Iberski polotok

Ibêrski pòlotok ali Ibêrija je na skrajnem jugozahodnem koncu Evrope. Na vzhodu in jugu ga obliva Sredozemsko morje, na zahodu in severu Atlantski ocean, na severovzhodu pa ga gorska veriga Pireneji ločuje od Francije in preostanka Evrope, zaradi česar ga imenujemo tudi Pirenéjski pòlotok. Pri Gibraltarju, na jugu, se približa Afriki.

Polotok je dobil svoje ime po Ibercih, hamitskemu ljudstvu severnoafriškega izvora, ki se je tam naselilo v prvem tisočletju pr. n. št. in se pomešalo s prvotnim prebivalstvom. Pozneje, vendar pred letom 450 pr. n. št. so na Iberski polotok prodrli Kelti, kjer so se stopili z domačimi plemeni in ustvarili mešano jezikovno skupino Keltibercev.

V srednjem veku je bilo na polotoku več malih državih, ki pa so se sčasoma združevale, dokler ni po koncu Napoleonovih vojn (vključno s Polotoško vojno) leta 1815 dobil današnje politične oblike. Iberijo danes sestavljata državi Španija in Portugalska (seveda brez njunih otokov ter afriških mest Ceuta in Melila), poleg njiju pa še mala država Andora in območje Gibraltarja, ki je pod britansko upravo. Na Iberskem polotoku tako govorijo naslednje uradne jezike:

Glej tudi: Iberski romanski jeziki.

España y Portugal
Pirenejski oziroma Iberski polotok

Literatura

  • Luigi Pareti (ur.), Zgodovina človeštva II/1, DZS 1970, str. 31, 72, 86. (COBISS)
1116

1116 (MCXVI) je bilo prestopno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na soboto.

1365

1365 (MCCCLXV) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na sredo.

Gaskonja

Gaskonja (francosko Gascogne, /gaskɔɲ/; gaskonjsko Gasconha, /gasˈkuɲɔ/) je zgodovinska pokrajina v jugozahodni Franciji, pred francosko revolucijo ena od njenih provinc.

Gaskonja je bila zgodovinsko naseljena z Baskom sorodnimi prebivalci. Na njenem ozemlju se govori dialekt okcitanskega jezika gaskonščina. Gaskonja je tudi dežela d'Artagnana, okarakteriziranega v Dumasovih Treh mušketirjih. Gaskonja je poznana tudi po njeni »sladkosti življenja« (douceur de vivre): njena hrana Foie gras (gosja jetra) in vinjak Armagnac, srednjeveška mesta in vasi, imenovana bastide, vgnezdena med zeleno valovito gričevje, naravne lepote z oddaljenimi Pireneji, sončno vreme, vse to prispeva k popularnosti Gaskonje kot turistične dežele.

Gibraltar (razločitev)

Gibraltar je lahko:

Gibraltar, avtonomno čezmorsko ozemlje Združenega kraljestva na jugu Iberskega polotoka

Gibraltarska ožina, morski preliv, ki ločuje Iberski polotok in Severno Afriko

Gibraltar, Buckinghamshire

Gibraltar, Michigan

Gibraltar, Pensilvanija

Gibraltar, Washington

Gibraltar, Wisconsin

HMS Gibraltar - plovilo/a Kraljeve vojne mornarice

Gibraltarska ožina

Gibraltarska ožina ali Gibraltarski preliv je ozek morski preliv, ki predstavlja edino povezavo med Atlantskim oceanom in Sredozemskim morjem ter ločuje Iberski polotok od Severne Afrike. Dolg je 58 km, na najožji točki je širok 13 km in razmeroma plitev - največja globina je 900 m, povprečna pa 365 m.Ime preliva izvira iz Gibraltarske skale, 426 metrov visokega apnenčastega monolita na severni strani, ime te pa iz arabskega Gibel Tariq (»Tarikova gora«). Od začetka 18. stoletja je ozemlje Gibraltarja pod nadzorom Združenega kraljestva, ki ga je zavzelo med špansko nasledstveno vojno in obdržalo zaradi strateških interesov. Ožina ima kot edina povezava med Atlantikom in Sredozemskim morjem že od antike izjemen strateški pomen. Do leta 1869, ko je bil odprt Sueški prekop, je bila sploh edini morski izhod iz Sredozemlja. Med drugo svetovno vojno je bil prehod trdno pod nadzorom zavezniških sil; od 62 bojnih podmornic, ki so jih Nemci poslali v Sredozemlje, je bilo ob poskusu prehoda uničenih ali poškodovanih 19 in nobena od preostalih se ni vrnila v Atlantik. Nadzor je med drugim omogočil tudi zavezniško ofenzivo v Severni Afriki. Danes je preliv razdeljen na teritorialne vode Maroka, Španije in Združenega kraljestva. Po določilih konvencije ZN o pomorskem pravu je dovoljen prost prehod vsem, tudi bojnim plovilom. Za določilo, sprejeto na tretji konferenci ZN o pomorskem pravu leta 1982, so lobirali predvsem predstavniki Združenih držav Amerike, v veliki meri zaradi trgovskih in vojaških interesov v Sredozemlju.Na oceanske tokove skozi Gibraltarsko ožino vpliva bibavica, večino časa pa so dvosmerni. Zaradi razlike v slanosti obeh vodnih mas so plasti jasno ločene - na površju teče voda iz Atlantskega oceana proti Sredozemskemu morju, pri dnu pa v obratni smeri, proti zahodu. Do danes je nastalo več bolj ali manj konkretnih zamisli za izkoriščanje energije morskih tokov, ki tečejo skozi preliv. Večina vode teče v smeri proti Sredozemskemu morju. Reke, ki se vanj stekajo s celine, ne nadomestijo vse izgube zaradi izhlapevanja, in na leto priteče iz Atlantskega oceana okrog 4000 kubičnih kilometrov vode; brez tega vira bi se gladina Sredozemskega morja letno znižala za 1,7 metra. Daleč najambicioznejši je bil inženirski projekt »Atlantropa«, ki ga je v 20. in 30. letih 20. stoletja zasnoval nemški arhitekt Herman Sörgel in ga aktivno promoviral do svoje smrti leta 1952. Šlo je za zamisel, da bi zagradili preliv z jezom. Zaradi izhlapevanja bi se znižala gladina Sredozemskega morja, kar bi omogočilo izkoriščanje ogromne energije toka iz Atlantskega oceana. Hkrati bi se nad gladino dvignilo mnogo ozemlja, ki se lahko uporabilo za obdelavo ali poselitev in združilo Evropo ter Afriko v novo celino, Atlantropo. Načrtu vlada Tretjega rajha ni posvetila pozornosti, kljub temu, da se je skladal s konceptom Lebensrauma. Ob izvedbi bi imel poseg verjetno drastične posledice za geologijo in podnebje celotnega območja. Obstaja več predlogov prometne povezave, ki bi prečkala ožino, vendar do danes še noben ni bil realiziran.

Iberci

Ibêrci so bili domnevno hamitsko ljudstvo severnoafriškega izvora, ki se je v prvem tisočletju pr. n. št. naselilo na vzhodu Iberskega oziroma Pirenejskega polotoka, posebej v dolini reke Ebro, in se pomešalo s prvotnim prebivalstvom. Od leta 800 pr. n. št. je izpričana trgovina z Grki in Feničani.

Iberska kultura je dosegla svoj vrh v 4. stoletju pr. n. št. V obdobju pred letom 450 pr. n. št. so na Iberski polotok s severa prodrli Kelti, kjer so se stopili z domačimi plemeni in ustvarili mešano jezikovno skupino Keltibercev. Po drugi strani je ibersko kulturo postopoma izpodrivala kartažanska kolonizacija. Z rimsko zasedbo današnje Španije leta 218 pr. n. št. so postopno prevzeli rimsko kulturo in običaje.

Južna Evropa

Južna Evropa je podregija Evrope.

Povemo lahko da leži na jugu Evrope. Ampak ker ne obstaja natančna definicija same regije, so Združeni narodi [1] sprejeli predlog, ki označuje površino same regije. Tako danes velja, da Južno Evropo sestavlja:

Iberski polotokŠpanija

Portugalska

AndoraApeninski polotokItalija

Vatikan

San MarinoGrčija

Ciper

Malta* Opomba: OZN jih uvršča v Zahodno Azijo.

Keltiberščina

Keltiberščina je izumrl keltski jezik, ki so ga v starem veku govorili Kelti na Iberskem polotoku. Pisne vire v keltiberščini so odkrili v osrednjem delu severne Španije, na območju med mestom Burgos na zahodu in Zaragozo na vzhodu. Najpomembnejši spomenik je bronasta plošča iz Botorrite, poleg tega pa je jezik izpričan v nekaj krajših napisih ter ostankih imen na ploščicah, kovancih in keramičnih predmetih. Večina virov je pisanih v polzlogovni iberski pisavi, manjše število pa v latinici. Sledovi keltskih jezikov so na iberskem polotoku prisotni tudi v številnih krajevnih imenih.

Križarske države

Križarske države so bile fevdalne države, ki so jih v 12. in 13. stoletju v Mali Aziji, na Bližnjem vzhodu (Levantu), v Grčiji in na Iberskem polotoku ustanovili zahodnooevropski križarji.

Navadni fižol

Navadni fižol (znanstveno ime Phaseolus vulgaris) je enoletna stročnica iz družine metuljnic, ki jo gojijo po vsem svetu zaradi užitnih posušenih semen in plodov (strokov). Fižol je plezalka, pri kateri so steblo in listi goli ali poraščeni s svetlimi trihomi, cvetovi pa merijo 1–3 cm v dolžino. Navadni fižol od bližnje sorodnega laškega fižola (P. coccineus) zanesljivo ločimo po tem, da so venčni listi rumenkasti ali modrikasti, v socvetju pa je največ 6 cvetov.Divji fižol uspeva v Amerikah. Molekularni in arheološki dokazi kažejo na to, da se je ta vrsta odcepila od predniške na območju Andov v sedanjem Peruju in Ekvadorju, nato pa je bila pred približno 7000 leti vzporedno udomačena v Andih in v Mezoameriki. Od takrat prevladuje človeški vpliv na odbiranje lastnosti, kljub temu pa je opazno, da so se udomačene populacije večkrat skozi zgodovino križale z divjimi in populacijami sorodnih vrst, kot je laški fižol. Po odkritju Amerike so ga raziskovalci v začetku 16. stoletja prinesli na Iberski polotok, od koder se je sčasoma razširil po vsej Evropi. Tudi na Slovenskem je bil splošno razširjen že v Valvasorjevih časih, tako da je nastalo več avtohtonih sort.

Oppidum

Opidum (latinsko: oppidum, mn. oppida), veliko utrjeno naselje iz železne dobe. Opidi so se pojavili v 2. in 1. stoletju pr. n. št. se razširili po Evropi od Britanije na zahodu do roba Panonske nižine na vzhodu. Obdržali so se do začetka rimskih osvajanj Evrope. Na ozemlju severno od Donave, ki ga Rimljani niso osvojili, so se opidi uporabljali še v 1. stoletju n. št..

Pireneji

Pireneji (katalonsko Pirineus; francosko Pyrénées; špansko Pirineos; okcitansko Pirenèus; aragonsko Perinés; baskovsko Pirinioak) so gorovje v jugozahodni Evropi in predstavljajo naravno mejo med Francijo in Španijo. Iberski polotok ločujejo od Francije in segajo od Biskajskega zaliva do rta Creus na Sredozemskem morju.

V. legija Alaudae

Peta legija Alaudae (latinsko Legio quinta Alaudae, tudi Alauda ali Alaudarum), poznana tudi kot Galska, rimska legija, ki jo je leta 52 pr. n. št. v Galiji ustanovil Gaj Julij Cezar in vanjo vključil lokalno galsko prebivalstvo. Njen simbol je bil slon, njen nadimek pa Alaudae – Škrjanci, ki so ga dobili po značilnih galskih perjanicah na čeladah, ki so jim je dajale videz škrjancev.

Emblem slona je dobila leta 46 pr. n. št. za nagrado za hrabrost, ko je v bitki pri Tapsu odbila napad slonov.

V. galska je bila prva rimska legija, sestavljena iz provincijskih vojakov. Cezar je vojake plačeval iz lastnih finančnih virov, kasneje pa jo je priznal tudi rimski senat. Legija se je do leta 49 pr. n. št. vojskovala v galskih vojnah kot ena od najpogumnejših Cezarjevih legij in bila zatem premeščena na Iberski polotok. Od leta 41 do 31 pr. n. št. je služila Marku Antoniju in se morda bojevala v bitki pri Akciju. Po Antonijevem samomoru se je leta 30 pr. n. št. vključila v Avgustovo armado.

Leta 14 n. št. je bila soudeležena v uporu na Renu.V batavijskem uporu leta 70 je utrpela velike izgube.

Leta 92 so Dačani v prvi bitki pri Tapi V. legijo uničili in ubili njenega poveljnika, pretorijanskega prefekta Kornelija Fuska.

Vizigoti

Vizigoti (latinsko Visigothi, Vesi ali Visi) ali Zahodni Goti so bili eno od najpomembnejših vzhodnogermanskih plemen, ki se je v 4. stoletju odcepilo od Gotov. Naseljeni so bili med Dnjestrom in Donavo na ozemlju sedanje Romunije. Leta 376 so se zaradi vedno večjega pritiska Hunov umaknili na jug preko Donave in se z dovoljenjem cesarja naselili na ozemlju Rimskega cesarstva. Zaradi izsiljevanja rimskih uradnikov so se kmalu zatem uprli in leta 378 v bitki pri Odrinu porazili Rimljane. Pod Alarikom I. so napadli Italijo in leta 410 opustošili Rim. V tem času so, vsaj plemstvo, prestopili v arijansko krščanstvo. Uradna cerkev jih je kljub temu imela za heretike. Po opustošenju Rima so se začeli naseljevati najprej v južni Galiji (418) in zatem na Iberskem polotoku, kjer so ustanovili svoje Vizigotsko kraljestvo.

V Galiji so bili rimski federati. Kmalu po naselitvi so se iz neznanih vzrokov sprli z Rimom in ustanovili svoje kraljestvo s prestolnico v Toulousu. Od tam so začeli svojo oblast na račun Svebov in Vandalov širiti v Hispanijo. Galski del Vizigotskega kraljestva je uničil frankovski kralj Klodvik I., ki je leta 507 porazil Vizigote v bitki pri Vouilléju. Vizigotom je ostalo samo ozemlje v Hispaniji. Izgubljenih ozemelj severno od Pirenejev, razen Septimanije, jim ni nikoli več uspelo osvojiti. Manjša elitna skupina Vizigotov se je povzpela na oblast tudi v drugih iberskih pokrajinah, predvsem v bizantinski provinci Hispaniji in svebskem kraljestvu Galicija.

Okoli leta 589 so pod Rekaredom I. prestopili iz arijanstva v nicejsko veroizpoved in postopoma prevzeli kulturo svojih hispano-rimskih podložnikov. Z zakonikom Liber iudiciorum, dokončanim leta 654, so ukinili dolgoletno prakso različne zakonodaje za Rimljane in Vizigote. Po odpravi zakonskih razlik so postali znani kot Hispani. V stoletju, ki je sledilo, so v regiji dominirali škofje in cerkveni zbori v Toledu. Dokumenti iz 7. stoletja so sorazmerno redki, zato je ta del zgodovine Vizigotov manj znan. Leta 711 ali 712 so na Iberski polotok vdrli Arabci in Berberi pod poveljstvom Tarika ibn Zijada in v bitki pri Gvadaleti porazili Vizigote. Kralj Roderik in veliko pripadnikov vizigotske elite je bilo ubitih in njihovo kraljestvo hitro propadlo. Gotska identiteta se je obdržala predvsem v Marci Hispánici in Asturskem kraljestvu, ki ga je ustanovil vizigotski plemič Pelagij po zmagi nad Mavri v bitki pri Kovadongi (718 ali 722).

Vizigoti so med svojo vladavino v Hispaniji zgradili več cerkva, ki so se ohranile. Arheologi so v zadnjem času odkrili tudi številne umetnine, med katerimi so najbolj slavne votivne krone in križi iz guarazarskega zaklada. Bili so tudi edini, ki so od propada Rimskega cesarstva do vzpona Karolingov v zahodni Evropi ustanavljali nova mesta. V Španiji in na Portugalskem so se vse do danes ohranila številna vizigotska imena. Njihova najpomembnejša zapuščina je vsekakor zakonik Liber iudiciorum, ki je bil, med drugim, vse do poznega srednjega veka osnova za dvorne procedure v večjem delu krščanskega Iberskega polotoka.

Vizigotsko kraljestvo

Vizigotsko kraljestvo (gotsko Gutþiuda Þiudinassus, latinsko Regnvm Visigothorvm je bilo od 5.-8. stoletja ena od germanskih nasledstvenih držav Zahodnega rimskega cesarstva na ozemlju sedanje jugozahodne Francije in na Iberskem polotoku. Nastalo je po naselitvi Vizigotov pod kraljem Valijo (vladal 415-418) v provinci Akvitaniji v jugozahodni Franciji in se z osvajanji postopoma razširilo na Iberski polotok. Kraljestvo je bilo de facto neodvisno od Vhodnega rimskega cesarstva, katerega poskusi, da bi ponovno osvojili Iberski polotok, so bili samo delno uspešni in kratkotrajni.

Na začetku 6. stoletja so vizigotsko ozemlje v Galiji začeli osvajati Franki. Vizigoti so obdržali samo ozek obalni pas ob Sredozemskem morju (Septimanija) in Iberski polotok, na katerem so podjarmili Svebe in Baske.

Etnične razlike med domorodnimi Hispanoromani in Vizigoti so v 6. stoletju začele izginjati. Gotski jezik je začel izgubljati svojo vlogo cerkvenega jezika in je po spreobrnitvi Vizigotov v katolištvo leta 589 popolnoma izginil. Z vizigotskim zakonikom Liber Iudiciorum, ki je bil dokončam leta 654, se je ukinila tradicionalno različna zakonodaja za Rimljane in Vizigote. Liber Iudiciorum je verjetno postal osnova za špansko zakonodajo srednjega veka.

Leta 711 so večino Vizigotskega kraljestva osvojili islamski osvajalci iz severne Afrike. V krščanskih rokah je ostal samo ozek severni pas Iberskega polotoka. Na tem ozemlju je lokalni zemljiški gospod Pelagij (špansko Pelayo), ki je bil zelo verjetno gotskega porekla, ustanovil srednjeveško Astursko kraljestvo.

Vizigoti in njihovi prvi kralji so bili arijanci in zato v sporu s katoliško cerkvijo. Po njihovem prestopu v nicejsko krščanstvo je cerkev preko Toledskih cerkvenih zborov dobila ogromen vpliv na posvetne zadeve.

Vojaški red

Vojaški ali viteški redovi so redovniške skupnosti, ki so nastale v času križarskih vojn in so v svojih ustanovah povezovale pravila redovniškega življenja in viteštva.

Zadnja Hispanija

Zadnja ali Daljnja Hispanija (latinsko: Hispania ulterior), rimska provinca na Iberskem polotoku, ki je obsegala Betiko in dolino reke Guadalquivir v sedanji Španiji, celo Luzitanijo (sedanjo Portugalsko, Extremaduro in del province Salamanka) in Galecijo (sedanja severna Portugalska in Galicija). Glavno mesto province je bila Corduba. Prebivalci regije so bili pripadniki različnih plemen, ki niso imela niti skupnega jezika niti skupnega vladarja.

Zgodovina Portugalske

Zgodovina Portugalske raziskuje pretekla dogajanja na območju današnje Portugalske in v njeni neposredni bližini od prazgodovine do danes.

Zgodovina portugalskega naroda sega v zgodnji srednji vek. V 15. in 16. stoletju so dobili naziv svetovne velesile v času velikih odkritji. Zgradili so mogočen imperij v Južni Ameriki, Afriki, Aziji in Avstralaziji. V naslednjih stoletjih so začeli izgubljati moč zaradi širjenja vpliva Nizozemske, Francije in Anglije. Še dodaten udarec za državo je predstavljal potres leta 1755, okupacija s strani Napoleona in izguba največje kolonije Brazilije. Od 19. stoletja do leta 1950 je Portugalsko zapostilo okoli 2 milijona prebivalcev, ki so se preselili v Brazilijo ter ZDA.

Španija

Kraljevina Španija (špansko Reino de España), krajše Španija (špansko España) je obmorska država na jugozahodu Evrope, na Iberskem polotoku, ki si ga deli skupaj s Portugalsko na zahodu in Gibraltarjem na jugu. Na severovzhodu preko gorske verige Pireneji meji na Francijo in žepno državico Andoro. Kraljevina Španija vključuje Balearske otoke v Sredozemskem morju, Kanarske otoke v Atlantskem oceanu in mesti/enklavi Ceuta in Melilla v severni Afriki. Uradni jezik je španščina.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.