Gezer

Gezer, Tel Gezer ali Tell el-Džezer (hebrejsko גֶּזֶר, Gezer) je arheološko najdišče ob vznožju Judejskih gora na meji pokrajine Shfela približno na sredini med Jeruzalemom in Tel Avivom. Gezer je zdaj izraelski narodni park. V Hebrejski bibliji je Gezer povezan z Jozuetom in Salomonom.

V prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. je Gezer postal glavna utrjena kanaanska mestna država. Kasneje je bil v požaru uničen in ponovno zgrajen. Amarnska pisma omenjajo gezerske kralje, ki so prisegli zvestobo egipčanskemu faraonu.[1] Pomemben je bil predvsem zaradi svojega strateškega položaja na križišču starodavne obalne trgovske poti, ki je povezovala Egipt in Sirijo, in poti do Jeruzalema in Jerihe.

Gezer
גֶּזֶר
Gezer-Stone-steles
Gezersko visoko mesto
Gezer is located in Izrael
Gezer
Drugo imeTel Gezer
LokacijaZastava Izraela Izrael
Koordinati31°51′32.4″N 34°55′4″E / 31.859000°N 34.91778°E
Druge informacije
Stanjeruševine

Gezer v Bibliji

Gezer je v Jozuetovi knjigi omenjen kot levitsko mesto, eno od desetih, dodeljeno Levijevemu sinu Kehatu (Jozue 21:4) in njegovim potomcem. Med odkritja, povezana z biblično arheologijo, spadajo verjetno kanaansko visoko mestokraj čaščenja (hebrejsko במה, bamah) z desetimi monumentalnimi megaliti, pokončnimi skalami, imenovanimi matsevot, ki jih najdemo tudi drugje v Izraelu, vendar so v Gezerju najimpresivnejši,[2][3][4] dvojna jama pod visokim mestom, ki ni povezana z njim, trinajst popisanih mejnih kamnov, ki so omogočili prvo prepoznavanje svetopisemskega mesta, vhodna vrata s šestimi prekati, podobna vratom v Hazorju in Megidu, in velik kanaanski vodni sistem s predorom, ki vodi navzdol do izvira, podoben sistemu v Jeruzalemu, Hazorju in Megidu.

Lokacija

Boundary of Gezer inscription
Mejnik iz helenističnega Gezerja, napisan v aramejščini (zgoraj) in grščini

Gezer je stal na severnem robu pokrajine Šefela, približno 30 km severozahodno od Jeruzalema. Imel je strateški položaj na priključku mednarodne obalne trgovske ceste Via Maris na trgovsko cesto, ki jo je skozi dolino Ajalom povezovala z Jeruzalemom.

Potrditev istovetnosti mesta s svetopisemskim Gezerjem so omogočili dvojezični napisi v hebrejščini ali aramejščini in grščini, odkriti na skalah nekaj sto metrov od mestnega griča. Napisi so iz 1. stoletja pr. n. št. in se berejo "meja Gezerja" in "meja Alkinosa", ki je bil takrat verjetno gezerski guverner.

Zgodovina

Bronasta doba

Zgodnja bronasta doba

Prebivalci prvega naselja v Gezerju proti koncu 4. tisočletja pr. n. št. so živeli v velikih v skalo vklesanih votlinah.

V zgodnji bronasti dobi je bilo na vrhu griča neutrjeno naselje, ki je bilo sredi 3. tisočletja pr. n. št. uničeno in za več stoletij opuščeno.[5]

Srednja bronasta doba

PikiWiki Israel 8692 water plant in tel gezer
Kanaanski vodni predor v Tel Gezerju

V srednji bronasti dobi (prva polovica 2. tisočletja pr. n. št.) je Gezer postal dobro utrjeno glavno mesto z velikim kultnim središčem.[6]

Kanaansko mesto je uničil požar, domnevno na koncu vojnega pohoda egipčanskega faraona Tutmoza III. (vladal 1479–1425 pr. n. št.). Najstarejša znana zgodovinska omemba mesta je na seznamu Tutmozovih osvojenih mest v templju v Karnaku.[7]

V Amarnskih pismih iz 14. stoletja pr. n. št. je deset pisem gezerskih kraljev, ki prisegajo zvestobo egipčanskemu faraonu. V mestni državi Gezer (babilonsko Gazru) so v dvajsetletnem obdobju, ki ga pokrivajo Amarnska pisma, vladali štirje vladarji.[5] Odkritja več keramičnih posod, skritih valjastih pečatnikov in velik skarabej s kartušo egipčanskega faraona Amenhotepa III. dokazujejo obstoj mesta v poznem 14. stoletju pr. n. št. in kažejo na tesne vezi med kanaanskim mestom in Egiptom.[8]

Utrdbe

Grič je bil obdan z masivnim kamnitim obzidjem in stolpi, zaščitenimi s pet metrov visokim nasipom iz zemlje, ometanim z mavcem. Lesena mestna vrata na jugozahodnem vogalu obzidja so bila utrjena z dvema stolpoma.[5]

Kultno mesto z massebotom

Kultno središče mesta je bilo na najvišjem mestu v vrsti desetih velikih kamnitih blokov, imenovanem massebot. Vrsta blokov stoji v smeri sever-jug. Najvišji blok je visok tri metre. Sredi massebota sta oltarju podobna struktura in velik kvadraten kamnit bazen. Natančen namen teh megalitov je še vedno nejasen. Postavljeni so bili morda kot kanaansko visoko mesto v srednji bronasti dobi okoli leta 1600 pr. n. št.[6]

Pozna bronasta doba

V pozni bronasti dobi (druga polovica 2. tisočletja pr. n. št.) je bilo zgrajeno novo obzidje, debelo štiri metre. V 14. stoletju pr. n. št. je bila na visokem zahodnem deli griča zgrajena palača. Proti koncu bronaste dobe je začel vpliv mesta upadati in število prebivalcev se je zmanjšalo. Gezer je omenjen na Merneptahovi steli zmage, datirani v konec 13. stoletja pr. n. št.

Železna doba

V 12.-11. stoletju pr. n. št. je bila na gezerski akropoli zgrajena velika stavba z več prostori in dvoriščem. Ostanki mlinskih kamnov in zrnja pšenice med črepinjami kažejo, da je bila žitnica. Lokalne in filistejske posode dokazujejo, da je v mestu živela mešana kanaansko/filistejska populacija.

Tiglat-Pileser III. in novoasirsko obdobje

Gezer je med letoma 734 in 732 pr. n. št. oblegal novoasirski kralj Tiglat-Pileser III. (vladal 745-727 pr. n. št.).[9] Asirci so na koncu Tiglat-Pileserjevega pohoda v Kanaan mesto verjetno osvojili. Ime Gezerja je kot Gazru morda zapisano na klinopisnem reliefu iz 8. stoletja pr. n. št. v palači Tiglat-Pileserja III. v Nimrudu.

Helenistično obdobje

V helenističnem obdobju so Gezer utrdili Makabejci. V njem je vladala neodvisna judovska Hasmonejska dinastija.[10]

Pohelenistično obdobje

V rimskem obdobju in kasneje je bil Gezer redko naseljen, ker so njegovo vlogo prevzela druga mestna središča.[1]

Križarsko obdobje

Leta 1177 so bile ravnice okoli Gezerja prizorišče bitke pri Montgisardu, v kateri je križarska vojska Baldvina IV. porazila Saladinovo vojsko. Montgisard je bilo križarsko gospostvo nedaleč od Ramle, na katerem je domnevno stal grad.[11]

Svetopisemsko obleganje Gezerja

Obleganje Gezerja
Datum 10. stoletje pr. n. št.
Prizorišče Gezer, Izrael
Izid egipčanska zmaga in zasedba mesta
Udeleženci
Egipt Filistejci
Poveljniki
Siamun (?) ni znano
Moč
ni znano ni znano
Žrtve
ni znano številne

Po Hebrejski Bibliji, edinem viru, ki omenja ta dogodek, je bilo obleganje Gezerja na začetku 10. stoletja pr. n. št. Mesto je po obleganju osvojil in požgal neimenovan egipčanski faraon. Nekateri zgodovinarji domnevajo, da to lahko bil faraon Siamon med vojnim pohodom v Palestino. Neimenovani faraon je nato mesto kot doto svoje hčerke predal kralju Salomonu. Salomon je mesto ponovno zgradil in utrdil (1 Kralji 9:15-16).

Svetopisemska zgodba o izraelski osvojitvi Kanaana pod njihovim voditeljem Jozuetom omenja kralja Gezerja Horama (Jozue 10:33), ki je prišel na pomoč svojim sonarodnjakom v Lahišu, kjer je v bitki padel.

Prepoznavanje faraona

Edina svetopisemska omemba faraona, ki bi lahko bil Siamon (vladal 986-967 pr. n. št.), je v že omenjeni Prvi knjigi Kraljev. Kaj se je v resnici dogajalo, ne opisuje noben primarni vir. Britanski biblicist Kenneth Kitchen je prepričan, da je Gezer osvojil Siamon in ga predal Salomonu. Drugi biblicisti, med njimi Paul S. Ash in Mark W. Chavalas, se s tem ne strinjajo in trdijo, da ni mogoče ugotoviti, kateri faraon je bil Davidov in Salomonov sodobnik.[12] Profesor Edward Lipinski trdi, da so takrat neutrjeni Gezer opustošili v poznem 10. stoletju pr. n. št., se pravi ne med Siamonovim vladanjem. Po njegovem mnenju je bil faraon najverjetneje Šošenk I. (vladal 943–922 pr. n. št.).[13]

Arheologija

PikiWiki Israel 8691 tel gezer calendar
Replika Gezerskega koledarja v Gezerskem narodnem parku
Gezer 030611 Water Works
Čiščenje gezerskega vodnega sistema iz bronaste dobe, 3. junij 2011
The Gezer Calendar tablet, early iron age, 10th century BCE, Museum of Archaeology, Istanbul, Turkey
Plošča z Gezerskim koledarjem iz zgodnje železne dobe (10. stoletje pr. n. št.); Arheološki muzej, Istanbul, Turčija

Zgodovina izkopavanj

Obsežna arheološka izkopavanja v Gezerju so se začela v zadnjem desetletju prejšnjega stoletja in spadajo med najbolj obširna izkopavanja v Izraelu. Najdišče je kot Gezer prvi prepoznal Charles Simon Clermont-Ganneau leta 1871. Najdišče je pod pokroviteljstvom Palestinske razikovalne fondacije od leta 1902 do 1909 raziskoval R. A. Stewart Macalister, ki je odkril več artefaktov, zgradb in utrdb. Macalister je slabim stratigrafskim metodam navkljub odkril stanovanjski stratus. Kasneje se je izkazalo, da je večina njegovih ugotovitev in teorij napačna. Drugi pomembni raziskovalci si bili Alan Rowe (1934), G.E. Wright, William Dever in Joe Seger (med 1964-1974) in ponovno Dever leta 1984 in 1990.[7]

Raziskave so se nadaljevale junija 2006 pod vodstvom Stevea Ortiza in Sama Wolffa. Prva sezona izkopavanj se je končala uspešno in razkrila nekaj zanimivih podrobnosti, med njimi debelo plast ruševin, ki bi lahko bile posledica Siamonovega unčenja mesta (1 Kralji 9:16).

Julija 2017 arheologi odkrili okostja tričlanske družine, odraslega moškega in otroka z uhani, ki so bili verjetno ubiti med egipčansko invazijo v 13. stoletju pr. n. št.[14] Odkrili so tudi amulet in več skarabejev in valjastih pečatnikov. Na amuletu sta kartuši faraonov Tutmoza III. in Ramzesa II.

Gezerski koledar

Ena od najslavnejših najdb je Gezerski koledar. Plošča vsebuje besedilo, ki je bilo bodisi pomnilniška vaja šolarjev ali nekaj, kar je služilo za pobiranje davkov od kmetov. Besedilo bi lahko bilo tudi priljubljena ljudska ali otroška pesem, ki je naštevala mesece leta po kmetijskih sezonah. Koledar je pomemben vir podatkov o starodavni pisavi in jeziku na Bližnjem vzhodu in poljedelskih sezonah.

Izraelska mestna vrata in obzidje

Leta 1957 je Yigael Yadin odkril, da so gezersko obzidje in mestna vrata zelo podobni sorodnim salomonskim zgradbam v Megidu in Hazorju. Vse zgradbe so datirane v zgodnje Izraelsko kraljestvo.[15]

Mejni kamni

Na najdišču so odkrili trinajst mejnih kamnov, verjetno iz poznega helenističnega obdobja (1. stoletje pr. n. št.).

Amonov tempelj

Na fragmentiranem, vendar dobro znanem reliefu iz Amonovega templja v Tanisu, je upodobljen egipčanski faraon, ki s kijem ubija svojega sovražnika. Relief je domnevno povezan s plenjenjem Gezerja. Egiptolog Kenneth Kitchen meni, da je upodobljen faraon Siamon.[16] V zadnjem času je Paul S. Ash podvomil v to razlago. Avtor trdi, da je na reliefu prizor iz izmišljene bitke in poudarja, da na egipčanskih reliefih Filistejci niso bili nikoli oboroženi s sekirami in da za filistejsko rabo sekir ni nobenega arheološkega dokaza.[17]

Sklici

  1. 1,0 1,1 James F. Ross (maj 1967): Gezer in the Tell el-Amarna Letters, Jstor.org, str. 62–70. Pridobljeno 2. januarja 2015.
  2. Gilat, Ngsba.org. Pridobljeno 2. januarja 2015.
  3. The standing stone or stele, Netours.com. Pridobljeno 2. januarja 2015.
  4. David Ussishkin (2006), Czerny E., Hein I., Hunger H., Melman D., Schwab A., uredniki: On the History of the High Place at Gezer, Studies in Honour of Manfred Bietak, Vol. II, Leuven: Peeters Publishers, str. 411–416. Pridobljeno februarja 2015.
  5. 5,0 5,1 5,2 Gezer - Jewish Virtual Library, Webcache.googleusercontent.com. Pridobljeno 2. januarja 2015.
  6. 6,0 6,1 Gezer – Ancient Importance to Israel, Allaboutarchaeology.org. Pridobljeno 2. januarja 2015.
  7. 7,0 7,1 Laughlin, John Charles Hugh (2006): Gezer - Did Solomon Build a City Gate Here? Fifty Major Cities of the Bible: From Dan To Beersheba, Routledge, str. 127–131. ISBN 9780415223157.
  8. Hidden secret of Gezer: A pre-Solomonic city beneath the ruins. Pridobljano 27. novembra 2013.
  9. Ehrlich, Carl S. (november 1996): The Philistines in Transition: A History from Ca. 1000-730 B.C.E., Brill Academic Publishers, str. 192–193. ISBN 978-90-04-10426-6.
  10. Makabejci 1 13:43-48.
  11. Jim Bradbury (2004): Montgisard, Battle of, 25 November 1177, The Routledge Companion to Medieval Warfare, Routledge, ISBN 9781134598465. Pridobljeno 15. decembra 2017.
  12. Chavalas, Mark W., Ash, Paul S. (2001): Review of David, Solomon and Egypt: A Reassessment by Paul S. Ash, Journal of Biblical Literature 120 (1): 152–152. doi: 10.2307/3268603. JSTOR 3268603.
  13. Lipinski, Edward (2006): On the Skirts of Canaan in the Iron Age, Orientalia Lovaniensia Analecta, Leuven, Belgija: Peeters, str. 96–97, ISBN 978-90-429-1798-9.
  14. Paton, C. (5. julij 2017): Israel: Ancient Human Remains Discovered in Biblical City 3,200 Years After its Destruction by the Egyptians, Newsweek. Pridobljeno 7. julija 2017.
  15. Gezer, Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 2. januarja 2015.
  16. Kitchen, K.A. (2003): On the Reliability of the Old Testament, William B. Eerdmans Publishing, str. 109.
  17. Ash, Paul S. (november 1999): David, Solomon and Egypt: A Reassessment] (JSOT Supplement), Sheffield Academic Press, str. 38–46, ISBN 978-1-84127-021-0.
Amarnska pisma

Amarnska pisma, včasih tudi Amarnska korespondenca ali Amarnske tablice, so arhiv dopisov, napisanih na glinastih tablicah. Arhiv vsebuje predvsem diplomatske dopise med egipčansko državno pisarno in njenimi predstavniki v Kanananu in Amurruju v obdobju Novega egipčanskega kraljestva. Pisma so odkrili v Amarni v Gornjem Egiptu, po kateri so dobila ime. Amarna se je v egipčanskem obdobju imenovala Ahet-Aton, kar pomeni Atonovo obzorje. Mesto je v 1350.-1330. letih zgradil faraon Ehnaton iz Osemnajste egipčanske dinastije. Amarnska pisma so za egiptologe zelo neobičajna, ker so večinoma pisana v akadskem klinopisu starodavne Mezopotamije in ne v egipčanskih hieroglifih. Arhiv 382 tablic je pod naslovom Die El-Amarna-Tafel leta 1907 in 1915 v dveh zvezkih objavil norveški asirijolog Jørgen Alexander Knudtzon. Od takrat je bilo odkritih še 24 tablic ali fragmentov. Pisma so bila napisana v obdobju največ trideset let.

Amarnska pisma so zelo pomembna za svetopisemske študije in semitsko jezikoslovje, ker osvetljujejo kulturo in jezik kanaanskih ljudstev v predsvetopisemskem obdobju. Pisma so kljub temu, da so pisana v akadščini, krepko obarvana z materinščino piscev, ki so govorili zgodnjo obliko kanaanščine, iz katere sta se razvila hčerinska jezika hebrejščina in feničanščina. Kanaanizmi dajejo pomemben vpogled v izvorno stanje obeh jezikov nekaj stoletij pred njihovim pojavom.

Gezerski koledar

Gezerski koledar je majhna popisana apnenčasta tablica, široka 7,2 cm in visoka 11,1 cm, ki jo je leta 1908 odkril irski arheolog R. A. Stewart Macalister v starodavnem kanaanskem mestu Gezer približno 30 km severozahodno od Jeruzalema. Tablica se običajno datira v 10. stoletje pr. n. št., čeprav izkopavanje ni bilo stratificirano. Datiranje zato ni povsem zanesljivo.Tako jezik kot pisava sta še vedno predmet razprav: jezik bi lahko bil feničanski ali hebrejski, pisava pa feničanska (ali prakanaanska) ali paleohebrejska.

Hazari

Hazari (narečno turško: Xazarlar) so bili polnomadsko turško ljudstvo, ki je od 7. do 10. stoletja vladalo v Pontsko-kaspijski stepi od Dnjepra do Urala in na severnem Kavkazu. Ime Hazar je verjetno povezano s turškim pridevnikom 'gezer', ki pomeni 'mobilen' in glagolom 'gezmek' , ki pomeni 'potovati' ali 'tavati'.

V 7. stoletju so na severnem Kavkazu ob Kaspijskem jezeru ustanovili neodvisen kaganat. Prvotno so bili šamanisti tengriisti, kasneje pa so zaradi vpliva Bizantinskega cesarstva in islamskih kalifatov mnogi prestopili v krščanstvo, judaizem in islam. Kaganat je v 8. ali 9. stoletju kot državno religijo prevzel judaizem. Ko so bili Hazari na višku moči, so skupaj s svojimi podložniki obvladovali večino sedanje južne Rusije, zahodni Kazahstan, vzhodno Ukrajino, Azerbajdžan, večji del severnega Kavkaza (Čerkezijo, Dagestan in Čečenijo), dele Gruzije in polotok Krim.

V letih 965 do 969 je njihovo samostojnost zlomil knez Svjatoslav I. Kijevski in postali so podložniki Kijevske Rusije. Hazare so postopoma izpodrinili Rusi in Kipčaki, nato pa Zlata horda, tako da so kot kulturno različno ljudstvo postopoma izginili.

Hazor

Tel Hazor (hebrejsko תל חצור‬), tudi Hacor (חצור‬) in Tell el-Qedah (arabsko تل القضاه‎), je arheološki tel (grič) na mestu starodavnega Hazorja v južnem delu doline Hula v Gornji Galileji, Izrael, severno od Galilejskega jezera. V srednji bronasti dobi (okoli 1750 pr. n. št.) in izraelskem obdobju (9. stoletje pr. n. št.) je bil Hazor nejvečje utrjeno mesto v državi in eno od najpomembnejših mest v Rodovitnem polmesecu. Vzdrževal je trdne trgovske vezi z Babilonijo in Asirijo in uvažal velike količine kositra za proizvodnjo brona. V Jozuetovi svetopisemski knjigi je opisan kot »prestolnica vseh njegovih kraljestev« (Jozue 11:10).

Prva arheološka izkopavanja v Hazorju so se začela sredi 50. let 20. stoletja pod vodstvom Yigala Yadina. Tel Hazor je največje arheološko najdišče v severnem Izraelu. Gornje mesto ima površino 12 hektarjev, spodnje pa 70 hektarjev.Leta 2005 so bili ostanki Hazorja vpisani na seznam Unescove svetovne dediščine kot del svetopisemskih gričev Megido, Hazor in Baršeba.

Izrael

Izrael (hebrejsko יִשְרָאֵל‎, Yisra'el, arabsko إسرائيل, Isrā'īl in angleško Israel), uradno Država Izrael (hebrejsko מְדִינַת יִשְרָאֵל, Medinat Yisra'el, arabsko دَوْلَةْ إِسْرَائِيل, Dawlat Isrā'īl) je visoko razvita bližnjevzhodna država.

Leži na jugozahodnem delu Azije ob jugovzhodnem robu Sredozemskega morja. Na severu meji na Libanon, na vzhodu na Sirijo in Jordanijo, na jugozahodu pa na Egipt, na jugozahodu pa na avtonomno območje Gazo. Po velikosti sicer manjša država je geografsko raznolika in šteje 8.146.300 prebivalcev, od česar 6.137.700 tvorijo Judje. Izrael je tako edina številčno večinska judovska država na svetu. V Izraelu živijo tudi arabski Muslimani, Kristjani, Druzi, Beduini in številne druge verske in etnične manjšine. Večina se jih etnično uvršča med arabsko skupnost. Jeruzalem je glavno in največje mesto.

Izrael predstavlja versko in geografsko središče Hebrejcev in judovstva že iz biblijskih časov. Sodobna država Izrael temelji na odločitvi Organizacije združenih narodov iz leta 1947 o delitvi območja na dve državi: judovsko in arabsko. Delitev so sprejeli judovski voditelji, zavrnili pa arabski. Po razglasitvi neodvisnosti 14. maja 1948 so Izrael združeno napadle arabske države, od takrat pa je sledilo več vojn. Nekatere državne meje ostajajo nedoločene oz. niso dvostransko priznane. Po dosegu mirovnega dogovora z Egiptom in Jordanijo, mirovni procesi s Palestinci ostajajo neuspešni.

Izrael je razvita država z močno parlamentarno demokracijo in parlamentarnim sistemom. Vodja parlamenta je premier, Kneset pa predstavlja najvišje zakonodajno telo. Državno gospodarstvo je, ocenjujoč po BDP-ju, 41. največje na svetu. Med bližnjevzhodnimi državami se Izrael uvršča na prvo mesto po indeksu človeškega razvoja, pričakovana življenjska doba v državi pa se uvršča med najvišje v svetu.

Menhir

Menhir (francosko, iz srednje bretonščine: moški - "kamen" in hir - "dolg" ), stoječi kamen, ortostat ali masseba / matseva je velik pokončno stoječ kamen. Menhirje lahko najdemo posamično kot megalit, ali kot del skupine podobnih kamnov. Njihova velikost se lahko precej razlikuje, njihova oblika je na splošno neenakomerna in kvadratna, pogosto ožja proti vrhu. Menhirji so zelo razširjeni po vsej Evropi, Afriki in Aziji, vendar so najštevilnejši v zahodni Evropi; zlasti na Irskem, v Veliki Britaniji in Bretanji. Na teh področjih obstaja približno 50.000 megalitov , medtem ko je 1200 menhirjev samo v severozahodni Franciji. Stoječi kamni običajno težko datirajo, če pa najdejo pod nekateri v Atlantskem Evropi lončenino, jih povezuje s kulturo zvončastih čaš. Zgrajeni so bili v različnih obdobjih prazgodovine kot del večje megalitske kulture, ki je cvetela v Evropi in zunaj nje.

Nekatere menhirje so postavili poleg stavb, in imajo pogosto zgodnji ali poseben verski pomen. Tak primer je menihir South Zeal v Devonu, ki je bil podlaga za gradnjo samostana laičnih menihov v 12. stoletju. Samostan je kasneje postal Hotel Oxenham Arms pri South Zeal in stoječi kamen je ostal na mestu v starodavnem udobnem baru v hotelu.

Kadar se pojavijo menhirji v skupinah, so pogosto krožne, ovalne ali podkvaste tvorbe in jih včasih imenujejo megalitski spomenik. To so mesta starodavnih verskih obredov, ki včasih vsebujejo pogrebne komore. Natančna funkcija menhirjev je izzvala več razprav kot katero koli drugo vprašanje v evropski prazgodovini. Skozi stoletja so razmišljali različno: da so jih uporabljali druidi za žrtvovanja ljudi, kot Označevalci teritorija ali elemente kompleksnega ideološkega sistema ali da so delovali kot zgodnji koledarji. Do devetnajstega stoletja starinoslovci niso imeli znanja prazgodovine, njihove referenčne točke so bile v klasični literaturi. Razvoj radiokarbonskega datiranja in dendrokronologija so omogočili več poznavanja na tem področju.

Beseda menhir so arheologi prevzeli iz francoščine (bretonščine) v 19. stoletju. V sodobni welščini so opisani kot maen hir ali "dolg kamen". V sodobni bretonščini je uporabljena beseda peulvan, s peul v pomenu "kol" ali "drog" in van, ki je mehka mutacija besede maen, kar pomeni "kamen".

Mesta starodavnega Bližnjega vzhoda

Največja mesta starodavnega Bližnjega vzhoda v bronasti dobi štejemo v tisočih. Memfis je imel v zgodnji bronasti dobi okoli 30.000 prebivalci in je bil največje mesto v tistem času. Ur v srednji bronasti dobi ocenjujejo, da je imel okoli 65.000 prebivalcev; Babilon v pozni bronasti dobi podobno - imel naj bi med 50 - 60.000 prebivalci, medtem ko so jih imele Ninive okoli 20-30.000 in dosegle 100.000 samo v železni dobi (okoli 700 pred našim štetjem).

KI je bil sumerski izraz za mesto ali mestno državico. V akadščini in hetitskem pravopisu, URU postane odločilen znak, ki označuje mesto ali pa v kombinaciji z KUR "zemljišče" kraljestva ali ozemlje, ki ga mesto nadzira, npr. LUGAL KUR URU Ha-at-ti "kraljeva država (mesto) Hetitov.

Smrekova sirovka

Smrekova sirovka (znanstveno ime Lactarius deterrimus) je užitna goba iz družine golobičark.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.