Lončarstvo

Lončarstvo je obrt izdelovanja posode in drugih izdelkov iz gline, ročno ali na lončarskem vretenu. Posušene izdelke žgejo v pečeh in po potrebi tudi loščijo ter okrašujejo.

Izdelava lončenih izdelkov datira v neolitik. Zaradi svoje obstojnosti so pomembni v arheologiji. Njastarejša figura iz gline naj bi bila Venera iz Dolníh Věstonic, ki naj bi bila izdelana med 29.000–25.000 pr. n. št.[1] Najstarejše glinene posode, ki so jih odkrili v Jiangxiju na Kitajskem naj bi izvirale iz leta 18.000 pr. n. št. Zgodnja neolitska posoda je bila odkrita tudi v Jōmonu na Japonskem (10.500 pr. n. št.),[2] ruskem daljnem vzhodu (14.000 pr. n. št.),[3] podsaharski Afriki in v Južni Ameriki.

Töpferscheibe
Lončarsko vreteno

Lončarstvo na Slovenskem

Lončarstvo je med najstarejšimi obrtmi, razvijalo se je zlasti v lončarskih središčih (Ljubno na Gorenskem, Komenda, Ribniška dolina, Šentjernejsko in Krško polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje). Po letu 1970 se je število lončarjev zelo zmanjšalo, vendar je dejavnost še razvejana in obsežna.

Glej tudi

Reference

  1. "No. 359: The Dolni Vestonice Ceramics". Uh.edu. 1989-11-24. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2010-01-09. Pridobljeno dne 2010-09-04.
  2. Diamond, Jared (June 1998). "Japanese Roots". Discover (Discover Media LLC). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2010-03-11. Pridobljeno dne 2010-07-10.
  3. 'AMS 14C Age Of The Earliest Pottery From The Russian Far East; 1996-2002.' Derevianko A.P., Kuzmin Y.V., Burr G.S., Jull A.J.T., Kim J.C. Nuclear Instruments And Methods In Physics Research. B223-224 (2004) 735-739.

Zunanje povezave

10. tisočletje pr. n. št.

V desetem tisočletju pr. n. št. se je začela srednja kamena doba (mezolitik), ki je začetek obdobja holocena. Prebivalstvo je obsegalo nekaj, verjetno manj kot 5 milijonov ljudi, raztresenih po vseh kontinentih in živečih večinoma v lovsko-nabiralskih skupnostih. Prvi ljudje so prispeli tudi na otoke v Pacifiku.

V Rodovitnem polmesecu se je začelo razvijati poljedelstvo, vendar bo trajalo še vsaj 2000 let, da se bo razširilo. Neodvisno so na Japonskem in v Severni Afriki razvili lončarstvo in s tem verjetno tudi kuhanje. Končala se je Würmska poledenitev in začela se je medledena doba, ki traja še danes.

7. tisočletje pr. n. št.

V sedmem tisočletju pr. n. št. se je poljedelstvo iz Anatolije razširilo na Balkan. Prebivalstvo je obsegalo okrog 5 milijonov ljudi, ki so večinoma živeli v lovsko-nabiralskih skupnostih. Na Bližnjem vzhodu so udomačili govedo, lončarstvo se je razširilo v Evropo in Južno Azijo.

9. tisočletje pr. n. št.

Začela se je mlajša kamena doba (neolitik). Poljedelstvo se je razširilo po Rodovitnemu polmesecu, lončarstvo je postalo pogostejše. Ob trgovskih poteh s kremenom in soljo so se pojavila večja naselja, kot je antični Jeriho. Severna Evrazija je bila spet poseljena, ko so se umaknili ledeniki. Prebivalstvo je obsegalo nekaj, verjetno manj kot 5 milijonov ljudi.

V bližini Şanlıurfe v jugovzhodni Turčiji je bil zgrajen Göbekli Tepe, najstarejši znani kamniti tempelj na svetu

Bela krajina

Bela krajina [béla krájina ali béla krajína] je pokrajina v jugovzhodni Sloveniji. Bela krajina je pretežno kraška pokrajina med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo. Na jugu jo proti Hrvaški omejuje mejna reka Kolpa, poleg nje pa tečejo še Lahinja, Dobličica in Krupa. Večji kraji in občine so Črnomelj, Metlika in Semič.

Džomonsko lončarstvo

Džomonska lončevina (縄文土器 Džomon doki) je vrsta starodavne lončevine, izdelane v obdobju Džomon na Japonskem. Izraz "Džomon" (縄文 "vzorec vrvi") se nanaša vzorec vrvi, ki so jo odtisnili v še vlažno glino.

Iranska umetnost

Perzijska umetnost ali Iranska umetnost ima eno najbogatejših umetnostnih dediščin v svetovni zgodovini in zajema veliko disciplin, vključno arhitekturo, slikarstvo, tkanje, lončarstvo, kaligrafijo, obdelavo kovin in kamnoseštvo. Obstaja tudi zelo živahna iranska moderna in sodobna umetniška scena.

Jajojsko lončarstvo

Lončevina Jajoj (弥生土器) so izdelki iz neglazirane žgane gline iz obdobja Jajoj na Japonskem.

Jorubi

Jorubi so pleme sudanskih črncev v zahodni Nigeriji, Togu in Dahomeju. Živijo v Jugozahodni Afriki.

Jorubi, ki jih je okoli 25 milijonov, govorijo sudanski jezik. Danes živijo v več Afriških državah. Ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo. Znani so predvsem po vzreji konj. Jorubi so odlični kovači, lončarji in rezbarji. Zelo znana je njihova glinasta in bronasta plastika. Danes so pretežno kristjani.

Jorubi so imeli svojo državo, ki je obstajala med 11. in 18. stoletjem. Država je imela visoko razvite različne obrti - tkanje, barvanje tkanin z indigom, lončarstvo, pletenje rogoznic itd. ter mestna naselja, posebno še Ibadan, Ifa in Oyo.

V drugi polovici 19. stoletja so Jorubi ponovno ustanovili več samostojnih držav, ki pa so že s koncem 19. stoletja vse prišle pod kolonialno oblast Združenega kraljestva.

Lončarska vas

Lončarska vas (prekmursko Lončarska ves) je muzej na prostem v Filovcih v Prekmurju. Lončarstvo Bojnec je leta 2005 ustanovilo zavod za turizem in proizvodnjo keramike Lončarska vas Filovci. V sklopu delovanja je zavod prenesel in rekonstruiral še dva izmed poslednjih kulturnih spomenikov 1. kategorije, avtohtone panonske cimprače. Cimprača (prekmursko: cimprana kuča) je brunarica, z zunanje in notranje strani ometana z blatom, krita s slamo. Tla v notranjosti so praviloma iz zbite gline.

Lončarska vas je bila ustanovljena, da se ohrani bogata lončarska tradicija v Prekmurju in tudi v samih Filovcih, kjer je še v 20. stoletju delovalo preko 70 lončarskih mojstrov. Filovci so bili znani po izdelavi črne keramike. Ta keramika ni glazirana ampak gre za specifičen postopek redukcijskega žganja lončevine, pri katerem želimo znižati poroznost črepinje.

Neolitik

Neolitik ali »mlajša« kamena doba je bilo obdobje v razvoju človeške tehnike in tradicionalno zadnji del kamene dobe. Obdobje neolitika sledi končnim holocenskim epipaleolitskim obdobjem in se začne s pojavom kmetovanja, ki je povzročilo neolitsko revolucijo in se, odvisno od geografskega območja, konča z razširjenjem kovinskih orodij v bakreni dobi (halkolitik) ali bronasti dobi ali pa se razvije neposredno v železno dobo.

V tem času so nastajala stalna bivališča ob rekah, morjih (kažuni, zemljanke, kolišča). Ob koncu ledene dobe je nastopila otoplitev in izumrle so mnoge ledenodobne živali. Začeli so uporabljati prva prevozna sredstva - čoln drevak. Ljudje so se začeli deliti na poljedelce (značilna orodja iz mlajše kamene dobe so motika, ralo, srp, ...) in živinorejce. Zaradi večje varnosti so se ljudje začeli združevati v skupnosti - rod, rodovna skupnost, pleme. Začel se je tudi razvoj obrti: lončarstvo, tkalstvo, pletkarstvo, krznarstvo/usnjarstvo, izdelovanje nakita,... začeli so se ukvarjati s poljedelstvom.Tu spoznamo motično poljedelstvo ali požigalništvo.Ker zemlje niso gnojili so se morali vsakih nekaj let zaradi izrabljene zemlje odseliti to poimenujemo selitveno poljedelstvo. leta 5000 pr.n.št. začnejo polja in njive namakat. sadili so žito in stročnice (grah bob lečo...)...

Obdobje Džomon

Obdobje džomonske kulture (縄文時代 "Džomon džidaj", po vzorcu vrvi, ki se je pojavljal na lončevini) je čas v japonski zgodovini med leti 14.000 in 300 pr. n. št. (nove popravki v 1000 pr. n. št.), ko je japonsko otočje naseljevalo lovsko-nabiralniško ljudstvo, ki je doseglo visoko stopnjo kulturne kompleksnosti in sedentizma (ustalitev na enem krajo brez selitev). Ime "potiskan z vrvjo" je prvi uporabil ameriški orientalist Edward S. Morse po odkritju črepinj lončevine z vzorci, ki so nastali s pritiskanjem vrvi v mokro glino, kar je prevedel v džomon (縄文, vzorec vrvi). Spada med starejše najdbe lončevine v vzhodni Aziji in na svetu.

Džomonsko obdobje je bilo bogato z orodjem in nakitom iz kosti, kamenja, školjk in rogov, lončenimi figurami in posodjem ter lakiranimi izdelki. Po kulturni raznolikosti bi lahko obdobje primerjali s predkolumbijskimi kulturami pacifiškega severozahoda Severne Amerike in še posebej kulturo Valdivia iz Ekvadorja, ki so se tudi preživljale samo z omejeno uporabo kmetijstva.

Ribniško polje

Ribniško polje obdajata dve kraški planoti, in sicer Mala gora z najvišjim vrhom Črni vrh (963m) ter Velika gora z najvišjim vrhom Turn (1254 m). S Kočevskim poljem tvorita največje podolje. Samo Ribniško polje meri cca. 65 kvadratnih kiloketrov. Nahaja se v višinah od 490 do 550 metrov nadmorske višine. Polje je prelivno, ker se vode prelijejo čez polje in tudi poniknejo. Po Ribniškem polju tečejo kraške reke Ribnica (ponikne pri kapelici sv. Marjete vzhodno od Dolenje vasi), Tržiščica (ponikne v Tenteri vzhodno od Žlebiča), Bistrica (ponikne v Goriči vasi) in Rakitnica. Pri požiralnikih reke Rakitnice v času višjih voda se napolni presihajoče jezero. V dolini in pri začetkih hribovij se nahajajo večje jame (Finkova jama, Francetova jama, Tentera...)

Reke poniknejo in pridejo na dan v Krko. Ob višjem vodostaju rek na polju se oblikuje velik skupni rečni sistem, ki se prelije iz Ribniškega v Kočevsko polje z dolžino 70 km. Tam poniknejo in pridejo ponovno ven v dolini reke Kolpe, v katero se tudi izlijejo.

Na Ribniškem polju, zlasti v vaseh Prigorica, Dolenja vas, Blate, Nemška vas itd. je zaradi nalaganja ilovnatih nanosov od srednjega veka dalje razvito lončarstvo. V Valvazorjevih časih so samo na tem območju lončarili pri osemdesetih hišah, danes pa le še pri štirih.

Gostota prebivalstva na polju je 150 prebivalcev na kvadratni kilometer. Na polju se nahaja 25 naselij s središčem v Ribnici. Čez polje tečeta tudi pomembna prometnica in železnica do Kočevja.

Seznam domačih obrti

Seznam domačih obrti:

Apneničarstvo

Coklarstvo

Čevljarstvo

Čipkarstvo

Izdelovanje papirnatih rož

Jermenarstvo

Kolarstvo

Kotlarstvo

Kovaštvo

Lončarstvo

Medičarstvo

Mizarstvo

Mlinarstvo

Modrotiskarstvo

Nogovičarstvo

Oglarstvo

Oljarstvo

Pekarstvo

Piparstvo

Pletarstvo

Prestarstvo

Rezbarstvo

Sitarstvo

Slamnikarstvo

Sodarstvo

Studenčarstvo

Suhorobarstvo

Suknjičarstvo

Tesarstvo

Tkalstvo

Usnjarstvo

Veziljstvo

Vrvarstvo

Zvončarstvo

Žagarstvo

Silicij

Silícij (latinsko silicium) je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Si in atomsko število 14. Ta tetravalentni metaloid je manj reaktiven od svojega kemijskega analoga ogljika. Je drugi najpogostejši element v Zemljini skorji; prispeva kar 25,7 % njene teže. Nahaja se v ilovici, ortoklazu, granitu, kremenjaku in pesku, pretežno v obliki silicijevega dioksida in silikatih (spojinah, ki vsebujejo silicij, kisik in kovine). Silicij je glavna sestavina stekla, cementa, keramike, večine polprevodniških naprav, in silikonih.

Simetrija

Simetríja (starogrško συμμετρία: symmetría - somernost, pravilno razmerje, skladnost, mera) je lastnost geometrijskih likov, teles, enačb in drugih takšnih predmetov. Rečemo, da je takšen predmet simetričen glede na dano operacijo, če ga le ta pri delovanju nanj ne spremeni.

Najpomembnejše tri simetrične operacije so zrcaljenje (refleksija), vrtenje (rotacija) in vzporedni premik (translacija). Zrcaljenje predmet »obrne« preko premice in ga pretvori v zrcalno obliko. Vrtenje predmet suče okoli nepomične točke kot središča. Vzporedni premik predmet vektorsko »prestavi« iz ene lege v drugo. Bolj zapletene operacije geometrijskih predmetov, kot sta skrčenje ali zvijanje, lahko prevedemo na vzporedni premik vseh njihovih notranjih točk. Simetrija se pojavlja v geometriji, matematiki, fiziki, biologiji, umetnosti, književnosti (palindromi) itd.

Čeprav dva zelo podobna predmeta izgledata enako, morata logično biti različna. Če na primer zavrtimo enakostranični trikotnik okoli njegovega središča za 120°, bo za opazovalca izgledal enako kot pred vrtenjem. V teoretični evklidski geometriji takšnega vrtenja ne moremo prepoznati od prejšnje oblike. V resničnosti vsak ogel poljubnega enakostraničnega trikotnika, ki vsebuje snov, mora vsebovati ločene molekule v različnih položajih. Zaradi tega o simetriji govorimo kot o podobnosti in ne kot o istosti. Težave razumskega mišljenja pri ločevanju na videz natančne podobnosti včasih pri opazovanju zapletenih simetričnih vzorcev povzroče blaga spremenjena stanja zavesti.

Simpozij

Simpozij (starogrško συμπόσιον: symposion, iz συμπίνειν sympinein – piti skupaj) je bil v antični Grčiji pivska zabava. Literarna dela, ki ga omenjajo, opisujejo oziroma se dogajanje odvija na simpoziju, so Sokratovi dialogi, Platonov Simpozij in Ksenofontov Simpozij, pa tudi številne grške pesmi, kot so elegije Teognisa iz Megare. Simpoziji so upodobljeni v grški in etruščanski umetnosti in kažejo podobne prizore.Enakovreden pojem v rimski družbi je latinski convivium. V sodobni uporabi pomeni akademsko konferenco ali sestanek oziroma znanstveno konferenco.

Umetnost

Umetnost je navadno opredeljena kot skupek vseh dejavnosti človeka, ki niso neposredno povezane s preživetjem in razmnoževanjem in jih ne opredelimo kot znanost. Preko umetniških del človek po navadi izraža svoja čustva in svoje dojemanje okolice, odnos do sveta.

Človek, ki se ukvarja z umetnostjo, je umetnik.

Vilko Novak

Vilko Novak (madžarsko Novák Vilmos) etnolog, slavist, literarni zgodovinar, urednik, prevajalec, * 28. april 1909, Beltinci, Avstro-Ogrska † 8. oktober 2003, Ljubljana.

Človek

Človek, tudi človeško bitje (znanstveno ime Homo sapiens sapiens) je dvonožni prvak, podvrsta vrste Homo sapiens (slovensko umni človek), ki spada med velike opice iz rodu Homo.

Nastanek in razvoj človeka še vedno ni popolnoma raziskan. V najstarejša obdobja človeške zgodovine imajo znanstveniki vpogled samo na podlagi naključno najdenih kosti ali zob, drobcev kamnitih orodij in nekaj genetskih sledi, odkritih v DNK. Homo sapiens se je razvil pred okoli 200.000 leti v Afriki. V primerjavi z drugimi živalmi ima visoko razvite možgane, sposobne abstraktnega mišljenja in samoopazovanja. Prehod v pokončno držo, ki je sprostil zgornje okončine za manipuliranje s predmeti, mu je v povezavi z umskimi sposobnostmi omogočil najnaprednejšo uporabo orodja med vsemi živimi bitji, s tem pa tudi bistveno izboljšal možnost za preživetje. Danes šteje človeška populacija preko 7 milijard posameznikov, ki poseljujejo vse celine na Zemlji in nizko zemeljsko orbito.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.