János Hunyadi

János Hunyadi
Portret
János Hunyadi
Rojstvo1407[1]
Hunedoara
Smrt11. avgust 1456[1]
Zemun
DržavljanstvoFlag of Vladislaus I of Hungary.svg Kingdom of Hungary in the Middle Ages
Podpis
Signature of János Hunyadi

János Hunyadi (v slovenščini tudi Ivan Hunyadi, madžarsko Hunyadi János, nemško Johann Hunyadi, romunsko Iancu ali Ioan (Corvinus) de Hunedoara, srbsko Јанко Сибињанин/Janko Sibinjanin, srednjeveško latinsko Ioannes Corvinus), * okoli 1387, grad Hunyad/Hunedoara, † 11. avgust 1456, Zemun / Zimonyi).

János Hunyadi je bil transilvanski plemič, izvrsten vojskovodja, eden od najpomembnejših osebnosti 15. stoletja. Bil je oče Matije Korvina in Ladislava Hunyadija znanega bojevnika proti Turkom in morilca zadnjega Celjskega grofa Ulrika II.

Leta 1437 je vodil vojaško odpravo proti husitom na Češkem, za kar je bil nagrajen z imenovanjem za bana Severina. Od leta 1441 je bil transilvanski vojvoda, temišvarski župan in beograjski poveljnik (kapitan). Med letoma 1446 in 1452 je bil ogrski palatin.

Poreklo

Rodbina Hunyadijev izhaja iz Vlaške (danes Romunija). János je bil sin pomadžarjenega Kumana z imenom Voicu (Vojk) in Elizabete Morzsinay. Vojk je od kralja Sigismunda kot nagrado za dolgoročno vojaško službo na dvoru dobil grad Hunyad (Vajda-Hunyad/Hunedoara) v Transilvaniji. Od tu izhaja priimek Hunyadi.

Prilastek Corvinus (črna vrana v družinskem grbu) je prvič uporabil življenjepisec njegovega sina Matije, vendar je včasih uporabljen tudi v povezavi z Jánosem.

Vzpon

Mladi vitez János se je tako kot Herman II. Celjski vključil v skupino »tujcev« zaupnikov ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega in z njim potoval po Italiji in drugih deželah, kjer je osvojil najnovejša vojaška znanja. Kasneje je na čelu manjše armade vodil boje proti turškim vpadom na Balkanu (leta 1437 je Turke odgnal izpred Smedereva v Srbiji). Za uspehe v bitkah je poleg obširnih posesti dobil tudi naslov sremskega bana, ozemlja med Dravo, Savo in Donavo, ki je bilo stalno ogroženo s strani Turkov.

Boji s Turki

Po nagli smrti kralja Albrehta II. je bil prepričan, da Ogrska v tistem času potrebuje kralja-bojevníka, in se je zato v bojih za ogrsko krono postavil na stran protihabsburškega krila ogrskega plemstva, na stran vojske, ki je v boju porazila prohabsburški del magnatov. Za nagrado je od kralja Vladislava I. dobil naslov transilvanskega vojvode, temišvarskega upravitelja in glavnega kapitana Beograda (Nándorfehérvár). Tako je postal eden od najbogatejših in najmočnejših velmož Ogrske. Svojo moč in bogastvo je uporabil v glavnem za organiziranje in urjenje armade, katere jedro so tvorili najemni vojaki. S to armado je šel v boj proti Turkom skupaj z vojskami sosednjih držav.

Tucrcoczy Janos Campania Iancu de hunedoara
Upodobitev Jánosa Hunyadija v boju s Turki, risba iz Kronike Johannesa de Thurocza (Johannes de Thurocz Chronicle)

V letu 1441 je z zmago pri Smederevu in leta 1442 pri Sibiu (Hermannstadt) uničil veliko turško armado in vrnil Ogrski vazalne države Vlaško in Moldavijo. Nato je pri Džerdapu porazil še tretjo turško armado. Opogumljen z zmagami se je skupaj s kraljem Vladislavom odpravil na novi pohod, znan kot »dolgi pohod«. Hunyadi je na čelu predhodnice armade zavzel mesto Niš, porazil tri turške paše in zasedel Sofijo, po združitvi z glavnino armade pa porazil sultana Murata II. pri Snaimu. Nestrpnost kralja in ostra zima so ga prisilili, da se je februarja 1444 vrnil domov. Tega leta je bila na prigovarjanje papeža oziroma njegovega odposlanca Julijana Cesarinija zorganiziran veliki križarski pohod proti Turkom. Eden od poveljnikov pohoda je bil János Hunyadi. Križarska vojska je bila v bitki pri Varni poražena. Na bojnem polju je padel tudi kralj Vladislav. Na Ogrskem je prišlo do fevdalne anarhije.

Po Vladislavovi smrti

Po mnogih sporih je za kralja priznan Ladislav Posmrtni (Ladislav V.) in ogrski državni zbor je leta 1446 imenoval Jánosa Hunyadija za regenta do časa polnoletnosti kralja. János Hunyadi se je po svojem imenovanju ostro postavil proti velmožem in je ob pomoči nižjega plemstva ter mest poskušal okrepiti centralno oblast in zgraditi armado, s katero bi se lahko ubranili Turkov. Leta 1448 je v bitki s turško vojsko oživel poraz, ki je zatresel njegovo pozicijo tudi doma in se v leta 1452 moral odpovedati regentstvu. Kralj ga je imenoval za glavnega kapitana z nalogo braniti Ogrsko. Turški sultan Mehmed II. Osvajalec je hotel zavzeti Beograd, ki ga je smatral za ključ do Ogrske. Leta 1456 je János Hunyadi na hitro organiziral križarsko vojsko in napadel Turke pri Beogradu ter jih pregnal. Vendar se svojega uspeha ni dolgo veselil. Umrl je 11. avgusta 1456 v Zemunu za kugo, ki se je razširila v vojaškem taboru.

Zunanje povezave

  1. 1,0 1,1 SNAC — 2010.
11. avgust

11. avgust je 223. dan leta (224. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 142 dni.

1387

1387 (MCCCLXXXVII) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na torek.

1456

1456 (MCDLVI) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na četrtek.

Beograjska trdnjava

Beograjska trdnjava (srbsko Београдска тврђава, Beogradska tvrđava) je trdnjava, ki stoji ob sotočju Donave in Save v središču srbskega glavnega mesta Beograda. Je ena od glavnih mestnih znamenitosti in pomemben zgodovinski simbol Beograda. Celoten kompleks citadele in okoliškega območja, zdaj urejenega v park, je znan tudi kot Kalemegdan (srbsko Калемегдан, iz turške skovanke besed kale - trdnjava in megdan - bojno polje). Ima strateški položaj na naravnem platoju na koncu grebena, ki se spušča proti sotočju, tako da je zdaj znana tudi kot razgledna točka.

Funkcionalno je kompleks razdeljen na dva dela:

zgornja trdnjava: del na vrhu platoja, spremenjen v park s promenadami in več spomeniki

spodnja trdnjava: obzidja na pobočjih grebena do bregov Save in DonavePark pokriva površino 60 hektarjev in ima dva dela, Veliki ter Mali Kalemegdan. Osrednji del Velikega Kalemegdana je Savska promenada, ki je povezana s spodnjo trdnjavo prek Velikega stopnišča. Malo stopnišče na drugi strani povezuje promenado s Pariško ulico, ki ločuje park od mesta. Del Malega Kalemegdana je tudi Beograjski živalski vrt, odprt leta 1936. Na območju trdnjave stoji tudi več spomenikov in drugih spominskih objektov, med njimi grobnica narodnih herojev in znameniti Meštrovićev kip Zmagovalec, slednji je tudi sam po sebi beograjski simbol.

Grad v Hunedoari

Grad v Hunedoari, znan tudi kot Hunyadijev ali Korvinov grad (romunsko Castelul Huniazilor ali Castelul Corvinilor, madžarsko Vajdahunyadi vár), je gotsko-renesančni grad v Hunedoari v Romuniji. Je eden največjih gradov v Evropi in na seznamu sedmih čudes Romunije.

Hunyadi

Hunyadi so bili v 15. stoletju ena od najmočnejših plemiških družin v Ogrskem kraljestvu. Njen član Matija Korvin je bil od leta 1458 do 1490 kralj Ogrske, od leta 1469 do 1490 kralj Češke, ki je vladal na Moravskem, Spodnji in Gornji Lužici in Šleziji, in od leta 1487 do 1490 vojvoda Avstrije. Njegov nezakonski sin Ivan Korvin je od leta 1485 do 1501 vladal v vojvodini Opava in od leta 1485 do 1490 v petih šlezijskih vojvodinah (Bytom, Głubczyce, Loslau, Racibórz in Tost). Na družinskem grbu je bil upodobljen vran z zlatim prstanom v kljunu.

Ustanovitelj rodbine je bil Vojk Hunyadi, ki je od ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega leta 1409 dobil v posest grad Hunyadi v sedanji Hunedoari v Romuniji, po katerem je dobil priimek. Njegova narodnost je še vedno predmet razprav. Nekateri sodobni zgodovinarji trdijo, da je bil Vlah ali Romun, knez ali bojar iz Vlaške ali Transilvanije. Drugi ga opisujejo kot kumanskega ali slovanskega plemiča. Sodobne raziskave kažejo, da se je Vojk preselil iz Vlaške v Transilvanijo. Njegovega najstarejšega sina Ivana (Jánosa) Hunyadija so njegovi sodobniki pogosto imenovali Vlah.

János Hunyadi, ki je bil talentiran vojaški poveljnik, je prvi v družini dobil status pravi baron kraljestva. Leta 1439 je bil imenovan za bana Severinske banovine in leta 1441 za vojvodo Transilvanije. Leta 1452 so mu podelili tudi naslov večnega (dednega) grofa Beszterce (zdaj Bistrița, Romunija), ki je bil prvi dedni naslov v Ogrskem kraljestvu. Ob smrti je posedoval veliko posesti po celem Ogrskem kraljestvu. Njeva slava in vojna sreča sta bila vzrok, da so njegovega sina Matijo Korvina leta 1458 izvolili za ogrskega kralja.

Matija Korvin je vladal na Moravskem, v Avstriji in Šleziji in sosednjih pokrajinah. Poskušal je ustanoviti dinastijo in za prestolonaslednika imenoval svojega nezakonskega sina Ivana Korvina. Njegov načrt je spodletel. Ivan je po očetovi smrti leta 1490 obdržal samo vojvodino Opava in nekaj družinskih posesti na Ogrskem. Ivanov sin Krištof Korvin je bil zadnji moški član družine. Pri šestih letih je umrl. V otroštvu je umrla tudi njegova edina sestra Elizabeta in družina je izumrla.

Ladislav Posmrtni

Ladislav (imenovan Posmrtni), avstrijski vojvoda, češki in ogrski kralj, * 22. februar 1440, Komárno; † 23. november 1457, Praga.

Ladislav, ki se je rodil po smrti svojega očeta, je bil nesporni formalni naslednik v deželah, ki jim je oče vladal: v obdonavski Avstriji, Ogrski in Češki. Zato je bil kot otrok in mladenič orodje v rokah svojega skrbnika in kasneje ljudi, ki so skušali njegova vladarska pooblastila izkoriščati za uveljavljanje svojih načrtov. V obdonavski Avstriji (Zgornja in Spodnja Avstrija) je v njegovem imenu vladal njegov skrbnik, starosta Habsburžanov in rimsko-nemški kralj Friderik III. Na Ogrskem si je, po kratkotrajnem štiriletnem vladanju poljskega kralja Vladislava III., priboril oblast ugledni sedmograški vojskovodja János Hunyadi in na češkem husitski voditelj, moravski plemič Jurij Podjebradski. Potem ko so avstrijski deželni stanovi skrbnika prisilili, da jim je izročil dvanajstletnega fanta kot polnoletnega, je bil Ladislav v Avstriji večinoma pod vplivom svojega strica v drugem kolenu, Ulrika II. Celjskega, medtem ko je moral na Ogrskem in Češkem priznati in potrditi za svoja namestnika prejšnja upravitelja. Do preobrata je prišlo po juliju 1456, ko so v petnajstih mesecih umrli kar štirje protagonisti. Avgusta 1456 je za kugo umrl János Hunyadi, tri mesece kasneje so v Beogradu ubili Ulrika II. Celjskega, marca 1457 je bil v Budimu obglavljen Lászlo Hunyadi, potem pa je novembra istega leta umrl še Ladislav. Na Češkem in Ogrskem je nastopilo kratko obdobje domačih, narodnih kraljev, v Avstriji pa je po desetletjih razprtij Friderik III. pod svojo oblastjo združil skoraj vse habsburške dedne posesti.

Matija Korvin

Matija Hunyadi, poznan kot Matija Korvin (madžarsko Hunyadi Mátyás, romunsko Matei Corvin), ogrski (madžarski) kralj, češki kralj, avstrijski vojvoda, * 23. februar 1443, Kolozsvár, Sedmograška (današnji romunski Cluj-Napoca), † 26. april 1490, Dunaj.

Matija Hunyadi je bil humanistično izobražen vladar in nadarjen vojskovodja. Kralj je

postal pri štirinajstih letih. Takoj je prevzel vladanje v svoje roke ter se začel spopadati s Turki, ki so vse bolj ogrožali Ogrsko, in z domačimi nasprotniki. Pri tem se je opiral na nekdanje očetove prijatelje iz visokega plemstva in nove barone, ki jih je sam imenoval iz nižjega plemstva, predvsem pa na novo, profesionalno vojsko. Denar zanjo je zagotavljal s centralizacijo in profesionalizacijo upravljanja države, preusmeritvijo vseh davkov in carin v državno blagajno in z vedno novimi izrednimi dajatvami. Leta 1467 se je odzval na poziv papeža Pavla II. in se postavil na čelo križarskega boja proti »husitskemu« češkemu kralju Juriju Podjebradskemu. Po Jurijevi smrti (1471) je boj nadaljeval z njegovim naslednikom Vladislavom Jagelonskim, dokler se nista 1478 dogovorila za kompromis: oba sta obdržala naslov češkega kralja, ozemlje češke krone pa sta si razdelila.

Korvin je pogledoval tudi po rimsko-nemškem prestolu. Sklenil je mir s turškim sultanom Bajazidom II. (1482) in napovedal vojno cesarju Frideriku III. Pregnal ga je iz Spodnje Avstrije, zavzel Dunaj in prenesel tja svojo prestolnico; tu je tudi umrl. Ni imel zakonitega naslednika, zato so ogrski prestol zasedli Jagelonci. Centralna ureditev države je kmalu razpadla, dejanska oblast pa je ponovno prišla v roke velikih posestnikov.

Matija je bil humanistično izobražen in velik podpornik renesančne kulture in umetnosti. Nekaj sto knjig iz njegove bogate knjižnice Bibliotheca Corviniana se je ohranilo do današnjega časa. V folklori slovanskih narodov ga povezujejo z dobrim kraljem Matjažem.

Mehmed II. Osvajalec

Mehmed II. (osmansko turško محمد ثانى‎, Meḥmed-i sānī; sodobno turško II. Mehmet), bolj znan kot Mehmed Osvajalec (turško Fatih Sultan Mehmet), je bil sultan Osmanskega cesarstva, ki je vladal od avgusta 1444 do septembra 1446 in ponovno od februarja 1451 do maja 1481, * 30. marec 1432, † 3. maj 1481.

Med prvim vladanjem je v bitki pri Varni porazil ogrsko križarsko vojsko Jánosa Hunyadija, ki je vdrla na osmansko ozemlje in prelomila Szegedski mirovni sporazum. Po drugem prihodu na prestol leta 1451 je okrepil osmansko vojno mornarico in se začel pripravljati za napad na Konstantinopel. Pri 21 letih ga je osvojil, s čimer se je končalo Bizantinsko cesarstvo. Razglasil se je za cezarja Rimskega cesarstva (turško Qayser-i Rûm), vendar je njegov položaj priznala samo Vzhodna pravoslavna cerkev.

Po osvojitvi Konstantinopla je začel osvajati Anatolijo in jugovzhodno Evropo vse do Bosne na zahodu. Doma je izpeljal veliko političnih in socialnih reform, spodbujal znanost in umetnost ter proti koncu svoje vladavine z obsežnimi obnovami spremenil Istanbul v prestolnico cesarstva. V sodobni Turčiji in ponekod drugje v islamskem svetu ga imajo za heroja. Po njem se imenujejo istanbulska mestna četrt Fatih, Most sultana Mehmeda in mošeja Fatih.

Papež Nikolaj V.

Papež Nikolaj V. (rojen kot Tommaso Parentucelli), italijanski rimskokatoliški duhovnik, kardinal in papež, * 15. november 1397, Sarzana, † 24. marec 1455, Rim.

Papež je bil med letoma 1447 in 1455.

Romunija

Romunija je suverena država v jugovzhodni Evropi. Meji na Črno morje, Bolgarijo, Ukrajino, Madžarsko, Srbijo in Moldavijo. Meri 238.397 kvadratnih kilometrov in ima zmerno celinsko podnebje. Država s skoraj 20 milijoni prebivalcev je sedma najšibkejša država članica Evropske unije. Glavno in največje mesto, Bukarešta, je šesto največje mesto v EU z 1.883.425 prebivalci leta 2011. Reka Donava druga najdaljša reka v Evropi, izvira v Nemčiji in teče v jugovzhodni smeri 2857 km skozi deset držav, preden se v Romuniji izlije v delto Donave. Karpati, ki prečkajo Romunijo od severa do jugozahoda, tudi moldavijski del, so dolgi 2444 m. Sodobna Romunija je bila ustanovljena leta 1859 z združitvijo podonavskih moldavskih in vlaških kneževin. Nova država, od leta 1866 uradno imenovana Romunija, se je osamosvojila izpod Osmanskega cesarstva leta 1877. Ob koncu prve svetovne vojne so se Transilvanija (Sedmograška), Bukovina in Besarabija združile s suvereno kraljevino Romunijo. Med drugo svetovno vojno je bila Romunija zaveznica nacistične Nemčije proti Sovjetski zvezi in se je do leta 1944 borila na strani vehrmahta, nemških oboroženih sil. Tega leta se je pridružila zavezniškim silam in jo je zasedla Rdeča armada. Romunija je izgubila več ozemelj. Severno Transilvanijo je ponovno dobila po vojni. Po vojni je Romunija postala socialistična republika in članica Varšavskega pakta. Po revoluciji leta 1989 je Romunija začela prehod v demokracijo in kapitalistično tržno gospodarstvo.

Romunija je država v razvoju in ena najrevnejših v Evropski uniji, uvrščena je na 50. mesto po indeksu človekovega razvoja , čeprav od leta 2017 njeno gospodarstvo narašča s predvideno letno stopnjo 5 %. Hitra gospodarska rast romunskega gospodarstva v zgodnjih 2000-ih pretežno temelji na storitvah, je proizvajalka in neto izvoznica strojev in električne energije ter vključuje podjetja, kot sta Automobile Dacia in OMV Petrom. Od leta 2004 je članica Nata in je del Evropske unije od leta 2007. Večina prebivalstva so vzhodni pravoslavni kristjani, govorijo romunščino, ki je romanski jezik. Kulturna zgodovina Romunije se ponaša z vplivnimi umetniki, glasbeniki, izumitelji in športniki.

Seznam madžarskih vladarjev

Seznam madžarskih vladarjev, vključuje ogrske velike kneze (895–1000), kralje (1000–1918) in regenta Miklósa Horthyja (1920–1944).

Stjepan Tomaš

Stjepan Tomaš Ostojić Kotromanić je bil od novembra 1443 do svoje smrti leta 1461 kralj Bosne, * okoli 1411, † 10. julij 1461.

Njegovo vladavino je zaznamovala državljanske vojna s Stjepanom Vukčićem Kosačo, poroka z njegovo hčerko Katarino in spori z Đurđem Brankovićem in Turki. Bil je edini bosanski vladar, ki je preganjal pripadnike drugih verstev, natančneje bosanske kristjane, katerim je pred prihodom na prestol tudi sam pripadal.

Vlad II. Drakul

Vlad II. Drakul - Zmaj (romunsko Vlad Dracul) je bil vlaški vojvoda (ali knez), ki je vladal od leta 1436 do 1442 in ponovno od 1443 do 1447, * okrog 1390, † 1447.

Vlad je bil nezakonski sin Mircee I. Vlaškega. Mladost je preživel na dvoru ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega, ki ga je leta 1431 sprejel v Zmajev viteški red, od koder izvira njegov priimek Drakul (Zmaj).

Sigismund ga je priznal tudi za legitimnega vojvodo Vlaške in mu dovolil, da se naseli v bližnji Transilvaniji. Vlad svoje pravice do prestola ni mogel uveljaviti med vladavino svojega polbrata Aleksandra I. Aldee, ki je priznaval suverenost osmanskega sultana Murata II..

Po Aleksandrovi smrti leta 1436 je Vlad z ogrsko pomočjo prevzel oblast v Vlaški. Po Sigismundovi smrti leta 1437 je ogrski položaj oslabel. Ogrska je morala Muratu plačevati davek in sodelovati v njegovem napadu na Transilvanijo poleti 1438. Transilvanski vojvoda János Hunyadi je odšel v Vlaško in poskušal Vlada prepričati, naj se leta 1441 udeleži križarskega pohoda proti Osmanskemu cesarstvu. Ko je Hunyadi v Transilvaniji porazil osmansko vojsko, je sultan ukazal Vladu, da pride v Odrin, kjer ga je leta 1442 aretiral. Hunyadi je nato napadel Vlaško in za njenega vojvodo imenoval Vladovega bratranca Basaraba II..

Vlada so še pred koncem leta osvobodili, vendar je moral v Osmanskem cesarstvu za talca pustiti svoja sinova. Z osmansko pomočjo je leta 1443 ponovno prevzel oblast v Vlaški. Med Hunyadijevim »dolgim pohodom« proti Osmanskem cesarstvu od oktobra 1443 do januarja 1444 je bil Vlad nevtralen, za križarski pohod na Varno (1443-1444) pa je prispeval 4.000 konjenkov. S pomočjo burgundskega ladjevja je leta osvojil pomembno osmansko trdnjavo Giorgiu na Donavi. Leta 1446 ali 1447 je z Osmanskim cesarstvom sklenil mir in s tem poslabšal odnose s Hunyadijem. Hunyadi je napadel Vlaško in konec novembra prisilil Vlada na beg iz Târgovișta v bližnjo vas Bălteni, kjer so ga ubili.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.