Kras

Krás je ozemlje, kjer zaradi poklinske prepustnosti kamnin prevladuje podzemeljsko pretakanje vode in raztapljanje kamnin in kjer so lahko razvite značilne površinske in podzemeljske oblike.

Je kamnito ozemlje, kjer vpliv naravne vode na apnenec ustvarja različne površinske oblike, jame in značilna podzemeljska pretakanja.

12 Rilkejeva pot (2)
Kraške pečine nad morjem pri Devinu
Karst beyond Trieste
Kras nad Trstom

Beseda izhaja iz starega ljudskega izraza za kamen in je prvotno pomenila kamnito pokrajino. Iz tega naziva se je razvilo lastno ime Kras za vse področje, ki se razteza med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter med Soško dolino in Brkini.

Geološki pojavi na tem ozemlju so tako značilni, da se je povsod v Evropi oprijel izraz »kraški pojavi« in nato enostavno »kras« za vsa poznejša odkritja podobnih ozemelj. Ko so bili drugod po svetu opaženi podobni fenomeni, so bili opisani kot tamkajšnji primeri krasa in v preteklem stoletju se je ime dokončno uveljavilo v vsej strokovni literaturi. Vendar ni bilo mogoče uveljaviti besede »kras« kot mednarodni znanstveni izraz, ker so tuji raziskovalci že uporabljali svoje prevode besede, predvsem Italijani (carso) in Nemci (Karst), katerih znanstvena literatura je zbudila pozornost povsod po svetu. Veda, ki proučuje kras, se imenuje krasoslovje.

Etimologija

Carbonate-outcrops world
Razširjenost večjih izdankov karbonatnih kamnin (predvsem apnenca, razen evaporitov

Angleška beseda karst je izposojen iz nemškega Karst v poznem 19. stoletju. [1] Nemška beseda je prišla v uporabo pred 19. stoletja. [2] V skladu s prevladujočo razlago, izraz izhaja iz nemškega imena za območja Kras (italijansko: Carso), to je apnenčasta planota, ki obkroža mesto Trst v severnem Jadranu (danes se nahaja v Sloveniji na meji z Italijo, v 19. stoletju del avstrijskega primorja). [3] Znanstveniki se strinjajo, da je nemška beseda (ki ne kaže metatezo) sposojena iz slovenščine. [4][5] Slovenski samostalnik kras je bil prvič izpričan v 18. stoletju, pridevnik kraški pa v 16. stoletju. [6] Kot samostalnik je bila slovenska oblika Grast prvič potrjena leta 1177 [7], in se je nanašala na kraško planoto - regijo v Sloveniji, ki deloma sega v Italijo, kjer so bile opravljene prve raziskave krasa. Slovenska beseda je nastala skozi metateze od rekonstruirane oblike *korsъ, sposojene iz dalmatinske romanščine carsus. Končno, beseda je sredozemskega izvora, verjamejo, da izhaja iz neke romanizirane ilirske osnove. Nekateri predlagajo, da beseda izhaja iz proto-indo-evropskega korena karra- "kamen". Ime se lahko priključi tudi na oronim Kar(u)sádios oros, ki ga je navajal že Ptolemej in morda tudi latinsko Carusardius.

Izrazi povezani s kraškimi pojavi

Navedeni izrazi veljajo po vsem strokovnem svetu:

  • Abîme, vertikalni jašek v krasu, ki je lahko zelo globok in se običajno odpre v mrežo podzemnih prehodov
  • Cenotes, globoka vrtača, značilnost Mehike, ki je posledica propada stropa jame iz apnenca, ki je bil izpostavljen podtalnici
  • Fojba, obrnjen lijakast ponor
  • Turlough (turlach), presihajoče jezero značilno za Irski kras
  • Uvala, je skledasta kotanja, večja od vrtače in manjša od kraškega polja
  • Škraplja, podolgovat žleb na neporaslih površinah trdega apnenca, ki spominja na umeten tlak
  • Polje - kraško polje, večja kotanja na kraškem svetu, ki ima pretežno ravno dno, po katerem poteka kraški vodni vir. Ime polje je slovenska beseda in pomeni polje.
  • Doline, prav tako ponor ali vrtača, je zaprta depresija za odvajanje vode v podzemnih kraških območjih. Ime doline prihaja od doline, slovenske besede, ki pomeni dolino.

Nastanek krasa

Razvoj krasa se pojavi vsakič, ko kisla voda začne raztapljati površino kamnin skozi razpoke ali lezike. Ko se površina (kot apnenec ali dolomit) še naprej členi, razpoke postajajo večje. Sčasoma bodo ti zlomi postali širši in na koncu lahko nastane neke vrste drenažni sistem pod površino. Če ta podzemni drenažni sistem napreduje, bo to pospešilo razvoj kraških pojavov. Ta funkcija povečanja stopnje razvoja krasa nastane zaradi dejstva, da bo voda lažje tekla skozi območje. [8] Proces, ki ustvarja za kras tipične reliefne oblike, se imenuje kemična erozija ali korozija.

Ogljikova kislina nastane ko dež skozi atmosfero sesa ogljikov dioksid (CO2), ki se raztopi v vodi. Ko dež doseže tla in gre skozi tla, lahko zagotovi veliko več CO2 in dobimo raztopino šibke ogljikove kisline, ki raztaplja kalcijev karbonat. Intenzivnost raztapljanja apnenca je odvisna od čistosti in razpokanosti kamnine ter od količine CO2, ki ga voda nabere iz zraka, največ pa v prsti. Primarno reakcijsko zaporedje pri raztapljanju apnenca je naslednje:

H2O + CO2 → H2CO3
CaCO3 → Ca2+ + CO32−
CO32− + H2CO3 → 2 HCO3
CaCO3 + H2CO3 → Ca2+ + 2 HCO3
1 li jiang guilin yangshuo 2011
Reka Lijiang, Guilin, Kitajska

V posebnih in zelo redkih primerih, kot so se pojavljali v preteklosti v jami Lechuguilla v Novi Mehiki (in v zadnjem času v jami Frasassi v Italiji), lahko igrajo vlogo tudi drugi mehanizmi. Oksidacija sulfidov, ki vodi do tvorbe žveplove kisline je lahko tudi eden od dejavnikov korozije v kraških formacijah. S kisikom (O2) bogate površinske vode pronicajo v globoke anoksične kraške sisteme, reagirajo s sulfidom, prisotnem v sistemu (pirita ali H2S), da se tvori žveplova kislina (H2SO4). Žveplova kislina nato reagira s kalcijevim karbonatom, kar povzroča povečano erozijo v apnencu. Ta verižna reakcija je:

H2S + 2 O2 → H2SO4 (sulfide oxidation)
H2SO4 + 2 H2O → SO42− + 2 H3O+ (sulfuric acid dissociation)
CaCO3 + 2 H3O+ → Ca2+ + H2CO3 + 2 H2O (calcium carbonate dissolution)
CaCO3 + H2SO4 → CaSO4 + H2CO3 (global reaction leading to calcium sulfate)
CaSO4 + 2 H2O → CaSO4 • 2 H2O (hydration and gypsum formation)

Ta reakcija ustvarja sadro. [9]

Tržačan Carlo D'Ambrosi, eden največjih poznavalcev krasa, je že v šestdesetih letih dvajsetega stoletja postavil teorijo o razvoju krasa, ki je danes splošno sprejeta. Na Tržaškem ji pravijo »teorija o žogi za rugby« ali o »zakopani žogi«. Zaradi približno ovalne (jajčaste) oblike Klasičnega krasa, ga D'Ambrosi primerja z žogo, ki se zaradi tektonskega premikanja še vedno počasi dviga med dvema sinklinalama (Vipavsko dolino in Tržaškim zalivom). Kraška dejavnost pa sproti razjeda kamen in voda »spira« površino ozemlja iz Volniških brd, koder poteka današnja državna meja, navzdol. Drobir, ki pri tem nastaja, počasi leze po obli površini do vznožja Kraške planote, kjer nastaja fliš. Tako se imenuje teren, ki bi ga s skromno razlago lahko primerjali neki vrsti debelega grušča, ki obdaja ves Kras.

Morfologija

Karst Dent-de-Crolle-8
Apnenčasto površje v Dent de Crolles, Francija

Zakrasevanje pokrajine lahko povzroči različne večje ali manjše spremembe na površini in v tleh. Na izpostavljenih površinah nastanejo brazde, žlebiči in škraplje. Srednje velike površinske značilnosti so lahko požiralniki ali cenotes (zaprti bazeni), vertikalni jaški, fojbe (obrnjeni lijakaste vrtače), ponikalnice in bruhajoči izviri. Obsežne značilnosti so lahko apnenčasti tlaki, polja in kraške doline ali vrtače in uvale. Izoblikovane kraške pokrajine, kjer je bila večja površina odstranjena kot je ostala, lahko povzroči kraške stolpe ali osamelce. Pod površjem lahko nastanejo kompleksni podzemni drenažni sistemi (kot so kraški vodonosniki), obsežni jamski sistemi in kaverne.

Erozija vzdolž apnenčastih obal, predvsem v tropih, proizvaja kraške pojave kot so ostre čeri nad normalnim dosegom morja in spodrezani primeri, ki so večinoma posledica biološke aktivnosti ali bioerozije na ali malo nad srednjo morsko gladino. Nekatere izmed najbolj dramatičnih formacij je mogoče videti v tajskem Phangnga Bay in Halong Bay v Vietnamu.

Kalcijev karbonat se raztopi v vodi kadar voda prinaša nekaj raztopljenega ogljikovega dioksida. Reke, ki nastanejo iz izvirov lahko povzroči lehnjakove terase, ki sestoji iz plasti kalcita deponiranega na rastlinju v daljšem časovnem obdobju. V jamah različne oblike imenujemo kapniki, narejeni z odlaganjem kalcijevega karbonata in drugih raztopljenih mineralov.

Hidrologija

SourceDeLaLoue
Kraški izvir v Juri blizu Ouhans v vzhodni Franciji, izvir reke Loue

Pri kmetovanju na kraških območjih je treba upoštevati pomanjkanje površinske vode. Tla so lahko dovolj plodna in padavine lahko primerne, vendar deževnica hitro ponika skozi razpoke v tla in včasih pusti površino tal izsušeno tudi med deževjem.

Reka s kraškim izvirom običajno teče po neprepustni podlagi kraškega polja, na stiku z apnencem pa ponikne v tla. Tako mesto imenujemo požiralnik, ponikev ali jamski ponor, če voda izginja v jamo. Reke v kraških območjih lahko izginejo v podzemlje večkrat in spet na različnih mestih privrejo na dan. Reke pri tem lahko spreminjajo imena (kot Ljubljanica, reka sedmerih imen). Ob obilnejših padavinah lahko nastanejo tudi kraška jezera Oskrba z vodo iz vodnjakov na krasu je lahko nevarna, saj lahko voda teče neovirano skozi podzemlje mimo normalnega filtriranja in se pojavi v poroznem vodonosniku. Kraške oblike imajo visoko stopnjo vpojnosti, zaradi česar je zmanjšana možnost filtriranja. Vrtače se pogosto uporabljajo za kmetovanje ali celo odlagališče odpadkov. Preobremenjene ali nedelujoče greznice v kraški pokrajini pomenijo, da gredo odplake direktno v podzemne kanale.

Kras predstavlja tudi težave za človeka. Vrtač se lahko postopoma razvijejo v odprtine, saj je progresivna erozija nevidna in strop podzemne jame se nenadoma zruši. Takšni dogodki so lahko katastrofalni. 13. februarja 2014 se propad take vrtače pogoltnil 8 redkih Corvette v muzeju Corvette v Bowling Green, Kentucky. [10]

Pomembne kraške pokrajine

Seznam kraških pokrajin po svetu je na [1]

Največje območje apnenčastega krasa na svetu je avstralski Nullarbor Plain.

Slovenija je najbolj ogrožena na svetu zaradi obsežnih podzemnih sistemov na kraškem območju. Drugo tako izpostavljeno območje je zahodni Highland Rim v vzhodnem delu ZDA. [11][12]

Chocolate Hills na Filipinih je tudi pomembno kraško območje. To so stožčasti kraški hribi razširjena na območju otoka imenovanega Bohol.

Zgodovina raziskav in zgodnje teorije

Leta 1689 je Janez Vajkard Valvasor, pionir preučevanje krasa v Sloveniji in član Kraljeve družbe Royal Society for Improving Natural Knowledge, London, je predstavil besedo kras evropskim znanstvenikom, ko je opisal pojav podzemnih tokov rek na območju Cerkniškega jezera. [13]

Predvsem je treba omeniti J. N. Nagla, ki je leta 1784 po naročilu cesarja Franca I. opisal in orisal nekaj kraških jam. Prvo teorijo o nastanku krasa je leta 1781 postavil Ljubljančan Tobias Gruber; danes se smatra, da je on samo zapisal teorijo, ki jo je baje zasnoval njegov brat Gabriel, znan po Gruberjevem prekopu pri Ljubljani. Gre za »udorno teorijo«, po kateri so se stropi starejših jam zrušili nad rekami, ki so tekle pod njimi: tako se da razlagati ponicanje vode in njeno vračanje na plano, pa tudi vrtače. Tobias Gruber je leta 1781 prvi podal opis Cerkniškega jezera, ki je še danes znanstveno sprejemljiv.[14] Na žalost njegovo preučevanje krasa ni imelo velikega odmeva v javnosti.

Drugo teorijo o nastanku krasa je postavil Baltazar Hacquet leta 1778. To je »korozijska teorija«, po kateri je kras nastal zaradi preperevanja apnencev. Zanimivo je, da je že takrat Hacquet spoznal, da je deževnica kislina, ki razjeda apno v kamnu, česar takratni znanstveniki niso sprejeli in so zato njegovo teorijo ovrgli. Šele veliko let pozneje so razne študije pokazale pravilnost te teorije, a Hacquetovo ime je bilo skoraj prezrto.

Leta 1893 je Jovan Cvijić v svojem Das Karstphänomen razvil teorijo holo-karst kot tip, ki ga najdemo vzdolž vzhodnega Jadrana in mero-karst kot nepopolno razvit z nekaterimi kraškimi oblikami, kot tip krasa, ki se nahaja v vzhodni Srbiji. Trdil je, da je večina vrst dolin "diagnostičnih kraških reliefnih oblik", ustvarjenih z razpadom kamnin. [15]

Kraška območja

Karst landscape
Kraška pokrajina

Ozemlje na jugozahodu Slovenije, ki je dalo krasu ime, je znano pod imenom Kras (tudi Tržaški kras), toda to ni edino kraško ozemlje v Sloveniji. Skoraj polovica Slovenije (43 %) je na apnenčasto-dolomitnem ozemlju, torej kraška. Slovenski kras je med najbolj raziskanimi kraškimi področji na svetu.

Dinaric Alps subdivisions-fr
Razdelitev Dinarskega gorstva, v katero spada Kras (A1)

Razen Slovenije, je tudi vsa obala Balkanskega polotoka iz apnenca, od Istre pa do Albanije in Grčije, s skupnim imenom Dinarski kras. Začenja se že v Sloveniji z Notranjskimi planotami in v Istri, nato se nadaljuje preko otokov in vse Dalmatinske obale do Grčije. Je najobsežnejše kraško področje v Evropi. Poznamo ga pod raznimi lokalnimi imeni, tako ločimo Istrski kras, Liburnijski kras v Dalmaciji, Bosanski kras, Vjetrena brda v Črni gori, Kučaj v Srbiji, Albansko gorstvo in Peloponeško pokrajino. Značilnost Dinarskega krasa je obilje kraških polj. Naj omenimo na primer Kopajsko polje v Grčiji, kjer so že v devetnajstem stoletju izkopali odtočni kanal, ki je polje popolnoma izsušil in omogočil obdelovanje tal.

Popolnoma brez kraškega ozemlja je sploh malo evropskih držav - Finska, Danska in Nizozemska. Evropski kras je zelo raznolik, saj ne zajema samo apnenčastih tvorb, kot jih poznamo pri nas. Največja evropska jama v sadri je (Optimističeska jama v Ukrajini).

Kraška ozemlja se ne nahajajo samo v Sloveniji in Evropi, pač pa so razširjena skoraj povsod po svetu. Najobširnejši področji sta na Kitajskem (600.000 km² površine) in v Avstraliji (500.000 km²).

Glej tudi

Bibliografija

  • Ivan Gams: Kras v Sloveniji v prostoru in času, Zal. ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2003 (COBISS)
  • Carlo D'Ambrosi: Considerazioni sull'origine e sul periodo di svolgimento del ciclo carsico in atto nella Venezia Giulia con particolare riguardo all'Istria e al Carso di Trieste, Atti e Memorie della Commissione Grotte, Trieste 1965

Sklici

  1. Shorter Oxford English Dictionary. 2002. Vol. 1, A–M. Oxford: Oxford University Press, p. 1481.
  2. Seebold, Elmar. 1999. Kluge Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, 23rd edition. Berlin: Walter de Gruyter, p. 429.
  3. http://www.etymonline.com/index.php?allowed_in_frame=0&search=karst&searchmode=none
  4. Pfeiffer, Dieter. 1961. "Zur Definition von Begriffen der Karst-Hydrologie." Zeitschrift der Deutschen Geologischen Gesellschaft 113: 51–60, p. 52
  5. Pörtner, Rudolf. 1986. Bevor die Römer kamen: Städte und Stätten deutscher Urgeschichte. Rasatt: Pabel-Moewig Verlag, p. 88.
  6. Snoj, Marko. 2003. Slovenski etimološki slovar. 2nd edition. Ljubljana: Modrijan, p. 318.
  7. Bezlaj, France (ed.). 1982. Etimološki slovar slovenskega jezika, vol. 2, K–O. Ljubljana: SAZU, p. 82.
  8. "What is Karst (and why is it important)?". Karst Waters Institute.
  9. Galdenzi, S.; Cocchioni, M.; Morichetti, L.; Amici, V.; Scuri, S. (2008). "Sulfidic ground water chemistry in the Frasassi Cave, Italy" (PDF). Journal of Cave and Karst Studies 70 (2): 94–107.
  10. http://www.cnn.com/2014/02/13/travel/corvette-museum-sinkhole
  11. http://www.apsu.edu/news/harned-bowl-work-not-blame-new-sinkhole-say-experts
  12. http://www.clarksvilleonline.com/2009/02/25/what-is-karst-topography-and-why-should-you-care/
  13. Paul Larsen, Scientific accounts of a vanishing lake: Janez Valvasor, Lake Cerknica and the New Philosophy, 2003.
  14. Kranjc, Andrej (1984). "Raziskovanje vodnih jam na Slovenskem: pregled od antike do danes". Kronika (Sekcija za zgodovino krajevnih imen, Zveza zgodovinskih društev Slovenije) 32 (1): 35–43. ISSN 0023-4923.
  15. Академик у 34-тој години, Приступљено 28. 8. 2007.

Zunanje povezave

Apnenec

Apnenec je sedimentna kamnina, ki jo sestavlja pretežno kalcijev karbonat (CaCO3) v obliki minerala kalcita in aragonita, poleg tega pa tudi dolomit (CaMg(CO3)2).

Prvotni vir kalcita so navadno morski organizmi. Ti izločajo lupine, ki se posedajo na dno oceanov kot pelagično blato (glej lizoklina za informacije o raztapljanju kalcita). Sekundarni kalcit je lahko naložen tudi s prezasičenimi meteornimi vodami; podtalnica obarja material iz jam in odlaga delce, zaradi česar nastajajo kapniki. Drugo obliko apnenca, oolitski apnenec, sestavljajo ooliti in ga prepoznamo po zrnatem videzu. Apnenec predstavlja okoli 10 odstotkov celotne prostornine vseh sedimentnih kamnin.

Čisti apnenci so bele ali skoraj bele barve. Zaradi nečistoč, kot so ilovica, pesek, organski ostanki, železov oksid in drugih snovi, so lahko apnenci tudi obarvani, še posebej na preperelih površinah. Apnenec je lahko kristalen, klastičen, zrnast, ali kompakten, odvisno od načina nastanka. Kristali kalcita, kremen, dolomit ali barit, lahko oblikujejo manjše votline v skalah. V plasteh apnenca so pogoste grude roženca ali kremena. Skupki apnenca se dvigujejo z zemljinega površja v pogosto spektakularnih skalnatih izdankih in otočkih. Primeri takšnih izdankov so francoski Verdon Gorge, angleški Malham Cove v Severnem Yorkshireu, in vietnamski narodni park Ha Long Bay.

Travertin je kompaktna različica apnenca, ki jo najdemo ob tokovih, posebej ob slapovih in okoli gejzirjev ali tudi hladnih vrelcev vode. Izhlapevanje vode pušča raztopino, ki je prenasičena s kemijskimi sestavinami kalcita, tako da se odlaga kalcijev karbonat. V okolici slapov najdemo lehnjak, lahek porozen luknjičav travertin.

V pokrajinah, ki jih pretežno sestavlja apnenec, nastajajo kraški pojavi: vrtače, uvale, presihajoča jezera, požiralniki, kraške jame in drugi. Poimenovani so po slovenski pokrajini Kras, v 19. stoletju pa se je pomen iz geografskega razširil na splošni geološki pojem.

Boris Sket

Boris Sket, slovenski biolog in akademik, * 30. julij 1936, Ljubljana.

Sket je leta 1958 diplomiral, leta 1961 pa doktoriral na takratni Prirodoslovno-matematični fakulteti s področja zoologije nevretenčarjev. Leta 1959 je postal asistent na Naravoslovni fakulteti (naslednici PMF), od leta 1965 na Biotehniški fakulteti, sprva kot asistent in habilitirani docent, od 1969 kot docent, od 1974 kot izredni in od 1979 kot redni profesor.

Znanstveno se ukvarja predvsem s speleobiologijo, biogeografijo, evolucijo ter sistematiko nevretenčarjev. V letih 1983-85 je bil dekan Biotehniške fakultete v Ljubljani, kasneje pa tudi 37. rektor Univerze v Ljubljani (1989-91). Na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani je predaval predmete Zoologija nevretenčarjev, Evolucija in Speleobiologija, od leta 2005/6, ko je prepustil predavanja iz zoologije mlajšemu kolegu, se je prekvalificiral v raziskovalca na stopnji znanstvenega svetnika. Zdaj je upokojen, dela le raziskovalno.

Poleg znanstvenih razprav je pisal tudi poljudne članke ter – na znanstveni ali poljudni ravni – predaval o različnih temah, zlasti o speleobioloških in evolucijskih. Kot sourednik ali svetovalec ter avtor številnih člankov je sodeloval pri enciklopedičnih delih (npr. Encyclopedia of Caves and Karst Sciences in Živalstvo Slovenije). Je član uredniških odborov domačih in tujih revij, med drugim tudi področni sourednik pri »megareviji« Zootaxa. Bil je tudi predsednik Jamarske zveze Slovenije in predsednik International Society for Subterranean Biology ter nacionalni koordinator za področje biologije RS in vodja programske skupine za zoološke in speleobiološke raziskave (1998–2014).

Razložil je biogeografski vzorec dinarske podzemeljske favne – na novo jo je regionaliziral in ugotovil, da se areali vrst ne ujemajo s sodobnimi povodji, temveč verjetno sledijo predkraškim površinskim. Ob raziskovanju obalnih jam ob Jadranu je dal prve podatke o posebnostih v ekologiji somornih podzemeljskih voda, ki so jih pozneje potrdili zlasti z raziskavami v tropih. Raziskoval je območje zahodnega Balkana, pa tudi na Kreti, Cipru, Bermudih, Floridi, Šrilanki, na Kitajskem in v Keniji. V manjši meri se je posvečal raziskavam starih (»dolgoživih«) jezer, analizi primerov onesnaženja slovenskih voda in lagune El Bahira v Tuniziji; pripravljal je predloge za varstvo favne in narave na območjih dinarskega krasa.

V zadnjih desetletjih je organiziral ustanovitev laboratorija za molekulske filogenetske analize, ob tem pa tudi manjše raziskovalne skupine, ki se posveča predvsem razreševanju filogenetskih in filogeografskih problemov na dinarskem krasu (na površju in v podzemlju) in analizi biodiverzitete, zlasti podzemeljske; ugotovil je, da je dinarski kras v tem pogledu svetovna »vroča točka«. To je podprla tudi raziskava v okviru projekta PASCALIS, v katerem je vsa skupina sodelovala z raziskovalci iz petih evropskih držav.

Opisal je več kot sto za znanost novih vrst in nekaj rodov, zlasti rakov in pijavk, med drugim jamskega trdoživa (z Janezom Matjašičem) in podvrsto črnega močerila Proteus anguinus parkelj (z J. W. Arntzenom). Večidel so dinarske, a nemalo jih je z odprav na kras tropskih dežel. Med pomembnejšimi so opisi edinih troglobiotskih predstavnikov spužev in ožigalkarjev, pa novih družin rakcev Atlantasellidae in Brasileirinidae. Po njem so poimenovali okoli 35 živalskih vrst in tri rodove.

Brkini

Brkini je pokrajina, ki se nahaja v jugozahodni Sloveniji, na vzhodu mejijo na dolino reke Pivke in Snežnik, na jugu na Čičarijo. Brkini se delijo na tri dele: zahodne, osrednje in vzhodne.

France Habe

France Habe, slovenski speleolog in krasoslovec, * 11. januar 1909, Vrhnika, † 12. oktober 1999, (?).

Z jamarstvom se je začel ukvarjati pod mentorstvom vrhniškega učitelja in jamarja Ivana Michlerja. Študiral je geografijo in zgodovino na Filozofski fakulteti, kjer je tudi diplomiral leta 1931 z diplomo z naslovom Toplinski odnošaji na izvirih Ljubljanice. Za Kras se je ponovno začel zanimati šele leta okoli leta 1952, ko je kot učitelj prišel v Postojno in na Rakek. Leta 1964 je doktoriral na Ljubljanski univerzi z doktoratom Morfološko-hidrografski razvoj severnega roba Pivške kotline s posebnim ozirom na Predjamski sektor. V letih 1965−1977 je bil znanstveni sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

Raziskoval je geomorfološke hidrološke in speleološke značilnosti notranjskega krasa, zlasti pivške kotline; proučeval je tudi kras v Črni gori, Romuniji in Ekvadorju. Jamarjem se je pridružil leta 1926 in se uveljavil v domačem in tujem merilu. Poglobljeno se je ukvarjal z jamarski turizmom in varstvom krasa in jam, posebej še s Škocjanskimi jamami. Bil je 6 let predsednik Zveze speologov Jugoslavije in predsednik komisije za varstvo jam in jamski turizem pri Mednarodni speološki zvezi. Njegova bibliografija obsega 199 zapisov, med njimi je tudi nekaj monografij. V jamarstvu in krasoslovju se je uveljaviltudi kot fotograf.

Kras, Buzet

Kras je naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Buzet; le-ta pa spada pod Istrsko županijo.

Kras (območje)

Krás (italijansko Carso, nemško Karst) je mednarodno geografsko območje, ki zajema Južno Primorsko, del Notranjske in Tržaško pokrajino v Italiji. Razprostira se med Tržaškim zalivom, Soško ravnino, Vipavsko dolino, gornjo Pivko, Brkini in Socerbsko planoto. Slovenski del obsega ozemlje občin Sežana, Hrpelje-Kozina, Divača, Komen in del občine Miren-Kostanjevica, Italijanski del sovpada s Tržaško pokrajino

Kras je dal ime kraškim pojavom v geologiji in tudi območjem, kjer se pojavljajo.

Kras v Sloveniji

Kras v Sloveniji v glavnem delimo na:

popolni kras, to so debeli skladi apnenca, ki vsebujejo vse kraške pojave in ga najdemo na Notranjskem in v visokogorju;

nepopolni kras, to so plitvi skladi apnenca, ki vsebujejo le površinske kraške pojave in ga najdemo na Dolenjskem in v Beli krajini.

Literarna teorija

Literarna teorija je veda, ki preučuje in razlaga pojavnost literature z vseh mogočih perspektiv. Z vidika t. i. literarnih vrst literaturo delimo npr. sledeče:

epika (pripoveduje o dogodkih, osebah, krajih)

vezana besedila (balada, romanca, ep)

nevezana besedila

lirika (izpoveduje notranja občutja, razpoloženja, stanja)

vezana besedila (S. Kosovel, Kras)

nevezana besedila

dramatika (prikazuje dogajanje z govorom in s kretnjo)

vezana besedila (W. Shakespeare, Romeo in Julija)

nevezana besedila (A. T. Linhart, Županova Micka)Glavne panoge literarne teorije, po eni od sicer starejših delitev, so stilistika (študij sloga), metrika (raziskovanje meroslovja) in poetika (preučevanje oblik besedne umetnosti).

Mark Licinij Kras

‎Mark Licinij Kras (latinsko Marcus Licinius Crassus), rimski politik in vojskovodja, * okoli 115 pr. n. št. † 53 pr. n. št.

Kras je kot mlad častnik med državljansko vojno (83-82 pr. n. št.) podpiral Sulo. Med preganjanjem političnih nasprotnikov si je v naslednjih letih nagrabil veliko bogastvo (odtod vzdevek Dives ali bogataš). Leta 73 pr. n. št. je postal pretor. Zatrl je Spartakov upor (72-71 pr. n. št.) Po tem je dal ob Apijski cesti križati 6000 ujetnikov. 70 pr. n. št. je skupaj z Gnejem Pompejem postal konzul. Spet je uvedel tribunat. V sporu s Pompejem je sklenil zavezništvo z Katilino. S svojim bogastvom je v Rimu zbiral politične zaveznike. Leta 65 pr. n. št. je postal cenzor, 60. pr. n. št. je skupaj z Julijem Cezarjem in Pompejem sklenil prvi triumvirat. Po štirih letih rivalstva sta se 56 pr. n. št. s Pompejem spravila in naslednje leto spet postala konzula. Leta 53 pr. n. št. je kot prokonzul (vladar province) padel v bitki proti Partom pri Kirah v Siriji.

Pluska

Pluska je naselje v občini Trebnje.

Pluska je gručasto naselje na rahlo vzpetem svetu zahodno od Trebnjega. Obdaja jo rahlo valovit in položen svet, ki prehaja v kras, večina njivskih površin je na severu in severozahodu (Laz), nekaj jih je tudi na vzhodu (Ulce), na severni strani je gozd Mlačne, obširni gozdovi pa se razprostirajo tudi proti Korenitki, Račjemu selu in Dobrniču.

Ponikva pri Žalcu

Ponikva pri Žalcu je vas v Občini Žalec. Je osrednje naselje v krajinskem parku Ponikovski kras. V vasi je cerkev sv. Pankracija, poleg nje pa je Slomškov dom, kjer se nahaja etnološka zbirka predmetov okoliških kmetov.

Primorska

Primórska (tudi Slovensko primorje, primorska Slovenija) je zahodni del slovenskega naselitvenega prostora. Primorska je tisti predel med Furlansko nižino, Jadransko obalo ter Kranjsko, kjer so razširjena narečja, ki spadajo v primorsko narečno skupino.

Ime ‘’Primorska’’ se v tem članku uporablja za štiri različne prostore (ki samo delno sovpadajo), odvisno od obravnavane vsebine, in sicer za geografski pojem (področje ob morju), za politično-administrativni pojem (današnja uradna opredelitev), za zgodovinsko področje (kot so odločale različne sile, ki so bile na oblasti), pa tudi za kulturno-jezikovno območje (tradicionalna predstava ozemlja, kjer se prebivalci imajo za Primorce).

Poimenovanje deloma izhaja iz imena historične kronske dežele v času Habsburške monarhije, ki se je v letih 1813 in 1918 imenovala Avstrijsko primorje (nemško Österreichisches Küstenland). Ime Primorska se je uveljavilo med priključitvijo primorja Italiji. Primorsko je v zgodovini posebej izoblikovalo svobodno tržaško pristanišče in ostalo gospodarstvo, prometne povezave ter kultura, ki je rasla z njim. Primorska, ki sicer danes ne predstavlja enotne gospodarske ali upravne regije, ga je pa nekoč, obsega Tržaško pokrajino, Goriško regijo, Slovensko Istro, Kras in vzhodni del Furlanije-Julijske krajine. Sodobna Primorska se je izoblikovala v času boja proti fašizmu in obsega ves slovenski prostor, ki ga je rapalska meja odrezala od matične domovine

Goriška regija je dobila svoje poimenovanje po mestu Gorica, ki je danes v Italiji ter po deželi Goriški in Gradiški, ki je tu obstajala do leta 1918. Obalno - kraška regija obsega Kras in severni del istrskega polotoka, kjer s pristaniščem Koper tvori pomorsko povezavo Slovenije s svetom.

Sežana

Sežana ( izgovorjava ) (italijansko Sesana, nemško Zizan) je mesto v Sloveniji in gospodarsko, prometno, izobraževalno, kulturno ter zdravstveno središče slovenskega Krasa. Mesto je sedež občine Sežana, upravne enote Sežana in župnije Sežana. Skupaj s svojim zaledjem ima Sežana okoli 14.000 prebivalcev.

Spominski znak Komenski kras 1991

Spominski znak Komenski kras 1991 je spominski znak Slovenske vojske, ki je namenjen udeležencem osvoboditve mejnega prehoda Klariči in Gorjansko.

Znak je bil ustanovljen 19. junija 1998.

Veliki Dol, Sežana

Veliki Dol je manjše naselje v Občini Sežana. Leži na južnem Primorskem, v osrčju Krasa.

Kras je razgibana pokrajina, ki leži med Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino, Soško dolino ter Brkini. Kras je najbolj poznan po pršutu, vinu teranu in konjih lipicancih.

Na začetku Velikega Dola, če pridemo iz smeri naselja Pliskovica, se nahaja obnovljeni pil, ki je iz leta 1936. V središču vasice se nahaja baročna cerkev sv. Jakoba, ki je bila sezidana leta 1700, zvonik in uro na njem pa so dogradili kasneje. Slike na cerkvenih oltarjih so delo mojstra Strnada iz Komna. V Velikem Dolu se je ohranila spahnjenca, ki je pokrita s skrlami. Na kržadi - vaškem trgu se nahaja štirna ali kamniti vodnjak, igrišče za odbojko in spomenik, za praznični prvi maj pa tukaj postavijo mlaj in zakurijo kres. Vaščani so poznani po tem, da so prvi izdelovali apno in po nekdanji klekljarski šoli. V bližini vasi si lahko ogledamo ostanke železnice, ki so jo naredili v času Avstro-ogrske za vojaške potrebe v prvi svetovni vojni.

Vinorodni okoliš Kras

Vinorodni okoliš Kras je s površino 575 hektarov najmanjši vinorodni okoliš v Sloveniji in je del 7055 hektarov obsegajoče slovenske vinorodne dežele Primorske. Kraško podnebje je razmeroma suho, zanj so značilni močni vetrovi, predvsem severovzhodnik (burja), pomemben vpliv na rast trte pa daje značilna rdeča zemlja (terra rossa). Območje je znano po kraškem teranu, ki je pridelan iz sorte refošk. Druga, sicer v Sloveniji manj znana, avtohtona bela sorta je tudi vitovska grganja, ki je precej bolj znana čez mejo, v Italiji. Kjer so jo, kot kraško eksotično posebnost, znali dokaj uspešno popularizirati slovenski zamejci. Kras sicer v geografskem smislu predstavlja vse področje, ki se razteza med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino ter med Soško dolino in Brkini, vendar vse območje ni primerno za pridelavo terana. Najbolj znani pridelovalci se nahajajo v okolici Tomaja.

Kraški vinorodni okoliš se deli še na dva podokoliša: Vrhe in Kraška planota. Poleg terana (in njegove vrhunske različice, Terantona) v okolišu v manjši meri pridelujejo še bela vina, kot so: malvazija, laški rizling, rebula, chardonnay. V krajih, kjer rdeča trta refoška ne uspeva dobro, je vzgajan merlot. Kot vinska zvrst je pridelovan kraševec, sicer pa iz več vrst grozdja vinarji pridelujejo še rose.

Vladimir Makuc

Vladimir Makuc, slovenski slikar in grafik, *8. maj 1925, Solkan, † junij 2016.

Makuc je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam diplomiral leta 1954. Pri profesorju Miroslavu Šubicu je leta 1956 končal specialko za restavratorstvo in konservatorstvo. Pomagal je pri restavriranju srednjeveških fresk in izdeloval natančne kopije. V začetku se je umetniško predvsem posvečal grafiki in do leta 1960, ko je odšel študirat v Pariz k Johnnyju Friedlenderju ustvarjal sprva lesoreze, nato jedkanice in akvatinte. Umetnik je izbral lastno motiviko, pretežno vezano na Primorje, kras in mediteransko vzdušje. Na njegovih grafikah, kasneje tudi na slikah in kipih, se v mreži črt ali ploskev pogosto pojavljajo biki in različne ptice. Navdih je našel tudi v antični mitologiji, pri Ledi, Evropi in drugih junakih.

Leta 1962 je imel prvo samostojno razstavo v Mali galeriji v Ljubljani. Ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja se je bolj posvetil slikarstvu, kasneje izdelavi tapiserij in kiparstvu. Njegova značilna motivika še naprej izhaja iz narave, kraških polj, ptic, ki žive pri nas, na slikah in pri kipih dodaja najdene predmete, mivko, školjke, črepinje. Umetnik je izjemno tehnično natančen, ostaja eden vodilnih slovenskih grafikov. Makuc je ključni del svojega opusa podaril Goriškemu muzeju. Muzealci so se mu oddoložili z obsežnim katalogom, ki ga je pripravil Andrej Smrekar s sodelavci.

Čičarija

Čičarija je kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre. Na severu meji na Podgrajsko podolje, na jugu na Podgorski kras ali Belo Istro. Vleče se v jugovzhodni smeri od Kozine v Sloveniji do Reke na Hrvaškem.

Preko Čičarije se vlečeta dva vzporedna hrbta. Osrednji in najvišji del pokrajine je Slavniško pogorje, ki se razteza v dinarski smeri, to je od SV proti JV. Preko 1000 m nad morjem segajo poleg Slavnika še Glavičorka-Razsušica (1083 m), Oštrič-Žabnik (1056 m) in Ribnik (1023 m), pri čemer je slednji vrh najjužnejši slovenski tisočak. Razen Slavnika so omenjeni vrhovi na meji s Hrvaško. Na hrvaškem delu je najvišji Orljak (1106 m nm).

Slavniško pogorje je sestavljeno iz krednih apnencev v katere mestoma bočno segajo pleocenski apnenci.

Višje vzpetine so polne kraških vrtač in brezen. V celoti je to pusta pokrajina z veliko sredozemskega grmičevja, nad 800 mnm prevladujeta bukev in jesen, pod to višino pa tudi drugi listavci (hrast puhavec, črni in beli gaber, leska).

Poletja so razmeroma hladna, zime pa ostre, saj je burja tukaj pogost pojav v mesecih od oktobra do marca. V kotanjah prihaja predvsem pozimi do jezer hladnega zraka, ki se lahko obdržijo več dni. Padavine so izdatne, ponekod na jugozahodnih pobočjih tudi do 2000 mm letno, vendar zaradi kraške sestave tal voda hitro ponikne in se nato pojavlja v podoljih kraških izvirih. V višjih legah je tudi precej snega. Kraška tla so za kmetijstvo preskromna. Na prsti vplivajo kamnine, nadmorska višina in relief. Sloj prsti je zelo tanek, še ta je pokarbonatna, več je je v uvalah in vrtačah. Čičarija s Slavnikom je ana najrevnejših pokrajin s prstjo.

Čičarija je ena najskromnejših slovenskih pokrajin, kar je predvsem posledica pomanjkanja vode. Samostojnih kmetij ni, vse vasi ležijo pod 700 m nmv. Prebivalci, ki se imenujejo Čiči, so že od nekdaj iskali zaposlitev v krajih od Trsta do Pulja in Reke. Največ prebivalcev je v Čičariji živelo leta 1910 - okoli 1050, ob popisu 1991 le še 135. Naselja so značilno sredozemska - gručasta, v novejšem času pa hiše gradijo ob cestah, kar jim daje videz obcestnega naselja. Starejše hiše so pritlične, včasih nadstropne, zidane iz kamna in krite s korci.

Na pobočju Slavnika leži Brezno pod kotlom, globoko 404 m in je najglobje brezno na Krasu. Vršni del Slavniškega pogorja predstavlja zaščiteno območje Naravni spomenik Slavnik.

Šepulje

Šepulje je gručasto naselje na Krasu v Občini Sežana Ležijo med Križem in Tomajem, ob cesti, ki se v Križu odcepi proti Dobravljam.

V okolici so obsežni vinogradi, kjer pridelujejo teran. Kilometer jugovzhodno od vasi je na samem gotska cerkev sv. Antona. Legenda pravi, da so imeli Turki na lokaciji te cerkve privezane konje, ko so ropali po Krasu.

V naselju ima podjetje Kras iz Sežane pršutarno.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.