Cesar

Cesar je imperatorski naslov.

Ta imperatorski naziv je značilen za območje Zahodne in Srednje Evrope ter za področja, ki so bila pod rimskim oz. bizantinskim vplivom. Naziv izhaja iz imena rimskega diktatorja Julija Cezarja.

Iz imena cesar so nastala podobna imena za vladarje, npr. car in kaiser.

Je najvišji vladarski naziv, ki obstaja od Julija Cezarja dalje, in je imel skozi zgodovino različne pomene. V rimskem imperiju se je uporabljal za vladarje do propada Zahodnega cesarstva 476 in v vzhodnem delu – Bizantinski državi do propada 1453. Na zahodu se je naziv nadaljeval s kronanjem Karla Velikega 800 ter se kasneje povezal z nemško kraljevsko častjo pod Otonom Velikim 962. Do Friderika Velikega 1452 so cesarje kronali papeži v Rimu. Naziv je v Franciji prevzel Napoleon 1804 in pozneje njegov nečak Napoleon III. 1852 – 1877, v Avstriji pa Franc II., ki se je moral pod pritiskom Napoleona začasno odreči cesarski kroni. V Rusiji se je na tradicijo bizantinskega cesarstva navezal vladar Peter Veliki, ki si je 1721 dodelil naziv car. Britanski kralji so med 1877 – 1947 nosili naziv cesarjev Indije, Habsburžan Maksimilijan I. si je med 1864-67 nadel ime mehiški cesar. Po nastanku nemške države se je pruski kralj tudi imenoval cesar, do poraza v 1. svetovni vojni, ko je bilo ukinjeno nemško cesarstvo. Leto prej je bil med revolucijo v Rusiji odstavljen zadnji car. Tudi vladarje Japonske, Kitajske in Irana so v zahodnem svetu poimenovali cesarje.

Glej tudi

1. april

1. april je 91. dan leta (92. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 274 dni.

1. avgust

1. avgust je 213. dan leta (214. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 152 dni.

10. maj

10. maj je 130. dan leta (131. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 235 dni.

12. oktober

12. oktober je 285. dan leta (286. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 80 dni.

15. december

15. december je 349. dan leta (350. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 16 dni.

15. junij

15. junij je 166. dan leta (167. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 199 dni.

17. marec

17. marec je 76. dan leta (77. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 289 dni

(viklipedija)

28. junij

28. junij je 179. dan leta (180. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 186 dni.

31. avgust

31. avgust je 243. dan leta (244. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 122 dni.

4. junij

4. junij je 155. dan leta (156. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 210 dni.

8. februar

8. februar je 39. dan leta v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 326 dni (327 v prestopnih letih).

9. julij

9. julij je 190. dan leta (191. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 175 dni.

Avstrijsko cesarstvo

→ Za obdobje pred letom 1804 glej Habsburška monarhija, za obdobje po letu 1867 glej Avstro-Ogrska.

Avstrijsko cesarstvo (nemško Kaisertum Österreich) je bila država, ki je obstajala od leta 1804 do leta 1867.

Cesar Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti Franc II. je 11. avgusta 1804 proglasil habsburške posesti za dedno Avstrijsko cesarstvo. S tem je odgovoril na Napoleonovo kronanje za francoskega cesarja. Kot avstrijski cesar je privzel vladarsko ime Franc I.

Dve leti kasneje je bilo Sveto rimsko cesarstvo razpuščeno. Po Napoleonovem porazu je bila na dunajskem kongresu Evropa politično na novo oblikovana. Nemške države so bile povezane v Nemško zvezo. Oblike vladavin in družbeni odnosi pa so ostali nespremenjeni, kar je v mnogonarodnostnem Avstrijskem cesarstvu povzročalo vse več nezadovoljstva in nemirov. V revolucionarnem letu 1848 se je moral osovraženi Metternichov sistem vladanja umakniti. Madžari so proglasili republiko, ki pa je mladi cesar Franc Jožef ni priznal in jo je s pomočjo Rusije s silo zatrl, Madžare pa kaznoval z izgubo vseh tradicionalnih državniških pravic. V cesarstvu je ponovno zavladal strogi, a dosti dobro centralno organizirani Bachov absolutizem.

Potem ko se je zavezništvo z Rusijo in Prusijo skrhalo in je Francija podprla italijanski boj za združitev Italije, je Avstrija na bojnem polju izgubila večji del svojih italijanskih ozemelj (1859). Začela je iskati ustavno rešitev, ki bi zadovoljila narode, ki so ostali v cesarstvu. Med tem je Bismarckovo prizadevanje, da bi Prusiji zagotovil hegemonijo nad nemškimi državami, Avstrijo, po nemški vojni, izrinilo iz zveze nemških držav (1866). Dogovori med Avstrijci in Madžari so naslednje leto pripeljali do medsebojne poravnave in sprejetja ustave, ki je cesarstvo preoblikovala v dvojno, Avstro-ogrsko monarhijo.

César Milstein

César Milstein, FRS, argentinski biokemik, * 8. oktober 1927, Bahía Blanca, Argentina, † 24. marec 2002, Cambridge, Anglija.

V 1970. letih je v sodelovanju z Georgesom Köhlerjem razvil tehniko pridobivanja monoklonskih protiteles. Leta 1984 sta zanjo dobila Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino (zadnjo tretjino je dobil Niels Kaj Jerne). Za svoje delo je prejel tudi več drugih priznanj, med njimi Copleyjevo medaljo Kraljeve družbe (1989).

Gaj Avgust Oktavijan

Gaj Avgust Oktavijan (latinsko Gaius Iulius Caesar Octavianus Augustus), rimski politik in prvi rimski cesar, * 63 pr. n. št., † 14 n. št.

Svojo kariero je pričel z rojstnim imenom Gaj Oktavij pod pokroviteljstvom svojega prastrica Julija Cezarja, ki je Oktavija posinovil pod imenom Oktavijan. Potem ko so republikanski zarotniki leta 44 pr. n. št. Cezarja umorili, je Oktavijan podedoval tri četrtine njegovega premoženja in tako postal eden od najbogatejših Rimljanov in eden vodilnih politikov svojega časa. Ustanovil je svojo zasebno vojsko in se naslednje leto zapletel v krajši spopad z Markom Antonijem, še enim Cezarjevim naslednikom. Še istega leta sta sklenila premirje, nakar so Oktavijan, Mark Antonij in Emilij Lepid ustanovili drugi triumvirat ter sklenili maščevati Cezarjevo smrt.

Republikanci so bili dokončno poraženi pri Filipih, Oktavijan pa pri zmagi ni imel večjih zaslug, saj je pred bitko zbolel in se kot poveljnik slabo odrezal. Ko so si triumviri po zmagi razdelili državo, se je tako moral zadovoljiti z bolj revnejšim zahodnim delom. Mark Antonij je prejel najbogatejši vzhodni del. Napetosti med Oktavijanom in Markom Antonijem, ki se je ljubezensko in politično združil z vladarico Egipta Kleopatro, so 32 pr. št. prerasle v državljansko vojno, ki se je 30 pr. n. št. zaključila z Oktavijanovo zmago, samomoroma Marka Antonija in Kleopatre ter priključitvijo Egipta rimski državi.

Po zmagi je Oktavijan postal najmočnejši in najbogatejši Rimljan brez kakršnihkoli tekmecev. V strahu pred nadaljnjimi državljanskimi vojnami mu je senat dovolil prevzemati vse večja pooblastila, ljudstvo pa mu je bilo zelo naklonjeno. 27 pr. n. št. je Oktavijan prevzel naslov Avgust (Augustus, "Vzvišeni") in prejel nekatera dodatna pooblastila, s čimer je postal prvi rimski cesar.

Avgust je z obsežnimi reformami dokončno preobrazil propadlo republikansko ureditev v principat, cesarsko ureditev, ki se je ohranila vse do leta 284. Njegova vladavina predstavlja dobo kulturnega ter umetniškega razcveta in pa začetek Pax Romana, več kot stoletnega obdobja blagostanja v rimski državi. Bil je začetnik Julijsko-klavdijske dinastije.

Ivan Cesar (igralec)

Ivan Cesar, slovenski gledališki igralec in pedagog, * 6. oktober 1896, Dolnja Težka Voda, † 4. december 1965, Ljubljana.

Ivan Cesar je gimnazijo obiskoval v Novem mestu. Po maturi je sližboval kot železniški uradnik. Leta 1914 je pričel nastopati na amaterskih odrih v Novem mestu, Ljubljani in Jesenicah. Kot poklicni igralec je prvič nastopil leta 1921 kot Debeli človek v Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski. Leta 1922 je bil angažiran v Narodnem gledališču v Ljubljani, kjer je igral vse do upokojitve. V sezoni 1922/1923 je obiskoval Dramatično šolo Združenja gledaliških igralcev ter se do leta 1925 še dodatno izpopolnjeval pri ruskem igralcu B. Putjatu, takrat članu Narodnega gledališča v Ljubljani.

Cesar je nastopal sprva v manjših zlasti burkaških ljudskih vlogah, pozneje pa je oblikoval poglobljne humorne figure in razcepljene karakterne osebe.

V letih 1945-1946 je igral v rusko-jugoslovanskem filmu V gorah Jugoslavije. Veliko je nastopal tudi v radijskih igrah. Od leta 1946 do 1952 je poučeval Akademiji za igralsko umetnost. Prevedel in priredil je 31 komedij in z M. Pugljem napisal skeča Pri šefu in Domišljija. Uprava narodnega gledališča v Ljubljani ga je 1941 imenovala za častnega režiserja. Leta 1948 je prejel Prešernovo nagrado.

Kralj

Kralj je vladarski naslov, pridobljen dedno ali z izvolitvijo.

Kralj je bil sprva naslov za plemenskega poglavarja, nato pa za vladarja države. Naziv kralj se navadno uvršča med naziva cesar in vojvoda. Naziv najverjetneje izvira iz imena frankovskega kralja Karla Velikega. Položaj kralja je praviloma deden, izjemna srednja volilnost pa se omejuje na najvišje plemstvo.

Kralj ali kraljice so začeli uveljavljati že v srednjem veku. Takrat je imel neomejeno oblast, s tujko despot.

Napoleon Bonaparte

Napoléon Bonaparte (italijansko Napoleone di Buonaparte), francoski vojaški in politični vodja, general in cesar Napoleon I., * 15. avgust 1769, Ajaccio, Korzika, Francija, † 5. maj 1821, Sveta Helena.

Napoléon je bil karizmatični vodja Francije od leta 1799, 18. maja 1804 pa se je oklical za prvega cesarja Francije z imenom Napoléon I le Grand (Napoleon I. »Veliki«). Njegova vladavina je trajala do 6. aprila 1814. Zavzel in vladal je večini Zahodne in Srednje Evrope. Napoléon je imenoval mnogo članov družine Bonaparte za monarhe, vendar v glavnem niso preživeli njegovega padca s prestola. Napoléon je veljal za enega tako imenovanih »razsvetljenih monarhov«. Še danes se ga drži vzdevek »mali veliki mož«.

Rimsko cesarstvo

Rimskega cesarstva ne smemo zamenjevati s Svetim rimskim cesarstvom (843–1806).Rimsko cesarstvo je bila antična država rimske civilizacije, ki je pol tisočletja obvladovala celotno Sredozemlje in Zahodno Evropo. Rimska država je pred tem bila republika - v tem obdobju je tudi pridobila večino svojih ozemelj. Nastop Avgusta kot prvega rimskega cesarja in začetek cesarstva zgodovinopisje postavlja v leto 27 pr. n. št. Tradicionalno se zgodovina rimskega cesarstva deli na principat do nastopa cesarja Dioklecijana leta 284 in na dominat do propada zahodne polovice cesarstva.

Prvo obdobje rimskega cesarstva predstavlja Pax Romana ("rimski mir"), doba notranje stabilnosti in razcveta. V zahodni polovici države, kjer je prevladovalo keltsko prebivalstvo, sta se širila rimska kultura in latinski jezik, v vzhodni pa sta še naprej prevladovala grška kultura in jezik.

Hud pretres je cesarstvo doživelo med krizo 3. stoletja, obdobjem hude politične nestabilnosti in nenehnih državljanskih vojn. Kriza se je končala leta 284 z nastopom cesarja Dioklecijana, ki je izvedel korenite politične in upravne reforme. Cesar Konstantin je z milanskim ediktom leta 313 prvič priznal krščansko vero, ki je nato hitro postalo prevladujoča religija v državi.

Upravljanje Rimskega imperija je sčasoma privedlo do ločitve na vzhodno in zahodno polovico. Kot zadnji je obema polovicama cesarstva hkrati vladal cesar Teodozij Veliki leta 395. Leta 476, ko je oblast na zahodu prevzel Odoaker, se je zahodna polovica že močno razvijala v novo smer, v kateri je cerkev prevzela večino administrativnih in karitativnih vlog nekdanje sekularne vlade.

Na vzhodu se je cesarstvo s sedežem v Konstantinoplu nepretrgano razvijalo naprej še skozi celotni srednji vek. V zgodovinopisju se zanj uporablja ime bizantinsko cesarstvo. V 13. stoletju je izgubilo ves vpliv in propadlo leta 1453, ko so Konstantinopel zasedli Osmani.

Vpliv rimskega imperija na vlado, pravo in monumentalno arhitekturo ter na druge vidike življenja na Zahodu ostaja viden še danes. Rimske nazive moči so privzeli nasledniki z imperialnimi pretenzijami, med njimi Frankovsko kraljestvo, Sveto rimsko cesarstvo, Kijevska Rusija in Nemško cesarstvo.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.