Despotizem

Despotizem je strokovni izraz, ki se uporablja za označevanje vrste vladavine in sicer pomeni vladavino despota, torej vladarja, ki vlada s popolno oblastjo.

Despotizem je torej vladavina in volja enega, ki ima neomejeno oblast. Oblast je vedno le v interesu gospodarja oziroma vladarja. Aristotel je primerjal despotizem z vlogo očeta v družini, ker ima avtoriteto nad otroki, ki imajo še mlad razum in ženo, ki ima nepopoln razum. Oče ve, ker je pač tako in ne ker bi dejansko bil toliko bolj pameten. Stvar je pač v naravi.

Najvišji tip despotizma vidi Aristotel v reklu: »Gospodar zna ukazati, kar zna hlapec narediti«. Gospodarju v tem najvišjem tipu despotizma sploh ni več treba ukazovati, ker lahko pooblasti nekoga drugega, da vodi državo, medtem ko se sam posveča uživanju (filozofiji, politiki). Aparat despotizma naj bi deloval predvsem na mehanizmu identifikacije in ljubezni do gospodarja oziroma despota.

Baron de Montesquieu, ki je razločil tri oblike vladavin, je zapisal, da ta oblika vladavine izhaja absolutno iz arbitrarne (poljubne) oblasti, brez zakona. Kar despot reče ali si izmisli, je zakon, državo pa lahko vodi po svoji volji. Kriterij, ki ga podaja za to vladavino, je tako strah. Despot mora namreč vzdrževati strah nad podložniki, ki se bojijo smrti, če ga ne bodo ubogali. Izobrazba je v despotizmu nepotrebna, če pa že obstaja, je namenjena samo zbijanju duha in morale. Prav tako ljudje ne smejo »znati« razmišljati, kajti lahko pride do tega, da bi ugotovili, da jih despot izkorišča in bi se mu uprli. Despotizem je po njegovem mnenju čista zloraba oblasti.

Alexis de Tocqueville

Alexis Charles Henri Clerel, Viscount de Tocqueville, francoski diplomat, politolog in zgodovinar, * 29. julij 1805, † 16. april 1859.

Najbolj je znan po delu Demokracija v Ameriki (izdana v dveh delih, prvi del leta 1835 in drugi del leta 1849), ki danes velja za eno prvih socioloških in politoloških del. V delu je Alexis analiziral boljši življenjski standard in družbene razmere posameznikov ter njihov odnos s trgom v zahodnih družbah.

Charles de Secondat, baron de Montesquieu

Charles-Louis de Secondat, baron de La Brède et de Montesquieu, francoski filozof, pravnik, politik, pisatelj. * 18. januar 1689, La Brède (Akvitanija), † 10. februar 1755.

Mislec Charles de Secondat, Baron de Montesquieu, največkrat omenjan kar kot Montesquieu, se je rodil na gradu Château de La Brède južno od Bordeauxa v Franciji. Bil je izjemno pomemben družbeni in politični komentator svojega časa (razsvetljenstvo).

Danes je najbolj poznan po ideji ločitve oblasti na izvršno, zakonodajno in sodno. Delitev oblasti, ki naj bi zagotavljala ravnotežje moči (t. i. checks and balances), je danes implementirana v večini zahodnih (liberalnih) demokracij. Najbolj priznani deli sta O duhu zakona, v kateri razpravlja o načelih vladavine, in Perzijska pisma v katerih govori o razmerah v Aziji in Evropi ter se roga iz ustaljenih političnih vzorcev in razmer. Zaradi tega dejstva jih je moral izdati pod psevdonimom. Slovenski prevod Perzijskih pisem je izšel leta 2000 pri Mariborski literarni družbi (Zbirka Absint), prevedla pa jih je Cirila Toplak.

Isaiah Berlin

Sir Isaiah Berlin, latvijsko-britanski politični filozof judovskega rodu, * 6. junij 1909, Riga, Latvija, † 5. november 1997, Oxford, Anglija, ZK.

Berlin velja za enega najvplivnejših političnih filozofov 20. stoletja in zagovornikov političnega liberalizma. Najbolj se je proslavil z esejem »Dva koncepta svobode« (Two Concepts of Liberty), v katerem je vzpostavil dihotomno razlikovanje med negativnim in pozitivnim konceptom svobode, ki se med sabo izključujeta.

Karel III. Španski

Karel III. (20. januar 1716, Madrid † 14. december 1788, Madrid) katerega so klicali ''najboljši župan Madrida'' je bil kralj Španije ter španskega imperija (1759–1788), po tem ko je kraljeval Neaplju kot Karel VII. (1731–1735) in Siciliji kot Karel V. (1734–1759).

Karel je bil tretji sin Filipa V., ki je dosegel odraslost in prvi sin katerega je Filip imel s svojo drugo ženo Isabel de Farnesio. Na španski prestol je prišel po smrti svojih polbratov Luisa I. in Fernanda VI., katera nista imela potomcev.

Karel si je prizadeval ponovno vzpostaviti španski vpliv v Italiji. Sprva je leta 1731 po materi podedoval vojvodini Parmo in Piacenzo in kasneje, ko je Filip V. osvojil Kraljevino Dveh Sicilij v Poljski nasledstveni vojni (1733–1738), je podedoval in kraljeval tem ozemljem z imenom Karel VII. Leta 1738 se je poročil z Marijo Amalijo Saško, hčerko Avgusta III. Poljskega, ki je bil saški volilni knez, veliki knez Litve ter kralj Poljske.

Kraljevina Sardinija

Kraljevina Sardinija je vladala na istoimenskem otoku od leta 1297 do leta 1861, ko je skupaj z ostalimi deli Italije postala Kraljevina Italija.

Seznam filozofskih vsebin

Seznam filozofskih vsebin zajema vse članke, ki se nanašajo na filozofijo, filozofsko terminologijo, oziroma obravnavajo pomembne filozofske in za filozofsko ukvarjanje pomembne pojme. Osnovni namen seznama je nadzorovanje sprememb.

Seznam socioloških vsebin

Seznam socioloških vsebin zajema vse članke, ki se nanašajo na sociolgijo in sociološko terminologijo oz. obravnavajo pomembne sociološke pojme. Osnovni namen seznama je nadzorovanje sprememb.

Vladavina

Vladavína je tisti del družbene dejavnosti, ki upravlja državo ali skupnost (družbeno ureditev). Že od antike ta pojem povzema predvsem izvršilno oblast, le redko še del državne uprave, saj je uveljavljena razdelitev vej oblasti, a zgodovina pozna veliko odstopanj od teh teoretičnih predvidevanj. Filozofija, ki je predvidevala porazdelitev oblasti je nenazadnje nastala zaradi koncentracije oblasti v eni osebi ali eni državni funkciji. Veda, ki preučuje vladavine, je arhontologija.

Funkcije vlade so pobiranje davkov, ureditev proračuna, izvajanje in oblikovanje politik, imenovanje mirovnih, orožnih in reševalnih sil in njihovo financiranje in usposabljanje, urejanje odnosov zunaj države ali skupnosti, dejavnosti za oskrbo prebivalstva. Te funkcije se izvajajo glede na državno ureditev (ustava), nacionalne tradicije in razmišljanja prebivalcev skupnosti in državljanov glede tega kaj je država in kdo in na kakšen način jo upravlja. Pomemben dejavnik pri stabilnosti in trdnosti vlade so sami dejavniki, ki usmerjajo politično delovanje in omogočajo ali onemogočajo državne reforme. Prav tako pomemben dejavnik pa je tudi sporazum z mnogimi strokovnimi, interesnimi in gospodarskimi združenji, ki sestavljajo civilno družbo. S prenehanjem fevdalne ureditve je imetje zemlje postalo manj pomemben dejavnik pri gospodovanju. Z uvedbo prostega tržišča pa vedno manj nosi politično težo nacionalna pripadnost.

Vlada je podrejena različnim teoretičnim podlagam, na katerih je postavljena država/skupnost. Če državi vladajo sposobni (meritokracija), plemeniti (aristokracija), uradniki (birokracija) ali kateri drugi del prebivalstva, kateremu se še posebej zaupa, je izhodišče lahko tako pravno ali politično določeno. Tako lahko odločevalci (volivci, delegati, svetniki) ali zakonodajalci izbirajo med vladajočimi najbolj sposobne ali pa določajo samo vsebino države kot skupščina.

Čin Ši Huangdi

Čín Ší Huángdì (kitajsko 秦始皇帝 - Qin Shi Huangdi - Prvi božji cesar Čin), pravo ime Jing Dženg (kitajsko: 嬴政 Ying Zheng), * 259 pr. n. št., † 210 pr. n. št.

Čin Ši Huangdi je bil ustanovitelj Kitajskega cesarstva in ostaja priljubljena kitajska zgodovinska in mitološka osebnost.

Knez Jing Dženg, kasnejši Čin Ši Huangdi, je bil sin priležnice - konkubine. Skupaj z očetom Džuangšjiangom (kitajsko 庄襄 Zhuangxiang) je bil v času svojega rojstva talec v sosednji državi Džao. Trgovec Li Buvej, ki je Džuangšjiangu pripeljal ženo in mu pomagal, da se je povzpel na prestol Države Čin, je kasneje postal njen prvi minister.

Dženg je kot trinajstletnik leta 247 pr. n. št. postal vladar Države Čin. V času njegove mladoletnosti je imel Li Buvej neomejeno oblast, a mu jo je Dženg leta 237 pr. n. št. krvavo odvzel in ga poslal v pregnanstvo, na poti tja pa je bil zastrupljen.

Cesar Čin Ši Huangdi je pomemben predvsem kot prvi vladar Kitajskega cesarstva, ki ga je leta 221 pr. n. št. združil z osvojitvijo sedmih Sprtih držav. Tudi beseda Kitajska (China) izhaja iz njegovega imena. Kitajska svojemu prvemu cesarju in njegovim svetovalcem dolguje zahvalo za velike dosežke, kot so izgradnja Kitajskega zidu, poenotenje denarnega sistema in pisave (veliko znakov je obstajalo v več različicah, zato so bili težki za razumevanje) in splošno centralizirano vladavino cesarja (glejte Dinastija Čin).

Cesar se je zavzemal tudi za despotizem. Zaradi svoje trde in brezobzirne vladavine je užival veliko nepriljubljenost in postal tudi tarča več atentatov. Nekoč so ga skušali umoriti v sprejemni dvorani. Cesar je hotel potegniti svoj meč, vendar ga ni mogel izvleči, ker je bil naravnost predolg. Namesto tega je tekal po dvorani, dokler ni atentatorju neki dvorjan podstavil noge. Cesarjevi protiukrepi so bili preseljevanje, zažiganje knjig in kaznovanje vsakega nasprotovanja s smrtjo.

Želel si je tudi nesmrtnosti, zato je pripravil odpravo, ki naj bi poiskala bajeslovne Otoke Nesmrtnih ob vzhodni obali Kitajske, vendar mu je ta namesto večnega življenja prinesla njegov konec. Zanj naj bi bil kriv napoj nesmrtnosti s preveliko vsebnostjo živega srebra, ki so mu ga pripravili njegovi dvorni modreci in zdravniki. Umrl je leta 210 pr. n. št. v palači v prefekturi Šačiju. Njegov naslednik naj bi postal najstarejši princ Fusu, ki je nasprotoval usmrtitvam učenjakov, ki se niso strinjali s sežiganjem knjig in je bil zato kazensko premeščen k Velikemu zidu.

Prvi minister Li Si, glavni evnuh Džao Gao in princ Huhaj so v strahu, da bi izbruhnil upor, med dvomesečnim potovanjem v prestolnico prikrivali cesarjevo smrt. Evnuha, ki je v govoru posnemal cesarja, so posadili v njegovo nosilnico, zadaj pa so pritrdili posušeno ribo, s katero so prikrili smrad razpadajočega trupla. Nato so princa Fusuja in njegovega generala Meng Tiana prisilili v samomor. Tako je Huhaj postal drugi kitajski cesar.

Čin Ši Huangdijev mavzolej stoji v tedanji prestolnici Čang'anu (današnji Šian) v provinci Šansi. Skupaj s ti. vojsko glinenih vojščakov spada pod okrilje Unescove zaščite svetovne kulturne dediščine.

Cesarjeva priljubljenost se še danes odraža v številnih filmih, v katerih se pojavlja njegova osebnost, na primer: Cesar in njegov atentator, Junak in v številnih risanih filmih).

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.