Endemit

Endemít je žival ali rastlina, ki jo je moč najti le v nekaterih omejenih predelih sveta (arealu). Fizični, klimatski in biološki faktorji lahko prispevajo k endemičnosti določene vrste. Endemizem v ekološkem smislu pomeni biti edinstven za točno določeno zemljepisno področje, habitat, državo ali kakšno drugo poljubno določljivo zemljepisno določeno področje. Da je nekaj endemično, pomeni da pripada točno določenemu kraju ali okolju in ga ni moč najti nikjer drugje.

Vrsta, ali katerakoli druga taksonomska kategorija, ki je vezana na določeno geografsko območje, je zanj endemična. Biosfera (kakršno poznamo) je endemična za planet Zemljo. Nižje sistematske kategorije (redovi, družine, rodovi, vrste, podvrste) so navadno endemične za manjša območja. Šimpanzi so endemični za Afriko, horvatova kuščarica (Lacerta horvathi) za severozahodne Dinaride in sosednje dele Alp, človeška ribica (Proteus anguinus) za podzemne vode Dinarskega krasa, soška postrv za jadransko porečje, modrozelena cepljivka (Homoethrix cerkniensi) za Cerkniško jezero, zobati krapovec (Cyprinodon diabolis) pa za en sam izvir s površino 3m * 20m v severnoameriški puščavi Mojave.

Endemite strokovno obravnavajo v okviru naravno biogeografskih enot (Dinaridi, Alpe, Karpati), v poljudni literaturi pa pogosteje upoštevajo državne meje.

Nasprotni pojem je kozmopolit.

Endemiti glede na starost in izvor

Avtohtoni endemit se je razvil na mestu samem (in situ), kjer ga najdemo še danes.

Paleoendemit so evolucijsko stari endemiti. Paleoendemizem opisuje vrste ki so bile včasih široko razširjene danes pa so omejene na majhno območje.

Neoendemit so evolucijsko mladi endemiti. Slednje so nastale v novejšem času s cepitvijo razširjene vrste v več lokalnih vrst ali podvrst. Neoendemizem opisuje vrste ki so nedavno divergirale in postale reproduktivno izolirane, oz. vrste, ki so s hibridizacijo postale nove vrste. To je običajen proces pri rastlinah še posebej tistih za katere je značilna poliplodija.

Tuatara
Taksonomski in biogeografski relikt tuatara (Sphenodon punctatus) je edini preživeli rod prakuščarjev in je omejen samo na območje Nove Zelandije.

Reliktne vrste so ostanki v preteklosti razširjenih vrst, katerih areali so se zmanjšali v hladnejših obdobjih, predvsem v pleistocenu. Območja, kjer so se ohranile reliktne vrste, se imenujejo zavetišče (refugij). Reliktne vrste se lahko razvrščajo po geološkem obdobju, ko so imele širši areal - npr. terciarni, glacialni, postglacialni. Lahko jih delimo po mestu obstanka - relikt Julijskih Alp, balkanski relikt itd. Nekateri take relikte imenujejo tudi biogeografski relikti. Taksonomski relikti so ostanek nekdaj številčne skupine, ki pa je skoraj povsem izumrla. Dostikrat je taksonomski relikt tudi biogeografski (tuatara je edini preživeli rod prakuščarjev, ki je omejen samo na območje Nove Zelandije)

Ločimo endemite v ožjem (vrste, ki živijo izključno na manšem ozemlju, npr. na posameznem hribu, otoku, samo v Sloveniji) in širšem pomenu besede (sredozemski, dinarski alpski, evropski, palartični endemiti itd). Endemični so lahko tudi rodovi, družine, itd.

Endemiti v Sloveniji

Slovenija je izjemno bogata z endemičnimi vrstami v ožjem pomenu besede. Med več kot 850 endemiti našega ozemlja je največ talnih (edafskih) živali, okrog 550 vrst in več kot 300 jih prebiva v kraškem podzemlju. Poleg teh živi na ozemlju Slovenije prek 500 znanih endemitov v širšem pomenu besede - razširjeni so še deloma ali v celoti na ozemlju severovzhodne Italije, južne Avstrije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Črne gore. To so tako imenovani dinarski in alpski favnistični elementi.

Proteus anguinus Postojnska Jama Slovenija
Človeška ribica (Proteus anguinus) je endemit dinarskega krasa in edina prava evropska jamska dvoživka. Je preostanek nekdanjega živalstva - živi fosil - in zato ena od dragocenosti naše naravne dediščine.

Med rastlinami je 22 slovenskih endemitov in 24 endemitov (drugi viri navajajo 40), ki so deloma razširjeni na ozemljih sosednjih držav.

Viri

  • Narcis Mršić (1997). Biotska raznovrstnost v Sloveniji: Slovenija - »vroča točka« Evrope. Ljubljana : Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave. COBISS 66476288. ISBN 961-90179-2-7.
  • Boris Kryštufek (1999). Osnove varstvene biologije. Ljubljana : Tehniška založba Slovenije. COBISS 104405248. ISBN 86-365-0319-1.
Alona sketi

Alona sketi je vrsta vodne bolhe iz družine Chydoridae, ki jo je leta 1990 odkril raziskovalec tedanjega Inštituta za biologijo Univerze v Ljubljani v vodnih kotanjah v jami na jugozahodu Slovenije. To je odtlej edino znano najdišče vrste, ki je torej slovenski endemit. Vrstno ime je dobila po slovenskem zoologu Borisu Sketu.

Avtohtona vrsta

Avtohtona vrsta je vrsta organizma, katere prisotnost na določenem geografskem območju (npr. na ozemlju države) je zgolj rezultat naravnih procesov. Pravimo, da je vrsta za to območje avtohtona, v uporabi pa so tudi izrazi samonikla, domorodna oz. domača vrsta. Pojem ne implicira, da je vrsta nastala na točno tem območju; areali vrst so se skozi Zemljino geološko zgodovino spreminjali zaradi sprememb podnebja ipd., intenzivno se je to dogajalo na primer med zadnjo ledeno dobo. Pomeni zgolj, da prisotnost vrste na območju ni zgolj posledica človekovega vpliva. Če je vrsto na neko območje vnesel človek, je za to območje alohtona.

Soroden, a ožji pojem je endemit, ki označuje vrsto, avtohtono na ozko zamejenem območju.

Fleischmannov rebrinec

Fleischmanov rebrinec (znanstveno ime Plastinaca sativa L. var. fleischmanni (Hladnik) Burnat) je varieteta pastinaka iz družine kobulnic, slovenski endemit, ki ga v naravnem okolju ne najdemo več, pač pa samo še v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. Ime je dobil po svojem najditelju, Andreju Fleishmannu, nekdanjem upravniku Botaničnega vrta, ki ga je v tridesetih letih 19. stoletja našel na ljubljanskem grajskem griču in ga prenesel v ljubljanski botanični vrt. Čeprav je doma na Slovenskem, ga dobro pozna tudi tuja strokovna javnost. Do evropskih univerz in muzejev je prišel prek objave v herbarijski zbirki Flora Germanica exsiccata (1837), do tujih botaničnih vrtov pa z izmenjavo semen med vrtovi.

Hitlerjev brezokec

Hitlerjev brezokec (znanstveno ime Anophthalmus hitleri) je jamski hrošč iz družine krešičev (Carabidae), slovenski endemit, ki so ga odkrili samo v nekaj jamah na Celjskem. Kot druge prave jamske živali ima zakrnele oči, nepigmentiran zunanji skelet in razmeroma dolge okončine, s katerimi zaznava okolico v temi jamskega okolja. Ne glede na »neugleden« videz pa je ta hrošč svetovno znan zaradi svojega znanstvenega imena.

Najditelj, slovenski naravoslovec Vladimir Kodrič, ga je prodal nemškemu zbiratelju Oscarju Scheibelu, ker ga ni znal določiti. Scheibel je ugotovil, da gre za novo vrsto in mu dal delovno ime Anophthalmus kodrici v čast odkritelju. Preden pa je odkritje objavil, je v Nemčiji prišel na oblast Adolf Hitler in Scheibel, Hitlerjev oboževalec, je hrošču v opisu leta 1937 dal vrstno ime hitleri, verjetno z namenom pridobiti si njegovo pozornost. Hitler mu je kasneje poslal pismo z zahvalo. Ime se je od takrat kljub negativnim konotacijam obdržalo zaradi tradicije v taksonomiji, da se sprejetih znanstvenih imen ne spreminja. Zaradi svojega imena je postal Hitlerjev brezokec zelo iskan med zbiralci predmetov, povezanih s Hitlerjem ter Tretjim rajhom in nepoškodovani primerki dosegajo visoke cene. Zato se dogaja, da osebke nezakonito odvzemajo iz narave ali kradejo primerke iz muzejskih zbirk.Malo je znanega o življenju tega hrošča, vendar pa zaradi ozkega območja razširjenosti domnevajo, da je njegova populacija zelo majhna. Kot večina preostalih predstavnikov družine krešičev je verjetno plenilec. V Sloveniji je skupaj z vsemi ostalimi predstavniki rodu Anophthalmus zavarovan po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah.

Hmelj

Hmelj (znanstveno ime Humulus) je večletna dvodomna rastlina vzpenjalka, ki jo gojijo predvsem zaradi storžkov, iz katerih se pripravlja začimbo za pivo.

V Sloveniji hmelj gojijo zlasti v Savinjski dolini.

Jadranski jeseter

Jadranski ali toponosi jesester (znanstveno ime Acipenser naccarii) je riba iz družine jesetrov, ki je razširjen v rekah Albanije, Hrvaške, Grčije, Italije, Črne gore in Slovenije.

Jadranski jeseter je podolgovata riba z vretenastim telesom, ki je prekrito s petimi vrstami koščenih plošč. Po zgornji strani telesa je rjavo-črne do rjavo-zelene barve, boki so svetlejših odtenkov, trebuh pa je bel. Nos je širok in top, po čemer je dobil drugo ime, usta pa so podstojna in brezzoba. Na spodnji strani glave ima posebne izrastke v obliki brkov, ki mu služijo za iskanje hrane. Zunanji brki so daljši od notranjih. Glava je pokrita s koščenimi ploščami. Jadranski jeseter doseže starost do 80 let. Samci spolno dozorijo med šestim in osmim letom starosti, samice pa med osmim in dvanajstim letom. Do drugega leta mladice hitro rastejo, nato pa se rast upočasni. Dolžino 100 cm dosežejo pri starosti 10 let.

Jadranski jeseter je močno ogrožen zaradi krčenja njegovega naravnega okolja, izlova ter onesnaženja. V Sloveniji je uvrščen na rdeči seznam ogroženih vrst. Je endemit jadranskega porečja, ki lahko zraste do 200 cm v dolžino, najtežji zabeleženi primerek pa je tehtal 25 kg. Živi v ustjih večjih rek na globinah od 10 do 40 metrov. Živi na peščenem in blatnem dnu, kjer se hrani z raznimi talnimi nevretenčarji in ribami. Drsti se med majem in julijem.

Jadranski jeseter je riba, ki se jo lovi zaradi njenega mesa, iz njgovih iker pa se ne izdeluje kaviar, kot je to v navadi pri nekaterih drugih vrstah jesetrov.

Korziški teloh

Korziški teloh (znanstveno ime Helleborus argutifolius) je predstavnik telohov, ki raste na Korziki in Sardiniji. Po rasti je največji med telohi, saj lahko doseže tudi do 120 cm višine. Listi se delijo na tri lističe, ki so močno nazobčani. So bledo zelene do srebrne ali modrikasto zelene barve. Rastlina je zimzelena, kljub njegovi južni legi pa dobro prenaša naše zime. Cvetovi se pojavijo na vrhu olistanih stebel. Na eni rastlini lahko sočasno cveti 20-30 cvetov, velikosti 2.5-5 cm, ki so rumenkasto zelene barve. Rastlina odmre po nekaj letih, v bližnji okolici pa iz semen zrastejo nove rastline.

Po mnenju nekaterih taksonomov gre za podvrsto teloha Helleborus lividus, ki je endemit Majorke.

Kozmopolit (biogeografija)

Kozmopolit (grško κόσμος (kosmos) - svet + πολις (polis) - mesto, ljudje, meščanstvo) je v biogeografiji vrsta ali višja taksonomska kategorija (rod, družina, red itd.), katere predstavnike lahko v grobem najdemo po vsem svetu (kozmopolitska porazdelitev). Kadar gre za vrsto, kozmopolitska porazdelitev pomeni, da je organizem ekološko gledano generalist, sposoben preživeti v zelo raznolikih okoljih. Nasprotje od kozmopolita je endemit, to je organizem, ki je razširjen le na ozko definiranem območju.

V praksi uporabljamo izraz v ožjem pomenu, saj noben organizem ali skupina organizmov ne more živeti v popolnoma vseh življenjskih okoljih. Tako je na primer sokol selec kozmopolit, kljub temu da ga ni v najbolj suhih in najbolj mrzlih predelih Zemlje.

Zaradi človeškega vpliva so v novejši zgodovini nekatere vrste postale kozmopolitske, bodisi neposredno na račun kultivacije (npr. žita), bodisi posredno s prevozom in vezanostjo na človekova prebivališča (npr. siva podgana).

Kranjski jeglič

Kranjski jeglič (znanstveno ime Primula carniolica) je slovenski endemit, ki se je razvil v ledeni dobi in je ena naših najznamenitejših rastlin.

Prvi je to rastlino v okolici Divjega jezera pri Idriji našel idrijski zdravnik Janez Anton Scopoli, ki pa ga ni spoznal za novo vrsto. Šele Balthasar Hacquet je jeglič izkopal in ga poslal na Dunaj, kjer ga je eden tedanjih vodilnih botanikov Nikolaus Joseph von Jacquin opisal kot novo vrsto. Ime mu je dodelil po deželi Kranjski, kjer so ga našli in je takrat spadala pod Avstrijsko cesarstvo.

Lorkovićev rjavček

Lorkovićev rjavček, tudi karavanški rjavček (znanstveno ime Erebia calcaria) je endemična vrsta metulja, ki ga najdemo samo v zahodnih Karavankah, Julijskih in Karnijskih Alpah. Je endemit Jugovzhodnih apneniških Alp. Je eden izmed štirih manjših in podobnih rjavčkov (E. tyndarus, E. cassioides, E. nivalis), ki jih lahko najdemo v slovenskih Alpah. V Sloveniji je ta vrsta metulja zavarovana. Prehranjuje se z medičino.

Melitaea vedica

Melitaea vedica je dnevni metulj iz družine pisančkov, znan samo z nekaj lokalitet na jugovzhodnih obronkih gorovja Gegam v Armeniji, kar pomeni, da je armenski endemit. Po mnenju nekaterih avtorjev je le podvrsta sorodne vrste Melitaea turkmanica – torej Melitaea turkmanica vedica.Je srednje velik metulj, z okrog 16,5 mm dolgim sprednjim krilom. Vzorec obarvanosti kril je podoben kot pri drugih pisančkih, z rumenkasto-oker osnovno obarvanostjo in črno-belimi robovi (vzorec šahovnice). Na zgornji strani sprednjih kril je serija črnih pik, razporejenih v obliki črke S. Samec in samica sta si zelo podobna.Na leto se razvije samo ena generacija, ki leti od sredine maja do junija. Odrasli se spreletavajo nad osončenimi kamni v zavetrnih legah, poraščenimi s kserofiti. Ličinke se razvijajo na mačini vrste Serratula serratuloides (nebinovke) in prezimijo v tretjem ali četrtem stadiju. Populacija je razmeroma številčna, a z zelo omejenim območjem razširjenosti, del katerega je zavarovan kot gozdni rezervat Hosrov. Ogroža jo predvsem pretirana pašnja.

Planinski pelin

Planinski pelin, tudi planinski rman ali beli rman (znanstveno ime Achillea clavennae) je zelnata trajnica iz družine nebinovk, ki raste na skalnatih rastiščih višjih nadmorskih višin v alpskem in predalpskem svetu. Je alpski endemit; njegova razširjenost je verjetno ostanek (relikt) širšega območja razširjenosti med zadnjo ledeno dobo.

Zraste 15 do 30 cm v višino. Za razliko od ostalih predstavnikov rodu rmanov nima večkrat deljenih listov. Med rmane nedvomno sodi po belih socvetjih, v katerih so jezičasti cvetovi, razporejeni v skoraj okroglih koških, le-ti pa so v gostih češuljah. Cveti med junijem in avgustom. Rastlina je prepoznavna tudi po tem, da je na gosto pokrita s kratkimi srebrnkastimi dlačicami.

Ljudsko ime planinski pelin je rastlina dobila, ker ima grenak okus in liste, podobne pelinu.

Planinsko polje

Planinsko polje je 5 km dolgo in okrog 2,5 km široko kraško polje. Je najnižje ležeče polje v Notranjskem podolju. Ima več kot 10 km² veliko ravno dno, ki leži v nadmorski višini okrog 450 m. Kotanjo na jugu zapirata griča Stari grad (703 mnv) in Kali (574 mnv), na zahodu Planinska gora (924 mnv), na nasprotni strani pa nizke vzpetine ločijo polje od Logaškega ravnika. Na severni strani se dvigajo neizrazite vzpetine Lanskega vrha. Med Lanskim vrhom in Planinsko goro je pri Grčarevskem vrhu okrog 500 m nadmorske višine najnižja točka okoliških vzpetin, ki je tod še vedno meri 30 m.

Polje je nastalo ob idrijskem prelomu. Obrobje gradi zakraseli kredni in jurski apnenec, dno pa tudi triasni dolomit, ki se v ozkem pasu vleče od Grčarevca čez Jakovico in po dnu polja proti Uncu na jugovzhodu. Pas neprepustnega dolomita prisili vodo, ki se podzemno pretaka proti izvirom na Vrhniki, da se pred oviro dvigne na površje, jo prečka in na severovzhodni strani polja ponovno ponikne v apnenec. Poplavna voda na površju raztaplja apnenec in dolomit, zato je dno popolnoma ravno. Voda raztaplja tudi apnenec ob robovih, pregib med dnom polja in obdajajočimi vzpetinami je oster. Dno prekriva tenka, le nekaj metrov debela plast ilovnatih in peščenih naplavin.

Voda priteka na polje s treh strani. Na južni strani priteka iz Planinske jame reka Unica, ki nastane z združitvijo vode iz Rakovega Škocjana in iz Pivške kotline. Izvir Unice ima povprečni letni pretok 24 m³/sek (minimum 0,3 m³/sek, maksimum 100 m³/sek). Iz velike zatrepne doline ob zaselku Malni priteka Malenščica, iz izvirov pri ruševinah gradu Haasberg pa Škratovka. V Malnih privrejo na dan vode, ki se med cerkniškim in pivškim krakom Ljubljanice zbirajo pod Javorniki, zato so izdaten vir pitne vode. Pod Grčarevcem na severozahodni strani polja izvirajo ob višjih vodah tudi vode iz Hrušice in Hotenjskega podolja, ki se združijo v Unici. Ta vijuga po polju ter ponika ob severovzodnem robu polja. Ob višjih vodah ponika v okrog 150 požiralnikih. Največ vode odteka v ponore Pod Stenami na severnem robu polja.

Planinsko polje je poplavljeno večkrat na leto. Za preprečevanje poplav so na več mestih spremenili potek struge Unice, ob robu polja očistili, razširili in obzidali veliko požiralnikov. Največ del je bilo opravljenih pod vodstvom Viljema Puticka. Zamisel o akumulaciji vode na polju za hidroelektrarno ni bila nikoli uresničena.

Minimalni dotok vode na polje je okrog 1,5 m³/sek, srednji 23 m³/sek, maksimalni je ocenjen na 100-120 m³/sek, ponori pa lahko odvajajo le okrog 60 m³/sek. Poplave trajajo do 2 meseca na leto, voda naraste ponekod do 10 m, količina polavne vode pa je okrog 40 milijonov m³. Na Planinskem polju ni njiv, ampak samo travniki z združbami močvirnih tipov. Tu je najbolj severozahodno rastišče travniške modre čebulice (Scilla litardierei), ki je endemit dinarskih kraških polj. Njive so na rahlo dvignjenem robu poplavne ravnice, prav tako naselja, največje je Planina ob vznožju Grmade (873 m).

Platnica (riba)

Platnica (znanstveno ime Rutilus pigus virgo) je sladkovodna riba iz družine pravih krapovcev (Ciprinidae), endemit donavskega porečja.

Rebrinčevolistna hladnikija

Rebrinčevolistna hladnikija ali hladnikovka (znanstveno ime Hladnikia pastinacifolia) je slovenski paleoendemit in edini rodovni endemit v Sloveniji, ki spada v družino kobulnic.

Saulijev dvoličnik

Saulijev dvoličnik (znanstveno ime Dimorphocoris saulii) je vrsta stenice iz družine travniških stenic, razširjena le po grebenu Vremščice na slovenskem Krasu.Tako samci kot samice imajo čokato telo z zakrnelimi krili, ki segajo kvečjemu do tretjega člena zadka, zaradi česar so izgubili sposobnost letenja. Saulijev dvoličnik živi na suhih kraških travnikih med 800 in 930 m n. v., aktiven je zgodaj poleti, med junijem in julijem, ko se razvijejo odrasli. Kot sorodniki se prehranjuje s travami.Vrsto je na Vremščici prvič odkril tržaški entomolog Luciano Sauli, znanstveno pa jo je opisal nemški entomolog Eduard Wagner, ki jo je poimenoval po odkritelju. Kasneje se je izkazalo, da gre za endemit Vremščice in s tem Slovenije, ki ne živi nikjer drugje. Najbližje sorodne vrste živijo v sredozemskih polpuščavah na jugu Sredozemlja; v času otoplitev med pleistocenskimi poledenitvami, ko je bila Evropa toplejša in bolj suha kot danes, so taka okolja segala prek Balkana daleč v Srednjo Evropo, zaradi česar sklepajo, da gre za reliktno vrsto, ki se je ohranila le na Vremščici, kjer hladni celinski vetrovi preprečujejo uspevanje gozda. V Sloveniji živi še ena vrsta tega rodu, Schmidtov dvoličnik, ki pa ima alpsko razširjenost in Saulijevemu ni bližnje sorodna.

Smreka

Smreka (znanstveno ime Picea) je rod v družini borovk. Obsega okrog 35 vednozelenih vrst iglastih dreves. V kraju Raduše, ki leži v občini Slovenj Gradec je pred leti stala najdebelejša smreka v Sloveniji. V obseg je merila kar 555 cm.

Les smreke je svetlo rumenkaste barve po celotni prostornini debla. Beljava in jedrovina se barvno ne ločita. Poskobljan les ima vonj po smoli, pogosto pa se pojavljajo tudi smolni žepki.

Od lesa jelke (Abies Alba) se loči le po vsebnosti smolnih kanalov, ki jih jelovina nima.

Veliki leščur

Veliki leščur (znanstveno ime Pinna nobilis) je morska školjka iz družine Pinnidae. Je endemit Sredozemlja in je v Sloveniji zavarovana vrsta.

Veliki leščur zraste do 60 cm v dolžino in je s šilastim delom trdno zasidran v peščenem ali blatnem dnu. Živi do globine 20 metrov in je užiten, vendar ima posebno žlezo, ki jo je pred uživanjem potrebno odstraniti, ker peče. Nabiranje teh školjk je v Sloveniji prepovedano.

Človeška ribica

Človéška ríbica, tudi močeríl ali próteus (znanstveno ime Proteus anguinus) je dvoživka, ki živi v podzemnih vodah Dinarskega krasa od porečja reke Soče pri Trstu v Italiji, preko južne Slovenije in jugozahodne Hrvaške do reke Trebišnice v Hercegovini. Je edini evropski predstavnik družine močerilarjev (Proteidae), edini predstavnik rodu Proteus in edini jamski vretenčar v Evropi. Preostalih šest predstavnikov družine uvrščamo v rod Necturus. Živijo na vzhodu ZDA, kjer naseljujejo površinske vode.

Večina sorodnikov močerila (močeradi in pupki, žabe) ima ličinke v vodi, po preobrazbi (metamorfozi) pa gre odrasla žival na kopno in ponovno odloži jajca v vodo. Močeril se ne preobrazi, je neotenična žival, kar pomeni, da še odrasel in spolno zrel ohrani nekatere mladostne (juvenilne) znake ličinke zaradi upočasnjenega telesnega razvoja. Ohrani zunanje škrge, škržne reže in kožo z mnogimi značilnostmi ličinke. Beli močeril je tudi troglomorfen - ima zunanjo podobo jamskih živali: koža je običajno brez temnega pigmenta, ima pokrnele oči z ostanki očesne leče in s propadajočimi čutilnimi celicami v mrežnici, rast glave pa je nesorazmerna v dolžino s podaljšanim in prisekanim gobčkom. Je tudi biološko prilagojen na podzemlje: potreba po hrani je sorazmerno majhna, presnova upočasnjena, osebni razvoj počasen, število potomcev pa majhno; nekatera čutila, elektroreceptorne ampularne organe in notranje uho ima bolj razvita kot površinske dvoživke.

Močeril je dinarski endemit, njegova razširjenost je torej omejena na Dinarski kras. Črni močeril pa je še ožji, verjetno belokranjski endemit. Obenem je močeril relikt, torej ostanek neke favne, ki je naseljevala širše območje v davni preteklosti.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.