Keramika

Med keramične materiale spadajo vse nekovinske in anorganske snovi. Od kovin se ločijo po predznaku temperaturnega koeficienta električne upornosti - pri kovinah je pozitiven, pri keramiki negativen. Umetne snovi ali polimeri so sestavljene iz ločenih molekul, ki so med seboj povezane s šibkimi van der Waalsovimi vezmi. V keramičnih snoveh ni diskretnih molekul, temveč prostorske skupine, ki so sestavljene iz ene ali več vrst atomov. Te skupine so lahko urejene - tvorijo kristalno mrežo, ali neurejene - amorfne snovi ali stekla.

Pretežni del keramičnih materialov predstavljajo spojine kovin z nekovinskimi elementi. To so spojine elementov od III A do VII A skupine periodnega sistema. Keramična gradiva so predvsem oksidi, manj je karbidov, boridov, nitridov, sulfidov...

Blue and white vase Jingdezhen Ming Yongle 1403 1424
Porcelanska vaza, dinastija Ming, datirana v leto 1403–1424

Zgodovinski razvoj keramike

20 Buhara Ulugbek medresa (6)
Detajl ivana v Ulugbekovi medresi v Buhari, Uzbekistan

Razvoj keramike poteka od prvih pojavov človeških skupnosti in uporabe najstarejše lončenine, katera se je postopoma razvila v keramiko sodobnega človeka. Kronološko delimo keramiko v pet obdobji, ki so povezana s petimi keramičnimi zvrstmi:

  • Najstarejše obdobje je terakota;
  • Sledi izboljšana zvrst imenovana majolikafajansa;
  • Približno v istem času se pojavi kamenina;
  • V zadnjem obdobju pa belo prstena keramika.

Vrste keramike

Danes pa keramiko delimo v dve osnovni skupini;

  • tradicionalno ali klasično keramiko, ki zajema proizvode na osnovi gline kot so kamenina, lončevina, porcelan, ploščice, opeka in strešniki; in
  • sodobno ali tehnično keramiko.

Vsaka od teh vrst se deli še naprej v grobo keramiko za vsakdanjo uporabo, največ v gospodinjstvu in kuhinjah ter umetniško keramiko z izbrano estetsko obliko za posebne predstavitve in uporabo.

Glede na uporabnost, so keramični izdelki običajno razdeljeni v štiri skupine:

Grobo keramiko

  • Gradbena keramika vključno opeka, cevi, tlakovci in strešniki.
  • Ognjevarni materiali, kot so obloge za različne peči.

Fino keramiko

  • Beli izdelki: namizni pribor, kuhinjski pripomočki, stenske ploščice, keramični izdelki in sanitarna oprema.
  • Tehnična, znana tudi kot inženiring, napredna, posebna fina keramika. To so ploščice, ki se uporabljajo v vesoljskem programu, šobe za plinske gorilnike, balistično zaščito, pelete jedrskega goriva, biomedicinski vsadki, prevleke lopatic turbin reaktivnih motorjev, keramične disk zavore, raketne konice, itd. Pogosto te surovine ne vsebujejo gline.[1]

Glede na temperaturo žganja pa na:

  • keramiko žgano pri temperaturah od 900 do 1050 °C,
  • keramiko žgano pri temperaturah od 1050 do 1200 °C in
  • keramiko žgano pri temperaturah od 1200 do 1450 °C.

Glede na strukturo materiala pa keramiko delimo na:

  • tradicionalno in navadno keramiko,
  • novo, moderno ali tehnično keramiko.

Lastnosti

  • velika tlačna trdnost,
  • dobra kemična obstojnost,
  • visoko tališče,
  • majhna električna in toplotna prevodnost,
  • majhna žilavost in odpornost proti udarcem

Surovine

Glede na vrsto keramike, ločimo tudi surovine iz katere so narejene. Surovine so naravne in umetne.

Naravne surovine so: gline, kaolini, kremenovi peski, glinenci, lojevci, sljude, karbonati in wollastonit.

Umetne ali sisntetične surovine pa so: glinica, cirkonijev oksid, silicijev karbid, silicijev nitrid in druge.

Za oblikovanje keramike pa se uporabljajo tudi razni dodatki, večinoma organske snovi, ki keramiki določajo posebne lastnosti: zmanjšajo površinsko napetost tekočin, povečajo stabilnost suspenzij, pospešujejo usedanje, zagotavljajo ustrezno trdnost in lajšajo oblikovanje.

Uporabna keramika

Uporabna keramika zavzema področje keramičnih izdelkov, ki jih uporabljamo vsakodnevno. Gre za gospodinjsko in dekorativno keramiko, ki se proizvaja predvsem na tri različne načine: - vlivanje (tekoča glina zapolni mavčne modele) - stiskanje (mavčni modeli s pomočjo hidravlike odtisnejo izdelek) - lončarjenje (ročno oblikovanje na lončarskem vretenu)

Druga uporaba keramike

Bridge from dental porcelain
Fiksni porcelanski zobni mostiček
  • Rezila: rezilo keramičnega noža bo ostala ostra precej dlje, kot jeklenega, čeprav je bolj krhek in se lahko zlomi zaradi padca na trdo podlago.
  • Keramični zavorni diski za vozila so odporni proti obrabi pri visokih temperaturah.
  • Napredne kompozitne keramične in kovinske matrike so bile oblikovane za večino sodobnih oklepnih bojnih vozil, saj ponujajo vrhunsko zaščito pred prebojnimi sredstvi in kinetično energijo prodiranja.
  • Keramika, kot so aluminijev oksid in borov karbid sta bila uporabljena v neprebojnih oklepnih jopičih za zavarovanje pred streli velikega kalibra. Podoben material se uporablja za zaščito v kabinah nekaterih vojaških letal, zaradi majhne teže materiala.
  • Keramiko lahko uporabimo namesto jekla za ležaje. Njihova večja trdota pomeni, da so veliko manj dovzetni za obrabo in imajo tudi do trikrat daljšo življenjsko dobo od jeklenih. Prav tako se manj deformirajo in se lahko hitreje vrtijo. V primeru zelo visoke hitrosti, lahko toplota trenja med valjanjem povzroči težave pri kovinskih ležajih, ki se zmanjšajo z uporabo keramike. Keramika je tudi kemično odporna in se lahko uporablja v mokrih okoljih, kjer bi jekleni ležaji zarjaveli. Dve pomanjkljivosti keramičnih ležajev pa so, da so bistveno dražji in dovzetni za poškodbe zaradi udarcev.
  • V začetku leta 1980 je Toyota raziskovala proizvodnjo adiabatnem motorja z uporabo keramičnih sestavnih delov v vročem območju plina. Keramika naj bi omogočila temperature nad 1650 °C. Pričakovane prednosti bi bile lažji materiali in manjši hladilni sistem, kar vodi do pomembnega zmanjšanja teže. Pričakovano povečanje učinkovitosti porabe goriva v motorju ni bilo mogoče preveriti eksperimentalno; ugotovili so, da je prenos toplote od vročih keramičnih cilindričnih sten višja kot jo prenese hladnejša kovinska stena hladilnika, film na kovinski površini deluje kot toplotni izolator. Tako kljub vsem tem zaželenim lastnostim, ti motorji niso uspeli v proizvodnji zaradi stroškov za keramične komponente in omejenih prednosti.
  • Raziskave so bile narejene tudi v razvoju keramičnih delov za plinske turbine motorjev. Turbinski motorji, izdelani s keramiko lahko delujejo bolj učinkovito, kar letalom omogoča večji doseg in več tovora za določeno količino goriva.
  • Nedavni napredek je bil dosežen pri biokeramiki, kot so zobni vsadki in umetne kosti. Hidroksiapatit, naravna mineralna sestavina kosti, je bila sintetično pridobljena iz številnih bioloških in kemičnih virov, se lahko oblikuje v keramične materiale. Ortopedski vsadki prevlečeni s temi materiali se takoj vežejo na kosti in druga tkiva v telesu, ne da bi jih telo zavrnilo ali bi prišlo so vnetne reakcije. Zato so zelo zanimivi za tkivno inženirstvo. Prav tako se uporabljajo kot polnila za ortopedske plastične vijake za pomoč pri zmanjševanju vnetja in povečanju absorpcije teh plastičnih materialov. Narejene so bile raziskave, da bi močne, goste nanokristalinske hidroksiapatitne keramične materiale za ortopedske pripomočke, ki nosijo težo, nadomestili s plastičnimi ortopedskimi materiali iz sintetite, z naravno, mineralno kostno maso. Ti keramični materiali se uporabljajo kot nadomestek kosti ali z vključitvijo beljakovin in kolagena, kot sintetične kosti.
  • High-tech keramika se uporablja v urarski industriji. Material cenijo​ urarji zaradi lahke teže, odpornosti na praske, trpežnosti in gladkosti na dotik. IWC je ena od znamk, ki je sprožila uporabo keramike pri izdelavi ur. Primer je pilotski dvojni kronometer IWC 2007 Top Gun, zgrajen na črno keramiko.[2]

Keramika v arheologiji

Keramični artefakti imajo pomembno vlogo v arheologiji za razumevanje kulture, tehnologije in obnašanje ljudstev v preteklosti. So med najpogostejšimi artefakti, ki jih je mogoče najti na arheološkem najdišču, večinoma so v obliki drobnih zdrobljenih fragmentov lončenine imenovane črepinje. Obdelava zbranih črepinj mora biti skladna z dvema glavnima vrstama analize: tehnično in tradicionalno.

Tradicionalna analiza obsega sortiranje keramičnih artefaktov, črepinj in večjih kosov v določene vrste, ki temeljijo na slogu, sestavi, proizvodnji in morfologiji. Z ustvarjanjem te tipologije je mogoče razlikovati med različnimi kulturnimi slogi, z namenom keramičnega in tehnološkega stanja ljudstev. Poleg tega da je videti slogovne spremembe keramike v daljšem časovnem obdobju, je mogoče ločiti keramiko v različne diagnostične skupine. Primerjava keramičnih predmetov z že znanimi skupinami, omogoča kronološko razdelitev teh delov.

Tehnični pristop k analizi keramike obsega natančnejši pregled sestave predmetov za določitev vira materiala in s tem morebitnega mesta proizvodnje. Ključni kriteriji so sestava gline in trdota, ki se je uporabljala pri izdelavi izdelka.

Keramika v umetnosti

  • Fajansa - (fr. iz Faensa, italijanskega mesta, kjer so izdelovali keramiko) - predžgana, pogosto barvasta, v ognju posteklena s cinkovim loščem.
  • Majolika - italijansko ime za fajanso.
  • Porcelan - (iz lat. porcellus za 'pujsek') - iz kaolina in glinenca ter lošču podobne snovi; Pogosto poslikan pred loščenjem ali potem.
  • Beloprstena posoda - belo žgana, neostekljenena keramika s svinčenim loščem (iz Anglije 1720).
  • Kamena posoda - svetleči lošč nastane ob izhlapevanju med žganjem. Malo barv: kobalt, manganovo vijolična, rjava (dimljena).
  • Terakota - (lat. terra za 'zemlja' in cotta za 'žgana') - zaradi odpornosti pogosto uporabljena kot gradbena keramika (tempeljski zatrep, čelna opeka) ali za kiparske izdelke.

Krasilne tehnike v nežgani glini

  • tehnika vrezovanja - s primernim pripomočkom (glavnikom, metlico,...) vrezujemo ornament v mehko glino;
  • tehnika prediranja ali perforacija - z nožem izrežemo posamezen vzorec v polsuhi glini;
  • tehnika sgraffito - s kovinsko konico vpraskamo risbo v prej pripravljen nanos;
  • tehnika dolbenja - z rezilom označimo dekoracijo, ki jo nato izdolbemo iz glinene mase;
  • tehnika vtiskovanja z valjanjem - matrico z vzorcem (na primer čipko) z valjarjem uvaljamo v mehko glino;
  • tehnika vtiskovanja s predmeti (školjke, rastline, zrnje,...) ali pečatniki, koleščki;
  • tehnika apliciranja - vnaprej izdelani dekorativni elementi se nalepi na vlažno površino iz mehke gline ali kako drugače vgradi vanjo;
  • groba barbotinska tehnika - naredimo površino predmeta neenakomerno reliefno;
  • tehnika modeliranja - ta tehnika pozna nizki, visoki in globoki relief oziroma omogoča tridimenzionalno podobo;
  • tehnika inkrustriranja - vstavljanje različne vrste materialov in okrasnih vložkov v glineno osnovo;
  • tehnika poliranja - je površinska obdelava predmeta;
  • tehnika poslikave z engobo (je tekoča glina naravnih barv ali obarvana z oksidi) - na vlažno glineno podlago s čopičem nanašamo engobo;
  • tisk s šablono
  • tehnika mocha - površino se prelije s svetlo engobo, nanjo kane kapljico čaja mocha, ki se razlije v tipično dekoracijo;

Viri

  1. Greg Geiger Introduction To Ceramics, American Ceramic Society
  2. Ceramic in Watchmaking. Watches.infoniac.com (2008-01-09). Retrieved on 2011-11-28.
  • Marija Grušovnik, seminarska naloga Keramika, 2007
  • Zvonko Bizjak, Jskd, Ljubljana, 2013+

Glej tudi

Bašelj

Bašelj je vas v Občini Preddvor. Vas leži ob cesti

Preddvor - Golnik pod Storžičem.

Bašelj je znan kot poznoantični in zgodnjesrednjeveški gradec. Na gradišču nad Bašljem je bila gorska naselbina (refugij). Najdbe na tem najdbišču so iz rimske in staroslovanske dobe (orožje, orodje, keramika). Kraj se prvič omenja v 12. stoletju. Nad vasjo je na izredno razglednem holmu (880m) cerkev sv. Lovrenca. V cerkvi so freske iz 15. stoletja in gotski prezbiterij.

Dielektrik

Dieléktrik ali električni izolator je snov z zelo veliko specifično upornostjo, tako da lahko v približku vzamemo, da sploh ne prevaja električnega toka. Rečemo lahko tudi, da lahko v dielektriku obstaja statično električno polje, ne da bi v njem tekel električni tok. Obnašanje dielektrika v električnem polju opišemo z njegovo dielektričnostjo.

Torej je dielektrik material, ki ima sposobnost polarizacije v električnem polju. Polarizacija je dipolni moment, porazdeljen po volumski enoti. Pri snoveh, zgrajenih iz ionov, se ioni lahko razmaknejo, pozitivni ioni proti negativni elektrodi, negativni ioni proti pozitivni. Nastanejo dipoli, snov se polarizira. Čim večji je razmak med ioni, večja je polarizacija

Za linearne dielektrike velja, da je polarizacija P linearno proporcionalna jakosti električnega polja:

P = ε0(έ-1)•E

kjer je,

P...polarizacija (μC/cm2)

ε0...dielektrična konstanta v vakuumu 8,85•10-12 F/m

έ... relativna dielektrična konstanta ε/ε0 oz. dielektrična konstanta (/)

E...jakost električnega polja (V/m)

Za nelinearne dielektrike velja nelinearna odvisnost polarizacije od električnega polja. V skupino nelinearnih dielektrikov štejemo:

feroelektrike,

piezoelektrike in

relaksorje.Dielektriki se rabijo v elektroniki kot snov, s katero je izpolnjen prostor med elektrodama kondenzatorja, s čimer se poveča kapaciteta kondenzatorja.

Zgledi dielektrikov so steklo, keramika, vosek, papir, les, porcelan in bakelit.

Fajansa

Fajansa (iz francoskega faïence), je vrsta svetle keramike, prevlečene z belo svinčevo-kositrno glazuro, primerno za poslikavanje, ki so jo francosko govoreči uporabniki sprva povezovali z mestom Faenza pri Raveni v osrednji Italiji, od koder so jo uvažali.Izum bele glazure, ki je nastala z dodajanjem kositrovega dioksida v svinčevo glazuro, je pomenil velik napredek v razvoju keramike. Zdi se, da so v Iranu in na Bližnjem vzhodu takšno glazuro poznali že pred 9. stoletjem n. št.. Peč, ki je dosegla temperaturo nad 1000 °C, potrebno za glaziranje, je bila rezultat nekaj tisoč let izkušenj pri žganju keramike.

Izraz fajansa se zdaj uporablja za najrazličnejšo lončenino iz več delov sveta, vključno s številnimi vrstami evropskih poslikanih izdelkov, ki so pogosto nadomestilo za dražji porcelan.

Keramičnih izdelkov s svinčevo glazuro, kakršni so na primer francoski izdelki iz Saint-Porchairea iz 16. stoletja, se ne sme prištevati k fajansi, vendar se med njimi običajno ne dela razlik. Z belo glazuro se lahko glazirajo tudi izdelki iz kamna.

France Slana

France Slana, slovenski slikar, * 26. oktober 1926, Bodislavci pri Mali Nedelji.

Osnovno šolo je obiskoval v Splitu, kjer se je nato vpisal v gimnazijo. Na začetku drugega letnika se je družina preselila v Ljubljano, kjer je France nadaljeval šolanje. Po končani gimnaziji se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je študiral slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1949.

Slana ustvarja v različnih tehnikah: gvaš, tempera, pastel, risba, grafika, tapiserija in keramika, najpogosteje pa ustvarja v tehniki olja in akvarela.

Institut "Jožef Stefan"

Institut "Jožef Stefan" (s kratico IJS) je slovenski javni raziskovalni zavod, ki zbira, ustvarja in širi naravoslovno in tehniško znanje na ravni odličnosti v dobrobit Slovencev in celotnega človeštva. Sestavljen je iz odsekov (fizika, kemija, elektronika, ...), skupin in centrov (odličnosti, infrastrukturni, tehnološki, itd.). IJS je soustanovitelj Univerze v Novi Gorici ter »Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana«.

Ime je institut dobil po slavnem slovenskem fiziku Jožefu Stefanu, po katerem ima ime tudi Stefanov zakon o sevanju črnega telesa. Od skoraj 1000 zaposlenih je več kot 460 doktorjev znanosti. Sodelujejo tudi z Univerzo v Ljubljani, Univerzo na Primorskem, Univerzo v Mariboru in Univerzo v Novi Gorici. Enkrat letno podeljujejo »Zlati znak Jožefa Stefana«, kot vzpodbudo za znanstvenoraziskovalno delo. Tehnološki park IJS je prerastel v tehnološki park Ljubljana. Sodelujejo s 70 sorodnimi institucijami širom sveta.

Kantar (posoda)

Kantar (starogrško κάνθαρος) je vrsta grške posode, ki se je uporabljala za pitje. Čeprav so skoraj vsi ohranjeni primeri starogrška keramika, imajo obliko kot mnoge grške vrste posode, verjetno izvira iz kovinskih predhodnic. Ima oblike vrste A, odlikuje se po globoki posodi, visokem podstavku in parom visokih ročajev, ki se raztezajo nad ustnico posode. Grška beseda kotilos (κότῦλος – moški) in kotile (κοτύλη – ženski) so druga stara imena za to obliko. Kantar je skodelica, ki se je uporabljala za zajemanje vina, morebiti za pitje ali obredno uporabo ali daritev. Pripisujejo ga Dionizu, bogu vina, ki je povezan z rastlinstvom in plodnostjo. Uporabljali so ga verjetno kot skodelico pri gostijah, morda pa tudi pri poganskih obredih kot simbol ponovnega rojstva ali vstajenja, nesmrtnosti, za darovanje vina, da bi "v trenutkih ekstaze odstranili breme samozavedanja in omogočili človeku, da postane božanstvo".

Lekit

Lekit (grško Λήκυθος) je oblika starogrške keramične posode, ki spada med manjše poslikane vaze. Uporabljali so jih za shranjevanje tekočih dišav in drugih tekočin in so imele tudi sepulkralen (nagrobni) namen.

Lekitom so podobni aribali. Lekiti s črnofiguralno poslikavo v 6. st. pr. n. št. niso bili pogrebni, temveč so v njih shranjevali olje in dišave. Sredi 5. st. pr. n. št. so se pojavili beli lekiti, pri katerih je bila belo obarvana površina okrašena s tankim črnimi ali sivimi črtami.

Litij

Lítij je kemični element, ki ima simbol Li in atomsko število 3. V periodnem sistemu se nahaja v prvi skupini, med alkalijskimi kovinami. Litij je v svoji čisti obliki mehka, srebrno bela kovina, ki na zraku in v vodi zelo hitro potemni in oksidira. Je najlažji trden element in se predvsem uporablja za izdelavo zlitin za prenos toplote, v baterijah, v nekaterih zdravilih pa nastopa kot sestavina za stabiliziranje počutja.Litij je najlažja kovina in ima pol manjšo gostoto kot voda. Kot vse alkalne kovine tudi litij zlahka reagira v vodi in v naravi zaradi te svoje aktivnosti ne nastopa prost, vseeno pa je še vedno manj reaktiven od kemijsko podobnega natrija.

Majolika

Majolika je vrsta italijanske keramike, ki je prekrita s kositrno, belo glazuro. Je neprozorna. Barve so nanjo nanesene v več tankih slojih, kar omogoča bogato polihromno dekoracijo. Okrašena je v svetlih barvah na belem ozadju, pogosto upodablja zgodovinske in legendarne scene.

Marija Kosec

Marija Kosec je slovenska kemičarka, * 5. september 1947, † december 2012.

Njeno znanstveno področje je elektronska keramika, kjer se je v večji meri posvečala materialom, imenovanim piezoelektriki.

Oklep

Oklep je zaščitni sloj na telesu ali vozilu, ki je namenjen zaščiti uporabnika v bojnih situacijah. Oklep spada med osnovno opremo vojakov že nekaj tisočletij, njegova zgradba odraža stopnjo tehnološke razvitosti ljudstev, ki so ga uporabljala. V začetku so oklepe izdelalovali iz usnja, živalskih kož in kosti, z razvojem obdelovanja kovin pa so pričeli izdelovati oklepe iz tankih kovinskih plošč ali prepletenih obročkov. Danes so oklepi izdelani iz sodobnih materialov, kot sta kevlar in keramika.

V srednjem veku so v oklep odeli tudi bojne živali (predvsem konje), po 1. svetovni vojni pa so težko konjenico zamenjale enote oklopnih vozil.

Pevketi

Pevketi (grško: Πευκέτιοι [Peukétioi]) ali Pedikli, ilirsko pleme, ki je v antiki naseljevalo Apulijo na skrajnem jugovzhodu Apeninskega polotoka. Bili so eno od treh plemen, ki so tvorila japiško civilizacijo. Imeli so tri pomembna mesta: Canosa, Silvium in Bitonto. Sedanja sedanja prestolnica Apulije Bari je bila takrat nepomembna.

Pevketi so se naselili v južni Italiji okoli leta 700 pr. n. št.. Možno je tudi, da so se skupaj z Davni in Mesapi priselili že v 11. stoletju pr. n. št.. V 4. stoletju pr. n. št. je Pevkete podjarmila Rimska republika.

Z naraščajočo helenizacijo pokrajine je Dionizij iz Halikarnasa začel trditi, da je njihov eponimni prednik Pevket sin arkadijskega kralja Likaona, ki se je po očetovi delitvi Peloponeza med dvaindvajset sinov skupaj z najmlajšim bratom Enotrom preselil v Italijo. To naj bi se zgodilo že dolgo pred trojansko vojno. Sodobni pisci na mit gledajo kot na globoko prepričanje Grkov, da so bili Pevketi kulturni del, čeprav majhen, Velike Grčije (grško: Μεγάλē Ελλάς [Megále Ellás]).

Herodot je zapisal povsem drugačno izročilo, ki pravi, da so po smrti kretskega kralja Minosa vsi Krečani, razen Polihnitov in Praisianov, odpluli v Sikanijo (Sicilijo) in pet let oblegali Kamikus. Po neuspelem obleganju so morali zaradi lakote zapustiti Sikanijo in se odpraviti domov. Na morju jih je ob obali kasnejše Japigije zajelo hudo neurje in jih vrglo na obalo. Njihove ladje so se razbile, zato se niso mogli vrniti na Kreto. Ustanovili so mesto Hirija in se iz Krečanov preimenovali v Japige.Strabon jih je umestil severno od Kalabrov in dodal: »Imen Pevketi in Davni staroselci sploh niso uporabljali, razen v davni preteklosti«. V Strabonovih časih so bili na tem ozemlju naseljeni samo še ostanki nekdanjih Pevketov, edina povezava med Brindisijem in Beneventom pa je bila samo še ozek kolovoz. Strabonovo delitev na Davne, Pevkete in Mesape, ki so vsi govorili mesapski jezik, potrjuje predrimska keramika. Pevceti so imeli dvanajst plemenskih pradržavic. Eno od njih predstavlja sadanja Altamura.

L'Encyclopédie Pevkete ločuje od drugega antičnega ljudstva z istim imenom (Peucetioi), ki je živelo v Liburniji na severu Jadranskega morja. Enciklopedija se sklicuje na Kalimahovo citiranje Plinija (H.N. III.21), ki pravi, da je njihovo ozemlje del Ilirije. Sodobna etnografija imeni obravnava kot sinonima.

Porcelan

Porcelan je vrsta trde pol-prozorne keramike po navadi pečene na višji temperaturi kot je glazirana lončena posoda ali lončevina. Je bele barve, rahlo prozorna in okrašena, da dobi želeno barvo.

Procesor

Procesor ali osrédnja/centrálno procésna enôta (CPE; angleško Central processing unit - CPU) je osrednji del računalnika, ki skrbi za izračunavanje in obdelavo (procesiranje) podatkov (dvojiških števil) ter nadzor in upravljanje drugih enot. Procesorji so narejeni iz silicija, ovoji pa so se skozi zgodovino zelo spreminjali (keramika, aluminij). Pri tem bi bilo pametno, če bi omenil še proizvodnjo toplote (kar veliko). Pri procesorjih je načeloma več je bolje, razen toplote in porabe energije.

Procesorji se načeloma delijo po številu tranzistorjev (transistor), jeder (core), niti (thread), podnožju (socket) in velikosti pomnilnika. Jedro je računski del procesorja, narejen iz silicija. Je glavni krivec za proizvodnjo toplote (poleg tranzistorjev). Nekateri procesorji imajo poleg procesorskega jedra še grafično, ki je namenjeno računanju grafike. Nit je proces, ki ga procesor opravlja, če je procesor večniten, to pomeni da lahko opravlja več procesov naenkrat in je s tem hitrejši. Na primer, če je procesor 2 niten, bi moral v teoriji biti 1-krat hitrejši. V praksi pa ni tako: imata lahko različni jedri (Prescott, Silverthrone), različna delovna takta, proizvajalca, FSB … Podnožje je tip povezave z matično ploščo v obliki nožic (med glavnimi so LGA 775, LGA 1156, LGA 1366, AM2+, AM3). Pomnilnik v procesorju je namenjen začasnem shranjevanju podatkov, torej večja kot je njegova kapaciteta, bolje je.

Relief (umetnost)

Relief ali pridvig je kiparsko oblikovanje, kjer kipar oblikuje figure ali druge oblike, ki ne stojijo prosto ampak so vezane na ravnino oziroma od nje odstopajo. Podobe so deloma spojene s podlago oziroma ozadjem, deloma pa izstopajo iz nje.

Izraz relief je izhaja latinskega glagola relevo (dvigniti). Slovenska ustreznica za to pa je pridvig oz. nadvig. Za ustvarjanje nadvižene ali reliefne podobe je pomembno, da daje vtis, da je oblikovana podoba dvignjena nad ravnino ozadja. Relief ima hrbtni del manj občutljiv in bolj varen za pritrditev, kot samostojen kip. V materialih kot so kovine, glina, mavčni omet , keramika ali papirna kaša se oblika lahko samo doda ali dvigne iz ozadja, spomeniki iz brona pa so narejeni z ulivanjem.Relief je bolj primeren za upodobitev zapletenih predmetov s številnimi liki v zelo aktivnih pozah (primer so bitke), kot pa za samostojno skulpturo. Najstarejši arhitekturni elementi so bili pobarvani, kar je pomagalo opredeliti obliko predvsem pri nizkem reliefu. Podobe v reliefu so pogosto dekorativni geometrijski liki ali vzorci listja, kot na primer arabeske v islamski umetnosti.

Starogrška keramika

Starogrška keramika, zaradi svoje relativne trajnosti, obsega velik del arheoloških ostankov antične Grčije in ker jih je toliko (več kot 100.000 vaz je zapisano v Corpus vasorum antiquorum - mednarodni raziskovalni projekt za keramično dokumentacijo klasičnega območja) , ima zelo velik vpliv na naše poznavanje grške družbe. Črepinje posod zavrženih ali zakopanih v 1. tisočletju pred našim štetjem, so še vedno najboljši vodnik po običajnem življenju in mišljenju starih Grkov. Veliko posode je proizvedene na lokalni ravni, za vsak dan in uporabo v kuhinji, lepša je lončenina iz regij, kot je Atika, ki so jo uvažale tudi druge kulture v Sredozemlju, denimo Etruščani v Italiji. Poznani so tudi posebne regionalne šole kot je denimo južno italijanska starogrška keramika.

Uporabljene so bile različne vrste in oblike vaz. Vse niso bile povsem utilitarne; velike geometrične amfore so bile uporabljene kot nagrobniki, kraterji v Apuliji so služili kot grobni pridatki in Panatenjske amfore se zdi, da so bile videti kot objets d'art, kot tudi poznejše terakota figurine. Nekatere so bile zelo dekorativne in namenjen za elitno porabo in polepšanje doma, kot tudi za shranjevanje ali drugo uporabo, kot je bil krater običajno uporabljen za razredčevanje vina.

Zgodnji grški slog keramike, ki se imenuje "egejski" namesto "starogrški«, obsega minojsko keramiko, zelo prefinjeno v svojem zadnjem obdobju, kikladsko keramiko, minjansko posodo in nato mikensko keramiko v bronasti dobi, ki ji je sledila kulturna motnja grške temne dobe. Ko se je kultura vrnila, se je sub-mikenska keramika končno mešala s protogeometričnim slogom, ki je pravi začetek starogrške keramike.

Vzpon vaznega slikarstva je prinesel več dekoracije. Geometrijska umetnost v grškem lončarstvu je stik s temno dobo in zgodnjim arhaikom, ki je nastal vzpon orientaliziranega obdobja. Keramika, proizvedena v arhaični in klasični Grčiji obsega najprej črnofiguralno lončenino, potem se je pojavila rdečefiguralna lončenina in tehnika bele podlage. Poznejši slogi so bili značilni za poznejše helenistično obdobje in upad vaznega slikarstva.

Tehnična keramika

Tehnična keramika se je pojavila okoli leta 1950 za potrebe takratne moderne industrije, najprej v elektrotehniki, včasih jo imenujejo tudi inženirska keramika. Mnogi običajni keramični materiali so trdi, porozni in lomljivi, zato v tehnične namene pri posebnih pogojih delovanja neuporabni. Inženirji, tehniki, raziskovalci keramike so študirali in preiskušali raznovrstne keramike da bi jih naredili uporabne tudi za določene ekstremne pogoje delovanja. Inženirska keramika-(Ceramic engineering) je razvila nove, uporabne vrste keramike, ki so se razvile do današnje tehnične keramike. Danes so razvite tri vrste tehničnih keramičnih materialov in sicer:

Oksidne keramike z aluminijem in cirkonom,

Neoksidne keramike z boridi, karbidi, nitrati, silikati,

Kompozitna keramika s kombinacijo oksidnih in neoksidnih keramik.

Terakota

Terakota (italijansko terracotta – 'pečena zemlja', iz latinščine terra cocta ) je vrsta lončenine, glazirana ali neglazirana keramika na osnovi gline, ko je žgano telo porozno. Terakota je izraz, ki se običajno uporablja za skulpturo iz lončenine, pa tudi za različne uporabne predmete, vključno s posodami (predvsem cvetličnimi lončki), cevmi za vodo in odpadno vodo, strešnimi ploščicami, opekami in površinskim okrasjem v gradbeništvu. Izraz se uporablja tudi za naravno, rjavkasto oranžno barvo.

Ta članek govori o terakoti kot mediju v kiparstvu kot v terakotni vojski in grških terakotnih figurah ter arhitekturnem okraševanju. Azijska in evropska skulptura v porcelanu nista zajeti. Glazirana arhitekturna terakota in njena neglazirana različica kot zunanja površina za stavbe sta se v Aziji uporabljali nekaj stoletij prej, preden je v 19. stoletju postala popularna na zahodu. Arhitekturna terakota se lahko nanaša tudi na okrašene keramične elemente, kot so antefiks in obloge, kar je zelo pripomoglo k pojavljanju templjev in drugih stavb v klasični arhitekturi Evrope kot tudi na starodavnem Bližnjem vzhodu.

V arheologiji in umetnostni zgodovini se terakota pogosto uporablja za opisovanje predmetov, kot so figurice, ki niso narejene na lončarskem vretenu. Posoda in drugi predmeti, ki se lahko izdelajo na vretenu (kolesu) iz istega materiala, se imenujejo glinena keramika. Izbira izraza je odvisna od vrste predmeta in ne materiala ali postopka žganja . Tudi nepredelani kosi in izdelki za gradbeništvo in industrijo so verjetneje označeni kot terakota, medtem ko se namizni pribor in druga posoda imenujeta lončena posoda (čeprav včasih terakota, če je neglazirana) ali natančnejši izraz fajansa.

Žara

Žara (tudi urna) je vaza (posoda), pogosto s pokrovom, ki ima lahko nekoliko zožen vrat nad zaobljenim telesom in podnožje. Opisovanje posode kot žara, v nasprotju z vazo ali drugimi izrazi, navadno odraža njeno uporabo, ne pa katero koli posebno obliko ali izvor. Ta izraz se pogosto uporablja za pogrebne žare, posode, ki se uporabljajo pri pokopu, bodisi za pepel ali za grobo blago. Uporablja pa se tudi v številnih drugih kontekstih; v gostinstvu kot velika posoda za serviranje čaja ali kave se pogosto imenujejo "čajna žara", tudi če so kovinski cilindri čisto funkcionalne oblike. Velike izrezljane vaze se pogosto imenujejo žare, naj bodo nameščene na prostem, v vrtovih ali kot arhitekturni okras na stavbah ali v notranjosti.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.