolu nasledil danski princ Jurij I. Sledila je danska dinastija.

Grški boj za neodvisnost je spodbudil k uporu tudi druge balkanske države, ki so bile pod oblastjo turškega sultana.

Grška temna doba

Grška temna doba, ki se imenuje tudi grški srednji vek ali Homerjeva doba (po legendarnem pesniku Homerju) ali geometrično obdobje (po značilni geometrični umetnosti tistega časa) , je obdobje grške zgodovine od konca mikenske palačne civilizacije okoli 1100 pr. n. št. do prvih znakov grških polisov v 9. stoletju pr. n. št.

Arheološki dokazi kažejo zelo razširjen propad bronastodobne civilizacije v vzhodnem sredozemskem svetu na začetku obdobja, saj so bile velike mikenske palače in mesta uničeni ali zapuščeni. Približno takrat je bila hetitska civilizacija resno motena in mesta od Troje do Gaze so bila uničena. Po razpadu je revna in manjša naselja pestila lakota in prebivalci so se začeli odseljevati. V Grčiji se je prenehala uporabljati linearna pisava B za grški jezik, ki so jo uporabljali mikenski birokrati. Dekoracija na grški lončenini po okoli 1100 pred našim štetjem ni bila več figurativna mikenska keramika, omejena je bila na enostavnejše, geometrijske vzorce (1000–700 pr. n. št.).

Helenistična Grčija

V povezavi s starogrško umetnostjo, arhitekturo in kulturo helenistična Grčija ustreza obdobju med smrtjo Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. in priključitvijo klasičnega grškega prostora Rimski republiki. To je doseglo vrhunec v bitki pri Korintu leta 146 pr. n. št. z uničujočo rimsko zmago na Peloponezu, ki je povzročila uničenje Korinta in začelo se je obdobje Rimske Grčije.

Helenistično obdobje se je začelo z vojnami diadohov, oboroženimi boji med nekdanjimi generali Aleksandra Velikega, da bi razkosali imperij v Evropi, Aziji in Severni Afriki. Vojne so trajale do 275 pr. n. št., pri čemer je prišlo do padca argeadske in antipatridske rodbine Makedonije v korist Antigonidov. Čas so zaznamovale tudi zaporedne vojne med Makedonijo in njenimi zavezniki proti Etolski zvezi, Ahajski zvezi in mestni državi Šparti.

Med vladanjem Filipa V. Makedonskega (221–179 pr. n. št.) so Makedonci izgubili kretsko vojno (205–200 pr. n. št.) v zavezništvu, ki ga je vodil Rodos. Tudi njihovi nekdanji zavezniki s Hanibalom iz Kartagine so se zapletli v prvo in drugo makedonsko vojno z antičnim Rimom. Očitna šibkost Makedonije po koncu teh spopadov je spodbudila Antioha III. Velikega, vladarja Selevkidskega cesarstva, da je napadel celinsko Grčijo, vendar je njegov poraz Rimljanov v Termopilah leta 191 pr. n. št. in Magneziji leta 190 pr. n. št. zagotovil položaj Rima kot vodilne vojaške moči v regiji. V približno dveh desetletjih po osvajanju Makedonije leta 168 pr. n. št. in Epiru leta 167 pr. n. št. so Rimljani sčasoma nadzorovali celotno Grčijo.

V helenističnem obdobju je pomen Grčije v grško govorečem svetu močno upadel. Veliki središči helenistične kulture sta bili Aleksandrija in Antiohija, prestolnici ptolemajskega Egipta in selevkidske Sirije. Pomembna so bila tudi mesta, kot so Pergamon, Efez, Rodos in Selevkija, za obdobje pa značilna naraščajoča urbanizacija vzhodnega Sredozemlja.

Kikladska civilizacija

Kikladska civilizacija (tudi kikladska kultura ali kikladsko obdobje) je kultura zgodnje bronaste dobe, ki se je razvila na Kikladih v Egejskem morju in je svoj največji razvoj dosegla v obdobju med 3000 do 2000 pr. n. št.

Knosos

Knosos (grško Κνωσός) je bronastodobno arheološko najdišče na grškem otoku Kreta z ostanki najstarejšega mesta v Evropi. Je ob severni obali Krete, nedaleč od upravnega središča Iraklion.

Velik kompleks palače je bil zgrajen na kraju starejšega neolitskega naselja, okrog njega pa je pozneje zraslo mesto. Palača je bila politično in versko središče minojske civilizacije. Konec bronaste dobe, nekje v obdobju 1380–1100 pr. n. št., so jo prebivalci zapustili in območje ni bilo nikoli več trajno naseljeno. Ime Knosos se je ohranilo v starogrških zapisih o velikem mestu na Kreti, z dejanskim najdiščem pa ga povezujejo materialni ostanki, predvsem kovanci s tem napisom, najdeni v bližini.

S starodavnim mestom so povezane številne legende. Vladal naj bi kralj Minos, kar povezuje palačo z miti, kot sta labirint z Minotavrom in zgodba o Dedalu in Ikarju.

Najdišče je leta 1878 odkril grški arheolog Minos Kalokairinos, leta 1900 pa je izkopavanja prevzel sir Arthur Evans in v 35 letih iz arheoloških plasti rekonstruiral palačo iz obdobja minojske civilizacije.

Mikenska doba

Mikenska doba (ali mikenska civilizacija ali mikenska Grčija) je bila zadnji del bronaste dobe v antični Grčiji (okoli 1600–1100 pred našim štetjem). Je prva napredna civilizacija v celinski Grčiji s svojimi veličastnimi državicami, mestno ureditvijo, umetniškimi deli in pisavo. Med nastalimi središči so bili najbolj opazni Pilos, Tirint, Mideja na Peloponezu, Orhomen, Tebe, Atene v osrednji Grčiji in Jolk v Tesaliji. Najpomembnejše mesto so bile Mikene v Argolidi, po katerih je kultura tega obdobja dobila ime. Mikenci in mikenska vplivna naselja so bila tudi v Epirju, Makedoniji, na otokih v Egejskem morju, na obali Male Azije, Levantu, Cipru, Italiji. Mikenski Grki so uvedli nekaj novosti v inženirstvu, arhitekturi in vojaški infrastrukturi, medtem ko je bilo trgovanje na prostranih območjih Sredozemlja bistveno za mikensko gospodarstvo. Njihova zlogovna linearna pisava B ponuja prve zapise grškega jezika, njihova religija je že poznala več božanstev, ki jih lahko najdemo tudi v olimpskem panteonu. Mikenska Grčija je bila bojevniška elitna družba in je bila sestavljena iz mreže palačnih držav, ki so se razvile v togo hierarhični, politični, socialni in gospodarski sistem. Na čelu te družbe je bil kralj, znan kot anaks.

Mikenska Grčija je propadla z zlomom bronastodobne kulture v vzhodnem Sredozemlju, ki ji je sledila tako imenovana grška temna doba, prehodno obdobje do arhaične Grčije, ko so bile večje spremembe, od centralizirane palačne do decentralizirane oblike socialno-gospodarske organizacije (skupaj s široko uporabo železa). O koncu civilizacije so različne teorije, med njimi tudi dorska selitev ali dejavnosti, povezane z morskimi ljudstvi, pa tudi teorije o naravnih nesrečah in podnebnih spremembah. Mikenska doba je postala zgodovinska podlaga za grško literaturo in mitologijo, tudi Trojanski epski ciklus.

Milet

Milet (starogrško Μίλητος Milētos; hetitski zapis Millawanda ali Milawata (eksonima); latinsko Miletus; turško Milet) je bilo antično mesto na zahodni obali Anatolije blizu ustja reke Majander v antični Kariji. Njegove ruševine so v bližini današnje vasi Balat v provinci Ajdin v Turčiji. Pred perzijskim vdorom v sredini 6. stoletja pred našim štetjem je bil Milet največje in najbogatejše grško mesto. Po drugih virih pa je bilo mesto precej bolj skromno do peloponeške vojne (431–404 pred našim štetjem), ko je bila mestna državica Samos na otoku Samos večje in pomembnejše mesto in pristanišče v tistem času. Milet je dosegel največje bogastvo in sijaj v helenističnem obdobju (323–30 pr. n. št.) in poznejših rimskih časih.

Dokazov o prvi naselitvi ni zaradi dviga morske gladine in odlaganja usedlin reke Majander. Prvi razpoložljivi dokazi so iz neolitika. V zgodnji in srednji bronasti dobi je bilo naselje pod minojskim vplivom. Po legendi so Krečani izpodrinili avtohtone Lelege. Mesto se je preimenovalo v Milet po mestu na Kreti.

V pozni bronasti dobi v 13. stoletju pred našim štetjem je prišlo luvijsko govoreče ljudstvo iz južne osrednje Anatolije, ki so se imenovali Karijci. V istem stoletju so prišli tudi drugi Grki. Mesto se je uprlo Hetitom. Po njihovem padcu je mesto v 12. stoletju pred našim štetjem propadlo. Okoli 1000 pred našim štetjem so se priselili Jonci. Po legendi je bil ustanovitelj Nelej s Peloponeza.

Grško temno obdobje je čas jonskega naseljevanja in utrjevanja zavezništva, imenovanega Jonska zveza. Arhaično obdobje se je začelo z nenadnim in briljantnim prebliskom umetnosti in filozofije na obali Anatolije. V 6. stoletju pred našim štetjem je bil Milet mesto grških filozofskih (in znanstvenih) vrednot, ki so se začele s Talesom, nadaljevale z Anaksimandrom in Anaksimenom (znani kot miletska šola), ki sta začela razmišljati o materialnem ustroju sveta in predlagala teorijo naturalistične (v nasprotju s tradicionalnimi, nadnaravnimi) razlage za različne naravne pojave.

Milet je rojstno mesto arhitekta Hagije Sofije (in izumitelja zunanjega opornika) Izidorja iz Mileta. Tales je bil predsokratik in so ga prištevali med sedem modrih okoli 624 pred našim štetjem.

Rimska Grčija

Grčija v rimski dobi je obdobje grške zgodovine, ko so v antični Grčiji vladali Rimska republika (509–27 pr. n. št.), Rimsko cesarstvo (27 pr. n. št. – 395 n. št.) in Bizantinsko cesarstvo (395–1453). Rimska doba grške zgodovine se je začela s porazom v bitki pri Korintu leta 146 pred našim štetjem. Pred ahajsko vojno je rimska republika vztrajno obvladovala celinsko Grčijo, saj je v nizu spopadov, znanih kot makedonske vojne, premagala Makedonsko kraljestvo. Četrta makedonska vojna se je končala v bitki pri Pidni leta 148 pred našim štetjem s porazom makedonskega kraljevega pretendenta Andriska.

Dokončna rimska okupacija grškega sveta se je vzpostavila po bitki pri Akciju (31 pr. n. št.), v kateri je Avgust porazil Kleopatro VII., grško ptolemajsko kraljico Egipta in rimskega generala Marka Antonija ter nato osvojil Aleksandrijo (32 pr. n. št.), zadnje veliko mesto helenistične Grčije. Rimsko obdobje grške zgodovine se je nadaljevalo s cesarjem Konstantinom Velikim in sprejetjem Bizanca (Nova Roma) za glavno mesto rimskega cesarstva; leta 330 se je mesto preimenovalo v Konstantinopel. Pozneje je bilo Bizantinsko cesarstvo na splošno grško govoreča država.

Umetnost egejskih kultur

Umetnost egejskih kultur je umetnost kikladske, minojske (kretske) in mikenske kulture, ki so cvetele na širšem prostoru ob Egejskem morju okoli leta 2200–1200 pr. n. št. Je predhodnica kulture stare Grčije.

Egejska umetnost ni samo geografski pojem, ampak označuje tudi civilizacije, ki so se razvile v tej regiji. Bile so tesno povezane, a vseeno vsaka zase:

KIKLADSKA umetnost, 2600–1100 pr. n. št.

KRETSKA (MINOJSKA) umetnost

MIKENSKA umetnostVse se delijo v tri obdobja: starejše, srednje in mlajše.

Zaklad iz Ajgine

Zaklad iz Ajgine je pomemben minojski zlat zaklad, najden na otoku Ajgina v Grčiji. Od leta 1892 je del zbirke Britanskega muzeja.

Zgodovina Grčije

Zgodovina Grčije zajema zgodovino ozemlja sodobne države Grčije, pa tudi grška ljudstva in območja, ki jim je vladala v preteklosti. Poseljenost in obseg vladanja sta se v stoletjih zelo spreminjala, zato je zgodovina Grčije zapletena.

Domnevajo, da so prvotna grško govoreča plemena prispela na grško celino v poznem 3. in v prvi polovici 2. tisočletja pred našim štetjem, verjetno med letoma 1900 in 1600 pred našim štetjem. Ko so Mikenci napadli območje, je bilo naseljeno z različnimi negrško govorečimi, avtohtonimi predgrškimi ljudstvi, kmetovalci, ki so bili tu že od 7. tisočletja pred našim štetjem.

Na svojem vrhuncu je bila grška civilizacija razširjena iz Grčije v Egipt in do gorovja Hindukuš v Afganistanu. Od takrat so grške manjšine ostale na nekdanjih grških ozemljih ali drugih ozemljih, ki so jih kolonizirali Grki (na primer Turčija, Albanija, Italija in Libija, Levant, Armenija, Gruzija itd.), grški izseljenci so se asimilirali v različnih družbah po vsem svetu (na primer Severna Amerika, Avstralija, Severna Evropa, Južna Afrika). Danes večina Grkov živi v sodobni državi Grčiji (neodvisni od leta 1832) in na Cipru.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.