Hieroglif

Hieroglífi so pisava, ki so jo uporabljali v starem Egiptu. Pisava je uporabljala kombinacije samoznakov (logografov) z zlogovnimi (silabičnimi) in abecednimi elementi.

Egyptian funerary stela
Hieroglifi na egipčanski nagrobni plošči (Ashmolov muzej, Oxford).

Etimologija

Beseda hieroglif izhaja iz grške besede ἱερογλύφος: hieroglúfos; ἱερός: hiero- - svet + γλύφειν: glúfein - rezbariti. Tradicionalno egipčansko ime za hieroglife mdw.w nṯr se v latinici zapiše kot medu nečer, kar pomeni 'božje besede'. Tako so Grki, ki so obiskali Egipt, imenovali egipčanske ideografe okoli leta 300 pr. n. št.

Izvor

Egipčani so verjeli, da je pisavo izumil njihov bog modrosti Tot in zato so jih imenovali zẖ3 n.j mdw.w nṯr "zapis božjih besed". Ker so besede prihajale od bogov, so imele čarobno moč. Iz napisov v grobnicah je razbrati prepričanje Egipčanov, da se z ohranjanjem imen ohranja v živem spominu tudi osebo samo. Če se napis grobnice po nesreči zbriše, izgine tudi oseba. Egipčanski faraoni so imeli po pet imen, od katerih sta bili najpomembnejši kronsko in rojstno ime.

Burger Hieroglifi Karnak
Hieroglifi v karnaškem templju.

Zgodovina in razvoj egipčanskih hieroglifov

Burger Hieroglifi Karnak 02
Hieroglifi v karnaškem templju.

Veliko let je bila najstarejši znan hieroglifski napis paleta faraona Narmerja iz okoli leta 3000 pr. n. št. (tudi 3200 pr. n. št.), ki so jo našli leta 1898 med izkopavanji kraljevskih prostorov v [[Nehen|Hierakonpolisu]u (Nehen, danes Kom El-Ahmar). Leta 1987 je nemška arheološka skupina pri izkopavanjih v Abidosu, (danes Um el-Kva'ab), odkrila grobnico U-j, ki je pripadala preddinastičnemu vladarju. V njej je bilo več sto kostnih tablic s popolnoma razvitimi hieroglifi. Starost grobnice so ocenili na okoli 3150 pr. n. št.

Hieroglife lahko delimo na tri kategorije znakov:

  • znake za posamezne glasove (fonograme) kot pri abecedi, a zapisovali so samo soglasnike (razen posameznih samoglasnikov kot npr. a, i ter u, s tem da sta poslednja zapisana kot j in v oz. w). Fonogrami so imeli vrednost enega, dveh ali treh soglasnikov. Po konvenciji egiptologov se na mestih kjer manjka vmesni samoglasnik (tak zapis se uporablja tudi danes npr. v arabščini; bralec mora sam dodati prave samoglasnike) poenoteno izgovarja vmesni "e". (nfr = nefer)
  • ideografe, ki so samostojno predstavljali posamezne besede (npr. slikovni znak sistruma pomeni sistrum in se fonetično izgovarja sššt, kar pomeni sistrum)
  • determinative, ki so naznačevali razred (oz. kategorijo) posamezne besede brez njenega natančnega pomena (npr. osebe in poklice, bogove, dele telesa, živali, rastline, pohištvo itd). Slednji so bili namenjeni določanju točnega pomena besede, saj je kar nekaj enakih besed z različnimi pomeni zvenelo enako.
Egypt-Hieroglyphs
Hieroglifi v memfiškem muzeju s kipom Ramzesa II. Velikega v ozadju.

Pisava se je razvijala glede na način kako, kje in s kakšnim namenom so jo uporabljali. V različnih časovnih obdobjih je bilo sočasno v uporabi več različnih načinov pisave.

Z uporabo papirusa in črnila se je razvila kurzivna pisava hieroglifov. Skozi posamezna časovna obdobja lahko dobro sledimo razvoju te poenostavljene črkovne oblike pisave, ki je na začetku še zelo slična hieroglifski predlogi. Razvoj je šel naprej, iz kurzivne (ležeče tiskanih pismenk) hieratske (svečeniške) pisave je nastala še enostavnejša demotska (ljudska, razširjena) pisava. Obe obliki sta se uporabljali za zapis na papirusu. V hieratski pisavi je ohranjenih veliko osebnih virov, kot so zasebna pisma, zgodbe in poslovne pogodbe, v demotski pa prevladuje zapis pravnih listin. Na znamenitem kamnu iz Rosette (Rašid) iz leta 196 pr. n. št. je identično besedilo zapisano v grške pisave ter tudi še v hieroglifski in demotski pisavi oz. v srednjeegipčanskem in demotskem jeziku.

Hieroglife so uporabljali tudi pod perzijsko nadvlado (s presledki v 6. in 5. stoletju pr. n. št.), po zavzetju Egipta Aleksandra III. Velikega ter med makedonskim in rimskim obdobjem. V kasnejšem času se je začela uporabljati cela vrsta dodatnih hieroglifov (predvsem naraste število determinativov), poleg tega se je začelo uporabljati dodaten zašifriran (skrivnosten) pomen hieroglifov, tako da je sistem branja postal vse bolj zapleten in v njem lahko vidimo neke vrste odziv na spremenjene politične razmere. Hieroglifi so pričeli prevzemati vlogo ločevanja 'pravih Egipčanov' od zunanjih osvajalcev (in njihovih krajevnih lakajev). Tudi ohranjene omembe grških in rimskih avtorjev o hieroglifih podpirajo to tezo.

Rosetta stone
Kamen iz Rosette, ki je omogočil razvozlavo hieroglifov. Stoji v londonskem Britanskem muzeju.

Do 4. stoletja je lahko bralo hieroglife le nekaj Egipčanov, vse bolj pa je naraščal »mit« o hieroglifih. Leta 391 je rimski cesar Teodozij I. Veliki zaprl vse nekrščanske templje in raba hieroglifov na spomenikih je zamrla. Zadnji znani zapis je iz templja prav na jugu malo po letu 391.

Iz 4. stoletja je ohranjen Horapollonov spis Hieroglyphica, »razlaga« skoraj 200 znakov. Delo je bilo sicer ugledno, vendar v veliki meri napačno, in je v precejšni meri in za kar nekaj časa oviralo dešifriranje egipčanske pisave. Zgodnejši učenjaki so poudarjali njegov grški izvor, sodobnejši pogled pa nakazuje ostanke pristnega znanja in ga zavrača kot »obupen« poskus egipčanskih razumnikov za rešitev nepovrnljive preteklosti. Hieroglyphica je imela velik vpliv na renesančni simbolizem, še posebej na knjigo podob Emblemata italijanskega pravnika Andree Alciata v zgodnjem 16. stoletju in na delo Hypnerotomachia Poliphili (Polifilov boj za ljubezen in sanje) italijanskega dominikanskega duhovnika in meniha Francesca Colonne iz leta 1499.

Veliko sodobnih učenjakov je skozi stoletja poskušalo dešifrirati hieroglife. Med njimi je bil tudi Athanasius Kircher, ki je med letoma 1650 in 1654 v Rimu izdal štiri zvezke prevodov hieroglifov. Od teh ni bil pravilen niti eden in niti približno ni zadel pomena. Vseeno pa je njegovo delo pomembno, ker je spoznal, kakšno vrednost pomeni učenje koptščine, najkasnejše oblike egipčanskega jezika, ki so jo drugi poskušali utajiti. Poskusi prvih učenjakov niso uspeli. Francoski orientalist Joseph de Guignes je sto let kasneje celo izjavil, da so bili Kitajci egipčanski naseljenci. Poleg Kircherja je egipčanske hieroglife raziskoval tudi francoski učenjak Nicolas Freret. Angleški škof in kritik William Warburton je ugotovil, da egipčansko pisavo sestavljajo tudi znaki v smislu abecede. Pri razvozlanju hieroglifov sta največ prispevala angleški fizik Thomas Young in francoski jezikoslovec Jean-François Champollion, ki je hieroglife dokončno razvozlal med letoma 1822 in 1824. Odkritje kamna iz Rosette leta 1799 članov Napoleonovega vojaškega pohoda na Egipt je Champollionu pripomoglo k dokončnemu razvozlanju sistema pisave in tako predstavlja odločilen korak ter velik uspeh mlade vede, egiptologije.

Pisava

Enoznačni znaki
Znak Prepis Izgov. Opombe
A
3 a alef,
goltniški zapornik,
egipčanski jastreb
i
ỉ; i/a i, imenovan jod
list trsta, bičje
ii
ali
y
j j/(y) dvojni i, imenovan dvojni jod
par trstov ali par potez
a
̒ a ajin,
zveneči mehkonebni pripornik
laket, roka
w
ali
W
v v/u/(w) vav
mladič prepelice ali njegova hieratska okrajšava
b
b b noga, nart
p
p p trstena rogoznica, stol
f
f f/(v) rogati gad
m
m m sova
n
n n vodni val
r
r r usta
h
h h trsteni ščit, dvorišče
H
h poudarjen h,
nezveneči mehkonebni pripornik,
pleteni stenj
x
k nezveneči velarni pripornik,
posteljica ali klobčič niti (?), sito
X
k mehkejši glas,
nezveneči trdonebni pripornik,
živalski trebuh z repom, vime
s
ali
z
s s/(z) preganjeno blago ali zapah
S
š š vrtni bazen, ribnik, jezero
q
k/(q) poudarjen k,
nezveneči mehkonebni zapornik,
pobočje griča
k
k k košara z ročajem
g
g g stojalo vrča
t
t t žemlja, štruca
T
č vrv povodca
d
d d roka
D
kobra
Glavni članek: Egipčanski jezik.
To je zapleten sistem, pisava, ki ima hkrati prenesen, simboličen in glasovni pomen, v istem besedilu, v istem reklu. Skoraj bi rekel, da v isti besedi. Champollion v pismu Dacierju, 27. september 1822.

Hieroglifska pisava ima 24 glavnih enoznačnih znakov, ki predstavljajo samostojen glas, podobno kot slovenske črke, kakor tudi veliko dvoznačnih znakov, ki predstavljajo dva glasova. Obstajajo tudi troznačni glasovi, čeprav v pisavi niso tako pogosti.

Vedeti moramo, da večine samoglasnikov v hieroglifski pisavi niso zapisovali, tako da pri izgovarjavi med soglasniki dodajamo »e«. Na primer: nfr -> nefer - lep, dober.

Beseda 'Ptolemaj' je v hieroglifih zapisana kot:

p
t
wAl
M
iis

Črke na tej ploščici so:

P
T
O L
M
E E S

čeprav EE predstavlja eno črko in se v latinico prepiše kot I (ali Y).

Drug primer kako se lahko hieroglife razume je pomen egipčanske besede pr (po navadi izgovorjeno kot per). Prvi pomen je bil 'hiša', hieroglifski zapis je bil enostaven:

pr
Z1

Tukaj je hieroglif 'hiša' deloval kot ideogram: predstavljal je besedo z enim samim znakom. Z navpično potezo pod hieroglifom so v splošnem označili, da ima znak pomen ideograma.

Beseda pr je lahko pomenila tudi 'iti ven, oddti'. Kadar so zapisali to besedo, je hieroglif 'hiša' pomenil glasovni znak:

pr
r
D54

Tukaj je hieroglif 'hiša' pomenil soglasnika pr. Hieroglif 'usta' spodaj je bil glasovno dopolnilo: bere se kot r, in ojača glasovno izgovorjavo pr. Tretji hieroglif je bil determinativ, ideogram, ki je podal bralcu širok pomen tistega kar je bilo zapisano. Tukaj je nakazoval glagol gibanja.

Ker je bilo pri takšni pisavi možno, da je imelo zaporedje znakov več pomenov, lahko vidimo, kako težko je bilo razvozlati hieroglife.

A

A je prva črka slovenske abecede in latinice.

Ank

Ank (egiptovsko: IPA: [ʕaːnax]; U + 2625 ☥ ali U + 132F9 𓋹) pomeni dih življenja, ključ Nila ali crux ansata (latinsko »križ z ročajem«). To je staroegipčanski hieroglif za besedo "življenje", je trilateralni znak za črke ꜥ (Ayin)-n (Nun)-ḫ (Ḫāʼ).

Znak pomeni večno življenje. Staroegipčanski bogovi so pogosto prikazani z njim v roki ali pa imajo enega na vsaki strani prekrižanih rok na prsih. Ank je v roki ali bližini skoraj vsakega božanstva v egipčanskem panteonu in tudi faraonov. Tako ga lahko razumemo kot simbol zgodnjega verskega pluralizma: vse sekte so verjele v večno življenje, kar je dobeseden pomen simbola. Tudi gibanje new age ga je sprejelo v svojo mistiko leta 1960 in v bistvu pomeni strpnost do različnih prepričanj in skupno etiko kot v starem Egiptu.

Dešret

Dešret je bilo uradno staroegipčansko ime rdeče krone Spodnjega Egipta in puščave Rdeča dežela na obeh straneh Kemeta – rodovitne Črne dežele na bregovih Nila. Rdeča krona, združena z belo krono Gornjega Egipta (hedžet), je tvorila dvojno krono (pšent), katero so stari Egipčani imenovali sekhemti.

Rdeča krona se je v egipčanskih hieroglifih nazadnje uporabljala kot pokončna črka »n«. Izvorni hieroglif črke »n« je v preddinastičnem obdobju in Starem kraljestvu imel obliko majhnih vodnih valov.

Egipčanščina

Egipčanski jezik je najstarejši znani jezik Starega Egipta in veja afroazijske družine jezikov. Najstarejši zapisi v egipčanščini so iz obdobja okoli leta 3400 pr. n. št., zato ob sumerščini velja za najstarejši pisan jezik. Egipčanski jezik kot koptščina je bil kot pogovorni jezik živ vse do 17. stoletja n. št., ko ga je postopoma izpodrinila arabščina. V odročnih delih Gornjega Egipta se je verjetno govoril do 19. stoletja.Koptščina se še vedno uporablja v liturgiji Aleksandrijske koptske pravoslavne cerkve, zato veliko govorcev še vedno tekoče govori koptsko.

Faravahar

Faravahar, tudi Farohar, Forouhar, Firavarti in Fravahar (staroperzijsko *Pravarti, perzijsko فروهر), eden od najbolj znanih simbolov zoroastrstva, državne religije Starega Irana. Ta versko-kulturni simbol je Pahlavijska dinastija privzela za simbol iranskega naroda.

Krilati disk ima dolgo zgodovino v umetnosti in kulturi Bližnjega in Srednjega vzhoda. Na razvoj simbola je vplival hieroglif "krilato sonce", ki se je v bronasti dobi pojavljal na kraljevih pečatih. V novoasirskem obdobju so začeli na disk dodajati doprsne človeške podobe. V asirski mitologiji je v pernato obleko oblečen lokostrelec simboliziral vhovnega boga Ašurja.

Za Faravahar se domneva, da je predstavljal Fravašija, nekakšnega angela varuha, po katerem je dobil ime, kaj je v resnici predstavljal v času, ko so ga Perzijci privzeli s starih mezopotamskih in egipčanskih reliefov, pa ni povsem jasno. Glede na to, da se je prvič pojavil na kraljevskih napisih, na primer na Behistunskem napisu je verjetno predstavljal "božansko kraljevo slavo" (haverenah), kraljevega Fravašija (angela varuha) ali božanski mandat, ki je bil temelj kraljeve oblasti.

Hapi (Horov sin)

Članek govori pogrebnem božanstvu, Horovemu sinu Hapiju. Za boga Nila Hapija glej Hapi (bog Nila).

Hapi je bil v staroegipčanski mitologiji eden od štirih Horovih sinov, v pogrebni književnosti prikazan kot čuvaj Ozirisovega prestola v egipčanskem podzemlju. Bil je sin Heru-ura in Izide ali Serket. Običajno je upodobljen z glavo grivastega pavijana. Njegova naloga je bila ščititi pljuča pokojnika, zato so bili pokrovi kanopskih vrčev s pljuči oblikovani kot pavijanova glava. Hapija samega je ščitila boginja Neftis. Če se je Hapijeva podoba naslikala na steno krste, je morala biti krsta obrnjena tako, da je njegov obraz gledal proti severu. S spremembo načina mumificiranja v tretjem vmesnem obdobju mumificiranih notranjih organov niso več polagali v kanopske vrče, ampak v notranjost mumije, kamor so položili tudi Hapijev amulet.Ker je utopitev oblika smrti, povezana s pljuči, je božanstvo dobilo ime gosi, ker plava na vodi. V tem imenu je tudi hieroglif, ki naj bi bil povezan z vodenjem čolna (h-p- – krmilo), čeprav njegova natančna narava ni znana. Hapi je bil zato včasih povezan s plovbo, čeprav je v starejših zapisih opisan kot velik tekač. Urok na strani 521 Sarkofaških besedil pravi:

Ti si velik tekač; pridi, da se boš pridružil mojemu očetu in ne bodi daleč v tem, Hapi, saj si največji od mojih otrok – tako pravi Hor.V uroku 151 v Knjigi mrtvih je naslednje besedilo:

Prišel sem, da bi bil tvoja zaščita, o, N! Združil sem tvojo glavo in tvoje ude, potolkel tvoje sovražnikepod teboj in dal sem ti glavo za vedno.Kot eden od štirih stebrov Šuja in eno od štirih nebesnih krmil je bil Hapi povezan s severom, in se kot tak posebej omenja v uroku 148 v Knjigi mrtvih.

Hator

V egipčanski mitologiji je Hator boginja neba, ljubezni, lepote, veselja, materinstva, tujih dežel, rudarstva, glasbe in plodnosti. Predstavlja se v obliki ženske s kravjimi rogovi ali hieroglifom na glavi, včasih tudi v obliki krave. V Stari Grčiji je sorodna Afroditi. Po izvoru je bila personifikacija Mlečne ceste v naši galaksiji.

Heket

Heket (egipčansko ḥqt ali ḥqtyt Hektit) je bila staroegipčanska boginja plodnosti, istovetna s Hator, upodobljena kot žaba. Za Egipčane je bila žaba simbol plodnosti, povezane z vsakoletnimi poplavami Nila. Heket je bila prvotno ženski dvojnik boga Hnuma ali Hnumova žena, katerim je imela sina Heru-ura. Domneva se, da iz njenega imena izhaja ime grške boginje čarovništva in podzemlja Hekate.

Hopeš

Hopeš ali hepeš (egipčansko ḫpš) je bil staroegipčanski srpast meč, ki se je razvil iz bojnih sekir.

Tipičen hopeš je bil dolg 50–60 cm, včasih tudi krajši. Top in zakrivljen vrh orožja je lahko služil kot učinkovita gorjača ali kljuka. V Novem kraljestvu so bronaste hopeše zamenjali železni. Najstarejši znani prikaz orožja je na Steli jastrebov iz zgodnjega dinastičnega obdobja (najmanj 2500 pr. n. št.), na kateri je sumerski kralj Eannatum Lagaški oborožen s hopešem.

Beseda hopeš bi zaradi podobne oblike lahko izhajala iz besede noga. Hieroglif ḫpš (noga) se je pojavljal že v sarkofaških besedilih iz prvega vmesnega obdobja Egipta.Rezilo je bilo nabrušeno samo na zunanji strani ukrivljenega dela orožja. Orožje, ki se je razvilo iz bojnih sekir, kljub temu ni bilo sekira. Iz uporabe je prišel okoli leta 1300 pr. n. št., čeprav je še omenjen na Kamnu iz Rosette iz leta 196 pr. n. št.Z kopešem je upodobljenih več faraonov. Nekaj orožij so odkrili tudi v kraljevih grobnicah, enega celo v Tutankamonovi.Nekaj hopešev je bilo ostro nabrušenih, veliko pa jih je imelo topo rezilo, katerega očitno niso nikoli nameravali nabrusiti. Slednji so bili morda namenjeni samo za ceremonialno rabo.

Horovo oko

Horovo oko je staroegipčanski simbol zaščite, vladarske moči in dobrega zdravja.

Oko je poosebljalo boginjo Vadžet (tudi Vedžat, Udžat, Vedžojet, Edžo ali Uto) Horovo oko je podobno Rajevemu očesu, s katerim imata veliko enakih pojmov.

Ime Vadžet izhaja iz besede wadj, ki pomeni zeleno. Grki in Rimljani so ko poznali kot uraeus, iz egipčanskega iaret, ki pomeni dvigajoča (se) kot kobra, ki se v obrambi dvigne v zrak. Vadžet je bila ena od prvih egipčanskih božanstev, katero so kasneje povezali z boginjami Bastet, Sekmet, Mut in Hator. Bila je zavetnica Spodnjega Egipta. Pod njeno zaščito je bilo svetišče per-unu, glavno v Nilovi delti. S tem očesom so upodabljali tudi boginjo Hator.Pogrebni amuleti so pogosto imeli obliko Horovega očesa. Vadžet ali Horovo oko je bilo osrednji element sedmih zapestnic iz zlata, fajanse, karneola in lapisa lazuli, najdenih na mumiji faraona Šošenka II. Vadžet naj bi varovala faraona pred zlom v zemljskem in v posmrtnem življenju. Stari Egipčani in srednjevzhodni pomorščaki so Horovo oko pogosto naslikali na premce svojih ladij, da bi jim zagotovilo varno plovbo.

Ideogram

Ideogram (grško: ’ιδέα [idea] = ideja, misel, zamisel + γράμμα [gramma] =zapis) je grafični simbol, ki pomeni določeno idejo, in se uporablja za zapis te ideje. Pisavo sestavljeno iz ideogramov imenujemo ideogramska pisava. Danes najbolj znana ideogramska pisava je kitajska pisava.

Logogram (grško: λόγος [logos] = beseda + γράμμα [gramma] =zapis) je grafični simbol, ki pomeni določeno besedo, in se uporablja za zapis te besede. V praksi se besedi ideogram in logogram uporablja kot sopomenki, razlika med zapisom ideje in zapisom besede je bolj teoretična - kot ideogram v širšem smislu se včasih šteje tudi znak, ki ne predstavlja besede pač pa (npr.) matematično operacijo.

Besedi ideogram in logogram imata tudi redkeje uporabljani obliki ideograf in logograf.

Ka (mitologija)

Kip Ka je vrsta staroegipčanskega kipa, namenjen zagotavljanju počivališča za Ka ali dušo osebe po smrti. Stari Egipčani so verjeli, da Ka (ali življenjska sila), skupaj s fizičnim telesom ba (osebnost ali duša) in ach (senca), sestavlja pet vidikov osebe.

V egiptologiji vloga Ka dolgo ni bila jasna. V preteklih objavah je bila predmet različnih interpretacij. Očitne kontradikcije temeljijo na številnih spremembah Ka-koncepta v egipčanski mitologiji. Spreminjanje svetovnih nazorov Egipčanov zato povzroča spreminjanje mitologije Ka. Zato je treba Ka vedno obravnavati v odnosu do vsake dobe.

Kartuša

Kartuša je pokončen oval z ravno črto pod njim, ki je v egipčanski hieroglifski pisavi označeval faraonovo ime. Tako označevanje se je začelo na začetku četrte dinastije med vladavino faraona Sneferuja. Ponekje so kartuše napisane tudi vodoravno. V takih zapisih je vodoravna črta napisana pokončno na levi strani ovala. V egipčanščini se je kartuša imenovala šenu in je bila v bistvu raztegnjen obroč šen − stilizirana zanka vrvi. V obdobju demotske pisave so se kartuše pisale kot oklepaji s pokončno črto.

Od petih kraljevskih imen sta se v kartuši pisali faraonovo prestolno ime (prenomen) in rojstno ime (nomen).V kartuši so se sprva pisala samo imena faraonov. Oval okoli imena je bil simbolična zaščita pred zlimi duhovi v zemeljskem in posmrtnem življenju. Kasneje je kartuša postala simbol zaščite pred zlom. Stari Egipčani so verjeli, da tisti, katerega ime je zapisano v kartuši, po smrti ne bo izginil. To vlogo so imele kartuše na krstah in sarkofagih.Včasih so se v grobove polagali tudi amuleti s kartušami z imeni faraonov. Tovrstni pridatki so arheologom pogosto olajšali datiranje groba in njegove vsebine. V nekaterih obdobjih egipčanske zgodovine so se izogibali pisanja amuletov z imeni, ker so se bali, da bodo prišli v roke nekomu, ki bo dobil oblast nad nosilcem imena.

Kartuša (hieroglif)

Hieroglif kartuša kot tak se je v egipčanščini uporabljal za besedo ime. V Gardinerjevem seznamu hieroglifov je razvrščen v skupino V: Vrvi, vlakna, košare, vreče in drugo ter označen z V10.

Kek (mitologija)

Kek je bil poosebljenje prvobitne teme (egipčansko kkw sm3w) v staroegipčanski hermopolski ogdoadski teoriji o nastanku sveta.

Ogdoado so sestavljali štirje pari božanstev, štirje moški bogovi v paru z njihovimi ženskimi dvojniki. Kekova dvojnica je bila boginja Kekuit. Kek in Kekuit sta v nekaterih pogledih predstavljala noč in dan in sta se zato imenovala tudi "dvigalec dneva" in "dvigalka noči".Imeni Keka in Kekuit sta se pisali kk ali kkwy. H Kekovemu imenu se je pripisoval hieroglif za sonce, k Kekuitinemu pa hieroglif za temo.

Luvijščina

Luvijščina je izumrl anatolski jezik. Deli se na klinopisno luvijščino in hieroglifno luvijščino. K njej napotujejo tudi asirski teksti. Ohranjeni so luvijski napisi iz okoli 1600 pr. n. št. Iz nje naj bi izhajali nekateri kasnejši anatolski jeziki (likijski in milijski).

Pilon (stavbarstvo)

Pilon je grški izraz (grško πυλών − pylon: portal, glavna vrata, latinsko pila = steber) za monumentalni vhod v egipčanski tempelj (tempeljski vhodni kompleks z bočnima stolpoma) ali mogočna podboja na obeh straneh vrat ali nosilna opornika ali jambora visečega mostu.

Renpet

Renpet (egipčansko rnpt) je bila egipčanska beseda, ki je pomenila leto.Renpet je bila tudi staroegipčanska boginja, ki je poosebljala leto. V umetnosti in slikarstvu so jo upodabljali kot žensko s palmovo mladiko, ki je simbolizirala čas, nad glavo. Žensko so pogosto imenovali Gospodarica večnosti in je poosebljala plodnost, mladost in pomlad. Glif se je pogosto pojavljal na spomenikih in zapisih skozi celo egipčansko zgodovino na začetku izraza, ki je pomeni faraonovo vladarsko leto.

Zmajček

Zmajček je slovenska revija, namenjena predšolskim otrokom in otrokom v prvem triletju devetletne osnovne šole. Izhaja od leta 1996, izdaja pa jo Studio Hieroglif.

Njena vsebina združuje književno in jezikovno vzgojo, srečamo pa tudi različne teme iz spoznavanja okolja (živali, rastline…). S pomočjo revije lahko razvijamo osnovne ročne spretnosti ob izdelavi preprostih predmetov, se preizkusimo v reševanju ugank ter povezujemo glasbeno vzgojo in slovenščino.

Revija zajema umetnostno in neumetnostno področje slovenščine in je tudi zelo dobro likovno opremljena. S pomočjo igre se otroci učijo novih stvari in razvijajo nova področja.

Vsebine:

ZMAJČEK V GLASBENI ŠOLI- PESMICE; Na internetni strani lahko pesmice iz revije zapojemo tudi sami z glasbeno podlago le te.

ZGODBE, SLIKOPISE, PESMI, UGANKE

USTVARJAJMO SKUPAJ

MMM, KAKO DIŠI IZ KUHINJE - preprosti recepti

DIDAKTIČNE NALOGE IN NALEPKE - Naloge domiselno dopolnjujejo nalepke.

SESTAVLJANKE IZ KARTONA

PRILOGA ZA STARŠE - Rubrika je namenjena staršem, vzgojiteljem in učiteljem. Dobijo lahko razne nasvete v zvezi s situacijami med otrokovim odraščanjem.

DARILA ZA BRALCE - Ob svetovnem dnevu knjige otroci dobijo darilo knjižico iz zbirke Zmajčkovi plamenčki.Revija izhaja v začetku meseca, v šolskem letu izide 11 številk.

Kraji
Bogovi
Smrt
Zgradbe
Pisave
Kronologija

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.