Kreda

Kreda je najmlajše geološka perioda mezozoika, ki se je začela s koncem jure pred 135 milijoni let in končala z začetkom paleocena (terciarja) pred 65 milijoni let. To je zadnje obdobje mezozoika in zajema 79 milijonov let ter je najdaljše obdobje v eonu fanerozoika.

Kreda je bilo obdobje z razmeroma toplim podnebjem, zaradi visoke morske gladine in ustvarjanja številnih plitvih morij.

V tej dobi so se pojavile prve cvetlice in ptiči, na kopnem prevladujejo dinozavri. Kreda se je končala z velikim množičnim izumrtjem živih bitij na Zemlji.

Eon Eratem Sistem
Perioda
Serija
Epoha
Čas (106let)
Fanerozoik Kenozoik Kvartar Holocen 0 - 0,0115
Pleistocen 0,0115 - 2,588
Neogen Pliocen 2,588 - 5,332
Miocen 5,332 - 23,03
Paleogen Oligocen 23,03 - 33,9
Eocen 33,9 - 55,8
Paleocen 55,8 - 65,5
Mezozoik Kreda Pozna preteklost

Zgodovina raziskav

Kredo kot ločeno obdobje je belgijski geolog Jean d'Omalius d'Halloy najprej opredelil leta 1822, s pomočjo plasti v pariški kotlini in jih imenoval apnenec (kalcijev karbonat, ki je nastal iz usedlih lupin morskih nevretenčarjev, v glavnem coccolithophore), ki se nahajajo v zgornjem krede zahodno Evropo. Ime kreda je izpeljanka iz latinske creta, kar pomeni apnenec.

Delitev

Kreda je razdeljena na zgodnje in pozno obdobje ali spodnjo in zgornjo kredo. V starejši literaturi je kreda včasih razdeljen na tri obdobja: Neocomian (spodnja / zgodnja ), Gallic (sredina) in Senonian (zgornja / pozna). Delitev izvira iz evropske stratigrafije in se zdaj uporablja po vsem svetu. V mnogih delih sveta uporabljajo tudi alternativne lokalne pododdelke glede na specifiko področja.

Kot pri drugih starejših geoloških obdobjih, so kamnine iz krede dobro opredeljene, točna starost pa niha za nekaj milijonov let. Veliko izumrtje pa zagotovo loči kredo od jure. Vendar je zgornji konec sistema ostro definiran, saj plasti bogate z iridijem najdemo po vsem svetu in naj bi bile povezane z vplivom kraterja Chicxuluba, ki obdaja dele polotoka Jukatan v Mehiškem zalivu. Ta plast je datirana na 66,043 milijonov let nazaj.[1]

Faunalni stadiji od najmlajšega proti najstarejšemu pa so:

Zgornja/pozna kreda
Maastrichtij (70,6 ± 0,6 – 65,5 ± 0,3 Ma)
Campanij (83,5 ± 0,7 – 70,6 ± 0,6 Ma)
Santonij (85,8 ± 0,7 – 83,5 ± 0,7 Ma)
Coniacij (89,3 ± 1,0 – 85,8 ± 0,7 Ma)
Turonij (93,5 ± 0,8 – 89,3 ± 1,0 Ma)
Cenomanij (99,6 ± 0,9 – 93,5 ± 0,8 Ma)
 
Spodnja/zgodnja kreda
Albij (112,0 ± 1,0 – 99,6 ± 0,9 Ma)
Aptij (125,0 ± 1,0 – 112,0 ± 1,0 Ma)
Barremij (130,0 ± 1,5 – 125,0 ± 1,0 Ma)
Hauterivij (136,4 ± 2,0 – 136,4 ± 1,5 Ma)
Valanginij (140,2 ± 3,0 – 136,4 ± 2,0 Ma)
Berriasij (145,5 ± 4,0 – 140,2 ± 3,0 Ma)

Paleogeografija

V času krede, poznem paleozoiku in zgodnjem mezozoiku je razpadal super kontinent Pangea na današnje kontinente, čeprav je bil njihov položaj precej drugačen od današnjega. Atlantski ocean se je razširil, Južna Amerika se je pomaknila na zahod, Gondwana je razpadla na Antarktiko in Avstralijo, ki sta se začele pomikati stran od Afrike (Indija in Madagaskar sta bila še spojena z njo). Posledica teh premikov je bilo ustvarjanje velikih podmorskih grebenov in dvig morij širom Zemlje. Na severu Afrike se je morje Tetida ožilo. Široko plitvo morje znotraj kontinenta je nadaljevalo s širitvijo v Severni Ameriki, a se je kasneje začelo nižati te za seboj puščati debele morske usedline premešane s sloji premoga.

Pomembna nahajališča iz dobe krede se pojavljajo v Evropi in na Kitajskem. V območju današnje Indije so se v pozni kredi in zgodnjem paleocenu naložile masivne usedline lave imenovane Deccanske pasti. Podnebje je bilo toplo, tudi polarne regije niso imele ledu.

Nastanek apnenca

Apnenec je sedimentna kamnina iz kalcijevega karbonata (CaCO3) v obliki minerala kalcita. Največje količine apnenca so nastale v plitvih toplih morjih na kontinentalnih policah (šelfih), kot so lagune in grebeni. Po odložitvi na morsko dno se je sediment v procesu diageneze z vezivom (cementom) sprijel v trdo kamnino.

V Evropi so tako nastali beli klifi pri Dovru na južni obali Anglije in podobne čeri na francoski obali Normandije, največ ga je v severni Nemčiji in na Danskem. Med fosili, ki jih vsebuje, so morski ježki, Belemnoidea, amoniti in morski plazilci, kot je Mosasaurus.

V južni Evropi je kreda morski sistem, sestavljen iz apnenca kot podlage in vključki laporja. Gorska veriga Alp še ni obstajala v času krede, ti sedimenti so se oblikovali na južnem robu evropskih epikontinentalnih policah, na robu oceana Tetida.

Stagnacija globokomorskih tokov v srednji kredi je povzročila anoksične razmere (brez vsebnosti kisika) v morski vodi. V številnih krajih po svetu so se oblikovali temni anoksični skrilavci. Ti skrilavci so pomemben vir kamnin za nafto in plin (primer pod površino Severnega morja).

Rastlinstvo

Kritosemenke so se pojavile prvič. Njihovi evoluciji je pripomogel pojav čebele, angiosperme in insekti pa so predstavljali dober primer skupne evolucije. V kredi so se pojavili prvi predniki mnogih sodobnih rastlin kot so: smokve, platane in magnolije. Zgodnje mezozoiske golosemenke so se bujno razvijale, nekatere druge vrste (Bennettitales) pa so celo izumrle.

Živalstvo

Kopenske živali

Kopenski sesalci so bili majhni in relativno nevažna populacija. Dominirali so arhozavri, posebej dinozavri, ki so se najbolj razširili. Pterozavri so bili na začetku in v sredini krede še pogosti, proti koncu pa je bila konkurenca ptic že tolikšna, da so proti koncu krede ostale samo dve visoko specializirane družine.

Življenje zgodnje krede je dobro vidno v formacijah Chaomidianzi na Kitajskem, kjer so dobro raziskali veliko število raznih tipov dinozavrov, ptic in sesalcev.

Insekti so se začeli specializirati, pojavili so se najstarejši poznani termiti, metulji in mravlje. Pojavili so se aphidi, kobilice in gymenoptere. Pojavila se je predhodnica čebele, ki je bila važna za evolucijo kritosemenk. Številne insekte so našli v slojih zgodnje krede v sibirski Baisi.

Tyrannosaurus BW

Tyrannosaurus rex, ena največjih kopenskih roparic v pozni kredi

Velociraptor dinoguy2

Velociraptor, dinozaver s perjem, živel je v pozni kredi

Triceratops BW

Triceratops je med bolj poznanimi rodovi krede

Eomaia NT

Sesalci so bili majhni

Coloborhynchus piscator jconway

Anhanguera piscator - pterozaver

Morski organizmi

V morjih so živele raže in moderni morski psi. Morski plazilci so bili ihthiozavri na začetku in v sredini krede, pleziozavri v celotnem obdobju, mosazavri v pozni kredi.

Baculite in amoniti so bili množičen pojav. Hesperornithiformes so bile morske ptice, ki niso mogle leteti, so pa zato plavale kot kormorani. Mnogoštevilne so bile tudi foraminifere. V kredi so se pojavile prve diatomeje.

Izumiranje

V času masovnega izumiranja, ki določa konec krede, je veliko število vrst (~50%) in znanih družin (~25%) izginil. Rastline so bile manj prizadete, vrste, ki so bile odvisne od fotosinteze so se zmanjšale ali izumrle zaradi pomanjkanja sončne energije, morski organizmi pa so bili najbolj prizadeti. Izginilo je ~95% tipov planktonskih foraminifer (razen Globigerinida), ter večje število Coccolithophorea, amonitov belemnitskih glavonožcev, grebenskih rudistov, vsi morski plazilci razen želv in krokodila.[2] Dinozavri so bili najbolj znane žrtve izumiranja v kredi. Tyrannosaurus rex, Triceratops in Ankylosaurus so bili popolnoma izbrisani zaradi pomanjkanja rastlin.[3] Zadnji so izumrli pterozavri in ptice iz reda Enantiornithes in Hesperornithiformes.

Intenzivno izumiranje insektov času srednje krede se je začelo v albiju.

Viri in sklici

  1. Renne, Paul R.; et al. (2013). "Time scales of critical events around the Cretaceous-Paleogene boundary". Science 339: 684–688. Bibcode:2013Sci...339..684R. doi:10.1126/science.1230492.
  2. Kauffman, E (2004). "Mosasaur Predation on Upper Cretaceous Nautiloids and Ammonites from the United States Pacific Coast". PALAIOS (Society for Sedimentary Geology) 19 (1): 96–100. doi:10.1669/0883-1351(2004)019<0096:MPOUCN>2.0.CO;2. Pridobljeno dne 2007-06-17.
  3. Wilf, P; Johnson KR (2004). "Land plant extinction at the end of the Cretaceous: a quantitative analysis of the North Dakota megafloral record". Paleobiology 30 (3): 347–368. doi:10.1666/0094-8373(2004)030<0347:LPEATE>2.0.CO;2.
  • Neal L Larson, Steven D Jorgensen, Robert A Farrar and Peter L Larson. Ammonites and the other Cephalopods of the Pierre Seaway. Geoscience Press, 1997.
  • Alex Rasnitsyn, A.P; Quicke, D.L.J. (2002). History of Insects. Kluwer Academic Publishers. ISBN 1-4020-0026-X. — detail coverage of various aspects of the evolutionary history of the insects.
  • Ovechkina, M.N. and Alekseev, A.S. 2005. Quantitative changes of calcareous nannoflora in the Saratov region (Russian Platform) during the late Maastrichtian warming event. Journal of Iberian Geology 31 (1): 149-165. PDF

Glej tudi

Zunanje povezave

Mezozoik
Trias Jura Kreda
Biljard

Biljard je pojem, ki opisuje širok spekter iger, ki za igro potrebujejo posebno mizo, palico in določeno število krogel.

Tekmovanje je lahko posamično (ena na ena) ali v parih. Igralci za premik krogel uporabljajo samo vrh palice. Kljub večstoletni priljubljenosti biljarda, kot vira zabave in razvedrila, so ga profesionalno začeli igrati šele v sredini 20. stoletja.

Poznamo tri glavne delitve biljardne igre:

karambol: skupno ime za igre na mizi brez lukenj, na kateri igralec v enem udarcu skuša z lastno kroglo zadeti nasprotnikovo in skupno kroglo,

igre na mizi z luknjami: v to kategorijo spadajo znane osmica, devetica' in desetica ter ostale različice,

snooker: igra z drugačnimi pravili kot jih imata preostali kategoriji, zaradi povsem ločenega razvoja igre.

Gnosticizem

Gnosticízem (starogrško gnostikos - nekdo, ki ima »gnozo« ali skrivno znanje) je filozofsko in versko gibanje, ki je bilo najbolj prominentno v grško-rimskem obdobju v drugem stoletju našega štetja. Gnosticizem se je v svojih začetkih napajal iz mnogih religij, prav tako pa tudi vplival na mnoge, predvsem na nastajajoče krščanstvo, kateremu je služil kot vodilo pri razvoju kanona, kreda in episkopske organiziranosti.

Dejstva o gnostičnem fenomenu najdemo v zapisih cerkvenih očetov (Irenej, okrog 185; Hipolit, okrog 230; Epifanij, okrog 375) in v samih gnostičnih spisih. Razkrijejo nam različnost v teologiji, etiki in ritualu, ki se upira striktni klasifikaciji. Vendar se zdi, da so gnostične sekte dajale velik poudarek na odrešitveno moč ezoteričnega znanja, ne pridobljenega z učenjem ali z empiričnim opazovanjem, ampak z »božjim razodetjem«.

Jenkova nagrada

Jenkovo nagrado podeljuje najboljšim pesnikom vsako leto stanovsko Društvo slovenskih pisateljev. Podelitev poteka v mesecu decembru.

Kamnina

Kamnína (tudi kamenína) je trden naraven skupek mineralov in/ali mineraloidov.

Iz kamnine je sestavljen Zemljin zunanji trdni sloj – litosfera. Kamnine se po načinu nastanka razvrščajo v tri skupine: magmatske, sedimentne in metamorfne kamnine. Znanost, ki preučuje kamnine, se imenuje petrologija, ki je ključna veja geologije.

Klif

Klif ali pečina je v geografiji in geologiji navpična, strma, kamnita obala. Pogosti so na obali, v gorskih območjih, na brežinah in ob rekah. Klife delimo po vrsti glede na kamninsko zgradbo. Nastajajo zaradi delovanja vetra, vode in vremena.

Sedimentne kamnine, ki tvorijo klife so peščenjak, apnenec, kreda in dolomit. Magmatske kamnine, kot sta granit in bazalt pogosto tvorita pečine. Posledica je erozije v zgornjih plasteh, ki povzroča zanimive geološke pojave kot so spodmoli, mikrotektonski prelomi ter nalomljeni skalni bloki.

Običajno so največji klifi ob morju: spodaj nastane spodjeda (od valov), zgoraj delujejo graviklastični procesi (1 mm/leto – granit, 2 m/leto – morensko gradivo), posledica – odmikanje klifov (nastajanje abrazijske police).

Največji klif na svetu je 1010 m visok klif v Kalaupapi na Havajih, največji v Sloveniji pa se nahaja v Naravnem rezervatu Strunjan in je iz flišnih kamnin.

Kreda (jezero)

Kreda je majhno umetno jezero v Dolini reke Radovne na severozahodu Slovenije. Jezero je dobilo svoje ime po kredi, ki so jo tam kopali do leta 1985. Med kopanjem se je ustvarila vdolbina, ki se je počasi napolnila z vodo in nastalo je jezero. Izkopavanje se je končalo zaradi nedobičkonosnosti in naravovarstvenih skrbi (jezero je v Triglavskem narodnem parku), jezero pa je ostalo. Trenutno je območje jezera v zasebni lasti, mnogi obiskovalci doline se v poletnih mesecih v njem kopajo. Zaradi kopanja gline pa sta obala in dno jezera z njo prekrita. Zaradi tega se obala počasi vdira v vodo. Do 50cm letno. Poleg tega je jezero zelo motno. To je tudi razlog za številne poškodbe ob skokih v vodo z obale in bližnjih dreves, saj iz tam ni mogoče videti kaj je pod vodo. Ta je namreč tako motna da dno vidimo samo prve pol metra. Tako je že več ljudi pri skoku z glavo zadelo v dno, korenine ali hlode ki se nahajajo pod gladino in jih ni moč videti. Tudi če bi prišlo do utopitve na primer, reševalci ponesrečenca ne bi mogli najti saj je jezero izredno globoko, vidljivost pa je enaka nič.

Pozimi jezero zamrzne, zato je na njem moč drsati. Uredijo tudi precej osnovno hokejsko igrišče ki je dostopno komurkoli.

Prav tako je tudi odličen kraj za postanek če se odločite za kolesarjenje po dolini radovne.

Danes je jezero — z obdajajočimi mokrišči — pomemben življenjski prostor za dvoživke, kot so navadna žaba in navadna krastača v Dolini reke Radovne. V jezeru pa bivajo tudi ribe (krapi).

Kreda (mineral)

Kreda je mehka, bela, porozna, sedimentna karbonatna kamnina, oblika apnenca, sestavljena iz minerala kalcit. Kalcit je ionska sol, imenovana kalcijev karbonat ali CaCO3. Nastaja v globokih morskih razmerah iz postopnega kopičenja drobcenih kalcitnih lupin (kokolitov) mikroorganizmov, imenovanih coccolithophores. Klemen (vrsta roženca, edinstvenega za kredo) je zelo pogosto kot trakovi vzporedno z žilo ali kot gomolj vgrajen v kredo. Verjetno izhaja iz gobastih iglic ali drugih silikatnih organizmov, kot jih je voda potisnila navzgor med stiskanjem. Kremen se pogosto odlaga okoli večjih fosilov, kot so morski ježki, ki lahko okamnijo (tj. nadomeščajo molekule z molekulo kremena).

Kreda v sedimentih zahodne Evrope je nenavadna med sedimentnimi apnenci v debelih slojih. Večina krednih klifov ima zelo malo vidne lezike v primerjavi z večino debelih slojev apnenca, kot so karbonski apnenci ali jurski oolitski apnenci. To verjetno pomeni zelo stabilne razmere več kot deset milijonov let.

Kreda ima večjo odpornost za preperevanje kot glina, s katero je običajno povezana tako, da sestavlja visoke strme pečine in kredni grebeni srečajo morje. Kredni griči, ki jih v Angliji imenujejo downland (ali downs, kar v prevodu pomeni gričevnat, ker downs izhaja iz staroangleškega dūn = hrib), običajno nastanejo tam, kjer pasovi krede dosežejo površino pod kotom, tako da sestavljajo škarpo. Ker je kreda dobro sprijeta, lahko vsebuje velike količine podzemne vode, ki zagotavlja naravni rezervoar, ki v suhih sezonah počasi sprošča vodo.

Kreda (razločitev)

Kreda je lahko:

kreda, geološko obdobje konec mezozoika

kreda, mineraliziran kalcijev karbonat

Kreda, jezero v dolini Radovne

Kreda (2025 m), gora v Julijskih Alpah

Mezozoik

Mezozoik je geološka era v razvoju Zemlje (grško: mesos - sredina in zoon - živo bitje), ki se je začela pred okoli 251 milijonov let in končala pred okoli 65 milijonov let. Deli se na periode: trias, jura in kreda. Predhodnik mezozoiku je paleozoik, za njim sledi kenozoik.

Miocen

Miocen je geološka doba v razvoju Zemlje, ki se je pričela pred približno 23 milijoni let in trajala do pred 5,33 milijoni let. V začetek te dobe geologi uvrščajo nastanek alpidske orogeneze v Evropi. Takrat so se dogajala velika tektonska premikanja tal, izginjal je veliki ocean Tetis, nastala je puščava Sahara, Indijska podcelina pa je trčila v evrazijsko ploščo, kar je povzročilo dvig najvišje gorske verige na Zemlji - Himalaje.

Prvaki

Prvaki (znanstveno ime Primates) so red sesalcev in so zelo raznovrstna živalska skupina za katero so značilni zapleteni družbeni odnosi. Živijo v Južni in Srednji Ameriki, Afriki, na Madagaskarju ter v jugovzhodni in vzhodni Aziji. Večina jih prebiva v tropskem gozdu. Oprijemalne roke in noge pričajo, da večino življenja preživijo na drevju; nekatere vrste imajo tudi oprijemalni rep.

Med prvake v biološkem smislu uvrščamo tudi človeka.

Radovna

Reka Radovna (tudi Radolna, Radovina, Rothwein, Radovna-Sava in med domačini Rdečevinska reka) je alpska reka, ki teče po dolinah Zgornje in Spodnje Radovne v Triglavskem narodnem parku. Istoimenska dolina, po kateri teče Radovna, je osojna zaradi lege med planotama Pokljuko in Mežaklo, kar pripomore k še izrazitejšemu alpskemu podnebju.

Talni izvir Radovne je Jutrova skala. Večina vode priteče podzemno iz potokov Kotarice in Krmarice. Reka ima več pritokov, največji med njimi so Zmrzlek, Ravnik, Lipnik, Smešnik, Budin, Ribščica in Rečica. V bližini izvira Lipnik se nahaja hidroelektrarna Radovna. Radovna se do izliva v Savo Dolinko po 17 km dolgi poti spusti za približno 250 metrov. Najvišji vodostaj reke je spomladi, ko se topi sneg in jeseni, ko je več padavin. Od Krnice do Zgornjega Grabna teče po apnenčastem skalovju, v spodnjem delu doline teče po travniku, potem pa skozi znamenito ozko alpsko sotesko Blejski vintgar med vzpetinama Hom in Boršt. Na koncu soteske se Radovna spušča v slap Šum.

Risba

Rísba predstavlja izdelek likovne umetnosti s pomočjo risalnih pripomočkov na dvorazsežnem mediju. Običajni risalni pripomočki in posledično risarske tehnike so: grafitni svinčniki, peresa, črnila in čopiči, barvni svinčniki, pasteli, oglje, kreda, pastelne krede, polstena peresa, črtalniki ali različna kovinska pisala, kot so starejša srebrna risala.

Umetnik, ki dela ali uporablja risbo, je risar.

Tehnike, ki se jih uporablja pri ustvarjanju risbe imenujemo risarske tehnike.

V risbi se s točko, črto ali linijo lahko izrazi dve osnovni dimenziji: višina in širina. Občutek trodimenzionalnega prostora (globine) se doseže z uporabo pravila geometrijske perspektive.

Če v risbi prevladuje črta oziroma linija kot osnovni likovni element, tako risbo imenujemo linearna. Če je risba izvedena s svetlim in senco oziroma tonirana, se taka risba imenuje tonska ali slikarska risba. Risba je največkrat enobarvna, lahko pa je tudi večbarvna.

Umetniška risba je osnova vsem oblikam likovnega ustvarjanja: grafiki, slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi.

Risba je lahko samostojno in popolnoma dokončano delo ali pa služi kot začetna faza (priprava) pri koncipiranju slike, v fiksiranju določene zamisli in oblike v prostoru.

Kot tudi druga likovna dela, se risbe tematsko delijo na risbe glede na opazovanje in risbe glede na domišljijo (imaginacijo). Risba glede na opazovanje naravnih oblik je sredstvo s katerim se na specifičen (umetniški) način definira odraz stvarnosti.

Robič

Robič je naselje v Občini Kobarid. Tu se je v davnini podrl del strmega severnega roba Matajurja, o čemer priča mogočen kamnit podor. To je skalnati jez Molida, ki ga zarašča leščevje. Za njim je nastalo jezero, ki nanj še spominja ledinsko ime Na jezeru. Tudi v pobočju Matajurja je viden odlom, ki je baje s svojim podorom zasul prvotno naselje. Skalnati prag deli Starijsko podolje ob reki Idriji od Krejskega podolja ob Nadiži oziroma Kobariško Blato od Krejskega Blata. Robič je večji del zime brez sonca, saj posije prvič v letu šele sredi februarja.

V Robiču so pri kopanju temeljev zadeli ob tlak iz klesanega kamna, ki je pripadal neki rimski stavbi. Odkrili so tudi ostanke cestnega tlaka in našli rimske novce ter druge predmete. V Molidi, vzhodno od Robiča so v 19. stoletju našli redek rimski zlatnik cesarja Valentinjana III. (425 – 455) z napisom DV. PG. A. VALENTINIANUS P. F. AG. Ob gradnji železniške proge skozi Molido so menda naleteli na antične najdbe, vendar o tem ne vemo nič zanesljivega. Okolica Robiča pa je bila naseljena že v bronasti dobi.

O Molidi govori ljudska pripovedka, da tam leži pokopano mesto. Ljudje, ki so tam živeli naj bi bili premožni, preobjedeni vsega in objestni, zato jih je doletela »božja kazen«. Nadnje se je sesul z Matajurja moleči del skalnatega roba.

Med drugo habsburško-beneško vojno so cesarski vojaki l. 1616 premagali beneško vojsko.

Leta 1694 se je vnel hud in zelo dolg prepir med Benečani in vaščani Robiča zaradi lastništva planine Razor na južni strani Mije. Benečani so trdili, da so oddali planino le v najem, v Tolminu pa so l. 1765 dokazali, da Robič plačuje najemnino tolminskemu urbarju že več kot sto let.

Zaradi tihotapstva v ob beneški meji so v času Marije Terezije postavili v Robiču finančno postajo. Leta 1786 so jo premestili v Kred. Napoleon je mejo spremenil, Robič je pripadal Avstrijskemu cesarstvu, pot do Kreda, ki je spadal v Napoleonovo kraljestvo Italija, je bila presekana. Po l. 1815 so Avstrijci zasedli Benečijo, meja pa se je ponovno približala l. 1866, zato so v Robiču odprli carinski urad.

Z Videmskim sporazumom l. 1955 je bil urejen obmejni promet na mednarodnem mejnem prehodu Robič. Carinski prostori so bili najprej nastanjeni v zasilni baraki na mejnem prehodu. Gibanje na meji je oživelo in čeprav je bila kontrola stroga, so se ljudje hitro znašli in zašili nove obleke s skritimi žepi. Odprta meja je pomenila tudi zbliževanje in sodelovanje z mejnimi občinami in raznimi kulturnimi, planinskimi in drugimi društvi.

Sedimentne kamnine

Sedimentne kamnine so ena izmed treh osnovnih skupin kamnin (poleg magmatskih in metamorfnih), ki se oblikujejo z odlaganjem finega materiala in oblikovanja tega v kamnino. Nastanejo s pomočjo usedanja raznolikih razpadlih kamnin, z usedanjem biogenetskih materialov ali s strjevanjem oborin iz izhlapelih kemičnih raztopin. Med drugimi sodijo v skupino sedimentnih kamnin kreda, apnenec, peščenjak in skrilavec.

Domnevati je, da ima Zemljina atmosfera razmeroma majhne deleže ogljikovega dioksida (v primerjavi z npr. ozračjem Venere) zaradi ujetosti večjih količin slednjega v apnenčastih in dolomitnih kamninskih plasteh. Uhajanje ogljikovega dioksida iz teh ob njegovi eroziji je znano kot ogljikov cikel.

Oblika sestavnih delcev sedimentnih kamnin ima pomemben vpliv na zmožnost mikroorganizmov za poselitev slednjih. To obliko je moč določiti med drugim s koeficientom okroglosti, bolj znanim kot Krumbeinovo število po geologu Williamu C. Krumbeinu. Raziskovanje tovrstnih lastnosti je v domeni geomikrobiologije.

Slikarstvo

Slikárstvo je umetniška dejavnost, pri kateri na neko podlago (platno, papir, omet) nanašamo barve. Slikarstvo je ena izmed temeljnih strok likovne umetnosti, ki ima za osnovno ploskev in upodobitve gradi z uporabo barve in črt. Razločujemo med slikarstvom v ožjem pomenu besede, za katero je pomembnejša barva, in slikarstvom v širšem pomenu, kamor sodita tudi risba in grafika, kjer je barva po navadi lahko odsotna, ali pa je prisotna v barvi risal.

Glede na nosilce (so neprenosni ali prenosni) govorimo o vrstah slikarstva: o stenskem slikarstvu, tabelnem slikarstvu, slikarstvu na platno, knjižnem slikarstvu, slikarstvu na steklo itd. Z nosilci so povezane različne tehnike (npr. freska, mozaik, akvarelno in oljno slikarstvo, kolaž, vazno slikarstvo), pri čemer se tradicionalnim tehnikam in tradicionalnim materialom pridružujejo novi. S slikarstvom so najtesneje povezani tudi drugi načini izražanja, ki so po značaju slikarski, npr. fotografija, film, instalacija.

Terciar

Terciar je geološka doba v kenozoiku, ki se je začela približno pred 64 milijoni let s koncem krede in končala z začetkom kvartarja pred približno 1,6 milijonom let. Terciar razdelimo na pet geoloških obdobij: paleocen, eocen, oligocen, miocen in pliocen.

Pojavijo se prvi kopitarji.

Toplotna prevodnost

Toplôtna prevódnost (oznaka λ, v tujih virih tudi k, l ali κ) je snovna konstanta in intenzivna količina, določena pri prevajanju toplote kot sorazmernostni koeficient med gostoto toplotnega toka in gradientom temperature. Mednarodni sistem enot predpisuje za toplotno prevodnost izpeljano enoto W/m K (watt na meter kelvin).

Toplotna prevodnost za trdnine se v splošnem zelo malo spreminja, za pline in tekočine pa je zelo odvisna od temperature.

Zelenci

Zelénci so talni izvir Save Dolinke, v občini Kranjska Gora. Tu voda privre na dan iz do 2 metra globokega jezera zelene barve. Zaradi te izrazito zelene barve je izvir tudi dobil svoje ime. Zelenci so naravni rezervat in dom mnogim ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam.

Porozna jezerska kreda, ki je na dnu, neprestano prepušča talno vodo v obliki »vulkančkov«, kar je edinstven primer v Sloveniji. Jezerska voda ima stalno temperaturo okrog 5-6 °C. Voda iz jezera preide v strugo, ki se na vzhodu razlije v kilometer dolgo in 200 m široko, plitko močvirje Blata. Rečna struga Save Dolinke nastane pri kraju Podkoren, ob pobočju gore Vitranc.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.