Fonetika

Fonétika, tudi glasoslôvje, je veda o glasovih. Tradicionalno se deli na tri A-je: artikulacijsko, akustično in avditivno fonetiko. Fonetika je lahko jezikoslovna veda ali pomožna veda drugih metaved, npr. medicine, govorništva, računalništva, akustike itd. Fonetika v ožjem pomenu je eksperimentalna fonetika, lahko pa se izraz rabi tudi v širšem pomenu, npr. historična fonetika. Prim. tudi slovenski izraz glasoslovje, ki pa lahko pomeni tudi fonologijo.

Fonetika samoglasnikov: A: bráti E: n^esti, jémljem I: bíti, l`ist O: ósem, stôti

Forenzična lingvistika

Forenzična lingvistika je veja uporabnega jezikoslovja, ki deluje v okviru pravnih in kriminalnih postopkov ter k forenzičnim raziskavam pripomore s podrobno analizo besedil. V sklopu forenzične lingvistike so lahko obravnavane vse oblike besedil, ki imajo kakršnokoli pravno ali kazensko ozadje.

Glasoslovje

Glasoslôvje ima naslednje pomene:

fonetika, jezikoslovna veda, ki s stališča izgovarjave ali slušnosti preučuje zvočno stran jezika od glasu in naglasa do besedila.

fonologija, jezikoslovna veda, ki proučuje pomenskorazločevalno vlogo pojavov zvočne strani jezika.

Oboje hkrati.

Hotimir Tivadar

Hotimir Tivadar [Hótimir Tivádar], slovenski jezikoslovec in fonolog, * 12. julij 1975, Maribor.

Izgovarjava

Izgovarjava (obliko izgovorjava Slovenski pravopis odsvetuje) v jeziku pomeni način, na katerega posameznik zlaga osnovne enote, glasove. Vejo jezikoslovja, ki se ukvarja z izgovarjavo, imenujemo fonologija, z njo pa se ukvarja tudi fonetika.

Jezikoslovje

Jezikoslôvje ali lingvístika je znanstvena veda o naravnem človeškem jeziku.

Jože Krašovec

Jože Krašovec, slovenski rimskokatoliški duhovnik, teolog, biblicist, prevajalec, filozof in univerzitetni profesor, * 20. april 1944, Sodna vas pri Podčetrtku.

Lombardov učinek

Lombardov učinek, tudi Lombardov refleks, je nezaveden odziv govorca na prisotnost glasnega šuma v ozadju, s katerim poveča glasnost da bi izboljšal razumljivost svojega govora. Poleg glasnosti vključuje odziv pri ljudeh tudi zvišanje tona in podaljšanje zlogov. Rezultat je ugodnejše razmerje signal-šum, kar neposredno pripomore k razumljivosti. Pojav lahko obravnavamo tudi na ravni govorca, saj ta preko povratne zanke nezavedno spremlja svoj govor in ga prilagodi, če se naenkrat slabše sliši ali razume.Pojav je leta 1909 odkril francoski otorinolaringolog Étienne Lombard. Okrog odkritja je kmalu nastalo živahno raziskovalno področje, nekaj desetletij kasneje pa so pričeli enake spremembe ugotavljati tudi pri zvočni komunikaciji živali. Od takrat so ga v laboratorijskih pogojih potrdili pri celi vrsti živalskih skupin, od ptičev do makakov. V zadnjem času je deležen pozornosti raziskovalcev tudi v povezavi z zvočnim onesnaževanjem in njegovim vplivom na živali v človekovi bližini, saj predvsem pri ptičih pevcih v mestnem okolju prihaja do opaznih sprememb pri oglašanju.

Luka Horjak

Luka Horjak, slovenski jezikoslovec * 27. september 1994, Ljubljana.

Mednarodna fonetična abeceda

Mednarodna fonetična abeceda (izvirno International Phonetic Alphabet, kratica IPA) je mednarodno standardiziran sistem zapisa glasov v črkovni obliki. Njen glavni namen je zapis glasov, ki je splošno veljaven za vse jezike in se danes uporablja v vseh modernih slovarjih in jezikovnih priročnikih. Nespremenjena od leta 2005, obsega 107 osnovnih in približno 55 pomožnih znakov.

Nezvočnik

Nèzvóčnik je soglasnik manjše zvonkosti/odprtostne stopnje. V slovenščini jih je 15; delimo jih na 6 zvenečih in 9 nezvenečih nezvočnikov.

Zveneči so /b/, /d/, /z/, /ž/, /dž/, /g/, nezveneči pa /p/, /t/, /s/, /š/, /č/, /k/, /f/, /h/, /c/. Nezveneče nezvočnike si lahko zapomnimo s pomočjo povedi: »Ta suhi škafec pušča«, tako da izpustimo samoglasnike, zveneče nezvočnike pa s povedjo »Gad zbeži« (tudi tukaj izpustimo samoglasnike).

Psiholingvistika

Psiholingvistika ali psihologija jezika je smer jezikoslovja in del kognitivnih znanosti, ki proučuje povezavo med znanjem jezika in kognitivnimi procesi, vključenimi v rabo jezika, torej proučuje procese v možganih, ki nam omogočajo rabo jezika. Sestavljena je iz dveh ved: psihologije in jezikoslovja. Vedo zanima, kako jezik razumemo, kako ga tvorimo in kako ga usvojimo.

Rastislav Šuštaršič

Rastislav Šuštaršič, slovenski jezikoslovec, * 24. oktober 1953, Ljubljana, † 2. marec 2014, Ljubljana.

Rodil se je v Ljubljani, kjer je končal osnovno šolo in Gimnazijo Poljane. Diplomiral je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 1978, iz angleškega ter iz francoskega jezika in književnosti.

V letih 1979-84 je bil zaposlen na Radiu Ljubljana kot dokumentalist-informator, v letih 1984-87 pa na Unesco Mednarodnem centru za kemijske študije (Oddelek za kemijsko izobraževanje Fakultete za naravoslovje in tehnologijo), kot lektor za angleški jezik.

Leta 1987 se je zaposlil na Filozofski fakulteti v Ljubljani, na Oddelku za germanske jezike in književnosti kot mladi raziskovalec in se vpisal na podiplomski študij na področju angleškega jezika in jezikoslovja. Magistriral je leta 1989 z nalogo Prevzemanje angleških slovarskih enot v slovenščino – fonološko prilagajanje, doktoriral pa leta 1993 z disertacijo Kontrastivna analiza angleške in slovenske stavčne intonacije.

Leta 1995 je bil izvoljen v naziv docent angleškega jezika, leta 2000 v naziv izredni profesor, leta 2006 pa v naziv redni profesor za področje angleškega jezika.

Leta 2000 je tri mesece deloval v Angliji, na Univerzi v Manchestru, kot raziskovalec na področjih angleške in eksperimentalne fonetike ter splošne fonologije.

Njegovo pedagoško delo na Filozofski fakulteti obsega predavanja in seminarje na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko na dodiplomski stopnji (angleška fonetika in fonologija, angleška dialektologija, angleško-slovensko prevajanje) in na podiplomski stopnji (semantika).

Na seminarjih in študijskih obiskih v tujini se je izobraževal in raziskoval na področjih angleške fonetike in fonologije (Inštitut za fonetiko v Hamburgu, University College London, Univerza v Leidnu, Nizozemska, Univerza v Manchestru), akustične fonetike (Univerza v Manchestru), splošne fonetike in fonologije (Univerza v Manchestru in Univerza na Dunaju), računalniško podprtega učenja in poučevanja angleščine (Saffron Walden, Anglija, American Seminar – Salzburg) ter poučevanja prevajanja in tolmačenja (Edinburgh, Germersheim - Nemčija, Bruselj, Graz, Köbenhaven). Na več mednarodnih znanstvenih konferencah in kongresih je imel referate.

Bil je odgovorni nosilec raziskovalne naloge pri Znanstvenem inštitutu Filozofske fakultete Angleško-slovenska in francosko-slovenska kontrastivna analiza – fonetika, fonologija in prozodija. Sodeloval je pri raziskovalnih nalogah na področju angleščine za posebne namene (Tehnično usmerjanje angleščine na srednji stopnji, v okviru projekta Jezik v slovenskih znanstvenih besedilih), na področju angleško-slovenske primerjave rabe glagolskih oblik (Kontrastivna analiza angleških in slovenskih neosebnih glagolskih oblik)in na področju hrvaško-slovenske kontrastivne lingvistike (projekt Slovenščina in hrvaščina v psiholingvističnem in sociolingvističnem stiku). Bil je odgovoren tudi za anglistični del raziskovalnega programa Teoretične in aplikativne raziskave jezikov: kontrastivni, sinhroni in diahroni vidiki).

Od leta 1997-2006 je bil vodja katedre za angleški jezik, od leta 1998-2006 namestnik predstojnice oddelka, od leta 2006 do 2010 pa predstojnik Oddelka za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Rezijansko narečje

Rezijansko narečje (lastno ime rozajanski langač ali lengač) je slovensko narečje, ki se govori v Reziji, dolini v italijanskih Zahodnih Julijskih Alpah. Nekateri italijanski nacionalistični krogi kot npr. organizacija Identità e Tutela Val Resia trdijo, da je rezijanščina samostojen jezik, a je zakon o zaščiti slovenske manjšine v Furlaniji - Julijski krajini, ki ga je sprejel tamkajšnji deželni svet oktobra 2007, zaobjel tudi rezijanščino med slovenska narečja. Uvrščajo jo tudi med slovanske mikrojezike.

Zaradi izoliranosti rezijanskega narečja od ostalega slovenskega govornega območja, ki je posledica naravne lege ter državne meje med Italijo in Slovenijo, se rezijanska fonetika bistveno razlikuje od ostalih slovenskih narečij. Rezijanščina ima celo drugačno abecedo, ki vsebuje črko W. Na besedišče in naglas je bistveno vplivala italijanščina, rezijanščina pa je ohranila tudi veliko arhaizmov, ki se v sodobni slovenščini ne uporabljajo več. Rezijanščina je tudi edino slovensko narečje, ki je ohranilo aorist.

Rezijansko narečje govori okoli 1500 ljudi. Od 2008 izhaja rezijanski časopis Näš glas.

Ruska narečja

Ruska narečja so pokrajinske različice ruskega jezika, ki se po tradicionalni delitvi ruske dialektologije delijo v dve glavni narečni skupini (severno in južno), med katerima se nahaja območje prehodnih narečij (osrednje rusko narečje).

Ruska narečja se od knjižnega jezika razlikujejo na več ravneh, pojavljajo se leksikalne (кочет, петун, knj. пету́х, 'petelin'), semantične (темно́ s pomenom 'zelo', 'močno'), fonetične (okanje in akanje), morfološke (3. os. ed. v sedanjiku знаьт, knj. зна́ет, 'zna'), skladenjske (без два́дцать пять, knj. без двадцати́ пяти́, 'dvajset do petih') razlike.

Sanskrt

Sanskŕt (devanāgarī/nāgarī saṃskṛta) je klasični jezik Indijske podceline ter klasični jezik hinduizma in drugih indijskih religij. Spada v skupino indoevropskih jezikov in je eden od uradnih jezikov v Indiji.

Seznam jezikoslovnih vsebin

Ta stran skuša podati članke v Wikipediji, povezane z jezikoslovjem. Seznam ni popoln, lahko ga dopolnite ali odstranite odvečno.

Skladnja

Skládnja je znanstvena disciplina znotraj jezikoslovja, ki razlaga pravila povezovanja manjših enot jezika (npr. besed) v večje (npr. besedne zveze, stavke, poved, besedilo). Povezovanje izhaja iz formalnih (vezljivost) in pomenskih pravil (družljivost).

Ukrajinščina

Ukrajinščina ali ukrajinski jezik (українська мова) je uradni jezik Ukrajine in materni jezik približno 27,3 milijonom Ukrajincem. Število vseh ukrajinsko govorečih se giblje pri 33 milijonih.

Razširjen je tudi v Rusiji, Belorusiji, Kazahstanu, Belgiji, pri potomcih ukrajinskih emigrantov v Kanadi, ZDA, Argentini, Avstraliji in Nemčiji ter v osrednjih in vzhodnih državah Evrope (na Poljskem, Slovaškem, Češkem, Hrvaškem, Madžarskem, v Romuniji, Moldaviji, Srbiji ter Bosni in Hercegovini), kjer ima status manjšinskega jezika.

Ukrajinščina je eden izmed treh uradnih jezikov nepriznane Pridnjestrske moldavske republike, eden izmed dveh uradnih jezikov nepriznane Doneške narodne republike in Luganske narodne republike ter eden izmed treh uradnih jezikov nepriznane Krimske narodne republike.

Vzhodnoslovanski jezik, ki je zelo blizu ruskemu in beloruskemu, se je razvil iz skupnega prednika – starovzhodnoslovanščine (staroruščine), ki je razpadla v 14. stoletju. Od 14. stoletja pa vse do sredine 18. stoletja so na območju Ukrajine uporabljali staro ukrajinščino, na koncu 18. stoletja pa se je oblikoval sodobni ukrajinski jezik. Knjižni jezik je osnoval Ivan. P. Kotljarevski, pomembno vlogo pri tem pa je imel tudi Taras. G. Ševčenko, ukrajinski pesnik in pisatelj. Ukrajinščina se zapisuje v cirilici.

Najstarejši ukrajinski spomeniki so pravni akti iz 14. in 15. stoletja, Peresopnicki evangelij (Пересопницьке Євангеліє 1556—1561) in Ključ nebeškega kraljestva M. Smotrickega (Ключ царства небесного 1587).

Varja Cvetko Orešnik

Varja Cvetko Orešnik, slovenska jezikoslovka, redna profesorica za primerjalno jezikoslovje indoevropskih jezikov, * 3. maj 1947, Ljubljana.

Predava na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.