Istra

Ístra (italijansko Istria) je polotok v jugozahodni Sloveniji in severozahodni Hrvaški, na severovzhodni obali Jadranskega morja. Majhen del Istre sega tudi v Italijo. Prebivalci so Istrijani.

Pomembnejša istrska mesta so Koper (italijansko Capodistria), Pulj (hr. Pula, it. Pola), Poreč (Parenzo), Rovinj (Rovigno), Pazin (Pisino), Labin (Albona), Buzet (Pinguente), Opatija (Abbazia), Umag (Umago), Piran (Pirano), Izola (Isola), Novigrad (Cittanova), Vodnjan (Dignano), Milje (Muggia) in Dolina. Od teh so Koper, Piran in Izola v Sloveniji, Milje in Dolina sta v Italiji, ostali kraji so na Hrvaškem.

Istria Croatian Adriatic
Istrski polotok z nekaterimi naselji
Pula-amfiteatar
Puljska arena je svojevrsten zgodovinski simbol Pule in Istre

Značilnosti in laična delitev

Zahodna obala Istre je bolj razgibana in naseljena, vzhodna pa bolj strma in manj naseljena. Običajno se Istro deli na tri dele:

Etimologija

Ime Istra izhaja iz poimenovanja ilirskega plemena Histri, po drugi teoriji pa po reki Histar (Donava) za katero se je v antiki domnevalo, da se v Istri zliva v Jadransko morje. To je povezano z legendo o Argonavtih, ki naj bi tod pluli okoli 1250 pr. n. št. [1]

Wappen Markgrafschaft Istrien
grb dežele Istre iz začetka 20. stoletja

Istrski grb

V heraldičnem grbu Istre je koza, morda v povezavi z antičnim Koprom, na nekdanjem otoku, kjer se je razvilo mesto, so se namreč pasle koze. Iz tega izvira tudi srednjeveško latinsko poimenovanje Kopra, Capris, kar pomeni kozji otok. Vsekakor so bile koze stalne spremljevalke istrijanov, simbol te pokrajine pa je koza postala zaradi svoje vzdržljivosti, skromnosti in ponižnosti.

Zgodovina

Istra je naseljena že od paleolitika. V predrimskem obdobju se je v Istri razvila mreža približno 500 naselij znanih pod imenom kaštelirji. Rimljani so Histre opisovali kot kruto pleme piratov, ki so bili zaščiteni s težko navigacijo okoli njihovih skalnih obal. Rimljani so potrebovali dva vojna pohoda, da so jih leta 178/177 pr. n. št. končno uspeli ukrotiti. Tedaj so uničili njihovo glavno mesto Nezakcij, istrski kralj Epulon pa se je sam pokončal.

Rimljani so vladali v Istri do njihovega propada leta 476. Znani so po tem, da so Istro zelo razvili. V Pulju in Poreču so zgradili kolonije, na otočju Brioni in drugod ob zahodni obali so zgradili vile in posestva. Istro je s cesarstvom povezovala itinerarna cesta Via Flavia z izhodiščem v Akvileji. V Pulju so zgradili amfiteater - Areno, forum, Avgustov hram, slavolok Sergijevcev in druge objekte, ki jih še danes občudujemo.

Srednji vek

Po propadu Rimskega cesarstva so Istro zasedli Goti in Langobardi. Leta 788 Istra pripade Frankom. Mejna grofija Istra (ali Istrska marka) je nastala kot karolinška mejna marka, ki je obsegala območje Istrskega polotoka in okoliških območij, ki jih je osvojil Pipin Langobardski, sin Karla Velikega leta 789. Po letu 1364, se je tako imenovala Istrska pokrajina Habsburške monarhije, Avstrijskega cesarstva in Avstro-Ogrske.

Slovani so se v Istro začeli naseljevati v sedmem stoletju. Med najstarejšimi viri, ki omenjajo prisotnost Slovanov na današnjem ozemlju Primorske je listina rižanskega zbora (italijansko Il Placito del Risano). To je naziv zapisnika rižanskega zbora, ki se je odvijal najverjetneje leta 804, v kraju Rižana blizu Kopra.[2] Rižanski zbor je sklical gradeški patriarh Fortunat. Udeležili so se ga predstavniki istrskih mest in kaštelov, predsedovali pa so mu trije cesarjevi odposlanci. V njej je, med drugim, zapisana obveza vojvode Janeza, ki je predstavljal tedanjo frankovsko oblast nad deželo, da bo Slovane, ki so se nastanili v okolico mest, pregnal v tiste kraje, v katerih mestom ne bodo povzročali škode na poljih in v gozdovih.

AvI Provinz Innerösterreich
Pred Napoleonovimi osvojitvami (1796) je del srednje in severovzhodne Istre (tako imenovana Kranjska Istra) pripadal Kranjski vojvodini

Beneška republika je začela prevzemati oblast nad zahodno in južno obalo Istre v 13. stoletju, medtem ko je osrednja in vzhodna Istra ostajala v okviru vojvodine Kranjske. Meja se je v naslednjih stoletjih stabilizirala, tako da sta približno dve tretjini Istre pripadali Benetkam, ena pa Kranjski. Leta 1420 so Benetke oglejskim patriarhom odvzele še preostalo posest v Istri, in sicer Milje, Labin, Plomin, Oprtalj, Buzet, Roč, Hum, poslednji je leta 1421 po obleganju klonil še grad Petrapilosa pri Buzetu, kjer je bil sedež patriarhov v Istri. Odtlej so v beneškem senatu imenovali svoje podestate tako za Koper, Novigrad, Poreč in Pulj, kot tudi za trge/naselja: Bale, Buje, Buzet, Grožnjan, Izolo, Labin, Milje, Motovun, Oprtalj, Piran, Rovinj, Sveti Lovreč, Umag, ter fevde Dvigrad, Završje, Vižinado, Petrapilosa, Momjan, Račice. Na beneški strani meje so bili še Kanfanar, Svetvinčenat in Barban, Raša ter Plomin.

V notranjosti Istre je avstrijska Istra v okvirju Kranjske vključevala Pazinsko grofijo, Beram, Tinjan, Sv. Petar, Žminj in Boljun, vzhodno od Učke pa Brseč, Moščenice, Lovran, Volosko in Kastav.

Novi vek

Sredi 15. in 16. stoletja je prebivalstvo Istre močno zdesetkala kuga. Benečani so upad prebivalstva začeli nadomeščati z naseljevanjem slovanskih prebivalcev iz svojih ozemelj na južni obali Jadrana, predvsem iz Dalmacije in Črne Gore. Poleg tega je v času turških vpadov in po hrvaško-ogrskem porazu leta 1493 v Krbavski bitki Istro preplavil val čakavskih beguncev iz Like, zahodne Bosne in ostale Primorske Hrvaške. Vse to je prispevalo k izredni demografski pestrosti Istre, ki se je ohranila do današnjih dni.

Francoska nadoblast

Med letoma 1805 in 1813 je bila Istra pod Napoleonovo oblastjo in je bila najprej del Italijanskega kraljestva, od leta 1809 pa je bila vključena v Ilirske province.

Austrian Littoral 1897
zemljevid avstrijske Istre iz leta 1897

Habsburžani v Istri

Po dokončnem porazu Napoleona (1815) so celotnemu polotoku zavladali Habsburžani, ki so ustanovili Ilirsko kraljestvo ter ohranili svojo oblast do konca I. svetovne vojne. V tem obdobju je Istra doživela ponoven razcvet, zlasti Pulj, ki je bil glavno pomorsko oporišče avstro-ogrske vojne mornarice.

Obdobje po I. svetovni vojni

Po I. svetovni vojni je Istra pripadla kraljevini Italiji.

Jugoslovansko obdobje

Po II. svetovni vojni in razdelitvi svobodnega tržaškega ozemlja je Istra razen Trsta in tržaške pokrajine pripadla Jugoslaviji.

Upravno je bila razdeljena med socialistično republiko Slovenijo (manjši, severni del) in socialistično republiko Hrvaško (večji del).

Istra kot del Slovenije in Hrvaške

Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991, so se glede poteka meje v Istri pričeli obojestranski mejni spori in incidenti med državama, potek spornega dela slovensko-hrvaške meje na kopnem in na morju naj bi bil v celoti določen s podpisom arbitražnega sporazuma, od katerega je Hrvaška enostransko odstopila, bolj verjetno pa bo o tem odločeno z razsodbo za to pristojnega sodišča evropske unije.

Prebivalstvo in jeziki

Ethnographic map of the Austrian Empire 1855 Czoernig - Istra
Etnografska karta prikazuje Istro in Kvarner leta 1855
Trilingual traffic sign on A1 near Koper
Cestni znak na avtocesti pri Kopru

Istra je tradicionalno etnično mešana in jo sestavljajo Hrvati, Slovenci, Italijani in drugi. Narodnostno sestavo Istre so močno zaznamovale politične spremembe. Benečani so v Istro načrtno naseljevali ljudi s svojih posesti v Dalmaciji, iz zaledja, ter begunce pred Turki. Ta naselitveni tok je slovensko-hrvaško (čakavsko) jezikovno mejo premaknil severno od reke Mirne. Sočasno so se v obalna mesta naseljevali trgovci in obrtniki iz beneških ozemelj na območju današnje Italije. Večinsko prebivalstvo v mestih so bili Italijani, ki so se na podeželju mešali s Slovenci ali Hrvati, četudi so na Savudrijskem polotoku živeli tudi Slovenci. Reka Dragonja je že od druge polovice 19. stoletja pri geografskih in jezikoslovnih piscih predstavljala mejo med slovenskim in hrvaškim prebivalstvom.

V Istri so zastopani hrvaški jezik (čakavščina), slovenski in italijanski ter (istrobeneški) jezik. Manjše število prebivalcev na posameznih območjih pa govori še istroromunski (t. i. vlaški in žejanski) ter romanski istriotski jezik. Večina prebivalstva je dvo ali večjezična.

Istriotski jezik

Romanski Istriotski jezik sodi med avtohtone jezike istrskega polotoka, ki se je v Istri obdržal še iz časov pred razširitvijo istrobeneškega jezika. Območje njegove uporabe je tvorilo jezikovni otok na jugu Istre. Do danes se je v Istri ohranil samo v šestih mestih, ponekod v Rovinju, Vodnjanu, Balamu, Fažani, v Galižani in v Šišanu, vendar je bil v preteklosti bolj razširjen. Danes ga v italijanski narodni skupnosti poleg Italijanščine neustavljivo nadomešča še istrobeneški jezik. Govorniki so samo še starejše osebe. Po ocenah naj bi jezik imel v Istri samo še nekaj deset aktivnih govornikov in okoli 300 ljudi, ki ga razumejo in ga delno obvladajo. Govorijo ga še nekatere osebe v Trstu in morda še posamezniki v manjših skupnostih nekdanjih istrskih ezulov v Fertiliji in Maristelli pri Algeru na Sardiniji.

Arhitektura

Kaštelirji

V času velikih migracij nastane nov tip bivališč, nameščenih na vrhovih hriba. Takih je v Istri veliko. Strnjena naselja so obdajali z robustnimi zidovi. To so tako imenovani kaštelirji, ki sodijo med pomembnejše istrske zgodovinske spomenike. Raziskave so pokazale, da so kaštelirji iz bronaste dobe in so delo Ilirov. Izkopanine so pokazale, da so bili kaštelirji namenjeni stalnemu bivanju. Čeprav so v drugem stoletju pred našim štetjem Istro zasedli Rimljani in prinesli svoj način gradnje, ima veliko današnjih istrskih mest korenine v ilirskih kaštelirjih. To priča o njihovi kontinuiteti in o gosti naseljenosti Istre že v prazgodovini. Istrske hiše so bile v času kaštelirjev postavljene iz rogovil, ki so jih prepletali s šibjem, premazali z blatom in posušili na zraku. Zidovi so bili zgrajeni iz kosov ilovice in utrjeni s protjem. Pred mrazom pozimi in vročino poleti so hiše zaščitili z listjem in trsjem. Ker pa jih to ni ščitilo pred dežjem, so si oblikovali nagnjeno streho in postavili zemljanke. Hiše so bile postavljene za obzidjem, tako da so bile v zavetju pred burjo. Bili so okrogle ali pravokotne oblike.

Pod Rimljani

Rimljani so vpeljali nove načine gradnje. Čeprav so imeli v svojih mestih ulice postavljene pravokotno, v Istri tega niso uporabili, ker je bil prvotni sistem tako dobro prilagojen na podnebje, da ni bilo potrebno nič spreminjati. Pravokotnim hišam ki so bile sestavljene le iz enega prostora so sčasoma dodali še več prostorov. Glavni prostor je imel dimnik in ognjišče, na katerem so tudi kuhali.Bivališče je bilo večinoma sestavljeno iz treh do štirih prostorov. Istrska hiša se je razvila v več različnih tipov . Domus je gosposka hiša, obogatena zgrškimi vodnjaki in stilom. V sredini je bil atrij skozi katerega je prihajala notri svetloba in zrak. Po navadi je bila brez oken in od zunaj se je videl le kompakten zid. Ker si je domus lahko privoščilo malo ljudi, so mestni prebivalci pričeli živeti v insulah. To so bile večnadstropne najemniške stanovanjske hiše. Ker je pričelo zmanjkovati prostora, so pričeli graditi v višino. Gradnji je pripomogel nov gradbeni material in naprednejša tehnika, s katero so gradili hitreje, varneje in enostavneje. Insule so bile od tri do petnadstropne hiše številnimi okni in vratmi ter terasami. Hiša je bila grajen z okusom in je imela lep izgled. Notranjost pa je pokazala drugačno sliko, saj so bila stanovanja večinoma dvoprostorska, hladna, brez vode, latrine in kuhinje. Za gretje so uporabljali prenosne peči na oglje, na katerih so tudi kuhali, kar se je pogosto končalo s požarom. Iz insule se je pozneje razvila tipična italijanska renesančna palača. Rimska družba je bila globoko povezana z zemljo. Tako se je razvila »villa rustica««. To je bil večnadstropni stanovanjsko-gospodarski objekt z več bivalnimi prostori, ki so zavzemali le četrtino zgradbe. Ostalo so bili [hlevi], shrambe za orodje in pridelke in prostori za proizvodnjo. Imeli pa so tudi vrt in dvorišče. Kuhinja je imela v takih vilah drugačno vlogo kot v mestih. To je bil velik prostor, ki ni bil namenjen samo kuhanju, temveč tudi druženju in delu. Blizu kuhinje sta bili še latrina in kopalnica. Kmalu za tem so rimski veleposestniki pričeli tudi zase graditi več nadstropne hiše. To so bile »ville suburbane«, velike in luksozne hiše z razkošnimi vrtovi, mozaiki in slikami. Ob cestah so se razvijala tipična rimska naselja imenovana »vici«, za katera je bila značilna podolgovata hiša. Ožja stran hiše je bila obrnjena na cesto in tu je bil prodajno-delavniški prostor, takoj za njim je bil skromen bivalni prostor. Dvorišče so uporabljali kot delovni prostor za obrt ( lončarstvo, steklarstvo). Vrsta hiše pa je bila odvisna predvsem od bogastva in politične moči, ugleda in položaja v mestu. Revni so imeli skormna bivališča z le redkim pohištvom in okraski. Bogati ljudje so si lahko privoščili bogate materiale kot so marmor, mozaične pode in bazene.

Pod bizantinsko oblastjo

Po propadu zahodno rimskega cesarstva so Istri vladali germanski Goti (do leta 539). Ko je bizantisnki cesar Justinijan I. izgnal Gote, je Istra za več kot dvesto let prišla pod bizantinsko oblast. Zaradi nove religiozne ideologije-krščanstva, nastali prvi sakralni starokrščanski objekti. To so bili oratoriji in bazilike, ki izhajajo iz antične arhitekture. Na podeželju se je ohranil star način gradnje tako skozi rimsko, kakor tudi skozi bizantinsko obdobje.

Istrska.hisa1
Propadajoča istrska hiša v Šmarjah

Pod Slovani

Ko so na območje Istre prišli Slovani, so podrli nekaj romanskih naselbin, saj so bili na nižji stopnji razvoja. Sprva so gradili z lesom, kasneje so prevzeli gradnjo s kamni. Zaradi varnosti so streho še vedno gradili iz lesa. Sčasoma so sprejeli gradnjo z uporabo apnene malte, ki so jo prinesli na območje Istre Rimljani. Najprej jo uporabljali samo za sakralne objekte, nato pa tudi za stanovanjske hiše. Spremenili so tudi streho. Iz lesene so prešli na kamnite korce. Notranjost hiše se ni dosti spreminjala. Osnova je bilo ognjišče, okoli katerega so se vsi družili. Hiša sprva ni imela dimnika, kmalu pa so ga pričeli graditi, kar je bila posledica kvalitetnejših bivališč. Dimnik je tako posatal eden najizrazitejših in najzanimivejših elementov. Razvila se je tudi nadstropna hiša s hlevom.

Do današnjega dne

Po Slovanih so v Istri prevzeli nadzor Benečani, ki so prinesli romaniko. V tem času se istrska hiša ni kaj dosti spremenila, saj v Benetkah takrat niso gradili iz kamna. Tudi v obdobju renesanse se istrska arhitektura tudi ni dosti spremenila, kar je povezano z neugodnimi zgodovinskimi okoliščinami (vojni vpadi, kuga...). Vpliv Avstrije se na arhitekturi Istre čuti predvsem na hišah iz 19. in 20. stoletja, predvsem v nekaterih obalnih mestih. Hiše so bile enostavne le z nekoliko spremenjenim razporedom sob, kot v preteklosti.

Sklici

  1. Darovec Darko (2008). Kratka zgodovina Istre. založba Annales Koper. str. 27. COBISS 241234432.
  2. Darovec Darko (2008). Kratka zgodovina Istre. založba Annales Koper. str. 58. COBISS 241234432.

Viri

  • Darovec, Darko Kratka zgodovina Istre, Založba Annales, Koper 2008 ISBN: 978-961-6328-63-0 (COBISS)
  • Krušič, Marjan Slovenija: turistični vodnik, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2009 ISBN: 978-961-01-0690-6 (COBISS)
  • Ivanič, Martin Slovenika, Slovenska nacionalna enciklopedija , Mladinska knjiga, Ljubljana 2011 ISBN:978-961-01-1364-5 (COBISS)
  • Titl, Julij Primorje, Kras A-Žː priročnik za popotnika in poslovnega človeka Pomurska založba, Murska Sobota, 1993 ISBN:86-7195-111-1

(COBISS)

  • Tretjak, Donatella; Fachin, Niki; Istraː Cres, Lošinjːzgodovinsko-umetnostni vodnik: zgodovina in kultura 50 istrskih občin Bruno Fachin, Trst, 2004 ISBN:88-85289-67-3 (COBISS)
  • Kladnik, Drago; Pipan, Primož; Gašperšič Primož; Poimenovanja Piranskega zaliva, Založba ZRC, Ljubljana, 2014, (COBISS)

Glej tudi

Zunanje povezave

Abitanti

Abitanti so obmejno gručasto naselje v Mestni občini Koper. Ležijo v jugovzhodnem delu Šavrinskega gričevja na slemenu nad dolino potoka Malinske, ob državni meji s Hrvaško. Kraj je sestavljen iz ene same, kraju istoimenske ulice Abitanti. Zaselek Kaline je na slemenu nad grapo potoka Miklinice. Zaradi odročnosti vasi se je prebivalstvo izselilo, predvsem v obmorska mesta.

Celotna vas je od leta 1987 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena in uvrščena v slovenski Register nepremične kulturne dediščine.Abitanti so po abecednem redu slovenskih naselij na prvem mestu.

Bertoki

Bertoki (italijansko Bertocchi) so obmestno naselje v Mestni občini Koper.

Naselje se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.Bertoki ležijo na položnem valovitem pobočju, ki se spušča od Čežarjev proti morju, ob cesti Koper - Trst. V okolici so ugodne razmere za poljedelstvo in sadjarstvo, kmetujejo pa predvsem starejši. Na ravnici ob morju so bile do prve svetovne vojne soline.

V vasi je tudi cerkev Marijinega Vnebovzetja, z 29 m visokim zvonikom, ki nedvomno kaže beneške vzore.

Buje, Istra

Buje (italijansko Buie d'Istria) so istrsko mesto in sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo.

Buzet

Buzet (ital. Pinguente) je istrsko mesto in sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo.

Dekani

Dekani (italijansko: Villa Decani, tudi Pasja vas) so strnjeno naselje v ustju doline reke Rižane, na položnem vznožju gričev Kaštelirja (214 m) in Golega hriba (217 m), nad glavno cesto Koper - Ljubljana. Spada v mestno občino Koper.

K naselju sodijo zaselki Miši, Mlini, Na Vardi, Postaja, Robida in Valmarin. Ob Rižani je v preteklosti delovalo devet velikih mlinov, od katerih so nekateri imeli tudi po deset mlinskih koles. Skozi naselje tečeta Potok in občasno Sekolovec, ki se izlivata v Rižano.

V zgornjem delu jedra naselja stoji župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja zgrajena leta 1229. Cerkev so gotsko predelali ob koncu 15. stoletja. Zadnja obnova in razširitev župne cerkve je iz leta 1902. Glavno oltarno sliko in prezbiterij je leta 1944 naslikal Tone Kralj. Ob straneh sta starejša kipa sv. Cirila in Metoda. Od nekdanjih štirih sta danes ohranjena še dva baročna stranska oltarja. Okoli cerkve je pokopališče s spomenikom NOB.

Istrska županija

Istrska županija (hrvaško Istarska županija) je najzahodnejša županija Hrvaške. Administrativni center županije, ki obsega večji del polotoka Istra (2820 od 3160 km², je Pazin, največje mesto pa Pulj, kjer se nahaja tudi staro-rimska arena.

Po popisu prebivalstva iz leta 2001 se okoli 1 odstotek prebivalcev Istrske županije (2.020 oseb) izreka za Slovence. Slovensko prebivalstvo je avtohtono na celotnem območju današnje Istrske županije in predstavlja najstarejši slovanski element v pestri etnični sestavi Istre.

Županija je razdeljena na 10 mest in 31 občin.

Izola

Izola ( izgovorjava ) (italijansko: Isola d'Istria) je obalno istrsko mesto in središče občine Izola. Naselje je locirano na južni obali Tržaškega zaliva, med mestoma Piran in Koper.

Naselje se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.

Koper

Koper ( izgovorjava ) (italijansko Capodistria, je šesto največje mesto v Sloveniji in s 25.319 prebivalci največje naselje v Slovenski Istri.

Mesto se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.

Labin

Labin (ital. Albona) je mesto v jugovzhodni Istri na Hrvaškem in sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo. Labin je ena od občin, kjer živi avtohtona slovenska manjšina v Istri.

Pazin

Pazin (italijansko Pisino) je mesto na visoki planoti v osrednji Istri na Hrvaškem.

Pazin je sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo. Tu je tudi upravni center Istrske županije.

Piran

Piran ( izgovorjava ) (italijansko: Pirano) je obmorsko istrsko mestno naselje na slovenski strani Piranskega zaliva, sedež istoimenske občine, župnije in upravne enote.

Naselje se nahaja na samem rtu Piranskega polotoka, v neposredni bližini Portoroža.

Piran se nahaja na območju, kjer avtohtono živijo pripadniki italijanske narodne skupnosti in kjer je poleg slovenščine uradni jezik tudi italijanščina.

Plavje

Plavje (v času fašizma italijansko preimenovane v Plavia di Montedoro) so naselje v Mestni občini Koper.

Obmejna gručasta vas se nahaja na prisojnem pobočju severozahodnega vznožja Tinjana (374 m), nad dolino Škofijskega potoka in obsega tudi zaselke Badiha, Dogani, Korta, Urbanci in Puberli ter del nekdanjega zaselka Beloglav. V Italiji je ostal tudi njihov nekoč popolnoma slovenski zaselek Rabujez.

Poreč

Poreč (italijansko Parenzo, latinsko Parens ali Parentium) je istrsko turistično mesto in pristanišče na Hrvaškem, sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo.

Poreč je ena od občin, kjer živi avtohtona slovenska manjšina v Istri.

Poreč ima blago sredozemsko podnebje in je zaradi velikega števila plaž, slikovitosti mesta in bližnje okolice, kulturnozgodovinskih spomenikov, turističnih naselij in kampov eno izmed največjih istrskih turističnih središč ob vzhodni obali jadranskega morja.

Pulj

Pulj (hrvaško Pula, italijansko Pola) je največje istrsko mesto in pristanišče na Hrvaškem, sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo.

Leži na jugu istrskega polotoka, v dobro zaščitenem zalivu. Pulj je ena od občin, kjer živi avtohtona slovenska manjšina v Istri.

Raša, Istrska županija

Raša (ital. Arisa) je istrsko mesto na Hrvaškem in sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo.

Rovinj

Rovinj (italijansko Rovigno) je mesto in pristanišče na zahodni obali hrvaške Istre, severno od Pulja, sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo.

Občina Rovinj leži na tako imenovanem področju rdeče Istre (ital. terrarosa). Občina meji na severu z občinama Vrsar, s katero si deli Limski kanal in Sveti Lovreč, na jugu pa z občinama Bale in Kanfanar. Pred obalo leži »rovinjski arhipelag« v katerem je 22 otokov in otočkov. Največja med njimi sta Sveti Andrija in Katarina.

Stari del mesta Rovinj leži na polotoku. Rovinj ima dve pristanišči; severno, za tovorne ladje in južno, namenjeno ostalim plovilom. V Rovinju je znana pomorsko biološka raziskovalna postaja. V okolici so znana nahajališča boksitove rude. Poleg industrije (tobačna industrija in predelava rib), je Rovinj tudi pomembna turistična destinacija.

Socerb

Socerb (italijansko San Servolo) je naselje v Mestni občini Koper.

Socerb je gručasto naselje ležeče na pomolu zgrajenem iz fliša in apnenca. Okoli 30 metrov nad naseljem stojijo ruševine gradu Socerb, v katerih je sedaj gostišče. V bližini gradu je Sveta jama, v kateri se nahaja edina podzemna cerkev v Sloveniji. V jami je svojčas prebival sveti Socerb, po katerem se kraj tudi imenuje.

Tinjan

Tinjan je staro naselje ob slovensko-italijanski meji v slovenskem delu Istre (italijansko Antignano). Stoji na vrhu Tinjanskega hriba (374 m), z lepim pogledom na Koprski in Tržaški zaliv. Kraj je bil naseljen od prazgodovine, o čemer pričajo ostanki nekdanjega obrambnega zidu. Sredi vasi stoji cerkev sv. Mihaela.

Umag

Umag (italijansko Umago) je istrsko obalno mesto na Hrvaškem, sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo.

Pokrajine (neformalne)
Statistične regije
Volilne enote
Rimske province
Zgodnjesrednjeveške države
Zgodovinske dežele
(Habsburška monarhija)
Cerkvene pokrajine
Škofije

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.