Evropska unija

Evrópska uníja (tudi Evrópska únija; kratica EU) ali Evrópska zvéza (kratica EZ)[4] je politično-ekonomska zveza, sestavljena iz 28 držav, ki se v glavnem nahajajo v Evropi. Obsega območje, veliko 4.324.782 km2 in ima po ocenah več kot 510 milijonov prebivalcev. EU ima enotni notranji trg, ki ga zagotavlja pravni sistem, ki velja za vse države članice. Cilji pravil EU so zagotavljanje prostega pretoka ljudi, dobrin, storitev in kapitala v okviru notranjega trga,[5] uveljavljanje zakonov pravosodja in notranjih zadev, skupnega sklepanja trgovskih sporazumov,[6] skupne kmetijske politike, ribolovstva[7] ter regionalnega razvoja.[8] Znotraj Schengenskega območja nadzor potnih listov ne poteka več.[9] Monetarna unija je bila vzpostavljena leta 1999, leta 2002 pa je stopila v polno veljavo. Članic monetarne unije je 19 članic EU, ki za valuto uporabljajo evro.

Delovanje in odločanje v EU se danes kaže v oblikah intergovernmentalizma in supranacionalizma.[10][11][12]

EU ima sedem glavnih izvršnih teles, znanih kot Institucije Evropske unije. To so Evropski svet, Svet Evropske unije, Evropski parlament, Evropska komisija, Sodišče Evropskih skupnosti, Evropska centralna banka in Računsko sodišče.

Začetki EU segajo v čas po koncu druge svetovne vojne, ko se je začel proces evropske integracije z vzpostavitvijo Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) leta 1951 in Evropske gospodarske unije (EGS) leta 1958. EU je bila uradno ustanovljena leta 1992 s Pogodbo o Evropski uniji (Maastrichtsko pogodbo).

Zadnja pogodba, ki je močno spremenila delovanje in strukturo EU, je bila Lizbonska pogodba (podpisana leta 2007), ki je v veljavo vstopila leta 2009.

EU predstavlja 7.3% delež svetovnega prebivalstva.[13] Leta 2016 je imela 16.477 milijard nominalnega BDP-ja, kar predstavlja 22.2% svetovnega BDP-ja in 16.9% delež, upoštevajoč pariteto kupne moči.[14] 26 od 28 držav ima visok Indeks človekovega razvoja, kot ga meri Organizacija združenih narodov. Leta 2012 je EU prejela nobelovo nagrado za mir.[15]

S skupno zunanjo in varnostno politiko, ima EU lastne zunanje odnose in obrambo. Unija vzdržuje stalne diplomatske misije po svetu, ima predstavništvo v Organizaciji združenih narodov, Svetovni trgovinski organizaciji, G8 in G-20. Zaradi njenega globalnega vpliva, je bila Evropska unija opisana tudi kot trenutna ali potencialna velesila.[16]

Zastava Evropska unija
GesloZdruženi v raznolikosti[1]  (v slovenščini)
HimnaOda radosti[1]  (orkestrska izvedba)
Lega Evropska unija
Glavno mestoBruselj (de facto)[2]
Uradni jeziki
Demonim Evropêjec, Evropêjka
Države članice
Upravljanje Nadnacionalizem sui generis
 -  Komisija: Jean-Claude Juncker (ELS)
 -  Parlament: David Sassoli S&D
 -  Svet: Finska (2/2 2019)
 -  Evropski svet: Donald Tusk
Nastanek
 -  Rimska pogodba: 25. marec 1957 
 -  Maastrichtska pogodba: 7. februar 1992 
 -  Lizbonska pogodba: 1. december 2009 
Površina
 -  skupaj: 4.324.782 km² (7.¹
 -  voda (%): 3,08
Prebivalstvo
 -  ocena 2007: 495.128.529 (3.¹)
 -  gostota: 114/km² (69.¹)
BDP (PKM) ocena 2007 (IMF)
 -  skupaj: 14.953 milijard USD (1.¹)
 -  na prebivalca: 28.213 USD (14.¹)
BDP (nominalno) ocena 2007 (IMF)
 -  skupaj: 16.574 milijard USD (1.¹)
 -  na prebivalca: 33,482 USD (13.¹)
Valuta
  • Evro (EUR)
Časovni pas (UTCod 0 do +2)
 -  poletni (DST):  (UTCod +1 do +3)
Vrhnja domena (TLD) .eu
1 Če je našteta med entitetami s tradicionalnim statusom nacionalne države.[3]

Zgodovina Evropske unije

Začetki povezovanja (1945-1957)

Po drugi svetovni vojni so se v Evropi začeli procesi povezovanja med zahodnoevropskimi državami kot odgovor na skrajni nacionalizem, ki je opustošil kontinent. Leta 1952 je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), ki je kasneje postala del tristebrne strukture Evropske unije. Med podporniki ustanovitve skupnosti so bili tudi Alcide de Gasperi, Jean Monnet, Robert Schuman in Paul-Henri Spaak.

Rimska pogodba (1957-1992)

EC-EU-enlargement animation
Kontinentalna območja držav članic Evropske unije (Evropske skupnosti pred letom 1993).

Leta 1957 so Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija podpisale Rimsko pogodbo, s katero je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). Pogodba je v veljavo stopila leta 1958.

EGS in EURATOM sta bili ustanovljeni ločeno od ESPJ, vendar so vse tri skupnosti bile podvržene istim nadzornim organom. EGS je vodil Walter Hallstein, EURATOM pa Louis Armand.

V šestdesetih so se začele kazati napetosti s tem, ko je Francija zahtevala omejitve nadzora. Leta 1965 je bil dosežen dogovor in je bila podpisana Združitvena pogodba, ki je v veljavo stopila leta 1967. Vse tri Evropske skupnosti so tako dobile enotne nadzorne institucije.

Leta 1973 so se skupnostim pridružile še Danska, Irska in Velika Britanija. Na Norveškem so tega leta članstvo zavrnili na referendumu. Leta 1979 so bile prve volitve v Evropski parlament.

Grčija se je pridružila leta 1981, sledili sta ji še Španija in Portugalska, ki sta se pridružili leta 1986. Leta 1985 je bil podpisan Schengenski sporazum, ki je postopno odpravil kontrole na mejah znotraj držav članic. Leta 1986 so skupnosti začele uporabljati Evropsko zastavo, istega leta pa je bil podpisan Enotni evropski akt.

Leta 1990 se je po razpadu vzhodnega bloka z združitvijo Nemčije pridružila bivša Vzhodna Nemčija. Z načrti za nadaljnje širitve na bivše komunistične države ter na Ciper in Malto, so bili vzpostavljeni Københavnski kriteriji.

Maastrichtska pogodba (1992-2007)

Evropska unija je bila formalno vzpostavljena z Maastrichtsko pogodbo, ki je v veljavo vstopila 1. novembra 1993. Leta 1995 so se EU pridružile še Avstrija, Finska in Švedska.

Leta 2002 je 12 držav članic sprejelo skupno valuto Evro, kasneje se je število povečalo na 19. Leta 2004 je nastopila največja širitev EU v zgodovini, s pridružitvijo Cipra, Češke, Estonije, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Slovaške in Slovenije.

Lizbonska pogodba (2007-danes)

Leta 2007 sta se EU pridružili še Romunija in Bolgarija, istega leta pa je Slovenija uvedla Evro. Leta 2008 sta sledili še Ciper in Malta, 2009 Slovaška, 2011 Estonija, 2014 Latvija in 2015 Litva.

1. decembra 2009 je v veljavo uradno vstopila Lizbonska pogodba, ki je spremenila predvsem pravno strukturo in je združila tri stebre EU.

Strukturalna evolucija

Časovni trak predstavlja proces evropskega združevanja po koncu druge svetovne vojne in pogodbe, ki so postopoma vodile k nastanku današnje unije.

Podpisan
Veljaven
Dokument
1948
1948
Bruseljska pogodba
1951
1952
Pariška pogodba
1954
1955
Modificirana bruseljska pogodba
1957
1958
Rimska
pogodba
1965
1967
Pogodba o združitvi
1975
N/A
Sklep Evropskega sveta
1985
1995
Schengenski
sporazum
1986
1987
Enotni evropski akt
1992
1993
Maastrichtska pogodba
1997
1999
Amsterdamska pogodba
2001
2003
Pogodba iz Nice
2007
2009
Lizbonska
pogodba
 
                         
Trije stebri Evropske unije :  
Evropske skupnosti:  
Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM)   
Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ) Pogodba potekla l. 2002 Evropska unija (EU)
    Evropska gospodarska skupnost (EGS)
        Schengenska pravila   Evropska skupnost (EC)
    TREVI Pravo in notranje zadeve  
  Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (PPSKZ)
          Evropsko politično sodelovanje (EPS) Skupna zunanja in varnostna politika (SZVP)
Nepovezana telesa Zahodnoevropska unija (WEU)    
Pogodba preklicana l. 2011  
                       

Geografija

2rocks
65.993 km (41.006 mi) dolga obala vpliva na evropsko podnebje (Ciper).
Mont-Blanc and Lake of Passy
Mont Blanc v Alpah je najvišji vrh EU.

Države članice EU skupaj merijo 4.423.147 km2 in bi se na spisek svetovnih držav po površini uvrstile na 7. mesto. Sem se šteje vsa izven evropska ozemlja držav članic, ki so del Evropske unije in izvzema tista ozemlja, ki niso. Najvišji vrh EU je Mont Blanc v zahodnem delu Alp z 4810.45 metri nadmorske višine.[17] Najnižje ležeča predela sta Lammefjorden, Danska in Zuidplaspolder, Nizozemska, s 7 m (23 ft) pod gladino morja.[18] Na pokrajino, podnebje in gospodarstvo EU vpliva obalna linija, dolga 65.993 km (41.006 mi).

Vključujoč čezmorska ozemlja Francije, ki se nahajajo izven evropskega kontinenta, vendar so del unije, EU tako zajema večino tipov podnebij, od polarnega (severovzhod Evrope) do tropskega (Francoska Gvajana). Izračun klimatološkega povprečja EU je tako brezpredmeten. Večina prebivalstva živi na območjih z oceanskim (severozahodna in srednja Evropa), mediteranskim (južna Evropa) in kontinentalnim podnebjem (severni Balkan in srednja Evropa)[19]

Evropa je močno urbanizirana. Od leta 2006 naprej, na urbanih področjih živi okoli 75% prebivalstva. Mesta so sicer razpršena skozi celotno EU, vendar je največja koncentracija ljudi na območjih Beneluksa in tik ob njem.[20]

Delovanje Evropske unije

Do leta 2009 je Evropska unija temeljila na t. i. treh stebrih sodelovanja. Z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je bila struktura stebrov odpravljena. Nadomestila jo je enotna pravna oseba s tremi vrstami pristojnosti glede na področje politike:

Izključna pristojnost Deljena pristojnost Pristojnost podpore
Unija ima izključno pristojnost za sprejemanje pravno zavezujočih aktov in sklepanje mednarodnih sporazumov. Države članice izvajajo svojo pristojnost, če in kolikor Unija ne izvaja svoje pristojnosti. Unija lahko izvaja ukrepe za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic.
  • carinska unija
  • določitev pravil o konkurenci, potrebnih za delovanje notranjega trga
  • monetarna politika držav članic, katerih valuta je evro
  • ohranjanje morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politike
  • skupna trgovinska politika
  • notranji trg
  • socialna politika glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi
  • ekonomska, socialna in teritorialna kohezija
  • kmetijstvo in ribištvo, razen ohranjanja morskih bioloških virov
  • okolje
  • varstvo potrošnikov
  • promet
  • vseevropska omrežja
  • energija
  • območje svobode, varnosti in pravice
  • skupna skrb za varnost na področju javnega zdravja glede vidikov, opredeljenih v Lizbonski pogodbi
  • varovanje in izboljšanje zdravja ljudi,
  • industrija
  • kultura
  • turizem
  • izobraževanje, poklicno usposabljanje, mladino in šport
  • civilna zaščita
  • Upravno sodelovanje

Evropske institucije in organi

Glavni članek: Institucije Evropske unije
Council of the EU and European Council
Evropski svet

- Daje pobude in direktive -

Council of the EU and European Council
Svet Evropske unije

- Zakonodajna oblast -

Europarl logo
Evropski parlament

- Zakonodajna oblast -

European Commission Logo
Evropska komisija

- Izvršilna oblast -

Člani Evropskega sveta 2011
EU Council room
Evropski parlament
Zgradba sedeža Evropske komisije
  • skupaj s parlamentom predstavlja zakonodajno oblast
  • s parlamentom si deli nadzor nad proračunom
  • zagotavlja koordinacijo ekonomske in socialne politike in usmerja Skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP)
  • sklepa mednarodne pogodbe
  • sedež v Bruslju
  • skupaj s Svetom deluje kot del zakonodajne oblasti
  • s Svetom si deli nadzor nad proračunom in ga potrjuje
  • izvaja demokratičen nadzor nad institucijami, vključno z Evropsko komisijo, katere člane potrdi
  • plenarna zasedanaj tudi v Strasbourgu, v glavnem zaseda v Bruslju
  • predstavlja izvršilno oblast
  • Parlamentu in Svetu daje predloge za novo zakonodajo
  • implementira zakonodajo
  • upravlja s proračunom
  • zagotavlja skladnost z Evropskim pravom ("varuh pogodb")
  • se pogaja o mednarodnih pogodbah
  • sedež v Bruslju
Emblem of the Court of Justice of the European Union.svg
Sodišče Evropskih skupnosti

- Sodna oblast -

Logo European Central Bank
Evropska centralna banka

- Centralna banka -

CURIA RATIONUM logo.svg
Evropsko računsko sodišče

- Nadzor nad financami -

ECJ room
European Central Bank
ECA building
  • zagotavlja, da se pravo EU interpretira in pravilno izvaja v vseh državah članicah
  • ima moč odločanja o sporih med državami članicami, institucijami, podjetji in posamezniki
  • sedež v Luksemburgu
  • izvaja nadzor nad vsemi transakcijami ter zagotavlja njihovo legalnost in pravilnost
  • preverja vse dohodke in stroške
  • nadzoruje pravilnost implementacije proračuna
  • sedež v Luksemburgu

Evropska komisija

Evropsko komisijo (Commission européenne, European Commission) sestavlja 28 komisarjev, ki pokrivajo posamezna področja. Izvaja iniciativno in izvršilno funkcijo, upravlja s financami in predstavlja ter zastopa administracijo EU. Komisarje (predstavnike komisije s strani držav članic) predlagajo nacionalne vlade za mandat petih let (evropski parlament kandidate izpraša in potrdi), vendar so v svojem delu neodvisni in imenovani s strani Evropskega sveta. Sedež ima v Bruslju (Belgija). Po Lizbonski pogodbi je komisiji dodan še podpredsednik, ki je obenem tudi Visoki predstavnik za zunanje zadeve in varnostno politiko. Evropska komisija predlaga akte, o katerih nato glasujeta Svet EU in Evropski parlament, izvršuje politike skupnosti, upravlja in izvaja proračun EU, skrbi za izvajanje zakonodaje EU in deloma zastopa EU po svetu, vendar ne posega v skupno zunanjo in varnostno politiko - SZVP, kjer odločanje poteka na medvladnem nivoju.

Evropski svet

Evropski svet (Conseil européen, European Council) sestavljajo voditelji držav ali vlad držav članic in predsednik Evropske komisije. Je vrhovni politični organ EU, ki oblikuje splošne politične smernice razvoja EU. Odločitve sprejema praviloma na podlagi konsenza. Zaseda vsaj dvakrat letno. Po Lizbonski pogodbi Evropski svet izvoli svojega predsednika - ta ne sme biti njegov član - za mandat dveh let in pol z možnostjo enkratnega podaljšanja. Leta 2009 so ta položaj dodelili Belgijcu Hermanu Van Rompuyu, trenutno pa svoj mandat opravlja Poljak Donald Tusk. Evropski svet imenuje tudi položaj visokega predstavnika Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko. Evropski svet mora tudi s soglasjem predlagati člane Evropske komisije. Evropskemu svetu pomaga generalni sekretariat Evropskega sveta. Pomembno je ločevati med inštitucijami Evropski svet, Svet Evrope (ni organ EU) in Svet Evropske unije.

Evropski parlament

Evropski parlament (Parlement européen, European Parliament) sestavljajo neposredno izvoljeni poslanci (od leta 1979), ki prihajajo iz držav članic. Je nadzorni in posvetovalni organ, ki klasično zakonodajno funkcijo izvaja v omejenem obsegu, torej le skupaj s Svetom EU. Poslanci se združujejo glede na strankarsko pripadnost in ne na nacionalni osnovi. Parlament potrdi predsednika Evropske komisije in nato še celotno Komisijo. V soodločanju s Svetom Evropske unije glasuje o Evropskih zakonodajnih aktih, razen pri SZVP, ki deluje na medvladnem nivoju. Sedež Evropskega parlamenta je v Strasbourgu, evropski parlament pa deluje tudi Bruslju in Luksemburgu. Evropskih poslancev je trenutno 751, med njimi 8 Slovencev.

Svet Evropske unije

Svet Evropske unije (Conseil de l'Union européenne, Council of the EU) sestavljajo ministri držav članic. Z Evropskim parlamentom si deli zakonodajno funkcijo in zastopa interese držav članic. Odločitve sprejema s konsenzom ali kvalificirano večino, odvisno od področja dela. Vsaka država članica predseduje Svetu za dobo šestih mesecev. Srečujejo se v Bruslju, razen aprila, julija in oktobra, ko zasedajo v Luksemburgu.

Svet Evropske unije združuje ministre s posameznih področij (kmetijstvo, trgovina, zunanja politika, itd.) in sprejema evropske zakonodajne akte, večinoma v soodločanju z Evropskim parlamentom. Njegovo delovanje usmerja predsedstvo Sveta Unije, ki se zamenja vsakih šest mesecev. Izjema je področje zunanje politike in varnostne politike, kjer to izvajanje politike prevzame visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko.

Sodišče Evropskih skupnosti

Sodišče Evropskih skupnosti (Cour de justice des Communautés européennes, Court of justice of the European Communities) sestavlja 28 sodnikov (po en iz vsake države članice, z mandatom šestih let) in 8 pravobranilcev, ki jih imenujejo nacionalne vlade, vendar s soglasjem vseh članic. Opravlja sodni nadzor nad vsemi akti Komisije in Sveta EU, nadzoruje članice, ali delujejo v skladu s pogodbami in dogovori. Zagotavlja spoštovanje prava s pravilnim tolmačenjem in uporabo pogodb. Sodišče Evropske skupnosti ni pristojno za SZVP.

Pogodba o evropski uniji (Lizbonska pogodba) pozna Sodišče. Sodišče je pristojno za poravnavo pravnih sporov med državami članicami, institucijami EU, podjetji in posamezniki. Nekatere odločitve so lahko v prostojnosti nižjih sodišč.

Poleg sodišča Evropskih skupnosti poznamo tudi nižje Splošno sodišče posebno specializirano Sodišče za uslužbence EU, ki razsoja v sporih med EU in zaposlenimi v njenih institucijah.

Računsko sodišče

Računsko sodišče (Cour des comptes européenne, Court of Auditors) izvaja nadzor nad porabo EU sredstev. Ima 25 sodnikov z mandatom šestih let. Sedež ima v Luksemburgu. Inštitucija skrbi za neodvisno zunanjo revizijo. Tako preverja pravilnost vseh prihodkov ter pravilnost in zakonitost vseh odhodkov in ocenjuje finančno poslovodenje. Revizija prispeva k izboljšanju upravljanja sredstev EU v interesu evropskih državljanov.

S poročili in mnenji, predvsem z letnim poročilom, pomaga proračunskim organov pri nadzoru proračuna EU. Tako pomembno vpliva na odločitev Evropskega parlamenta na podelitev razrešnice Evropski komisiji glede izvrševanja proračuna. Računsko sodišče je sestavljeno iz 28 predstavnikov držav članic, ki imajo 6-letni mandat.

Evropska centralna banka

Evropska centralna banka (Banque centrale européenne, European central bank) vodi denarno politiko EU enotne skupne valute – evra in izvaja centralni nadzor. Sedež ima v Frankfurtu. Cilj centralne banke je ohranjanje monetarne stabilnosti v evroobmočju z zagotavljanjem nizke in stabilne inflacije cen življenjskih potrebščin. ECB je neodvisna institucija, ki je bila ustanovljena z uvedbo evra leta 1998 za vodenje monetarne politike. To izvaja s pomočjo Izvršnega odbora in sveta ECB.

Odbor regij

Odbor regij (Comité des régions, Committee of the Regions) svetuje Svetu EU in Evropski komisiji na področju regionalnih in lokalnih zadev ter omogoča predstavnikom regionalnih oblasti, da sodelujejo pri oblikovanju integracijske politike, tako da bo le-ta kar najbolj ustrezala potrebam regij in lokalnih skupnosti. Ima 344 članov (7 Slovencev). Sedež ima v Bruslju.

Varuh človekovih pravic

Varuh človekovih pravic (Médiateur européen, The European Ombudsman) ima nalogo zaščititi Evropejce pred nedelovanjem ali zlorabami administracije EU ustanov. Uvedel ga je Evropski parlament leta 1995, ta ga tudi izvoli za dobo petih let.

Ekonomsko socialni odbor

Ekonomsko-socialni odbor (Comité économique et social européen, Economic and Social Committee) je posvetovalno telo, ki omogoča ustanovam EU, da pri pripravi odločitev ovrednotijo in upoštevajo interese različnih gospodarskih in socialnih skupin. Ima 344 članov (7 Slovencev). Na leto izda več kot 150 različnih mnenj, ki zadevajo delovanje civilnih združenj, sindikatov, gospodarskih in socialnih organizacij v Evropi. Sedež ima v Bruslju.

Evropska investicijska banka

Evropska investicijska banka (Banque européenne d'investissement, The European Investment Bank) je bila ustanovljena leta 1958 za financiranje evropskih investicijskih prizadevanj in je obenem neodvisen organ EU in banka. Postala je največja institucija na področju mednarodnih kreditov na svetu. Sedež ima v Luksemburgu.

Države članice

Evropska unija zavzema 28 držav članic in ozemlje veliko 4.336.790 km² s 501 milijonom prebivalcev (ocena 2010). Če bi naredili primerjavo, bi se pokazalo, da predstavlja Evropska unija največje gospodarstvo po BDP, sedmo največje ozemlje po površini in tretje največje prebivalstvo na svetu. Evropska unija samo sebe označuje kot družina demokratičnih evropskih držav. Meje držav članic so skupne z mejami 21-ih drugih držav.

23. julija 1952 je šest ustanovnih članic osnovalo Evropsko skupnost za premog in jeklo, ki je bila preoblikovana v Evropsko skupnost, kasneje preimenovana v Evropsko unijo. Širitev je potekala, kakor sledi:

Datum Zgodovina članstva držav Članic
25. marec 1957 Ustanovne članice: Zastava Belgije Belgija, Zastava Francije Francija, Zastava Zahodne Nemčije Zahodna Nemčija, Zastava Italije Italija, Zastava Luksemburga Luksemburg, Zastava Nizozemske Nizozemska 6
1. januar 1973 Zastava Danske Danska, Zastava Irske Irska, Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo 9
1. januar 1981 Zastava Grčije Grčija 10
1. januar 1985 Grenlandija izstopi po podelitvi samouprave od Danske 10
1. januar 1986 Zastava Portugalske Portugalska, Zastava Španije Španija 12
3. oktober 1990 Flag of the German Democratic Republic Nemška demokratična republika pristane kot del združene Nemčije v Evropski skupnosti 12
1. januar 1995 Zastava Avstrije Avstrija, Zastava Finske Finska, Zastava Švedske Švedska 15
1. maj 2004 Zastava Cipra Ciper, Zastava Češke Češka, Zastava Estonije Estonija, Zastava Latvije Latvija, Zastava Litve Litva, Zastava Madžarske Madžarska, Zastava Malte Malta, Zastava Poljske Poljska, Zastava Slovaške Slovaška, Zastava Slovenije Slovenija 25
1. januar 2007 Zastava Bolgarije Bolgarija, Zastava Romunije Romunija 27
1. julij 2013 Zastava Hrvaške Hrvaška 28

Opombe:

Širitev Evropske unije

Proces širitve Evropske unije je bil sprožen decembra 1997 v Luksemburgu, ko je Evropski svet sprejel zgodovinsko odločitev o širitvi, s katero je opredelil proces širitve v najširšem obsegu. Vanj so vključene vse države, ki želijo pristopiti k EU. Gre za obsežen nenehno dopolnjujoč in nepretrgan proces. Vsaka država kandidatka v tem procesu napreduje s svojo hitrostjo, ki je odvisna od njene usposobljenosti za vstop. Sestavni deli procesa širitve so:

Evropska konferenca

Predstavlja večstranski okvir, ki povezuje vse države kandidatke. Je forum za razpravo o temah, ki so v skupnem interesu, kot na primer skupna zunanja in varnostna politika ter okvir za pogajanja držav članic z državami kandidatkami. Ustanovni sestanek, ki se ga je udeležilo 15 držav članic in 12 držav kandidatk, je potekal marca 1998 v Londonu. Turčija se je prvič udeležila sestanka Evropske konference novembra 2000 v Sochauxu, ko je ta forum začel delovati v celoti.

Pristopni proces

Začel se je marca 1998. Vanj je bilo vključenih trinajst držav, ki so vložile prošnje za članstvo: Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska , Malta, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Hrvaška in Turčija, sedaj pa so vanj vključene dve: Makedonija in Turčija Za države kandidatke veljajo enaka pristopna merila, ne glede na to, ali so se pogajanja o pristopu že začela ali ne. Pristopni proces je sestavljen iz pogajanj o pristopu, poglobljene predpristopne strategije, pregleda usklajenosti domače zakonodaje z evropskim pravnim redom- (screening) ter iz pregledne procedure.

Pristopna pogajanja

Določajo pogoje vključevanja vsake države kandidatke v EU. Usmerjajo se predvsem na sprejem, izvajanje in utrditev evropskega pravnega reda ter na določanje prehodnih obdobij, ki morajo biti omejena v svojem obsegu in času trajanja. Pogajanja o širitvi potekajo v obliki medvladne pristopne konference med državami članicami EU na eni in državo kandidatko na drugi strani. Na osnovi pregleda usklajenosti zakonodaje z evropskim pravnim redom, evropska komisija predlaga skupno stališče EU za vsako od 31 poglavij evropskega pravnega reda, ki ga morajo soglasno potrditi države članice EU. Rezultat uspešno končanih pogajanj je sporazum v obliki pristopne pogodbe. Slednjo morata potrditi svet EU in evropski parlament. Po podpisu pristopne pogodbe sledi ratifikacija v parlamentih držav članic ter v parlamentu države kandidatke. Pred ratifikacijo v domačem parlamentu lahko država kandidatka izvede referendum. Po končanih ratifikacijah pogodba stopi v veljavo in država postane članica EU. Marca 1998 so se na priporočilo evropske komisije začela pristopna pogajanja s šestimi državami t. i. luksemburške skupine; Ciprom, Češko, Estonijo, Madžarsko, Poljsko in Slovenijo, ki se jim je februarja 2000 pridružilo še šest držav t. i. helsinške skupine - Bolgarija, Latvija, Litva, Malta, Romunija in Slovaška. Čeprav je Turčija kandidatka za članstvo, se pogajanja še niso začela, ker država ne izpolnjuje nekaterih københavnskih meril - predvsem političnih.

Poglobljena predpristopna strategija

Namen poglobljene predpristopne strategije je pomagati državam kandidatkam pri prilagajanju domače zakonodaje evropskemu pravnemu redu. Strategija temelji na evropskih sporazumih, pristopnih partnerstvih in državnih programih za prevzem evropskega pravnega reda, na predpristopni pomoči ter odpiranju programov in agencij EU za države kandidatke. Poglobljena predpristopna strategija tako združuje vse oblike podpore EU v enoten okvir.

Pravni okvir za odnos med evropsko skupnostjo ter Ciprom, Malto in Turčijo so pridružitveni sporazumi iz šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let, ki večinoma obravnavajo področje trgovine, z namenom vzpostaviti carinsko unijo. S Turčijo je carinska unija začela veljati že leta 1996. V nasprotju z evropskimi sporazumi ne vsebujejo političnega dialoga, ki je bil vzpostavljen kasneje na osnovi drugih dokumentov. Pridružitveni in evropski sporazumi priznavajo namero pridružitvenih držav, da postanejo članice Evropske unije. Njihov namen je bil kasneje potrjen v individualnih prošnjah za članstvo. Slovenija je svojo prošnjo za članstvo oddala 10. junija 1996.

To je odgovor na potrebo po neposredni pomoči za reševanje specifičnih potreb posameznih držav kandidatk. Pristopno partnerstvo vsake države določa jasne kratko- in srednjeročne prednostne naloge ter finančna sredstva za njihovo učinkovito izpolnjevanje. Pristopna partnerstva je evropska komisija predstavila oktobra 1999 in dopolnila februarja 2000. Vanjo je vključila predpristopno pomoč, ki je od leta 2000 na voljo v okviru treh predpristopnih programov: Phare (gradnja institucij in tesno institucionalno sodelovanje, podpora investicijam in programi integriranega regijskega razvoja), ISPA (okoljska infrastruktura in prometna infrastruktura) in SAPARD (razvoj kmetijstva in podeželja) ter v obliki sofinanciranja mednarodnih denarnih ustanov.

Evropski pravni red Acquis communautaire zajema celotno zakonodajo evropskih skupnosti, ki se je ustvarjala in novelirala zadnjih 40 let. Vključuje rimsko ustanovitveno pogodbo ter njeno nadgradnjo: enotno listino ter maastrichtsko pogodbo in amsterdamsko pogodbo, vse uredbe in direktive, ki jih sprejema svet EU, kot tudi odločbe sodišča evropskih skupnosti. Slovenija je v okviru pristopnega partnerstva marca 1998 pripravila prvi državni program za prevzem evropskega pravnega reda, v katerem so določeni roki za izpolnitev prednostnih nalog in ciljev, skupaj z navedbo potrebnih kadrovskih virov in finančnih virov. Zaradi kratkoročnega značaja prvega programa je Vlada RS v začetku leta 1999 pripravila nov srednjeročni program, ki opredeljuje naloge za obdobje od leta 1999 do konca 2002, to je bil ciljni datum katerega si je postavila Republika Slovenija, da bo pripravljena na obveze , ki izhajajo iz članstva v EU. Aprila 1999 ga je obravnaval tudi državni zbor in o njem sprejel sklepe ter stališča kot napotilo vladi pri njegovem izvajanju, dopolnjevanju in spreminjanju. Državni program ni končen dokument,saj se je dopolnjeval in spreminjal vse do vstopa Slovenije v EU. Omogočal je celovit pregled vseh nalog na zakonodajnem področju in upravnem področju ter omogočal nadzor nad njihovim izvajanjem. Je tudi eden od temeljev za pripravo rednih letnih poročil evropske komisije o napredku.

Agenda 2000

Agenda 2000 je enoten okvir , v katerem je evropska komisija julija 1997 podala širšo perspektivo razvoja EU in njenih politik, celostni vpliv širitve, mnenja o prošnjah za članstvo srednje in vzhodnoevropskih držav ter finančni okvir za obdobje 2000-2006.

Redna poročila evropske komisije

Redna poročila evropske komisije so ocena o napredku posamezne kandidatke na poti do članstva, ki so podlaga za odločitev sveta EU o začetku in nadaljnjem poteku pogajanj. Prvo poročilo je evropska komisija predstavila novembra 1998, leto dni po izdaji mnenj o prošnjah za članstvo. Sledili sta mu še dve skupini rednih poročil- leta 1999 in 2000. Redna poročila so predmet razprave med državami članicami na zasedanjih evropskega sveta.

Širitvena strategija

Širitvena strategija , ki je bila decembra 2000 potrjena na zasedanju evropskega sveta v Nici, je sinteza poročil o napredku držav kandidatk pri izpolnjevanju meril za članstvo. Vsebuje tudi aktualno predpristopno strategijo in njene prednostne naloge ter poročilo o trenutnem stanju in poteku pogajanj v prihodnje.

Jeziki Evropske unije

Jeziki Evropske unije so jeziki, ki jih govore ljudje v državah članicah Evropske unije. To je 24 uradnih jezikov. Uradni jeziki so: angleščina, bolgarščina, češčina, danščina, estonščina, finščina, grščina, hrvaščina, francoščina, italijanščina, irščina, litovščina, latvijščina, madžarščina, malteščina, nemščina, nizozemščina, poljščina, portugalščina, romunščina, slovaščina, slovenščina, španščina in švedščina.

Izstop članice

Evropska unija je z neuspešno Ustavno pogodbo za Evropsko Unijo prvič odprla možnost izstopa ali suspenza članice iz Evropske unije s strani drugih članic. Članica se lahko tudi sama odloči, da izstopi iz članstva. Z referendumom je Združeno kraljestvo leta 2016 sklenilo zapustiti Evropsko unijo kot prva takšna država. Trenutno je še vedno članica unije, usoda prihodnjega razmerja med EU in VB pa je tudi zaradi zapletenih političnih razmer v Združenem kraljestvu še vedno nejasna. Obstajale so tudi grožnje, da bo zapustila Evropsko unijo tedaj prezadolžena Grčija. V Grčiji se je za to leta 2015 uporabljal izraz Grexit, tako da se uporablja za izstop Združenega kraljestva izraz Brexit.

Datum izstopa Izstopna država Članic po odhodu
1. januar 1985 Zastava Grenlandije Grenlandija izstopi po podelitvi samouprave od Danske 10
31. oktober 2019 Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo 27

Viri in opombe

  1. 1,0 1,1 Evropska unija. "Simboli EU". Pridobljeno dne 2008-01-09.
  2. Cybriwsky, Roman Adrian (2013). Capital Cities around the World: An Encyclopedia of Geography, History, and Culture: An Encyclopedia of Geography, History, and Culture. ABC-CLIO. ISBN 9781610692489. Brussels, the capital of Belgium, is considered to be the de facto capital of the EU
  3. "Report for Selected Country Groups and Subjects (European Union)". World Economic Outlook Database, April 2007 Edition (angleščina). International Monetary Fund. 2007. Pridobljeno dne 2007-09-15. Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč); "Report for Selected Countries and Subjects (United States)". World Economic Outlook Database, April 2007 Edition (angleščina). Mednarodni denarni sklad. 2007. Pridobljeno dne 2007-07-15. Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč)
  4. Slovenski pravopis 2001
  5. European Commission. "The EU Single Market: Fewer barriers, more opportunities". Europa web portal. Pridobljeno dne 27 September 2007.
    "Activities of the European Union: Internal Market". Europa web portal. Pridobljeno dne 29 June 2007.
  6. "Common commercial policy". Europa Glossary. Europa web portal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16 January 2009. Pridobljeno dne 6 September 2008.
  7. "Agriculture and Fisheries Council". The Council of the European Union. Pridobljeno dne 3 June 2013.
  8. "Regional Policy Inforegio". Europa web portal. Pridobljeno dne 3 June 2013.
  9. "Schengen area". Europa web portal. Pridobljeno dne 8 September 2010.
  10. Kajnč, Sabina. Lajh, Damjan. Evropska unija od A do Ž (2006) pp 17.
  11. "European Union". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 3 July 2013. international organisation comprising 28 European countries and governing common economic, social, and security policies ...
  12. "European Union". The World Factbook. Central Intelligence Agency. Pridobljeno dne 12 February 2016.
  13. "European Union reaches 500 Million through Combination of Accessions, Migration and Natural Growth". Vienna Institute of Demography. Pridobljeno dne 12 February 2016.
  14. see List of countries by GDP (nominal) and List of countries by GDP (PPP). Both pages are about countries and therefore the EU is not ranked.
  15. "EU collects Nobel Peace Prize in Oslo". British Broadcasting Corporation. 10 December 2012. Pridobljeno dne 3 June 2013.
  16. John McCormick (14 November 2006). The European Superpower. ISBN 978-1-4039-9846-0.
  17. "Mont Blanc shrinks by 45 cm (17,72 in) in two years". Sydney Morning Herald. 6 November 2009. Pridobljeno dne 26 November 2010.
  18. "The World Factbook". cia.gov. Pridobljeno dne 12 February 2016.
  19. "Humid Continental Climate". The physical environment. University of Wisconsin–Stevens Point. 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30 May 2007. Pridobljeno dne 29 June 2007.
  20. "Urban sprawl in Europe: The ignored challenge, European Environmental Agency" (PDF). 2006. Pridobljeno dne 13 October 2013.
  21. Consolidated version of the Treaty on European Union/Title III: Provisions on the Institutions

Glej tudi

Zunanje povezave

Evro

Evro oz. euro (oznaka €, mednarodna oznaka po ISO 4217: EUR) je denarna enota v 19 državah Evropske monetarne unije (EMU): Avstrija, Belgija, Ciper, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Slovaška, Slovenija, Španija. Poleg tega je denarna enota tudi v državicah Andora, San Marino, Vatikan in Monako, ki so pred uvedbo evra de facto, če že ne uradno, uporabljale denarne enote večjih sosednjih držav. Poleg tega je denarna enota tudi v Črni gori in Kosovu, in sicer brez sklenjenega ustreznega sporazuma z Evropsko skupnostjo, s čimer bi EU uradno sprejela uporabo evra na teh območjih. Gre za ravnanje, ki je posledica predhodne prakse – pred uvedbo evrske gotovine se je namreč na teh območjih kot de facto valuta uporabljala nemška marka. Če se bosta Črna gora in Kosovo kdajkoli želela priključiti evrskemu območju, bosta morala pred vstopom, tako kot vse ostale države članice evroobmočja, izpolniti vse zahtevane konvergenčne kriterije.

Evro uporablja kot zakonito plačilno sredstvo približno 330 milijonov ljudi. Območje držav z evrom predstavlja več kot 16,5 % svetovnega BDP in več kot 30 % svetovne trgovine (vključno s trgovino znotraj EU).

Uradno je 1. januarja 1999 11 držav EMU (Grčija je pogoje izpolnila šele leto kasneje) evro uvedlo kot knjižni denar. Bankovci in kovanci so v obtok prišli 1. januarja 2002. Bankovci imajo enotno obliko, kovanci pa imajo sprednjo stran enako, medtem ko zadnjo stran vsaka članica oblikuje po svoje.

Velika Britanija in Danska sta si zagotovili možnost, da evra ne uvedeta, Švedska pa ima v skladu s pristopno pogodbo zavezo uvesti evro, ko bo za to izpolnila pogoje. Države članice, ki so se EU priključile v letih 2004 in 2007, so zavezane k prevzemu evra, vendar šele potem, ko izpolnijo konvergenčne kriterije. Doslej so evro uvedle Slovenija (leta 2007), Ciper in Malta (2008), Slovaška (2009) ter Estonija (2011). S 1. 1. 2014 je evro uvedla Latvija, kot zadnja pa ga je 1. 1. 2015 uvedla Litva.

Evropska begunska kriza

Evropska begunska kriza (tudi Evropska migrantska kriza) je bila humanitarna in politična kriza v Evropski uniji in njenih članicah, ki je izbruhnila leta 2015. Takrat se je močno povečalo število beguncev in drugih priseljencev, ki so vstopali v EU in zaprosili za azil.

Glavna vzroka za krizo sta bila huda poostritev vojn v Siriji, Iraku, Afganistanu, in drugih konfliktov. Število nasilno razseljenih ljudi se je po svetu do konca leta 2014 povzpelo na 60 milijonov ljudi, največ po koncu druge svetovne vojne. Begunska taborišča na Bližnjem Vzhodu so postala številčno in finančno preobremenjena, zato so migranti preko Sredozemskega morja ali preko Balkana množično krenili v države Evropske Unije.

EU in njene članice na silovit porast migrantov niso bile pripravljene. Čeprav so se krizne razmere končale marca 2016 po izboljšanju situacije na Bližnjem Vzhodu in ukrepih članic EU, so trenutni migracijski premiki še vedno močno razdvajajoča politična tema širom Evropske Unije.

Evropska prestolnica kulture

Evropska prestolnica kulture (krajše: EPK)je naziv, ki ga za dobo enega koledarskega leta nosi eno ali več mest v Evropski uniji, ki sodelujejo v programu Evropska prestolnica kulture.

Akcijo Evropska prestolnica kulture je na pobudo tedanje grške ministrice za kulturo Meline Mercouri sprejel Svet Evropske unije 13. junija 1985. Do vključno leta 2004 so bila mesta, vredna gostitve dogajanja, izbrana soglasno na medvladni ravni, Evropska komisija pa je zagotovila sofinanciranje. 25. maja 1999 pa sta Evropski parlament in Svet s Sklepom 1419/1999 postopek spremenila. Evropsko prestolnico kulture za vsako leto imenuje Svet Evropske unije na priporočilo Evropske komisije, ta pa upošteva poglede žirije, sestavljene iz sedmih uglednih neodvisnih izvedencev za področje kulture.

Poleg tega je leta 1990 evropsko kulturno ministrstvo vpeljalo še akcijo Evropski mesec kulture, ki je po svoji naravi sorodna akciji Evropska prestolnica kulture, vendar traja krajši čas in je namenjena predvsem srednje- in vzhodnoevropskim državam.

Evropska skupnost

Evropska skupnost (ES), pomembnejša od obeh Evropskih skupnosti, je bila ustanovljena 1. januarja 1958 pod imenom Evropska gospodarska skupnost (EGS), ko je stopila v veljavo Rimska pogodba, podpisana 25. marca 1957. Besedo ekonomska so odstranili z Maastrichtsko pogodbo leta 1992, hkrati pa je Evropska skupnost takrat efektivno postala prvi izmed treh stebrov Evropske unije, imenovan steber skupnosti.

Evropsko računsko sodišče

Računsko Sodišče (Evropsko računsko sodišče) (francosko: Cour des comptes européenne) je peta institucija Evropske unije (EU). Ustanovljena je bila leta 1975 v Luksemburgu.

Francoščina

Francóščina (la langue française) je eden najpomembnejših romanskih jezikov in je bila od poznega srednjeka veka do 19. stoletja poglavitni evropski sporazumevalni jezik, oziroma Lingua franca. Z okoli 77 milijoni maternih govorcev (frankofonov) je na 11. mestu na svetu, 128 milijonov ljudi pa jo je leta 1999 govorilo kot drugi jezik. Je uradni jezik v 29 državah na petih kontinentih ter uradni in administrativni jezik v številnih skupnostih in organizacijah, kot so Evropska unija, Mednarodni olimpijski komite, Združeni narodi in Svetovna poštna zveza. V Franciji so zaradi ogroženosti s strani angleščine nedavno uvedli zakon, po katerem so francoske radijske postaje obvezane predvajati najmanj 40 odstotkov pesmi v francoščini.

Komisija za evropske zadeve Državnega zbora Republike Slovenije

Komisija za evropske zadeve je bivša komisija Državnega zbora Republike Slovenije.

Njeno je v 4. državnem zboru Republike Slovenije prevzela Komisija za zadeve Evropske zadeve Državnega zbora Republike Slovenije.

Krim, Ukrajina

Krim (ukrajinsko: Автономна Республіка Крим, rusko: Автономная Республика Крым, krimsko tatarsko: Qırım Muhtar Cumhuriyeti, Къырым Мухтар Джумхуриети). Nahaja se na istoimenskem polotoku na severni obali Črnega morja. Polotok Krim ima površino 26.200 km² in 1.973.185 prebivalcev (2007).

Krimu so v njegovi starejši zgodovini vladali številni narodi in vladarji: Kimerijci, Grki, Perzijci, Goti, Huni, Bolgari, Hazari, Kijevska Rusija, Bizantinsko cesarstvo, Kipčaki, Tatari, Kalmiki in Mongoli. V 13. stoletju je prišel pod oblast Benečanov in Genovežanov. Njim so sledili Krimski kanat, Osmansko cesarstvo (15.-18. stoletje), Ruski imperij (18.-20. stoletje) ter Ruska SFRS in Ukrajinska SSR, ki sta bili do konca 20. stoletja del Sovjetske zveze. Med drugo svetovno vojno so ga okupirali Nemci.

Nikita Hruščov je leta 1954 prenesel krimsko ozemlje iz Ruske federativne socialistične republike na Ukrajinsko socialistično republiko. Od takrat ima oblast nad tem ozemljem Ukrajina. Po razpadu Sovjetske zveze je postal Krim samostojna upravna enota (avtonomna republika) znotraj republike Ukrajine.

Krim je parlamentarna republika s svojo ustavo, ki je usklajena z ukrajinsko zakonodajo. Glavno mesto in upravno središče Krima je Simferopol, ki leži v središču polotoka.

Krimski Tatari so narodna manjšina, ki živi na Krimu od mongolske okupacije in šteje okrog 13% prebivalstva. Tatari so bili v času Stalinovega vladanja na silo poreseljeni v Srednjo Azijo, po razpadu Sovjetske zveze pa so se začeli postopoma vračati v svojo domovino.Leta 2014 je v okviru ukrajinske krize bil na Krimu izveden referendum, kateri je bil zaradi okoliščin ocenjen kot sporen in nelegalen s strani mednarodne skupnosti. Rezultat referenduma je vodil v odločitev ruskih oblasti, da to ozemlje postane sestavni del federacije, Evropska unija pa je za odgovor na to dejanje uvedla ekonomske sankcije. Krim sedaj pripada Rusiji.

Lizbonska pogodba

Lizbonska pogodba (prvotno znana kot reformna pogodba) je mednarodni sporazum, ki spreminja in nadgrajuje dve obstoječi pogodbi, ki sta predstavljali ustavnopravni temelj Evropske unije (EU). Lizbonsko pogodbo so 13. decembra 2007 podpisale vse takratne članice EU. Veljati je začela 1. decembra 2009. Lizbonska pogodba spreminja in nadgrajuje Maastrichtsko pogodbo (1993), v posodobljeni obliki poznano kot Pogodba o Evropski Uniji (2007) ali PEU, in Rimsko Pogodbo (1957), v posodobljeni obliki poznano pod imenom Pogodba o delovanju Evropske Unije (2007) ali PDEU.

Maastrichtska pogodba

Maastrichtska pogodba (uradno Pogodba o Evropski uniji, s kratico PEU) je mednarodna pogodba, ki so jo 7. februarja 1992 v nizozemskem Maastrichtu podpisale države članice Evropske skupnosti in ki je, ko je 1. novembra 1993 stopila v veljavo, politično in pravno združila države članice.

Voditelji 12 držav so se v Maastrichtu na pogovorih zbrali že decembra 1991. Maastrichtska pogodba je:

ustanovila Evropsko unijo na treh stebrih:

evropske skupnosti (Evropska skupnost za premog in jeklo, Evropska gospodarska skupnost, Evropska skupnost za jedrsko energijo),

skupna zunanja in varnostna politika,

sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev.

uvedla državljanstvo Evropske unije, ki ne nadomešča nacionalnega državljanstva, temveč ga dopolnjuje. Vsakdo, ki ima državljanstvo države članice, je hkrati državljan Unije.

uvedla Gospodarsko in denarno unijo (GDU), oziroma evropsko monetarno unijo (EMU).

uvedla evro.

Evropski varuh človekovih pravic

Odbor regijPogodba o Evropski uniji je bila kasneje spremenjena z Amsterdamsko pogodbo (1997) in Niško pogodbo (2003). Ob tem se prične Konvencija o prihodnosti Evropske unije. Neuspešnost Pogodbe o Ustavi za Evropo, ki bi popolnoma spremenila Maastrichtsko pogodbo, pomeni korak nazaj, a sprejmejo Lizbonsko pogodbo, ki prečisti obe obstoječi pogodbi o Evropski uniji in jim doda Listino o temeljnih pravicah EU, ki po Niški pogodbi postane del prava EU.

Ob sklenitvi Pogodbe o Evropski uniji je le ta obsegala vse obstoječe evropske skupnosti. Po prenehanju veljave Evropske skupnosti za premog in jeklo leta 2002, so naslednje pogodbe spreminjale vzajemno sodelovanje skupnosti, a Evropska unija sama po sebi ni imela položaja pravne osebe, torej sama po sebi ni mogla prevzemati pravne odgovornosti. To ni več ovira po podpisu Lizbonske pogodbe.

Pogodba o Evropski uniji je vidno povečala pristojnosti Evropske unije v odnosu do članic. Je tudi podlaga za Schengenski sporazum.

Natura 2000

Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost. Posebna varstvena območja so torej namenjena ohranjanju živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov, ki so redki ali na evropski ravni ogroženi zaradi dejavnosti človeka. To najpogosteje pomeni, da je na teh območjih treba vzdrževati ugodno stanje z različnimi ukrepi, bodisi zgolj nadaljevati z obstoječimi dejavnostmi, na primer s pašo ali košnjo suhih in vlažnih travnikov po cvetenju in gnezdenju, bodisi nekatere dejavnosti opuščati ali njihovo uvajanje preprečiti, npr. agromelioracije mokrišč. Evropska unija je to omrežje uvedla kot enega od mehanizmov za izvajanje t. i. direktive o pticah iz leta 1979 in direktive o habitatih iz leta 1992.

Mokrišča v Severni in Zahodni Evropi so se, npr. v zadnjih desetletjih skrčila za okoli 60 %. Evropska agencija za okolje potrjuje, da upadajo številne evropske vrste: 64 endemičnih rastlin v Evropi je v naravi že izumrlo, 45 % vrst metuljev in 38 % vrst ptic pa je ogroženih. Evropa je že priča izumiranju prvih vrst, za katere se je v direktivi o habitatih zavezala, da jih bo varovala, npr. pirenejskega kozoroga (Capra pyrenaica). Pritiski, ki so povzročili to upadanje, namreč urbani, infrastrukturni in turistični razvoj, intenziviranje kmetijstva in gozdarstva itd., v zadnjem desetletju niso prenehali. Da bi zaustavili upadanje biotske raznovrstnosti v Uniji, je bilo treba ukrepati in tudi Natura 2000 je del odziva EU na to.

Odbor za zadeve Evropske unije Državnega zbora Republike Slovenije

Odbor za zadeve Evropske unije je odbor Državnega zbora Republike Slovenije.

Rimska pogodba

Rimska Pogodba (tudi Rimski pogodbi), uradno Pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za jedrsko energijo, sta bila mednarodna sporazuma, s katerima sta bili ustanovljeni Evropska gospodarska Skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (EURATOM). 25. Marca 1957 so ju podpisale Belgija, Francija, Italija, Luksemburg, Nizozemska in Zahodna Nemčija, v veljavo pa sta vstopili 1. januarja 1958. Rimska pogodba o EGS ostaja ena od dveh najpomembnejših pogodb v sodobni Evropski Uniji (EU).

Romana Tomc

Romana Tomc, slovenska ekonomistka in političarka, * 2. november 1965, Ljubljana.

Schengenski sporazum

Schengenski sporazum oziroma "Sporazum o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah" je mednarodni sporazum med evropskimi državami, večinoma članicami Evropske unije, ki je uveljavil ukinitev mejnih kontrol na notranjih mejah na schengenskem območju, gibanje oseb in prestop notranjih mej, okrepljeno sodelovanje med policijami in carinami držav podpisnic sporazuma in nadzor ter način prestopanja na zunanjih mejah tega območja. Obravnava tudi način in potrebno dokumentacijo za vstop oseb ali blaga tretjih držav (vključujoč Schengensko vizo) in določa pogoje za gibanje tujcev ter dovoljenja za bivanje.

Osnovna ideja je zagotavljanje pravice do prostega prehajanja notranjih meja, kot protiutež pa temeljitejši mejni nadzor na zunanjih schengenskih mejah, predvsem zato, da ustavi nezakonito priseljevanje, tihotapljenje drog, trgovina z ljudmi in druge nezakonite dejavnosti.

Sporazum je ime dobil po kraju Schengen v Luksemburgu, kjer je bil prvič podpisan.

Schengensko območje

Schengensko območje je območje odpravljenih notranjih meja držav Evropske unije in obsega ozemlje 26 evropskih držav, ki so podpisale schengenski sporazum. Ta je bil prvič podpisan v luksemburškem mestu Schengen leta 1985. S podpisom Schengenskega sporazuma so bile odpravljene vse mejne kontrole v Evropski uniji, skupaj s carinskimi kontrolami oseb. V praksi to pomeni sprostitev mejnih kontrol na državnih mejah znotraj območja, medtem ko se okrepljena kontrola izvaja na zunanjih mejah območja.

Schengensko območje uzakonja zakonodaja Evropske unije od amsterdamske pogodbe 1999 dalje, vanj pa so vključene tudi nekatere države, ki niso članice EU: Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica ter mestne države Monako, San Marino in Vatikan. Na drugi strani schengenskemu območju zaradi aneksov po lastni zahtevi nista priključena Irska in Združeno kraljestvo, medtem ko naj bi se območju v prihodnosti priključili Ciper, Bolgarija in Romunija. Območje Schengena v trenutnem obsegu zajema 4.312.099 km2 oz. več kot 400 milijonov ljudi.Prevzemanje schengenskih pravil vključuje odpravljanje mejnih kontrol z ostalimi članicami območja in hkratno krepitev kontrol na mejah z državami nečlanicami. Pomembno je tudi sprejemanje skupnih schengenskih politik o imigracijah tujcev (vključno s schengenskim vizumom), standardizacija mejnih nadzornih sistemov in podatkovnih baz, čezmejno policijsko in pravosodno sodelovanje.

Vrsta dokumenta, ki ga države članice zahtevajo za vstop na svoje ozemlje od tujih državljanov schengenskega območja, je odvisna od pravnega reda posameznih držav, kot tudi posamezne odločitve o začasni vzpostavitvi mejnih kontrol.

Trije stebri Evropske unije

Trije stebri Evropske unije je izraz, ki se uporablja za prikaz kako se lahko gradijo različne oblike sodelovanja znotraj Evropske unije, glede na to za katero področje politike gre in v kateri del Pogodbe o Evropski skupnosti (Maastrichtska pogodba) spada določeno sodelovanje. To so v bistvu odločbe v Pogodbi o Evropski skupnosti iz treh ločenih političnih področij - o skupni zunanji in varnostni politiki ter na področju pravosodja in notranjih zadev.

Za prikaz razlik med različnimi oblikami sodelovanja znotraj treh področij EU, tudi znotraj posameznega telesa, se uporablja zgradba podobna grškemu templju, s tremi stebri, ki vsak predstavlja različno področje politike. Vse tri stebre drži skupaj skupna streha in skupni temelji.

Varstvo okolja

Varstvo okolja je dejavnost za zaščito in ohranjanje okolja. Zanimanje javnosti v zvezi z varstvom okolja se je od leta 1980 močno povečalo. Pri ozaveščanju ljudi imajo pomembno vlogo organizacije, kot so Greenpeace in Prijatelji Zemlje (Friends of the Earth). Največji svetovni okoljevarstveni problem je tanjšanje ozonske plasti zaradi delovanja klorfluoroogljikov (CFC) in krčenje gozdov. Učinek tople grede pa povzroča povečevanje ogljikovega dioksida (CO2) v atmosferi.

Delovanje vlad in predvsem nevladnih organizacij so vzpodbudile in ustvarile gibanje okoljske ozaveščenosti o različnih okoljskih vprašanjih.

Za ohranitev določene vrste ali bivališča razlikujemo med varstvom (preservation) in zaščito (conservation). Varstvo narave je varovanje prvotnega stanja narave( naravne dediščine).Zaščita narave je upravljanje z naravnimi viri na način, da zadovoljimo potrebe prebivalstva s potrebami živali, rastlin in zaščito vsega prebivalstva.

Varstvo okolja je potrebno v različnih človekovih dejavnostih. odpadki, onesnaževanje, izguba biotske raznovrstnosti, naseljevanje invazivnih vrst, sproščanje gensko spremenjenih organizmov in strupi, so samo nekatera vprašanja v zvezi z varstvom okolja.

Volvo

Skupina Volvo (švedsko Volvokoncernen; Aktiebolaget Volvo, ali samo AB Volvo) je švedski mednarodni koncern, ki proizvaja tovornjake, avtobuse, gradbene stroje in drugo industrijsko opremo. V preteklosti je bil v skupini tudi proizvajalec avtomobilov Volvo Cars, vendar so to divizijo prodali kitajskemu Geely (Zhejiang Geely Holding Group Co., Ltd). Sedež Volva je v Göteborgu.

Volvo je bil ustanovljen leta 1915 kot podružnica proizvajalca ležajev SKF (Svenska Kullagerfabriken), najverjetneje od tod tudi ime Volvo, ki v latinščini pomeni "se kotalim". Uradno je bilo podjetje ustanovljeno 14. aprila 1927, ko so predstavili svoj prvi avtomobil Volvo ÖV 4, znan tudi kot "Jakob". Prvi tovornjak "Serija 1" iz leta 1928 je bil takojšnji uspeh.

Leta 1999 je Evropska unija prepovedala združitev s Scanio.

Januarja 2001 je Volvo kupil Renaultov oddelek tovornjakov Renault Véhicules Industriels in ga preimenoval v Renault Trucks. Ima pa Renault v lasti 21,7 % delnic Volva.

Volvo Trucks ima tudi v lasti ameriškega proizvajalca tovornjakov Mack Trucks.

Države članice Evropske unije in kandidatke za vstop
Članice
Kandidatke
1901–1925
1926–1950
1951–1975
1976–2000
2001–sedanjost

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.