Karbonat

Karbonati so soli, estri in naravni minerali s karbonatnim anionom (CO32-). So bazični.

Carbonate-3D-balls
Model karbonatnega iona CO32−

Splošno

Prisotnost karbonatnega iona v soleh in raztopinah se ugotavlja z dodatkom razredčene mineralne kisline, na primer klorovodikove kisline, ki povzroči sproščanje mehurčkov ogljikovega dioksida.

Naziv karbonat se uporablja tudi za njegove soli in minerale, ki so v naravi zelo razširjeni. Najpogostejša sta kalcit ali kalcijev karbonat CaCO3, ki je glavna sestavina apnenca in kalcijev magnezijev karbonat CaMg(CO3)2, ki je glavna sestavina dolomita. Proces odstranjevanja ogljikovega dioksida iz karbonatov se imenuje kalciniranje. Takšen proses je, na primer, žganje apna v apnenicah.

Zgradba in kemijske vezi

Karbonatni ion je večatomni ion s kemijsko formulo CO32- in molekulsko maso 60,01 daltona. Sestavljen je iz centralnega ogljikovega atoma, obkroženega s tremi enakovrednimi kisikovimi atomi. Razporeditev je trikotna planarna z molekularno simetrijo D3h. Ion ima formalno dva negativna naboja in je konjugirana baza hidrogenkarbonatnemu ionu HCO3-, ta pa je konjugirana baza ogljikove kisline H2CO3.

Zgradbe karbonatnega iona se ne da pravilno opisati z njegovo Lewisovo zgradbo, ki skupino CO32− prikazuje z dvema daljšima enojnima vezema in eno krajšo dvojno vezjo:

Enostavna lokalizirana Lewisova zgradba karbonatnega iona.
Enostavna lokalizirana Lewisova zgradba karbonatnega iona.

Za popoln opis karbonatnega iona je treba upoštevati njegove resonančne strukture

Resonančne strukture karbonatnega iona.
Resonančne strukture karbonatnega iona.

ki dajejo tri enakovredne in enako dolge vezi C-O:

Delokalizacija in delni naboji karbonatnega iona.
Model karbonatnega iona.
Delokalizacija in delni naboji karbonatnega iona.
Model karbonatnega iona.

Kemijske lastnosti

Karbonatne soli nastanejo s spajanjem pozitivno nabitih (kovinskih) kationov in negativno nabitih kisikovih atomov v karbonatnem anionu. Spojina je ionska.

2M+ + CO32− → M2CO3
M2+ + CO32− → MCO3
2M3+ + 3 CO32− → M2(CO3)3

Večina karbonatov pri standardnih pogojih ni topna v vodi, ker je njihova konstanta topnosti manjša od 1•10−8. Izjeme so natrijev, kalijev in amonijev karbonat.

V vodnih rzaztopinah vlada med karbonatom, bikarbonatom in ogljikovim dioksidom oziroma ogljikovo kislino dinamično ravnotežje, ki ga zapišemo z naslednjo enačbo:

CaCO3 + CO2 + H2O ⇋ Ca(HCO3)2

V močno bazičnih pogojih prevladuje karbonatni ion, v šibko bazičnih pogojih pa bikarbonatni ion. V bolj kislih pogojih prevladuje vodna raztopina ogljikovega dioksida, ki je v ravnotežju z ogljikovo kislino:

CO2 + H2O ⇋ H2CO3

Ravnotežje je pomaknjeno močno v levo (proti ogljikovemu dioksidu), zato je natrijev karbonat (soda) bazičen, natrijev bikarbonat (soda bikarbona) rahlo bazičen, ogljikov dioksid (gazirane pijače) pa rahlo kisel.

V gaziranih pijačah je pod pritiskom raztopljen ogljikov dioksid. Ko se steklenica odpre, se ravnotežje med karbonati, bikarbonati in ogljikovim dioksidom poruši in se pomakne močno proti ogljikovemu dioksidu. Iz raztopine začnejo izhajati mehurčki ogljikovega dioksida, dokler njegova koncentracija v raztopini ne doseže njegove topnosti pri danem tlaku in temperaturi.

V živih organizmih uravnavajo pretvorbo CO2 v ogljikovo kislino encimi ogljikove anhidraze.

Kislo-bazična kemija

Karbonatni ion CO32− je srednje močna baza. Karbonat je konjugirana baza rahlo kislega hidrogenkarbonata HCO3, ki je sam zmerno močna konjugirana baza rahlo kisle ogljikove kisline. Karbonatni ion kot tak poskuša v vodni raztopini vezati vodikove atome.

Organski karbonati

V organski kemiji se izraz karbonat lahko nanaša tudi na funkcionalno skupino, ki vsebuje ogljikov atom, vezan na tri kisikove atome. Ena od vezi je dvojna vez. Tovrstne spojine so zanane tudi kot organokarbonati ali karbonatni estri in imajo splošno formulo ROCOOR' oziroma RR'CO3. Pomembnejši organokarboati so dimetil karbonat, etilenkarbonat, propilenkarbonat in toksični trifosgen.

Pomen karbonatov v biologiji

Karbonati v krvi delujejo kot pufri. Če je pH krvi prenizek, je koncentracija vodikovih ionov previsoka in izločati se začne CO2. Reakcija se pomakne v levo, kar bistveno zniža koncentracijo H+ ionov in pH se poveča.

Če je pH previsok, je koncentracija H+ ionov v krvi prenizka in ledvice začnejo izločati bikarbonatni ion HCO3. Reakcija se zato pomakne v desno. Koncentracija H+ ionov se bistveno poveča in pH se zmanjša.

Karbonati

H2CO3 He
Li2CO3 BeCO3 B C N O F Ne
Na2CO3 MgCO3 Al Si P S Cl Ar
K2CO3 CaCO3 Sc Ti V Cr MnCO3 FeCO3 CoCO3 NiCO3 CuCO3 ZnCO3 Ga Ge As Se Br Kr
Rb2CO3 SrCO3 Y Zr Nb Mo Tc Ru Rh Pd Ag2CO3 CdCO3 In Sn Sb Te I Xe
Cs2CO3 BaCO3 Hf Ta W Re Os Ir Pt Au Hg Tl2CO3 PbCO3 Bi Po At Rn
Fr Ra Rf Db Sg Bh Hs Mt Ds Rg Uub Uut Uuq Uup Uuh Uus Uuo
La2(CO3)3 Ce Pr Nd Pm Sm Eu Gd Tb Dy Ho Er Tm Yb Lu
Ac Th Pa U Np Pu Am Cm Bk Cf Es Fm Md No Lr

Karbonati v vesolju

Med znanstveniki prevladuje mnenje, da je prisotnost karbonatov v kamninah trden dokaz za prisotnost tekoče vode. Nedavna opazovanja planetarne meglice NGC 6302 kažejo na prisotnost karbonatov v vesolju,[1] čeprav je kroženje vode, kakršno poznamo na Zemlji, zelo malo verjetno.

Raziskave Marsa z opazovanjem iz vesolja pa tudi na sami površini planeta niso odkrile večjih depozitov karbonatov, čeprav se jih v Marsovih meteoritskih kraterjih najde v manjših količinah. Talna voda bi se lahko nahajala v meteoritskem kraterju Gusev[2] in na Meridiani Planum.[3]

Sklici

  1. Kemper, F., Molster, F.J., Jager, C. and Waters, L.B.F.M. (2002) The mineral composition and spatial distribution of the dust ejecta of NGC 6302. Astronomy & Astrophysics 394, 679-690.
  2. Squyres et al., (2007) doi 10.1126/science.1139045
  3. Squyres et al., (2006) doi 10.1029/2006JE002771
Alabaster

Alabaster je mineral ali kamnina, ki je mehka in se pogosto uporablja za rezanje, pa tudi za izdelavo mavca v prahu. Izraz na različne načine uporabljajo arheologi in industrija predelave kamna na eni strani in geologi na drugi strani. Prva uporaba je v širšem pomenu, ki zajema sorte dveh različnih mineralov: drobnozrnata bela sadra , pa tudi prozorna sorta drobnozrnatega pasovnega sedimenta iz kalcita . Geologi opredelijo samo sorto sadre kot alabaster. Kemično je sadra je hidrosulfat kalcija, medtem ko je kalcit karbonat kalcija.

Obe vrsti alabastra imata na splošno podobne lastnosti. Običajno sta svetlo obarvana, prosojna in mehka kamnina, ki je bila v zgodovini človeštva večinoma namenjena rezbarenju okrasnih predmetov.Različica kalcita je znana tudi kot oniksov marmor, egiptovski alabaster ali orientalski alabaster in je geološko opisana bodisi kot kompakten plastovit travertin, bodisi kot »stalagmitski apnenec, označen z vzorci vrtinčastih pasov smetanaste in rjave barve«. "Oniksov marmor" je treba razumeti kot tradicionalni in geološko netočen izraz, saj imata tako oniks kot marmor geološke definicije, ki se razlikujejo celo od najširših, ki se uporabljajo za alabaster.

Na splošno (vendar ne vedno) je starodavni alabaster kalcit na širšem Bližnjem vzhodu, vključno z Egiptom in Mezopotamijo, medtem ko je v srednjeveški Evropi sadra. Moderni alabaster je verjetno kalcit, vendar je lahko tudi drugo. Oba sta enostavna za delo in rahlo vodotopna. Uporabljali so jih za izdelavo različnih notranjih umetniških del in rezbarij, saj nista dolgo obstojna na prostem.

Obe vrsti se zlahka razlikujeta po njuni trdoti: sadrasti alabaster je tako mehek, da se lahko opraska z nohtom (Mohs trdota 1,5 do 2), medtem ko kalcit ne more biti opraskan na ta način (trdota Mohs 3), čeprav se lahko razi z nožem. Poleg tega se kalcitni alabaster, ki je karbonat in zašumi ob obdelavi s klorovodikovo kislino, medtem ko alabaster sadre ostane skoraj nespremenjen, če se tako preizkuša.

Apnenec

Apnenec je sedimentna kamnina, ki jo sestavlja pretežno kalcijev karbonat (CaCO3) v obliki minerala kalcita in aragonita, poleg tega pa tudi dolomit (CaMg(CO3)2).

Prvotni vir kalcita so navadno morski organizmi. Ti izločajo lupine, ki se posedajo na dno oceanov kot pelagično blato (glej lizoklina za informacije o raztapljanju kalcita). Sekundarni kalcit je lahko naložen tudi s prezasičenimi meteornimi vodami; podtalnica obarja material iz jam in odlaga delce, zaradi česar nastajajo kapniki. Drugo obliko apnenca, oolitski apnenec, sestavljajo ooliti in ga prepoznamo po zrnatem videzu. Apnenec predstavlja okoli 10 odstotkov celotne prostornine vseh sedimentnih kamnin.

Čisti apnenci so bele ali skoraj bele barve. Zaradi nečistoč, kot so ilovica, pesek, organski ostanki, železov oksid in drugih snovi, so lahko apnenci tudi obarvani, še posebej na preperelih površinah. Apnenec je lahko kristalen, klastičen, zrnast, ali kompakten, odvisno od načina nastanka. Kristali kalcita, kremen, dolomit ali barit, lahko oblikujejo manjše votline v skalah. V plasteh apnenca so pogoste grude roženca ali kremena. Skupki apnenca se dvigujejo z zemljinega površja v pogosto spektakularnih skalnatih izdankih in otočkih. Primeri takšnih izdankov so francoski Verdon Gorge, angleški Malham Cove v Severnem Yorkshireu, in vietnamski narodni park Ha Long Bay.

Travertin je kompaktna različica apnenca, ki jo najdemo ob tokovih, posebej ob slapovih in okoli gejzirjev ali tudi hladnih vrelcev vode. Izhlapevanje vode pušča raztopino, ki je prenasičena s kemijskimi sestavinami kalcita, tako da se odlaga kalcijev karbonat. V okolici slapov najdemo lehnjak, lahek porozen luknjičav travertin.

V pokrajinah, ki jih pretežno sestavlja apnenec, nastajajo kraški pojavi: vrtače, uvale, presihajoča jezera, požiralniki, kraške jame in drugi. Poimenovani so po slovenski pokrajini Kras, v 19. stoletju pa se je pomen iz geografskega razširil na splošni geološki pojem.

Biser

Biser je trd, okrogel predmet, ki nastane v lupini školjk (predvsem ostrig) in se uporablja za nakit.

Biseri nastanejo v notranjosti školjke. Kot reakcija na moteč predmet v notranjosti lupine izloča školjka kalcijev karbonat (CaCO3) v mineralni obliki kot aragonit ali kalcit (kristalne oblike kalcijevega karbonata). Mineral veže protein conchion. Kombinacija kalcita in conchiona je biserna matica.

Izreden lesk biserov nastane zaradi odboja in loma svetlobe na mejnih ploskvah med karbonatom in proteinom. Lesk je tem lepši čim tanjše so plasti karbonata. Prelivanje barv nastane zaradi odboja bele svetlobe na posameznih plasteh, ko se del svetlobe izgubi, del pa okrepi. Pojav je znan kot interferenca. Biseri so navadno beli, lahko s kremastim ali vijoličnim odtenkom. Biseri pa so lahko tudi rumeni, zeleni, modri, sivi ali črni. Črni biseri so zaradi redkosti posebno cenjeni.

Večina biserov, ki se danes uporabljajo za nakit, je vzgojena. V ostrigo dajo tujek in dve leti kasneje lahko poberejo školjke. To vrsto akvakulture je razvil Japonec Kokichi Mikimoto in jo že leta 1896 patentiral.

Vrednost bisera je odvisna od leska, barve, velikosti, brezhibnosti in simetrije. Pri tem je najvažnejši lesk. Veliki, popolnoma brezhibni biseri so redki in se uporabljajo za izdelavo prstanov.

Bisere, ki imajo obliko solze, uporabljajo za obeske.

Bisere z napakami uporabljajo predvsem za ogrlice.

Ceruzit

Ceruzit ali bela svinčeva ruda je kristalni svinčev karbonat (PbCO3), ki je pomembna svinčeva ruda.

Kalcijev karbonat

Kalcijev karbonat je kemična spojina s formulo CaCO3.

Na Zemlji je zelo pogosta snov in ga v obliki apnenca najdemo na vseh koncih sveta. Je glavni gradnik lupin morskih školjk in polžev, iz katerih so apnenčaste gore tudi nastalale.

Kalij

Kálij (latinsko kalium) je kemični element v periodnem sistemu elementov z znakom K in atomskim številom 19. Je kemični element 1. skupine periodnega sistema, njegova relativna masa pa je 39,1.

Temperatura tališča je 63,65 °C, temperatura vrelišča 774 °C. Število protonov/elektronov je 19, število nevtronov 20.

Kalij je sedmi najpogostejši element v zemeljski skorji, saj ga je v zemeljski skorji 2,4 utežnih odstotkov. V naravi je vezan v kalijevem glinencu in v soleh. Kalij je razširjen v več spojinah. Ekonomsko pa sta pomembnejša minerala silvin ter karnalit. Vsebuje ga morska voda in organizmi. Najde se ga v različnih snoveh. Nahaja se tudi v rastlinah, ki ga črpajo iz zemlje, zato ga je treba dodajati v obliki gnojil.

Je srebrno bela kovina, je mehak in se ga lahko reže z nožem. Na zraku zelo hitro oksidira in zagori z vijoličnim plamenom. Za gašenje je potrebno uporabljati suh pesek ali grafit.

Hrani se v petroleju. Če se ga hrani predolgo, nastanejo na površini peroksidi, ki pri delu s kovino eksplodirajo. Kalij se uporablja kot kalijevo gnojilo. Saj je nujno potreben za rast in razvoj rastlin ter živali. Kalijev karbonat uporabljajo za proizvodnjo kalijevih stekel, mil, fotografskih razvijalcev.

V morski vodi je povprečna koncentracija 399,1 mg K+/kg = 408,4 mg K+/l.

Kalij je pomembna sestavina hrane.- gl. kalij (prehrana).

Kalijev karbonat

Kalijev karbonat ali pepelika je bela sol s kemijsko formulo K2CO3. Topen je v vodi in netopen v metanolu. Vodna raztopina je zelo alkalna. Nastaja na primer v reakciji kalijevega hidroksida (KOH) z ogljikovim dioksidom (CO2). Je zelo higroskopen, zato je v trdnem stanju pogosto moker. Uporablja se predvsem za proizvodnjo mila in stekla.

Kreda (mineral)

Kreda je mehka, bela, porozna, sedimentna karbonatna kamnina, oblika apnenca, sestavljena iz minerala kalcit. Kalcit je ionska sol, imenovana kalcijev karbonat ali CaCO3. Nastaja v globokih morskih razmerah iz postopnega kopičenja drobcenih kalcitnih lupin (kokolitov) mikroorganizmov, imenovanih coccolithophores. Klemen (vrsta roženca, edinstvenega za kredo) je zelo pogosto kot trakovi vzporedno z žilo ali kot gomolj vgrajen v kredo. Verjetno izhaja iz gobastih iglic ali drugih silikatnih organizmov, kot jih je voda potisnila navzgor med stiskanjem. Kremen se pogosto odlaga okoli večjih fosilov, kot so morski ježki, ki lahko okamnijo (tj. nadomeščajo molekule z molekulo kremena).

Kreda v sedimentih zahodne Evrope je nenavadna med sedimentnimi apnenci v debelih slojih. Večina krednih klifov ima zelo malo vidne lezike v primerjavi z večino debelih slojev apnenca, kot so karbonski apnenci ali jurski oolitski apnenci. To verjetno pomeni zelo stabilne razmere več kot deset milijonov let.

Kreda ima večjo odpornost za preperevanje kot glina, s katero je običajno povezana tako, da sestavlja visoke strme pečine in kredni grebeni srečajo morje. Kredni griči, ki jih v Angliji imenujejo downland (ali downs, kar v prevodu pomeni gričevnat, ker downs izhaja iz staroangleškega dūn = hrib), običajno nastanejo tam, kjer pasovi krede dosežejo površino pod kotom, tako da sestavljajo škarpo. Ker je kreda dobro sprijeta, lahko vsebuje velike količine podzemne vode, ki zagotavlja naravni rezervoar, ki v suhih sezonah počasi sprošča vodo.

Lantan

Lantan (latinsko lanthanum) je kemijski element s simbolom La in vrstnim številom 57. Lantan je srebrno bela kovina, ki spada v 3. skupino periodnega sistema elementov in v skupino lantanoidov. V naravi se nahaja v nekaterih redkozemeljskih mineralih, običajno v kombinaciji s cerijem in drugimi redkozemeljskimi elementi. Lantan je kovna, raztezna in mehka kovina, ki na zraku hitro oksidira. Proizvaja se iz mineralov monazita in bastnezita z zapleteno večstopenjsko ekstrakcijo. Lantanove spojine se uporabljajo kot katalizatorji, aditivi za steklo, ogljene elektrode za obločne luči, kresilne kamenčke za vžigalnike, elektronske katode, scintilatorje itd. Lantanov karbonat (La2(CO3)3) je zdravilo proti hiperfosfatemiji.

Lantanov karbonat

Lantanov karbonat (La2(CO3)3) je sol, ki ga tvorijo lantanovi (III) kationi in karbonatni anioni.

V medicini se uporablja kot zaviralec črevesne absorpcije fosfatov pri bolnikih s končno odpovedjo ledvic in hiperfosfatemijo, ker lantanov ion v črevesu tvori komplekse s fosfati.

Lehnjak

Lehnjak je biokemična sedimentna kamnina, ki nastane, ko voda, ki vsebuje kalcijev karbonat teče čez organske ostanke (liste, veje, tudi skelete živali) in se na njih izloča ter jih na ta način obda (inkrustira). Je močno porozna, lahka in luknjičava kamnina.

Lehnjak je navadno svetlo rumenorjave barve in ima lepo ohranjeno strukturo okamnelih organskih delcev, ki jo primesi železovih spojin obarvajo rjavkasto.

Lehnjak je lahko krušljiv in enostaven za obdelovanje. V sodobnem času je postal cenjena surovina v industriji naravnega kamna. Iz blokov in manjših kosov žagajo plošče za oblogo zunanjih sten in druge fasadne elemente (nenosilni oboki, stebrički, police), iz njega pa izdelujejo tudi okrasne predmete. Je ena redkih kamnin, ki plavajo na vodi.

Limonit

Limonit je zmes železovega(III) oksida Fe2O3 in hidroksida Fe(OH)3. Njegovo kemijsko formulo se običajno piše kot FeO(OH)·nH2O, čeprav ni povsem točna, saj je razmerje med oksidom in hidroksidom v limonitu zelo različno. Limonit je skupaj s hematitom in magnetitom pomembna železova ruda.

Ime je dobil po grški besedi λειμών [leimón], ki pomeni »travnik« in namiguje na njegovo pojavljanje na travnikih in v močvirjih.

Limonit ni pravi mineral in je zmes podobnih hidratiziranih železovih oksidnih mineralov, večinoma getita z lepidokrokitom, jarosita in drugih. Nastaja večinoma v oksidiranem železu in drugih železovih rudnih depozitih kot sedimentni sloj. Limonit se pojavlja tudi kot vezna snov v peščenjakih, ki so bogati z železom.

Limonit nikoli ne kristalizira v makroskopske kristale, lahko pa ima vlaknato ali mikrokristalinično strukturo. Običajno se nahaja v strjeni obliki ali v gostih zemljasti masah, včasih tudi v mamilarnih, grozdičastih, ledvičastih ali stalaktitskih habitih. Njegova barva se spreminja od različnih tonov rjave do rumene. Barva črte je vedno rjava, po čemer se razlikuje od hematita, ki ima rdečo, in magnetita, ki ima črno barvo črte.

Limonit je znan po tem, da vori psevdomorfe drugih mineralov, na primer pirita. To pomeni, da se kristal pirita s preperevanjem pretvori v limonit, vendar ohrani svojo prvotno obliko. Limonit lahko nastane tudi iz drugih železovih oksidov, na primer hematita in magnetita. Železov karbonat siderit in z železom bogati silikati so podobni nekaterim granatom.

Trdota limonita je zelo različna, na splošno pa je v mejah od 4 do 5,5. Njegova specifična teža se spreminja od 2,9 do 4,3.

Litij

Lítij je kemični element, ki ima simbol Li in atomsko število 3. V periodnem sistemu se nahaja v prvi skupini, med alkalijskimi kovinami. Litij je v svoji čisti obliki mehka, srebrno bela kovina, ki na zraku in v vodi zelo hitro potemni in oksidira. Je najlažji trden element in se predvsem uporablja za izdelavo zlitin za prenos toplote, v baterijah, v nekaterih zdravilih pa nastopa kot sestavina za stabiliziranje počutja.Litij je najlažja kovina in ima pol manjšo gostoto kot voda. Kot vse alkalne kovine tudi litij zlahka reagira v vodi in v naravi zaradi te svoje aktivnosti ne nastopa prost, vseeno pa je še vedno manj reaktiven od kemijsko podobnega natrija.

Magnezijev karbonat

Magnezijev karbonat (kemijska formula MgCO3), bela trdnina, v naravi kot mineral magnezit. Uporabljajo ga kot antacid in kot sušilno sredstvo v solnicah, Kot deževnica, ki vsebuje ogljikov dioksid, teče po magnezitu, se karbonat raztaplja v magnezijev hidrogenkarbonat (karbonatna trdota vode, trda voda):

H2O + CO2 + MgCO3 = Mg(HCO3)2

Magnezit

Magnezit je mineral s kemijsko formulo MgCO3 (magnezijev karbonat).

Mešani kristali magnezita in železovega(II) karbonata (ankerit) imajo slojasto strukturo, v kateri se sloji karbonatnih skupin izmenjujejo s sloji magnezija in železovega(II) karbonata. V mineralu so lahko prisotne tudi majhne količine mangana, kobalta in niklja.

Natrijev hidrogenkarbonat

Natrijev hidrogenkarbonat, tudi ali natrijev bikarbonat, soda bikarbona ali bikarbona, je sol, tvorjena iz natrija in hidrogenkarbonata. Ker nastane v reakciji nevtralizacije iz natrijevega hidroksida, ki je močna baza, in šibke ogljikove kisline, izkazuje bazičen pH (okoli 9) in zato reagira s kislinami (reakcija kislin s karbonati) zelo burno, pri tem pa nastanejo sol (natrij + nekovina), ogljikov dioksid (CO2) in voda (H2O). Reakcija kislin z natrijevim hidrogenkarbonatom lahko poteče v vodni raztopini in pa v trdnem agregatnem stanju.

Sol je ena redkih hidrogenkarbonatov, ki so topni v vodi, sicer pa je njena topnost precej majhna.

Pri segrevanju razpade na natrijev karbonat (Na2CO3), vodo (H2O) in ogljikov(IV) oksid (CO).

2NaHCO3 → Na2CO3 + CO2 + H2OSproščeni plin je "kriv" za vzhajanje testa in rahlost peciv.

Je glavna sestavina pecilnega praška.

Natrijev karbonat

Natrijev karbonat, bolj znan kot soda, pralna soda in kristalna soda, je natrijeva sol ogljikove kisline s kemijsko formulo Na2CO3.

Kristalni natrijev karbonat lahko veže eno, sedem ali deset molekul kristalne vode. Pri temperaturah nad 107 °C je obstojen kot brezvodna spojina. Brezvodni natrijev karbonat je bel higroskopen prah brez vonja. Ima alkalen okus in tvori zelo bazične vodne raztopine. V gospodinjstvih se uporablja za pranje in mehčanje vode. Kot živilo ima oznako E 500.

Naravni vir natrijevega karbonata so depoziti v natronskih jezerih v vzhodni Afriki, Turčiji in Severni Ameriki in pepel z natrijem bogatih rastlin. Industrijsko se proizvaja iz kuhinjske soli (NaCl) in apnenca (CaCO3) po Solvayevem postopku.

Seznam mineralov v Sloveniji

Seznam mineralov v Sloveniji zajema v glavnem vse minerale, ki se nahajajo oziroma so se nahajali v večjih količinah v Sloveniji. Razdeljeni so po sistematiki H. Strunza, ki temelji predvsem na kemični sestavi mineralov, ter v vsakem podpoglavju po abecednem redu.

Odkritja in poimenovanja novih mineralov priznava oz. določa Mednarodna mineraloška zveza (ang. International Mineralogical Association, IMA). Baza podatkov Mineralogy Database je 31. decembra 2009 vsebovala opise 4.714 mineralov, pri čemer največji delež pripada silikatom in fosfatom. Popolnega seznama mineralov sicer ni mogoče sestaviti, saj vsako leto odkrijejo nove minerale. V Sloveniji status mineralov določa Zakon o ohranjanju narave (ZON).Da je neka naravna trdna spojina priznana za mineral, mora nastati preko geoloških procesov ter mora imeti značilno kemično sestavo z značilno kristalno zgradbo, tj. geometrijsko prostorsko razporeditvijo atomov v notranji strukturi minerala, in določene fizikalne lastnosti. Tako se nekatere kamnine ne prišteva med minerale, saj je skupek oz. agregat mineralov in/ali mineraloidov in torej nima značilne kemične sestave. Po sestavi se minerali raztezajo od čistih elementov in preprostih soli do zelo kompleksnih silikatov. V Sloveniji je najpogostejši mineral kalcit, saj je znanih več kot tisoč oblik.

Pojasnila k seznamuV seznamu so našteti samo minerali, ki so ali so bili prisotni v Sloveniji. Sicer je ali je bilo v Sloveniji prisotnih več mineralov, kot jih je omenjenih v seznamu (kot sta npr. langit in rosasit), vendar so zaradi majhnih količin in manjše gospodarske vrednosti (npr. rudarjenje) njihova najdišča oz. nahajališča, s tem pa tudi sami minerali, postali skozi zgodovino bolj ali manj neznani širši javnosti. Nekateri minerali se pogosto pojavljajo skupaj z drugimi minerali (npr. torbernit skupaj z uraninitom in uranofanom). Celoten seznam mineralov se nahaja v ustreznem seznamu in je urejen po abecednem redu.

Nekatera navedena nahajališča v Sloveniji so iz starejših virov, zato obstaja možnost, da na nekaterih mestih minerali makroskopske razsežnosti niso več prisotni. Domača imena mineralov se lahko razlikujejo od pokrajine do pokrajine v Sloveniji. Slika lahko prikazuje samo eno različico minerala; kjer ima različica minerala lastno ime, je to ustrezno navedeno v oklepaju.

Siderit

Siderit je mineral železov(II) karbonat FeCO3. Siderit je pomembna železova ruda, ker vsebuje 48 % železa in ne vsebuje žvepla in fosforja. Železo je lahko delno zamenjano z magnezijem ali manganom.

Vsebuje lahko do 11 odstotkov MnCO3, 12% MgCO3 in CaCO3 2-odstotnega.

Njegovo ime je nastalo iz grške besede σίδηρος [sideros], ki pomeni železo.

Anorganske spojine ogljika
Običajna oksida
Neobičajni oksidi
Spojine na osnovi oksidov
Ionske spojine

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.