Bronasta doba

Bronasta doba je doba v razvoju civilizacij med letoma 2300 in 800 pr.n. št., v kateri so z najnaprednejšimi metalurškimi postopki uspeli pridobiti baker iz surove rude in mu primešali zmesi ter tako dobili bron. Sama doba je del trodobnega sistema prazgodovine - kovinske dobe. V nekaterih delih sveta jo nasledi neolitik, medtem ko v nekaterih sploh ni bila prisotna.

Za najzgodnejše civilizacije veljajo sumerska in mezopotamska ter Stari Egipt in Indska civilizacija.

Bronasto dobo ločimo na štiri večja obdobja: starejšo (22.-16. stoletje pr. n. št.), srednjo (druga polovica 16.-14. stoletje pr. n. št.), kulturo žarnih grobišč (konec 14.-10. stoletje pr. n. št.) in pozno bronasto dobo (10.-8. stoletje pr. n. št.).

Triperiodni sistem
Holo-
cen
Zgodovinske dobe
Latenska doba   Proto-zgodovina
Halštatska doba
Železna doba
  Starejša  
Srednja
Mlajša
Bronasta doba
Neolitik Bakrena doba  
Starejši Pra-
zgodovina
Srednji
Mlajši
Mezolitik
Epipaleo- litik
Starejši
Srednji
Mlajši
Pleis-
tocen
Paleolitik Starejši
Srednji
Mlajši
Kamena doba
Collier de Penne
Bronasta doba - Muséum de Toulouse

Regionalna porazdelitev bronaste dobe

Cuneiform script2
Plošča s klinopisom 2041/2040 pr. n. št.

Zahodna Azija je izhodišče evropske bronaste tehnologije. Od tam je bil izvožen nov material in potrebno znanje. V Palestini je proizvodnja brona dokazana že 3300 pr. n. št., v Egiptu okoli 2700 pr. n. št., v srednji Evropi okoli 2200 pr. n. št. in v severni Evropi okoli leta 1800 pr. n. št. Bronasta doba tako predstavlja prostorsko časovno razširjen razvoj procesov, iz katerih izhajajo različne arheološke kulture in neodvisni pododdelki. Na splošno je razdeljena na zgodnjo ali starejšo, srednjo in pozno ali mlajšo bronasto dobo, absolutna datacija pa sledi splošnim procesom.

V nasprotju z evropsko, je azijska bronastodobna kultura že razvila prve pisave. Primeri so hieroglifi v Egiptu, klinopis na Bližnjem vzhodu in Linearna pisava B pri Mikenski civilizaciji. Arheološke najdbe je torej najprej treba dopolniti, popraviti in pregledati skozi pisne vire. [1] Po znanih pisnih virih vladarjev in dinastij, je izraz "Bronasta doba" orodje za kronološko razvrstitev dogodkov v znanosti.

Bližnji vzhod

Časovnica Bližnjega vzhoda

datumi so približni

Podrazdelitve bronaste dobe dobe

Starodavna bronasta doba Bližnjega vzhoda se lahko razeli na sledeč način:

Razdelitev bronaste dobe Bližnjega vzhoda

Datumi obdobij in faz spodaj so uporabne le za Bližnji vzhod (niso uporabne univerzalno)[2][3][4]

Zgodnja bronasta doba (EBA)

3300–2100 BC

3300–3000: EBA I
3000–2700: EBA II
2700–2200: EBA III
2200–2100: EBA IV
Srednja bronasta doba (MBA)
Tudi, Intermediate Bronze Age (IBA)

2100–1550 BC

2100–2000: MBA I
2000–1750: MBA II A
1750–1650: MBA II B
1650–1550: MBA II C
Pozna bronasta doba (LBA)

1550–1200 BC

1550–1400: LBA I
1400–1300: LBA II A
1300–1200: LBA II B

Mezopotamija

V Mezopotamiji so se od okoli 3500 pred našim štetjem že pojavile urbane družbe s centraliziranim upravljanjem, pisavo, specializacijo obrti in socialno neenakostjo, ki je splošno znana kot kultura Uruk. Ta bakrena kultura je obstajala pred širjenjem brona.

Okoli 3000 pred našim štetjem je bilo v obdobju Uruk prvič uveljavljeno trgovalno omrežje za distribucijo brona. Do konca zgodnjega dinastičnega obdobja so to izključno arzenove bakrove zlitine. Od Akadskega kraljestva dalje se trgovina z bronom nadaljuje, dokler ni arzenove bakrove zlitine končno popolnoma nadomestil bron okoli 2000 pred našim štetjem. [5]

Sprememba v zlitini je povzročila tudi spremembe v trgovinskih odnosih in s tem tudi politično in gospodarsko konstelacijo celotne jugozahodne Azije. Baker je bil uvožen iz Anatolije in iranskega visokogorja. Arheološko in zgodovinsko so bili rudniki kositra le v Afganistanu. Ker na sosednji iranski planoti okoli 2000 pred našim štetjem niso našli brona se zdi verjetno, da je trgovina potekala v Perzijskem zalivu do Mezopotamiji. [6]

Ves čas je bil Bližnji Vzhod bronast, nakar ga je najkasneje okoli leta 1000 pred našim štetjem. končno nadomestilo železo kot bolj primeren material.

Egipt

Naqada sculpture Louvre E27457
Falična skulptura kulture Naqada, Elfenbein, Amratien, 4. tisočletje pr. n. št., velikost: 24 cm, Louvre

Izraz "Bronasta doba", s številnimi pisnimi viri in posledično pravilni zgodovini glede na zgodovinska obdobja in dinastije, se uporablja le pogojno in redko za delitev egipčanske zgodovine. Baker je bil znan že približno 4000 pr. n. št. v kulturi Badari, z določeno količino arzena dodano vedno na začetku. Naslednje tisočletje prevladuje v Zgornjem Egiptu kultura Naqada in v Spodnjem Egiptu kultura Maadi. Obe kulturi pripadata bakreni dobi. Bronasta doba se začne kmalu po začetku nastajanja egiptovske države, tik pred 2700 pr. n. št.. Prvi pravi bron (bakra in kositer 7-9%) je bil najden v posodi iz groba kralja Kasekemuja. Lahko se primerja Staro Kraljestvo (okoli 3000-2200 pr. n. št.) in zgodnja bronasta doba, Srednje Kraljestvu (okoli 2000-1650 pr. n. št.) in srednja bronasta doba in Novo kraljestvo (okoli 1550-1070 pr. n. št.) kot pozna bronasta doba. Šele v Srednjem Kraljestvu je bil bron res bolj pogost, medtem ko je prej prevladoval baker ali druge bakrove zlitine. Zaradi pomanjkanja surovin je bil skoraj vse bron uvožen v Egipt. Kamnita orodja najdena v celotnem obdobju so še naprej uporabljali.

Južna Arabija

Zgodovina Južne Arabije je še vedno premalo znana. Do približno 3200 pr. n. št. se zdi, da je prevladovalo nomadsko življenje. O stalnih naseljih sklepajo po lončarskih izdelkih in pridelkih. Mogoče je razlikovati med različnimi lokalnimi kulturami, katerih prebivalci so živeli v naseljih, ki so bila velika nekaj hektarjev. Datum uvedbe brona je sporen, baker in bakrove zlitine so od približno 2500 pr. n. št., kar se izkazuje z gotovostjo. Verjetno je da je kovinsko tehnologijo uvedla Palestina. Železna doba se je začela v prvem tisočletju pred našim štetjem in s prihodom visokih kultur.

Palestina

Jericho Seilbahn
Nad bronastodobnimi zidovi Jeriha danes pelje žičnica na Goro preizkušnje (arabsko ‏جبل الأربعين‎, DMG Ǧabal al-arbaʿīn)

Bronasta doba Palestine se je začela okoli 3300 pr. n. št.. Bila je nadaljevanje bakrene dobe z visokimi tehničnimi standardni kovinske predelave (primer Nahal Mišmar, dolina ob Mrtvem morju). Za bronasto dobo Palestine je značilen pojav mestnih državic. Palestina je ležala med nekdanjimi civilizacijami kot so Egipt, Sirija in Mezopotamija in so nanjo močno vplivale kot na tranzitno državo.

V zgodnji bronasti dobi (okoli 3300-2000 pr. n. št.) so iz vasi nastala nova naselja, ki so že imeli precej urbani značaj. Mnoga od njih so bila močno utrjena, kar kaže na vojne čase. Lončarstvo ježe doseglo visoko strokovno raven. Lončenina je bila delno pobarvana. Nekaj kovinskih predmetov iz tega obdobja se je ohranilo, kažejo na dobro spretnost izdelave zlitine čeprav bakru še niso dodajali kositra in tako še ni bil pravi bron. Umrle so pokopavali v neposredno vklesane grobnice v skalne gmote. Država je bila v mestnih državicah dobro organizirana. Ni dovolj dokazov o obsežni trgovini, čeprav se je ta že na začetku odvijala s sosednjim Egiptom, ko so Egipčani prečkali Palestino po morju ko so šli v Biblos in Sirijo. Od 2400-2000 pr. n. št. obstajajo skoraj vse arheološke ostaline iz Palestine.

Od leta 2000 pred našim štetjem se je začela srednja bronasta doba; lahko se imenuje zlata doba. Na začetku tega obdobja je prebivalstvo še živelo tudi nomadsko. Od leta 1800 pr. n. št. so se pojavila številna mesta. Trgovina z Egiptom je cvetela. Iz Jeriha so številni dobro ohranjeni grobovi iz tega obdobja, iz njih pa številni, posebej leseni predmeti, kot so pohištvo in školjke. Iz drugih krajev izvira zlat nakit. Najdbe bronastega orožja kažejo, da se je bron resnično proizvajal.

Od 1550 pr. n. št. je Palestino osvojil Egipt, kar pomeni začetek pozne bronaste dobe v Palestini. Mestne države so še vedno obstajale in s prihodom pisave je regija v luči zgodovine dobro znana.

Evropa

Časovnica Evrope

Nekaj primerov kultur bronaste dobe.

Datumi so približni
Izbrane kulture se med seboj prekrivajo in označena obdobja niso popolnoma v skladu z njihovo razširjenostjo.

Egejska brobasta doba

Ciper

Bronasta doba na Cipru je del obdobja bakrene dobe (od okoli 3900 pr. n. št.), ki se je začela približno 2600 pr. n. št.. Ciper je bil bogat z nahajališč bakra in je imel poseben pomen v mednarodni trgovini. Ali je bila beseda "baker" dobila ime po otoku s svojimi bogatimi nahajališči ali obratno, je nejasno. Začetek zgodnje bronaste dobe se zdi, da je na otoku prinesel pomembne politične spremembe. Naselja so bila predvsem na severu otoka, kamor so se morda priseljevali iz Anatolije. Našli so le nekaj naselij. To obdobje je znano predvsem iz grobov.

Z začetkom srednje bronaste dobe (okoli 1900-1650 pr. n. št.), so se začeli številni stiki z drugimi sredozemskimi kulturami. Ciper (v akadščini: Alašija) je omenjen v klinastih besedilih. Konec obdobja je označeno z državljansko vojno. Najdbe orožja so pogoste, naselja so bila močno utrjena. Zdi se, da je to povezano s političnimi nemiri v Siriji in Mali Aziji. Trgovina z Egiptom in Palestino se je dramatično povečala. Ciper je zdaj izvoznik bakra in majhnih stekleničk, ki so nekoč verjetno vsebovale luksuzne kreme. Iz pozne bronaste dobe (okoli 1650-1050 pr. n. št.) izvirajo mesta in pisava. Ciper se je tako pridružil zgodovini.

NAMA Akrotiri 3
Pozno kikladska freska antilope iz Akrotirija (Santorin)

Grško zgodnje obdobje

V tretjem tisočletju pred našim štetjem se je več naselij razvilo na Kreti, na osrednjih lokacijah obrti in trgovine. Minojska civilizacija je prva napredna civilizacija ustanovljena v Evropi. Gospodarsko dominantna elita je bila v preteklih letih monarhična oblika vladavine. Minojska palačna kultura se je kmalu razširila na grško celino. Tam se je bronasta doba začela v heladskem obdobju, na otočju Kikladi v južnem Egejskem morju s Kikladsko kulturo. S palačno kulturo so Minojci pripeljali na grško celino nastanek centrov moči, še posebej v dvorcu v Mikenah. Dinastija grobnic je nastala kot mikenska kultura pozne bronaste dobe v Grčiji.

V zahodnem delu Male Azije, je zgodnja bronasta doba povezana s fazo Troja I.

Srednje in severno evropska bronasta doba

Solvogn
Konjska vprega Trundholmska sončna kočija predstavlja pomemben del mitologije Nordijske bronaste dobe.

V srednjo in severno Evropo je bronasta doba prišla pozno (okoli 2200 pr. n. št.). Za srednjeevropsko bronasto dobo so bili zaznani trgovinski stiki med severno Evropo in območjem Egejskega morja. Priča živahnih trgovinskih stikov so med drugim skalne poslikave Carschenna (Švica), svetišče, ki so ga uporabljali ob mulatjeri čez Alpe. Bronasta doba se identificira s pomočjo različnih oblik pokopnih gomil in žarnih grobišč. Najpomembnejša najdba zgodnje bronaste dobe v Evropi je Nebesni disk iz Nebre, krožna bronasta plošča z aplikacijami v zlatu in očitno predstavlja astronomski pojav in verski simbol, njegova starost je ocenjena na 3700-4100 let; je tudi najstarejši primer na svetu ki kaže nebo. Od junija 2013 se je "Nebesni disk iz Nebre" na Unescovem seznamu svetovne dokumentarne dediščine v Nemčiji). Kot posebni umetniški predmeti tega obdobja so se uporabljali zlati klobuki.

Nordijska bronasta doba (približno 1800 pr. n. št.) je bronasta doba v severni Evropi in Skandinaviji, ki se nadaljuje v skladu s širjenjem bronaste dobe z nekoliko zakasnitve. Baker in kositer se je uvažal zaradi pomanjkanja lastnih nahajališč. Kovinski deli Nordijskega kroga so med najboljše ohranjenimi proizvodi iz bronaste dobe. Kot bronasti nakit je bil razširjen tudi dlje (Pas iz Holštajna).

Vzhodnoevropske bronasto-dobne kulture

  • Kultura Andronovo in kultura komornih grobnic, 2000–900 pr. n. št. v zahodni Sibiriji (Ural) in zahodnih azijskih stepah
  • Severna Pontic kultura (Črno morje)
  • Kultura Srubna (Jugovzhodna Evropa, Zahodna Azija)
  • Skupina Turbino (Ural, vzhodna Rusija, Sibirija)

Bronasta doba v Sloveniji

V Sloveniji je začetek bronaste dobe postavljen v 22. stoletje pr. n. št. in v grobem sovpada s propadom kulture na Ljubljanskem barju, ki izvira še iz neolitika. Pri nas je to obdobje slabo raziskano, saj ni znano niti eno nahajališče iz tega časa.

V času srednje bronaste dobe je bilo območje Slovenije razdeljeno na dva kulturna kroga. Kras in Istro je poseljevala t. i. kaštelirska kultura, ki je svoje ime dobila po značilnih naseljih na vzpetinah, kaštelirjih, ki so bila utrjena s kamnitim obzidjem (naselje Debela griža pri Komnu, Kaštelir pri Elerjih). Srednjeevropska kultura gomil pa je s svojim obrobjem segala na območje današnje Štajerske. Zanjo so značilni pokopi v zemeljskih gomilah, svoja naselja pa so prebivalci gradili tako v nižinah kot na vzpetinah (Brinjeva gora nad Zrečami, Rabotnica nad Branikom, Turnišče pri Ptuju, Morje pri Framu).

Kultura žarnih grobišč je konec 14. stoletja pr. n. št. zajela celo srednjo Evropo in s seboj prinesla novo poselitveno strukturo. Namesto pokopa celih trupel v zemeljskih gomilah se je širom Evrope nenadoma uveljavil sežig trupel in pokop žar s posmrtnimi ostanki in pridatki na planih grobiščih. Te spremembe v materialnem in duhovnem svetu pričajo o selitvah ljudstev, ki so povzročile propad predhodnjih srednjeevropskih bronasto-dobnih kultur.

V Sloveniji se tako močno spremeni poselitvena struktura na območju Štajerske, kjer se uveljavijo žarna grobišča. Poleg Štajerske, ki je bila najgosteje poseljena, pa kultura žarnih grobišč obsega še Prekmurje in področje osrednje Slovenije. Iz tega obdobja so znana naselja v Ormožu, Oloris pri Dolnjem Lakošu, Rabelčja vas na Ptuju, Rifnik, ter žarna grobišča v Ljubljani, Rušah, na Pobrežju v Mariboru, pod Brežcem pri Divači in drugod.

Raziskani žarni grobovi se med seboj močno razlikujejo po številu in bogastvu pridatkov, kar priča o razdrobljeni hierarhiji znotraj prazgodovinske skupnosti. Med pridatki prevladuje lončenina, pokojnikov nakit, ter posamezno dragocenejše okrasje (obeski, amuleti).

Kaštelirska kultura v Tržaškem zaledju, na Krasu in v Istri pa vse do 10. stoletja pr. n. št. ni vključena v kulturo žarnih grobišč, temveč jo še vedno obvladuje kaštelirska kultura.

Vso bronasto dobo ljudje kot začasna (predvsem lovska) zatočišča uporabljajo tudi jame in skalne previse. Mnogo tovrstnih zatočišč je bilo pri nas odkritih na Krasu, oz. na Primorskem; Podmol pri Kastelcu, Jama pod Predjamskim gradom v Predjami. O poselitvi pričajo predvsem kurišča in najdeni fragmenti keramičnega posodja.

Proti koncu 11. in 10. stoletja pr. n. št. postaja naš kulturni prostor vedno bolj razdrobljen, saj na njem biva več manjših skupnosti - ruška, dobovska in ljubljanska. Bronasta doba se pri nas konča v 8. stoletju pr. n. št., ko se tudi v Sloveniji uveljavi železna doba.

Centralna Azija

Okoli 2200-1700 pr. n. št. so našli v današnjem Turkmenistanu in Afganistanu kulturo Oxus - tudi kultura Oaze v puščavi Karakum. Imenovana po odkritelju tudi BMAC (Bactria-Margiana arheološki kompleks) po starodavnem imenu regije dokazuje visoko raven lončarstva in kovinarstva. Zgrajene so bile monumentalne zgradbe in namakalni sistemi. Celo prej kot na Kitajskem (od približno 2300 pr. n. št.) se zdi, da so razviti pisavo. Razlog za propad kulture Oxus še ni jasen.

Južna in vzhodna Azija

V Indiji je nastala Indska civilizacija oziroma Indska kultura, včasih imenovana tudi Harappa ali Harappa kultura, po enem od glavnih arheoloških krajev pri Ravi (Punjab, Pakistan. Bila je starodavna civilizacija, ki se je razvila okoli leta 2800 - 1800 pr. n. št. vzdolž reke Ind v severozahodnem delu indijske podceline.

Zgodovinarji ne strinjajo o datumih obsega "bronaste" na Kitajskem. Najstarejše bronaste predmete so našli na najdišču kulture Majiayao (med 3100 in 2700 pred našim štetjem).[7][8]

Na Kitajskem je sledila zgodnja bronasta doba dinastije Šja (okoli 2200 -1800 pred našim štetjem), dinastije Šang (okoli 1570-1066 pr. n. št., ki se imenuje tudi Jin). Iz tega časa so tudi prve najdbe pisnih pričevanj na Kitajskem in obdelan bron.

Kitajski artefakti iz brona so na splošno bodisi utilitaristični, kot kopja ali sekire ali "obrednih bron", ki je bolj izpopolnjena različica v plemenitih materialih vsakdanjih posod, kot tudi orodja in orožja. Številni so primeri veliki žrtvenih trinožnikov znanih kot ding v kitajščini, obstajajo pa tudi številne druge oblike. Ohranjeni identificirani kitajski ritualni bronasti predmeti so zelo dekorirani, pogosto s taotie motivom, ki vključuje visoko stiliziran obraz požrešne pošasti. Ti se pojavljajo v treh glavnih vrstah motivov: demoni, simbolične živali in abstraktni simboli.[9]

Začetek bronaste dobe na Korejskem polotoku je okoli 900 - 800 pr. n. št. Čeprav kultura korejske bronaste dobe izhaja od kulture Liaoning in iz Mandžurije, ta izkazuje edinstveno tipologijo in sloge, zlasti obrednih predmetov.[10][11]

Kultura obodbja Mumun keramike na južnem Korejskem polotoku je postopoma sprejela proizvodnjo brona (c. 700-600 pr. n. št.), po obdobju, ko so bila bronasta bodala in drugi bronasti predmeti Liaoning sloga izmenjani iz notranjega dela južnega polotoka (c. 900-700 pred našim štetjem). Bronasta bodala so lastniku omogočala ugled in avtoriteto in so bila pokopana z njim v visoko statusnih megalitskih pokopih na južni obali, kot je najdišče Igeum-dong. Bron je bil pomemben element pri obredih in kot za pogrebni pridatki do leta 100 pr. n. št..

Afrika južno od Sahare

V Zahodni Afriki niso našli nič iz bronaste dobe, zdi se, da je prehod iz neolitika neposredno do železne dobe. Tako so našli v istih plasteh sekire iz poliranega kamna poleg tistih iz železa. Nova tehnologija je verjetno prišla preko trans-saharskih poti iz Magreba ali iz Egipta preko Nubije.

Oceanija

V Avstraliji in Oceaniji do kolonizacije s strani Evropejcev ni kulture kovin.

Moche pottery01
Mochica keramika

Ameriki

Običajno za Evropo in sosednje regije, klasifikacija zgodovine glede na uporabljen material, v glavnem ni skupen za obe Ameriki. Kljub temu pa je mogoče dodeliti nekaterim predkolumbovskim kulturam neke vrste "bronasto dobo". Torej bi lahko kultura Chimú (okoli 1270-1470) proizvajala bron, kar dokazuje najdba iz časa pred Inkovskim imperijem. Predhodnik kulture Močikov ali Močejske kulture (1.-7. stoletje) so obdelovali baker in zlato-bakrene zlitine imenovane Tumbago. Misisipijski kulturi (približno 900-1600) se lahko dodeli zgodnja bakrena doba.

Znane ameriške kulture, kot so Maji, Tolteki in Azteki nikoli niso dosegli širše stopnje kovinskih uporabnih predmetov, z izjemo kultnih naprav, ki so bile običajno narejene iz bolj ali manj čistih plemenitih kovin. Orodja so bila predvsem iz organskega materiala in / ali kamna.

Bronastodobni depoji

Kot posebnost bronaste dobe velja omeniti depoje. Gre za deponirane, v zemljo zakopane najdbe kovinskih predmetov, med katerimi prevladujejo razne oblike orodij in orožij (sekire, puščične osti, meči, sulice, ipd). Nekateri depoji ne vsebujejo več kot le nekaj predmetov, znani pa so tudi depoji, ki tehtajo več deset kilogramov in vsebujejo več kot sto posameznih predmetov. Namen depojev še ni natanko znan, največ podpornikov pa ima teza, ki pravi, da gre za kultne darove bogovom v onostranstvu, saj so depoji največkrat locirani na samotnih in težje dostopnih mestih izven naselij, kot so raznorazne jame, skalne razpoke, itd., prav tako pa jih je mnogo odkritih v bližini voda. V bližini Škocjanskih jam je bil odkrit pri nas največji depo, depo v Mušji jami.

Mušja jama je skoraj 50 m globoko navpično kraško brezno. Vanj je bilo tekom več stoletij v prazgodovini odvrženih več kot 600 dragocenih kovinskih predmetov in posodja, to darovanje pa je bilo očitno del kulta, saj je bila večina predmetov pred darovanjem ožganih v ognju.

Sklici

  1. Jockenhövel, S. 10.
  2. The Near East period dates and phases are unrelated to the bronze chronology of other regions of the world.
  3. Piotr Bienkowski, Alan Ralph Millard (editors). Dictionary of the ancient Near East. Page 60.
  4. Amélie Kuhr. The Ancient Near East, c. 3000–330 BC. Page 9.
  5. Potts: Patterns of Trade in third Millennium BC Mesopotamia and Iran. 1993, S. 390 – 393.
  6. Potts: Patterns of Trade in third Millennium BC Mesopotamia and Iran. 1993, S. 394 – 396.
  7. Martini, I. Peter (2010). Landscapes and Societies: Selected Cases. Springer. str. 310. ISBN 90-481-9412-1.
  8. Higham, Charles (2004). Encyclopedia of ancient Asian civilizations. Infobase Publishing. str. 200. ISBN 0-8160-4640-9.
  9. Erdberg, E.: "Ancient Chinese Bronzes", p. 20. Siebenbad-Verlag, 1993.
  10. Carter J. Eckert, el., "Korea, Old and New: History", 1990, pp. 9
  11. "1000 BC to 300 AD: Korea | Asia for Educators | Columbia University". Afe.easia.columbia.edu. Pridobljeno dne 2012-08-03.

Literatura

  • Albrecht Jockenhövel, Wolf Kubach (Hrsg.): Bronzezeit in Deutschland. Nikol, Hamburg 1994, ISBN 3-933203-38-4.
  • Klaus-Rüdiger Mai: Die Bronzehändler. Eine verborgene Hochkultur im Herzen Europas. Campus, Frankfurt am Main 2006, ISBN 3-593-37912-0.
  • Harald Meller (Hrsg.): Der geschmiedete Himmel. Die weite Welt im Herzen Europas vor 3600 Jahren. Theiss, Stuttgart 2004, ISBN 3-8062-1907-9 (Begleitband zur Sonderausstellung in Halle 2004).
  • Hermann Müller-Karpe: Bronzezeit. Beck, München 1980, ISBN 3-406-07941-5 (Handbuch der Vorgeschichte. Bd. 4).
  • Margarita Primas: Bronzezeit zwischen Elbe und Po. Strukturwandel in Zentraleuropa 2200–800 v. Chr. Habelt, Bonn 2008, ISBN 978-3-7749-3543-3.
  • Wolfgang Schuller: Das erste Europa. 1000 v. Chr.–500 n. Chr. Ulmer, Stuttgart 2004, ISBN 3-8252-2497-X (Handbuch der Geschichte Europas. Band 1).
  • Louise Steel: Cyprus before History. From the earliest settlers to the end of the Bronzeage. Duckworth, London 2004, ISBN 0-7156-3164-0
  • Jonathan N. Tubb: Canaanites. British Museum Press, London 1998, ISBN 0-7141-2766-3.
  • Günter Wegener (Hrsg.): Leben, Glauben, Sterben vor 3000 Jahren. Bronzezeit in Niedersachsen. Isensee, Oldenburg 1996, ISBN 3-89598-404-3.
  • Karl-Heinz Willroth: Siedlungen der älteren Bronzezeit. Beiträge zur Siedlungsarchäologie und Paläoökologie des II. vorchristlichen Jahrtausends in Südskandinavien, Norddeutschland und den Niederlanden. Wachholtz, Hamburg und Neumünster 2013, ISBN 978-3-529-01581-6.

Zunanje povezave

Antični Jeriho

Tell es-Sultan (arabsko تل السلطان, DMG Tall as -Sulṭān) je arheološko najdišče v Jerihu na Zahodnem bregu. Pomen

najdišča izhaja iz dejstva, da je prav tam mogoče raziskati začetke urbanizacije v kontekstu neolitske revolucije.

Ašur

Za druge pojme glej Ašur (razločitev).Ašur (akadsko Aššur, asirsko Aššur, asirsko novoaramejsko Ātûr, hebrejsko אַשּׁוּר‎ [Aššûr], arabsko آشور‎ [Āshūr], kurdsko Asûr), znan tudi kot Qal'at Sherqat in Kalah Shergat, je mesto Novoasirskega cesarstva. Ostanki mesta so na desnem begu Tigrisa, severno od izliva pritoka Mali Zab v Iraku.

Mesto je bilo naseljeno od sredine 3. tisočletja pr. n. št. (okoli 2600-2500 pr. n. št.) do 14. stoletja, ko je Timur Lenk pobil njegove prebivalce. Arheološko najdišče Ašur je od leta 2003 na Seznamu ogrožene svetovne kulturne dediščine, delno zaradi vojne v Iraku, delno zaradi načrtovanega jezu na Tigrisu, ki bi povzročil delno poplavitev mesta.

Bron

Bron je ime za zlitine bakra s kositrom, aluminijem, svincem, berilijem, silicijem, manganom, železom in nikljem; vendar nikoli s cinkom, čigar zlitino z bakrom imenujemo med. Kovati so ga začeli na Bližnjem vzhodu okoli leta 3300 pr. n. št. V tem obdobju, ki se po njem imenuje bronasta doba, so v zlitino dodajali tudi arzen, ki je kovino ojačal.

Bron je bil trši od železa, še ene pogoste kovine iz tega obdobja, kakovostnega jekla pa še več tisoč let niso znali izdelati. Kljub temu se je bronasta doba umaknila železni dobi, ko se je zaradi velikih selitev prebivalstva med 12.-11. stol. pr. n. št. v Sredozemlju končala trgovina s kositrom, kar je omejilo zaloge in zvišalo cene. Bron so v železni dobi še vedno precej uporabljali, a za večino potreb je zadoščalo mehkejše železo. Rimski častniki so bili, denimo, opremljeni z bronastimi meči, medtem ko so navadni pešaki morali shajati z železnimi rezili.

Bron se je vseskozi uporabljal tudi v umetniške namene, npr. v kiparstvu.

Gezer

Gezer, Tel Gezer ali Tell el-Džezer (hebrejsko גֶּזֶר, Gezer) je arheološko najdišče ob vznožju Judejskih gora na meji pokrajine Shfela približno na sredini med Jeruzalemom in Tel Avivom. Gezer je zdaj izraelski narodni park. V Hebrejski bibliji je Gezer povezan z Jozuetom in Salomonom.

V prvi polovici 2. tisočletja pr. n. št. je Gezer postal glavna utrjena kanaanska mestna država. Kasneje je bil v požaru uničen in ponovno zgrajen. Amarnska pisma omenjajo gezerske kralje, ki so prisegli zvestobo egipčanskemu faraonu. Pomemben je bil predvsem zaradi svojega strateškega položaja na križišču starodavne obalne trgovske poti, ki je povezovala Egipt in Sirijo, in poti do Jeruzalema in Jerihe.

Indoevropski prajezik

Indoevropski prajezik ali praindoevropščina je rekonstruiran jezik, skupni prednik vseh indoevropskih jezikov. Obstoj jezika so jezikoslovci sprejeli skozi stoletja, čeprav nestrinjanja še vedno obstajajo.

Indska civilizacija

Indska civilizacija, po prvoizkopanem mestu Harapa včasih tudi Harapska civilizacija, 2800-1800 pr. n. št., je bila starodavna civilizacija ob bregovih rek Ind in Ghagar-Hakra v današnjem Pakistanu. V zadnjem času v luči novih dognanj hindujski nacionalisti vztrajajo, da bi bil izraz preimenovan v Sarasvatijska civilizacija.

Kanaan

Kanaan (severozahodno semitsko knaʿn, feničansko 𐤊𐤍𐤏𐤍 Kana‘n, hebrejsko כְּנָעַן‬, Kənā‘an) je bila semitsko govoreča regija na staroveškem Bližnjem vzhodu v poznem 2. tisočletju pr. n. št. Ime Kanaan se največkrat pojavlja v Svetem pismu, v katerem ustreza kasnejšemu Levantu, zlasti delom južnega Levanta, kjer so bila glavna prizorišča pripovedi iz Svetega pisma, se pravi Feniciji, Filisteji (Palestina) in Izraelu.

Beseda Kanaanci zajema vsa domorodna ljudstva v južnem Levantu oziroma Kanaanu, tako naseljena kot nomadska. Kanaanci so daleč najpogosteje uporabljeni etnični izraz v Svetem pismu. Imeli so skupne daljne prednike in nekoč skupno kulturo. V Jozuetovi knjigi so Kanaanci na seznamu ljudstev, ki jih bo pregnal bog, kasneje pa kot etnična skupina, ki so jo uničili Izraelci. Ime Kanaanci (hebrejsko כְּנָעַנִיְם kənā'anīm, כְּנָעַנִי kənā'anī) je potrjeno še nekaj stoletij kasneje kot endonim za ljudstvo, ki so ga stari Grki približno od leta 500 pr. n. št. imenovali Feničani. Kanaansko govoreče ljudstvo je po selitvi v Kartagino v severni Afriki (ustanovljena v 9. stoletju pr. n. št.) v pozni antiki samo sebe imenovalo tudi Punci (hanani).

Kanaan je imel v amarnskem obdobju v pozni bronasti dobi (14. stoletje pr. n. št.) pomembno geopolitično vlogo kot regija, v kateri so se stikale interesne sfere Egipčanov, Hetitov, Mitancev in Asircev. Večina sodobnega znanja o Kanaanu izvira iz arheoloških izkopavanj, na primer v Tel Hazorju, Tel Megidu in Tel Gezerju.

Kovinska doba

Kovinska doba je čas v prazgodovinskem obdobju, ko človek odkrije uporabo bakra, brona in nazadnje železa. Človek v tem obdobju začne uporabljati kovinsko orodje. Deli se na tri obdobja:

bakrena doba oz. eneolitik,

bronasta in

železna doba.

Kratka kronologija

Kratka kronologija je ena od kronologij bližnjevzhodne bronaste in zgodnje železne dobe, v kateri sta fiksna datuma vladavina Hamurabija (1728-1686 pr. n. št.) in opustošenje Babilona leta 1531 pr. n. št..

Absolutni datumi 2. tisočletja pr. n. št. imajo v akademskih krogih zelo malo podpore, še posebej po nedavnih poglobljenih raziskavah. V strokovni literaturi se še vedno pogosto uporablja srednjo kronologijo, ki fiksira Hamurabijevo vladavino na obdobje 1792-1750 pr. n. št., kratko kronologijo pa so v nedavni literaturi v bistvu ovrgli. Za večino spornega obdobja se datumi srednje kronologije izračunavajo s prištevanjem 64 let k datumom v kratki kronologiji: letu 1728 pr. n. št. v kratki kronologiji ustreza leto 1792 v srednji kronologiji.

Po tako imenovanem »mračnem obdobju« med padcem Babilona in vzponom Kasitske dinastije je absolutno datiranje manj nezanesljivo. Točni datumi sicer še vedno niso dogovorjeni, 64 letna razlika med srednjo in kratko kronologijo pa se od začetka Tretne urske dinastije nič več ne uporablja.

Megido

Megido (hebrejsko מגידו‎, grško Μεγιδδώ, Megiddó, arabsko مجیدو‎, Tell al-Mutesellim, Guvernerja gomila) je starodavno mesto v svernem Izraelu v bližini kibuca Megido, približno 30 km jugovzhodno od Haife. Megido je imel veliko zgodovinsko, geografsko in teološko vlogo, predvsem kot grški Amagedon. V bronasti dobi je bil pomembna kanaanska mestna država in kraljevsko mesto Izraelskega kraljestva. Pomemben je bil predvsem zaradi lege na severnen koncu vadija Ara, soteske, ki je vodila skozi Karmelski greben, in nadzora nad bogato Jizreelsko dolino na vzhodu. Izkopavanja so razkrila 26 plasti ruševin, ki kažejo na dolgo zgodovino naselitve.

Nekateri kristjani so prepričani, da bo Amagedon mesto finalne bitke med Jezusom Kristusom in kralji na Zemlji, ki bodo šli v vojno z Izraelom, kot piše v Razodetju, knjigi Nove zaveze.

Mesto je del Narodnega parka Megido in Unescove svetovne dediščine.

Milet

Milet (starogrško Μίλητος Milētos; hetitski zapis Millawanda ali Milawata (eksonima); latinsko Miletus; turško Milet) je bilo antično mesto na zahodni obali Anatolije blizu ustja reke Majander v antični Kariji. Njegove ruševine so v bližini današnje vasi Balat v provinci Ajdin v Turčiji. Pred perzijskim vdorom v sredini 6. stoletja pred našim štetjem je bil Milet največje in najbogatejše grško mesto. Po drugih virih pa je bilo mesto precej bolj skromno do peloponeške vojne (431–404 pred našim štetjem), ko je bila mestna državica Samos na otoku Samos večje in pomembnejše mesto in pristanišče v tistem času. Milet je dosegel največje bogastvo in sijaj v helenističnem obdobju (323–30 pr. n. št.) in poznejših rimskih časih.

Dokazov o prvi naselitvi ni zaradi dviga morske gladine in odlaganja usedlin reke Majander. Prvi razpoložljivi dokazi so iz neolitika. V zgodnji in srednji bronasti dobi je bilo naselje pod minojskim vplivom. Po legendi so Krečani izpodrinili avtohtone Lelege. Mesto se je preimenovalo v Milet po mestu na Kreti.

V pozni bronasti dobi v 13. stoletju pred našim štetjem je prišlo luvijsko govoreče ljudstvo iz južne osrednje Anatolije, ki so se imenovali Karijci. V istem stoletju so prišli tudi drugi Grki. Mesto se je uprlo Hetitom. Po njihovem padcu je mesto v 12. stoletju pred našim štetjem propadlo. Okoli 1000 pred našim štetjem so se priselili Jonci. Po legendi je bil ustanovitelj Nelej s Peloponeza.

Grško temno obdobje je čas jonskega naseljevanja in utrjevanja zavezništva, imenovanega Jonska zveza. Arhaično obdobje se je začelo z nenadnim in briljantnim prebliskom umetnosti in filozofije na obali Anatolije. V 6. stoletju pred našim štetjem je bil Milet mesto grških filozofskih (in znanstvenih) vrednot, ki so se začele s Talesom, nadaljevale z Anaksimandrom in Anaksimenom (znani kot miletska šola), ki sta začela razmišljati o materialnem ustroju sveta in predlagala teorijo naturalistične (v nasprotju s tradicionalnimi, nadnaravnimi) razlage za različne naravne pojave.

Milet je rojstno mesto arhitekta Hagije Sofije (in izumitelja zunanjega opornika) Izidorja iz Mileta. Tales je bil predsokratik in so ga prištevali med sedem modrih okoli 624 pred našim štetjem.

Prazgodovina

Prazgodovina je najdaljše obdobje človeške zgodovine, saj obsega kar 98 % le-te. Začne se pred približno dvema milijonoma let oz. s pojavom človeka in se konča okoli leta 3500 pr. n. št. z nastankom prvih visokih civilizacij, s čemer se začne stari vek.

Rudarstvo

Rudarstvo je panoga gospodarstva, ki se ukvarja z izkoriščanjem rudnih bogastev.

Lahko bi rekli, da se ukvarja geologija z iskanjem, rudarstvo z izkopavanjem, metalurgija pa s predelavo rude.

Seznam arheoloških najdišč v Sloveniji

Seznam arheoloških najdišč v Sloveniji.

Seznam babilonskih kraljev

Seznam babilonskih kraljev, vladarjev v sodobnem južnem in osrednjem Iraku, je sestavljen na osnovi tradicionalnih seznamov babilonskih kraljev in sodobnih arheoloških odkritij. Eden od najbolj znanih babilonskih vladarjev je bil Hamurabi, avtor slavnega kodeksa pravic in obveznosti, znanega kot Hamurabijev zakonik.

Troja

Troja (starogrško Ἴλιον, Ilion ali Ἴλιος, Ilios in Τροία, Troia; latinsko Trōia in Īlium; hetitsko Wilusa ali Truwisa;[1][2] turško Truva ali Troya) je bila starogrška mestna država (polis) v Mali Aziji, današnji Anatoliji v Turčiji. Edini sodobni vir obstoja tega mesta sta Iliada in Odiseja, Homerjeva epa. Mesto se nahaja jugozahodno od morskega preliva Dardanele in severozahodno od gore Ida. Dandanes se območje imenuje Hisarlik.

Troja naj bi bila na hribu Hisarlik, 6 kilometrov od Dardanel. Nastala naj bi okoli leta 3200 pr. n. št. kot utrjeno oporišče. Ker je Troja imela nadzor nad Dardanelami (trgovino s Črnim morjem), je obogatela. Bogata državica je privlačila zavojevalce. Okoli leta 1184 pr. n. št. naj bi v Trojo prikorakal Agamemnon in jo zavzel. Troja naj bi bila prizorišče trojanske vojne.

Nekateri zgodovinarji in arheologi menijo, da sta bili Iliada in posledično Odiseja le izmišljeni književni deli, ki pa sta temeljili na dogodkih med jonsko kolonizacijo Male Azije. Deli naj bi tako književno prikazali neuspehe starih Grkov pri kolonizaciji notranjosti maloazijskega prostora, saj jih je zavrnila močna hetitska država. Deli naj bi nastali v Mali Aziji in sta tako tudi utrjevali narodno zavest med kolonizatorji.

Danes je hrib Hisarlik dal svoje ime majhni vasici v bližini ruševin, ki omogoča turistom, da obiščejo arheološko najdišče Troja, ki leži v provinci Çanakkale, približno 30 km jugozahodno od istoimenskega pokrajinskega središča v Turčiji. Najbližja vas je Tevfikiye.

Troja je tudi naslov filma, ki naj bi pripovedoval o trojanski vojni.

Tumulus (megalit)

Tumulus je vrsta okrogle gomile (angleško barrow, nemško hügelgrab, rusko kurgan, irsko cairn, valižansko carnedd, škotsko càrn, portugalsko mamoas) in je ena izmed najbolj pogostih vrst arheoloških spomenikov. Čeprav so skoncentrirane v Evropi, jih najdemo v mnogih delih sveta, verjetno zaradi svoje enostavne konstrukcije in univerzalnega namena.

Uruško obdobje

Uruško obdobje (Zgodnje ursko obdobje) je obdobje mezopotamske zgodovine od prazgodovinske kamene dobe do zgodnje bronaste dobe (okoli 4000 do 3100 pr. n. št.). Pred njim je bilo ubaidsko obdobje, za njim pa džemdet nasrsko obdobje. Ime je dobilo po sumerskem mestu Uruku. V tem obdobju so se začela pojavljati prva mesta in se razvijati sumerska civilizacija. V poznem uruškem obdobju (34.-32. stoletje pr. n. št.), ki ustreza pozni bronasti dobi, se je začel razvijati tudi klinopis. Pojavila se je prva poslikana lončenina in valjasti pečatniki.

Villanovska kultura

Villanovska kultura je bila najzgodnejša železnodobna kultura srednje in severne Italije, ki je nenadoma sledila bronastdobni kulturi Terramare in v 7. stoletju pred našim štetjem prispevala k vse bolj orientalizirani kulturi, na katero so vplivali grški trgovci, ki so ji brez prekinitve sledili Etruščani. Villanovska kultura in ljudje so se razvili iz kulture kulture žarnih grobišč srednje Evrope. Villanovanci so na italijanski polotok uvedli železarstvo; prakticirali so kremiranje in pokopali pepel svojih mrtvih v lončarske žare z značilno obliko dvojnega stožca.

Ime Villanova prihaja iz mesta prvih arheoloških najdb v zvezi s to sodobno kulturo, ostanki pokopališča, ki se nahajajo v bližini Villanove (Castenaso, 8 kilometrov jugovzhodno od Bologne) v severni Italiji. Izkopavanja, ki so trajala od leta 1853 do 1855, je izvedel znanstvenik, lastnik, Giovanni Gozzadini in odkril 193 grobnic, od katerih je bilo šest ločenih od ostalih, kot da bi to pomenilo poseben družbeni status. Dobri grobovi, obloženi s kamni, so vsebovali pogrebne žare; bili so samo občasno oplenjeni, večina pa je bila nedotaknjena. Leta 1893 je bila odkrita še druga značilna nekropola v Verucchio, s pogledom na jadransko obalno ravnino.

Značilnost grobišča povezuje Villanovsko kulturo z osrednjo evropsko kulturo žarnih grobišč (1300-750 pr. n. št.) in Halštatsko kulturo (ki je nasledila kulturo žarnih grobišč), tako da jih ni mogoče razkriti v svoji zgodnejši faze. Kremirani ostanki so bili postavljeni v žare in nato pokopani. Običaj, za katerega se domneva, da izvira iz Villanovske kulture, je uporaba krožnih žar, oblikovane kot majhna koča in druge napredne oblike. Značilna sgraffito dekoracija svastik, meandrov in kvadratov je bila vpraskana z glavnikom podobnim orodjem. Žaro so spremljali preprosta bronasta fibula, britvice in prstani.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.