Elektrika

Eléktrika je navadno sopomenka za električni naboj, lastnost nekaterih osnovnih delcev (npr. elektron ali proton), da nanje deluje električno polje, kot tudi, da sami ustvarjajo okoli sebe električno polje, kar vodi v privlačne ali odbojne sile med njimi. Ta sila je ena od štirih osnovnih sil v naravi, električni naboj pa je fizikalna količina, ki se ohranja in ga lahko kvantiziramo. V tem pomenu je »množina elektrike« enakovreden pojem za električni naboj. V naravi obstajata dve vrsti električnega naboja, ki ju imenujemo »pozitivni« in »negativni«. S poskusi so pokazali, da se istoimenski električni naboji (npr. pozitivni-pozitivni ali negativni-negativni) medsebojno odbijajo, različnoimenski pa privlačijo. Silo med električnimi naboji podaja Coulombov zakon. S tehnično izrabo elektrike se ukvarja elektrotehnika.

Pojem »elektrika« je dostikrat rabljen ohlapno; z njim označujemo poleg električnega naboja (denimo v zvezi »statična elektrika«) včasih tudi električni tok (»ubila ga je elektrika«) ali celo električno energijo (»plačati račun za elektriko«).

Lightning3
Strela je ena najbolj dramatičnih pojavov, povezanih z elektriko

Zgodovina

Zapisi Talesa iz Mileta iz okoli leta 600 pr. n. št pričajo, da je bila elektrika znana starim Grkom, ki so odkrili, da, če jantarno palico podrgnejo s krznom, palica privlači krzno. Ugotovili so tudi, da jantarni gumbi privlačijo lahke predmete, kot je denimo las, ter da z dovolj vztrajnim drgnjenjem jantarja lahko dosežejo celo to, da preskoči iskra.

Predmet, imenovan »Bagdadska baterija«, ki so ga našli med izkopavanji v Iraku in je datiran v obdobje okoli leta 250 pr. n. št., spominja na elektrokemijsko celico, zato so nekateri mnenja, da so ga uporabljali za galvanizacijo. O namenu predmeta ne obstajajo trdni dokazi, velja pa omeniti, da so tudi v Egiptu na stenah in v zapisih našli anahronistične opise električnih naprav.

K raziskovanju elektrike se je leta 1600 vrnil angleški znanstvenik Gilbert v svoji študiji De Magnete, ki je tudi skoval novolatinsko besedo electricus iz grškega izraza ήλεκτρον (elektron, jantar), ki so jo prevzeli vsi drugi jeziki. Angleški besedi electric in electricity sta se prvič pojavili leta 1646 v Pseudodoxia Epidemica Tomasa Browna.

Leta 1660 je von Guericke izumil zgodnjo obliko elektrostatičnega generatorja. Drugi pionirski raziskovalci elektrike iz Evrope so še Boyle, ki je leta 1675 odkril, da delujeta električni privlak in odboj tudi v praznem prostoru, Gray, ki je leta 1729 razdelil snovi na prevodnike in izolatorje, ter du Fay, ki je prvi identificiral dve vrsti elektrike, kasneje označeni kot »pozitivna« in »negativna«. Van Musschenbroek z Univerze v Leidnu je leta 1745 izumil leidensko steklenico, izvedbo kondenzatorja, ki je omogočila shranjevanje večjih količin elektrike. Watson je dve leti pozneje pri poskusih z leidensko steklenico ugotovil, da je razelektritev statične elektrike enaka električnemu toku.

Junija 1752 je Franklin promoviral svoje raziskave elektrike z znamenitim in izjemno nevarnim poskusom, v katerem je med nevihto spuščal zmaja. Kasnejši romantizirani opisi poskusa najverjetneje ne ustrezajo resnici, saj bi se končali tragično. Kljub vsemu je na osnovi teh poskusov Franklin izumil strelovod ter ugotovil zvezo med strelo in elektriko. Bodisi Franklin, bodisi Kinnersley iz Philadelphije je tudi avtor poimenovanja »pozitivnega« in »negativnega« pola. Franklinova opažanja so pomagala kasnejšim raziskovalcem, kot so Faraday, Galvani, Volta, Ampère in Ohm, katerih delo predstavlja osnovo sodobni elektrotehniki. Pomen dela Faradayja, Volte, Ampera in Ohma je družba priznala s tem, da se po njih imenujejo osnovne enote električnih količin.

Volta je pri poskusih s kemikalijami ugotovil, da lahko pri kemijski reakciji ustvari pozitivno anodo in negativno katodo. Ko med ti dve elektrodi, med katerima je razlika električnih potencialov (električna napetost), priključimo električni prevodnik, požene razlika potencialov po prevodniku električni tok. V počastitev Voltovega dela so osnovno enoto za električni potencial poimenovali volt.

V 19. stoletju in začetku 20. stoletja so delovali velikani elektrotehnike: Tesla, izumitelj indukcijskega motorja in osnov distribucijskega omrežja za izmenični tok; Morse, izumitelj telegrafa; Meucci, izumitelj telefona; Edison, izumitelj fonografa in električne žarnice; Westinghouse, izumitelj električne lokomotive, ter Steinmetz, teoretik izmeničnega toka.

Nikola Tesla je izvajal legendarne poskuse z zelo visokimi napetostmi, ki so vključevali tudi kroglaste strele; nekateri njegovi poskusi so bili pozneje ponovljeni in razloženi, drugi pa še do danes ne. Tesla, izumitelj indukcijskega motorja in večfaznega sistema, je v elektrotehniko prispeval teorijo večfaznega izmeničnega toka, ki ga je leta 1882 uporabil za prvi indukcijski motor. Maja 1885 je Westinghouse, tedaj predsednik družbe Westinghouse Electric Company iz Pittsburgha v Pensilvaniji odkupil od Tesle patentne pravice za večfazni izmenični dinamo.

V naslednjih letih se je med Westinghousovim izmeničnim tokom in Edisonovim istosmernim tokom razvilo močno tekmovanje, kateri sistem bo prevladal v praksi. Edison je v kampanji promoviral tudi električni stol kot metodo usmrtitve. Električni stol je deloval na Westinghousov izmenični tok, s čimer je Edison hotel dokazati, da je izmenični tok ubijalski, zato se mora nanj gledati kot na inherentno nevarnega. Kampanja strahu, negotovosti in dvoma je vključevala tudi usmrtitev slončka Topsyja z električnim stolom. Kljub vsemu je navsezadnje povsod po svetu prevladal sistem izmeničnega toka.

Električni tok

Usmerjeno gibanje nosilcev električnega naboja imenujemo električni tok. Ti se lahko gibljejo bodisi po praznem prostoru, bodisi po kovini ali drugem električnem prevodniku. Električni tok je definiran kot količina naboja, ki v danem časovnem intervalu preteče skozi dani presek električnega kroga. V električnih izolatorjih je po drugi strani električni naboj vezan in se ne more premikati. Napravam, ki izrabljajo lastnosti električnega toka v praznem prostoru ali v polprevodnikih, pravimo elektronske naprave.

Po dogovoru pravimo, da teče električni tok od »pozitivnega« proti »negativnemu« polu (tako imenovan konvencionalni tok). Razlikujemo istosmerni tok, katerega smer se s časom ne spreminja, ter izmenični tok, katerega smer oz. polariteta se s časom periodično spreminja.

Zaradi varnosti je ena stran električnega vezja vezana na »zemljo«, kar pomeni, da je priključena na elektrodo, zakopano v tleh; enako je na v tla zakopano elektrodo priključen tudi izvor te žice v elektrarni. Vzamemo lahko, da so vsi ti priključki na istem električnem potencialu, ki je po dogovoru enak nič.

Fenomenološko zvezo med električnim tokom I skozi upornik z upornostjo R, na katerega je priključena dana električna napetost U, podaja Ohmov zakon:

Električna energija

Ustvarjanje in distribucijo električne energije je domena elektroenergetike. Za večino odjemalcev električne energije to ustvarjajo centralno v elektrarnah ter jo po daljnovodih pripeljejo do porabnikov.

Električna vezja

Električno vezje je sestavljeno iz najmanj enega vira električne energije, enega porabnika in vodnikov, ki povezujejo porabnik in vir.

Sestavin v električnem krogu je lahko več oblik, ki lahko vključujejo elemente, kot so upori, kondenzatorji, stikala, transformatorji in elektronike. Elektronska vezja vsebujejo aktivne sestavine, običajno polprevodnike in po navadi kažejo nelinearno obnašanje, ki zahteva kompleksne analize. Najenostavnejši električni sestavni deli so tisti, ki se označijo kot pasivni in linearni.

Upor je morda najbolj enostavni pasivnimi element vezja. Kot že ime pove se upor upira toku in pri tem absorbira energijo to pa spreminja v toploto. Upornost je posledica gibanja, skozi vodnik. Na primer pri kovinah je upornost predvsem posledica trkov med elektroni in ioni. Ohmov zakon je temeljni zakon teorije vezja, ki navaja, da trenutno poteka skozi upor, ki je sorazmernen z morebitnimi razlikami med njimi. Upornost večine materialov je relativno konstantna v območju temperatur in tokov, materiali pod temi pogoji so znani kot »ohmski«. Ohm, je enota upora, imenovana v čast Georgu Ohmu, in simbolizira grško črko Ω. 1 Ω je upor, ki bo morebitna potencialna razlika enega volta kot odgovor na trenutni en amper.

Kondenzator je naprava, ki lahko shrani naboj, in s tem shranjevanje električne energije v nastalem področju. Konceptualno, je sestavljen iz dveh plošč, med seboj tvorijo tanko izolacijsko plast, v praksi, so to tanke kovinske folije navite skupaj, povečanje površine na enoto prostornine in zato kapacitivnosti. Enota kapacitivnosti je Farad, poimenovana po Michaelu Faradayu, označimo pa jo s simbolom F. En Farad je kapacitivnost, ki proizvede potencialno razlikoenega volta, ko shrani naboj enega Columba. Kondenzator priključen na napajalno napetost na začetku povzroči trenutno polnenje, to polnenje pa bo upadlo v času, ko se kondenzator napolni, na koncu pa ta naboj pade na nič. Kondenzator zato ne drži enakomernega toka, temveč to blokira.

Tuljava je po navadi iz žice, ki shranjuje energijo v magnetnem polje v odgovor na tok skozi njo. Ko se tok spremeni se magnetno polje prav tako in inducira napetost med dvema koncema vodnika. Inducirana napetost je sorazmerna s časom hitrosti spremembe toka. Konstanta sorazmernosti se imenuje induktivnost. Enota induktivnost je Henry, ki se imenuje po Josephu Henryu, sodobnik Faradaya. En Henry je induktivnost, ki bo spodbudila potencialno razliko enega volta, če se tok skozi to spremeni v višini enega ampera na sekundo. Obnašanje tuljave je v določenem smislu nasprotje kondenzatorju.

Glej tudi

Baterija (elektrika)

Električna baterija je naprava iz ene ali več elektrokemičnih celic, ki lahko spremeni kemično energijo v električno in obratno pri polnilnih baterijah. Vsaka celica vsebuje pozitivni terminal - katodo in negativni terminal - anodo. Prisoten mora biti tudi elektrolit, snov med elektrodami, po kateri tečejo ioni.

Elektrika in magnetizem

Eléktriko ín magnetízem se obravnava skupaj, saj so električni in magnetni pojavi povezani. Veja fizike, ki se ukvarja z njimi, se včasih imenuje tudi elektrodinamika. Preučuje elektromagnetno valovanje, električno in magnetno polje ter pripadajoče potenciale, ter dinamiko električno nabitih teles. Osnova tem pojavom je elektromagnetna sila, ki – poleg močne jedrske sile, šibke jedrske sile in težnosti – spada med štiri osnovne sile v naravi.

Beseda elektromagnetizem izvira iz dveh grških izrazov, ἤλεκτρον: ēlektron – jantar in μαγνῆτις λίθος: magnētis lithos, kar pomeni magnenski kamen, to je vrsto železove rude. Elektromagnetni pojavi so posledica učinkovanja elektromagnetne sile, imenovane tudi Lorentzeve sile, ki vključuje tako elektriko kot magnetizem kot različni manifestaciji istega pojava.

Elektromagnetna sila igra pomembno vlogo, kar se tiče značilnosti večine predmetov, ki se srečujejo v vsakdanjem življenju. Snov v njih oblikujejo elektromagnetne sile med posameznimi atomi in molekulami v njej, pa tudi med jedri atomov v njej in oblaki elektronov, ki jedra obdajajo. Elektromagnetna sila veže elektrone na atomska jedra, oblika oblaka elektronov in njihov vpliv na bližnje atome pa je odločilno vpliva na značilnosti snovi.

Obstajajo številni matematični opisi elektromagnetnega polja. V klasični elektrodinamiki so električna polja opisana kot električni potencial in električni tok. V Faradayevem zakonu so magnetna polja povezana z elektromagnetno indukcijo in magnetizmom, Maxwellove enačbe končno pa opisujejo, kako električna in magnetna polja nastajajo in se spreminjajo pod medsebojnim vplivom, vplivom nabojem in vplivom tokov

Teoretične posledice elektromagnetizma, zlasti določitev hitrosti svetlobe, ki temelji na značilnostih »medija« razširjanja (prepustnost in prožnost), je pripeljala do razvoja Einsteinove posebne teorije relativnosti leta 1905. Čeprav se elektromagnetizem šteje za eno od štirih glavnih sil, se pri visoki energiji šibka sila in elektromagnetna sila združita v enop samo, tako imenovano elektrošibko silo.

Električna napetost

Eléktrična napétost (tudi napétost; oznaka U) je fizikalna in elektrotehniška količina, določena kot razlika električnega potenciala.

Električna napetost nam pove, koliko dela je potrebno opraviti za premik neke elektrine po neki poti v električnem polju. V konzervativnih sistemih je opravljeno delo neodvisno od poti. Zato je el. napetost kar razlika el. potencialov.Električna napetost je potencialna razlika med dvema točkama. Poten¬cialna razlika lahko nastane zaradi različnih vzrokov:

• elektrostatika - statična elektrika nastane s prenosom naboja na neko telo. Naboj se običajno prenaša s pomočjo trenja. Vedno se kopiči na površini telesa, saj se istovrstni naboji odbijajo. S statično elektriko se pojavljajo najvišje napetosti (strela);

• kemični procesi - električna napetost v tem primeru nastane zaradi kemične reakcije med dvema snovema. Reakcija poteka, ko je sklenjena prevodna pot med enim in drugim reagentom;

• elektromehanski pojavi - električna napetost nastane v tuljavi, ki se vrti v magnetnem polju. Ta pojav izkoriščajo elektrogeneratorji;

• elektromagnetni pojavi - električna napetost nastane tudi v tuljavi v spreminjajočem se magnetnem polju. Na tem principu delujejo trans¬formatorji.

Poznamo enosmerno in izmenično električno napetost. Pri enosmerni napetosti je polariteta električne napetosti vseskozi enaka, medtem ko se pri izmenični spreminja.

Pri razlagi statične elektrike smo omenili naboj. Poznamo pozitivni in negativni naboj. Istovrstni naboji se odbijajo, medtem ko se nasprotni privlačijo. Torej med naboji nastopi določena sila.

Napetost merimo z merilnikom napetosti, ki se imenuje voltmeter. Voltmeter meri napetost na porabniku ali generatorju, zato ga moramo v električni krog vključiti vedno vzporedno s porabnikom oziroma generatorjem.

Viri električnega toka so naprave ali stroji, ki ustvarjajo razliko električnih potencialov. Razlika električnih potencialov povzroča tok nabojev (električni tok) za pogon različnih strojev in naprav.

Električna prevodnost

Eléktrična prevódnost, specífična eléktrična prevódnost ali specífična prevódnost (oznaka σ) je recipročna vrednost specifične upornosti. Mednarodni sistem enot predpisuje zanjo izpeljano enoto S/m ali Ω-1 m-1, v praktični rabi so še druge izpeljane enote, kot npr. m/Ω mm².

Sistematično poimenovanje bi zahtevalo, da se »električna prevodnost« imenuje fizikalna količina, recipročna električni upornosti (električnem uporu), ki se meri v siemensih, recipročna enota specifična električne upornosti pa bi se morala imenovati »specifična električna prevodnost«. Ker se v praksi (npr. v kemiji) slednja količina rabi pogosteje, se je tudi zanjo uveljavilo krajše ime »električna prevodnost«, za recipročno vrednost električne prevodnosti pa se v elektrotehniki uporablja izraz konduktanca.

Veličina, recipročna specifični električni prevodnosti je specifična električna upornost.

Električni krog

Eléktrični króg ali eléktrično vézje je vezje, sestavljeno iz izvirov, porabnikov in vodnikov. V sklenjenem električnem krogu teče električni tok.

Za električni krog veljata Kirchhoffova izreka:

vsota vseh gonilnih napetosti v sklenjenem električnem krogu je enaka vsoti vseh padcev napetosti

vsota vseh pritekajočih tokov v razvejišče je enaka vsoti vseh odtekajočih tokov

Električni naboj

Eléktrični nabôj (v fiziki navadno kar naboj, v elektrotehniki pogosto elektrina) je ena temeljnih značilnosti snovi. Naboj je mera za izdatnost izvorov električnega polja. Na telesa z nabojem deluje elektromagnetno polje, obenem pa so tudi izvor tega polja. Interakcija med nabojem in elektromagnetnim poljem je ena od štirih osnovnih sil, ki nastopajo v naravi. Naboj v fiziki se navadno označuje s črko e ali najpogosteje v elektrotehniki, pa velikokrat tudi v fiziki s q.

Naboj je lahko pozitiven ali negativen. Silo med dvema točkastima nabojema podaja Coulombov zakon.

Naboj se lahko neposredno meri s pripravo, imenovano elektrometer. Izpeljana enota mednarodnega sistema enot za merjenje naboja je coulomb (označba C). Naboj prostih delcev vedno nastopa v mnogokratnikih osnovnega naboja, medtem ko je naboj kvarkov mnogokratnik tretjine osnovnega naboja.

Naboj je skalarna količina, njena razsežnost je:

kjer je električni naboj, električni tok in čas.

Električni tok

Eléktrični tók (oznaka I) v fiziki in elektrotehniki imenujemo usmerjeno gibanje nosilcev električnega naboja, bodisi po praznem prostoru, bodisi po kovini ali drugem električnem prevodniku. Električni tok je definiran kot količina naboja, ki v danem časovnem intervalu preteče skozi dani presek. Mednarodni sistem enot predpisuje za merjenje električnega toka enoto amper, ki je ena osnovnih enot SI.

Merilnik za merjenje električnega toka se imenuje ampermeter.

Električni upor

Eléktrični upòr ali eléktrična upórnost (oznaka R) je fizikalna in elektrotehniška količina, določena z Ohmovim zakonom kot razmerje med napetostjo U na električnem uporniku in tokom I, ki teče skozenj:

V elektrotehniki količino po navadi imenujejo električna upornost, v fiziki pa je pogostejše poimenovanje električni upor.

Zaradi upora se električni vodniki segrevajo in oddajajo toploto. Nekatere snovi imajo lastnost, da njihov električni upor pri zelo nizkih temperaturah pade na nič. Pojav je znan kot superprevodnost.

Pri izmeničnem toku poleg komponente ohmske upornosti učinkujeta še induktivna in kapacitivna upornost. Vektorsko vsoto vseh treh komponent upornosti imenujemo impedanca.

Mednarodni sistem enot predpisuje za električni upor izpeljano enoto ohm. Obratna vrednost električnega upora je konduktanca.

Električno polje

Eléktrično pólje je prostor, v katerem deluje električna sila na električni naboj. Določeno je z jakostjo električnega polja.

Električna sila se lahko zapiše kot produkt naboja e in jakosti električnega polja E:

Skladno s Coulombovim zakonom za jakost električnega polja okrog točkastega naboja je:

Jakost električnega polja je vektorska količina, meri se ga v enotah N/As = V/m.

Električno polje je aditivno, prispevke več nabojev se vektorsko sešteje. V točki s krajevnim vektorjem r tako drugi naboji ustvarjajo električno polje, enako:

Indeks j teče po vseh nabojih v prostoru.

Izmenični električni tok

Izménični eléktrični tók je električni tok, pri katerem gibanje električnega naboja ne poteka vedno v isti smeri (kot na primer pri enosmernem toku, pri katerem potuje le v eno smer), ampak se smer periodično spreminja oziroma niha, največkrat tako, da se s časom sinusno spreminja. Izmenični tok teče skozi električni porabnik, priključen na izmenično napetost.

Kation

Kátion je ion s pozitivnim električnim nabojem, ki pri elektrolizi potuje proti katodi. Nasprotno predznačen ion je anion.

S sprejemanjem in oddajanjem elektronov si atomi izpopolnijo zunanje lupine. Prehod atoma v ion imenujemo ionizacija, energijo pa ionizacijska energija. Atomi, ki imajo od 1 do 3 zunanje elektone, lahko te oddajo in preidejo v pozitivno nabite ione ali katione (1.-3. skupina periodnega sistema), medtem ko atomi, ki imajo 5 do 7 zunanjih elektonov, lahko sprejmejo elektrone in postanejo negativno nabiti ioni ali anioni (5.-7 skupina periodnega sistema). Elektronsko strukturo atoma posameznega elementa najlažje predstavimo s pikicami.

Magnet

Magnét je telo, ki okrog sebe ustvarja magnetno polje.

Trajni magnet je izdelan iz feromagnetne snovi. V takšnih snoveh (zgledi so: železo, nikelj in kobalt) se lahko magnetni dipoli atomov in molekul uredijo znotraj makroskopskih Weissovih domen in ostanejo urejeni.

Zanimiva značilnost magnetov je to, da se vedno severni pol magneta obrne proti severnemu geografskemu polu, ker je tam južni magnetni pol Zemlje in južni pol magneta proti južnemu geografskemu polu, ker je tam severni magnetni pol Zemlje.

V elektromagnetih ustvarja magnetno polje električni tok, ki teče po žici (navadno zviti v tuljavo). Magnetno polje preneha, ko se tok izklopi.

Magnetizem

Magnetízem je fizikalni pojav, s katerim nekatere snovi delujejo z odbojno ali privlačno silo na druge snovi. Gibanje nabitih delcev vedno povzroči magnetno polje. Magnetizem je navzoč v vseh snoveh, vendar je v nekaterih snoveh tako šibak, da ga brez posebnih priprav ne moremo zaznati. Nekatere znane snovi, pri katerih so magnetni pojavi posebej izraženi, so železo, vsa jekla in mineral magnetit. Maxwellove enačbe poenoteno obravnavajo magnetizem in elektriko.

Magnetno polje

Magnétno pólje je prostor okrog trajnih magnetov ali vodnikov, po katerih teče električni tok, v katerem se lahko zazna magnetno silo in magnetni navor. Določeno je z gostoto magnetnega polja.

Napetost

Napétost je pojem, ki ima v različnih zvezah različen pomen:

električna napetost

magnetna napetost

mehanska napetost

površinska napetost

Polarizacija

Polarizacija je izraz, ki lahko pomeni enega od naslednjih pojmov:

polarizacija valovanja, npr. polarizacija svetlobe

električna polarizacija

magnetna polarizacija

polarizacija elektrolita

Sevanje

Sévanje (s tujko radiácija) označuje razširjanje valovanja skozi bolj ali manj neomejeno sredstvo, navadno prazen prostor ali plin. Praviloma ne govorimo o sevanju, kadar opisujemo razširjanje valovanja v omejenem sredstvu, kot je valovod ali optično vlakno.

Glede na valovno dolžino valovanja in z njo povezano energijo delcev razlikujemo:

ionizirajoče sevanje ima dovolj energije, da lahko povzroči ionizacijo atomov in molekul v snovi

neionizirajoče sevanje, ki nima dovolj energije za ionizacijo atomov in molekulIzraz sevanje se pogosto in nepravilno uporablja tudi za radioaktivno onesnaženje, izpust radioaktivnih izotopov v okolje. Ti izotopi sevajo ionizirajoče sevanje, ki je lahko nevarno, če jih vnesemo v organizem.

Strela

Stréla je naravni pojav, ki ga sestavljata blisk in grom. Ko strelo opazujemo, najprej vidimo svetlobni blisk, saj je mnogo hitrejši od groma, ki je zvok in se torej širi s hitrostjo približno 340 m/s.

Strele se pojavljajo ob nevihtah in so lahko nevarne za ljudi in naprave, saj se sprosti velika količina energije. Stavbe so zato zaščitene s strelovodi, ki naj bi zmanjšali učinek strele oziroma odvedli tok v zemljo. Napetost pri streli lahko doseže več desettisoč voltov.

Hitrost strele znaša okoli 60.000 m/s in lahko doseže do 30.000 °C.

Upor

Upòr ima lahko več pomenov:

upor sredstva je sila, ki deluje na telo pri gibanju po sredstvu

električni upor je v fiziki fizikalna količina, določena kot razmerje med električno napetostjo na bremenu in električnim tokom skozi to breme

upor je v elektrotehniki elektrotehniški element, ki na račun prejetega električnega dela oddaja Joulovo toploto

upor (družba) je tudi dejanje nestrinjanja z nečim

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.