Briti

Briti (angleško Britons, včasih tudi Brythons ali British), keltsko ljudstvo, ki je od britanske železne dobe do konca rimske zasedbe in prihoda Anglosasov živelo v Veliki Britaniji in govorilo otoški keltski jezik, poznan kot britščina.

Za Brite se domneva, da so se v zadnjih stoletjih pr. n. št. razlikovali od pritenske skupine keltskih ljudstev, kasnejših Piktov.[1] Eden od razlogov za njihovo prištevanje h Keltom je njihov keltski jezik. Naziv Kelti (grško Keltoi, latinsko Celtae) v antični etnografiji ni veljal tudi za Brite, čeprav so nekateri pisci opazili, da je njihova kultura zelo podobna kulturi Galcev iz celinske skupine Keltov.[2]

Na začetku pisane zgodovine so Briti živeli po celi Britaniji južno od Firth of Fortha. V 5. stoletju so se začeli pod pritiskom Anglosasov seliti na evropsko celino. Nekaj Britov se je naselilo v Bretaniji v sedanji Franciji, nekaj pa v Britoniji, sedanji španski pokrajini Galiciji.[1] Njihova sorodnost s Pikti, naseljenimi severno od Firth of Fortha, je bila predmet mnogih razprav, čeprav se je večina strokovnjakov strinjala, da je bil piktski jezik soroden z britanskimi otoškimi jeziki, čeprav se je morda razlikoval od britščine.[3]

Najstarejša omemba Britov in njihovega jezika v zgodovinskih virih je iz železne dobe.[1] Po rimski osvojitvi Britanije v 1. stoletju n. št. se je začela razvijati rimsko-britska kultura. Ko so se na začetku 5. stoletja v Britaniji pojavila prva anglosaška naselja, sta se britska kultura in jezik začela drobiti in Anglosasi so postopoma zasedli večino britskega ozemlja. Do 11. stoletja so se razdrobili na Valižane, Kornijce, Bretonce in prebivalce Hen Ogledda (Stari sever) - severne Britanije in južne Škotske. Iz britskega jezika so se zazvili valižanski, kornijski, bretonski in kumbrijski jezik.[1]

Map Gaels Brythons Picts GB
Velika Britanija v drugi polovici 5. stoletja n. št. med koncem rimske vladavine in začetkom ustanavljanja anglosaških kraljestev.
  Pretežno gelsko ozemlje
  Pretežno piktsko ozemlje
  Pretežno britsko ozemlje

Ime

Manor 014
Basrelief rimsko-britske ženske

Najzgodnejši znani zapis o prebivalcih Britanije je verjetno v potopisu grškega geografa Piteja, ki je Britansko otočje raziskoval med letoma 330 in 320 pr. n. št.. Izvirnik njegovega dela se ni ohranil, vendar so se v času Rimskega cesarstva nanj sklicevali številni rimski pisci. Pitej je otoke imenoval s skupnim imenom αι Βρεττανιαι (hai Brettaniai), kar bi se lako prevedlo kot Britanski otoki, njene prebivalce pa Πρεττανοί (Prettanoi), Priteni, Pritani ali Pretani. K britanskim otokom je prišteval Irsko, ki jo je imenoval Ierne (Insula sacra, Sveti otok), njene prebivalce pa Hiberne (gens hibernorum). Veliko Britanijo je imenoval insula Albionum (otok Albionov).[4][5] Ime Pritani bi Pitej lahko slišal Galcih, ki so tako imenovali otočane.[5]

Anglosaška kronika, zbirka letopisov, ki je bila napisana na ukaz kralja Alfreda Velikega okoli leta 890 in so jo do sredine 12. stoletja dopolnjevale generacije anonimnih piscev, se začenja s stavkom: "Otok Britanija je dolg 800 milj in širok 200 milj. Na njem živi pet ljudstev: Angleži, Valižani (ali Briti), Škoti, Pikti in Latinci. Njeni prvi naseljenci so bili Briti, ki so prišli iz Armenije in so se najprej naselili na jugu". Armenija je najbrž napačen prevod imena pokrajine Armorike v severozahodni Galiji.[6]

Rimljani so po zasedbi Britanije leta 43 Brite sprva imenovali Britanni ali Brittanni.[7]

Jezik

RomanBritBronzeBowl
Rimsko-britska bronasta skleda iz Bedfordshira
Flying Rowan - geograph.org.uk - 194171
Jerebika je bila za Brite čarobno drevo
Britonia6hcentury
Briti so se med anglosaško invazijo selili proti zahodu

Briti so govorili britske jezike, ki so se po prepričanju poznavalcev govorili po celi Veliki Britaniji.[1][8]

Britski jeziki so se razvili iz prakeltskega jezika, ki je na britanske otoke prišel z evropske celine. Domneva se, da je bila prva oblika britskih jezikov britščina. Iz nje so se razvile kumbrijščina, valižanščina, bretonščina in galščina. Kornijščina in bretonščina sta še živa jezika, medtem ko je kumbrijščina izumrla v 12. stoletju.

Srednjeveško zgodovinsko izročilo, na primer zgodba The Dream of Macsen Wledig (Sanje cesarja Magna Maksima), pravi, da so bili porimski keltsko govoreči prebivalci Armorike kolonisti iz Britanije. Bretonski jezik v svoji prvotni obliki je bil zato soroden z valižanščino in identičen s kornijščino. Po priseljencih se imenuje francoska pokrajina pokrajina Bretanija.

Ozemlje

Britsko ozemlje je bilo skozi celo zgodovino sestavljeno iz stalno spreminjajočih se ozemelj, na katerih so vladala posamezna plemena. Natančen obseg njihovega ozemlja pred rimsko zasedbo in po njej je nejasen. Na splošno velja prepričanje, da je obsegalo celotno Veliko Britanijo do ožine Clyde-Fort. Ozemlje severno od ožine je bilo naseljeno večinoma s Pikti. Piktski jezik je za seboj pustil malo neposrednih sledov. Nekatera krajevna in osebna imena, ki so se ohranila v irskih letopisih, kažejo, da je bila soroden z drugimi britskimi jeziki. Del piktskega ozemlja je sčasoma absorbiralo gelsko kraljestvo Dál Riata. Otok Man, ki je bil prvotno naseljen z Briti, je postopoma postal gelsko ozemlje.

Leta 43 je Britanijo napadlo Rimsko cesarstvo. Britska plemena so se sprva upirala rimskim legijam, vendar so Rimljani do leta 84 osvojili celo južno Britanijo in začeli prodirati v sedanjo južno Škotsko. Leta 122 so svojo severno mejo utrdili s Hadrijanovim zidom, ki se je raztezal od vzhodne do zahodne meje Anglije. Leta 142 so prodrli še bolj proti severu in zgradili Antoninov zid, ki je potekal med ustjema rek Forth in Clyde. Antoninov zid so po samo dvajsetih letih opustili in se umaknili na Hadrijanov zid. Domorodni Briti so med rimsko vladavino večinoma obdržali svojo zemljo, vendar so postali podložniki rimskih guvernerjev. Rimsko cesarstvo je vladalo Veliki Britaniji približno do leta 430.

Približno v času rimskega odhoda so se začeli na vzhodno britansko obalo naseljevati germansko govoreči Anglosasi in ustanavljati svoja kraljestva.[9][10] Na njihovem ozemlju je britski jezik postopoma izpodrinila anglosaščina. Približno takrat se je del Britov preselil v sedanjo Bretanijo. Tam so ustanovili majhna kraljestva in iz otoške keltščine se je namesto galščine razvila bretonščina. Obdržali so oblast v Cornwallu in severozahodni Angliji, kjer so se ohranila nekatera kraljestva, na primer Dumnonija in Rheged. Do konca 1. tisočletja so Anglosasi in Geli osvojili večino britskega ozemlja v Britaniji. Kultura in jezik domorodnih Britov sta večinoma izginila.[11] Ohranila se je samo v Walesu, Cornwallu, delu Kumbrije in vzhodnem Gallowayu.

Slavni Briti

  • Artur – legendarni britski kralj, ki je v srednjeveških zgodbah in romancah v poznem 5. in zgodnjem 6. stoletju branil Britanijo pred saškimi osvajalci.
  • Budika – kraljica Icenov, ki je leta 60 vodila neuspeli upor proti rimskim okupatorjem.
  • Bonos – uzurpator, rojen v Hispaniji, ki je leta 280 poskušal priti na rimski prestol.
  • Cadwallon ap Cadfan – od leta 625 do smrti leta 634 kralj Gwynedde, borec proti Anglosasom.
  • Karatak – poglavar Katuvelaunov, vodja obrambe proti rimskim osvajalcem.
  • Kartimandua –kraljica Brigantov (vladala 43-69), rimska zaveznica.
  • Kasivelavn – vodja obrambe v Cezarjevem drugemu poskusu osvojitve Britanije leta 54. pr. n. št..
  • Coel Hen - Stari kralj Cole, legendarna oseba iz srednjeveške književnosti.
  • Tiberij Klavdij Kogiduben - britanski odvisni kralj, ki je kasneje postal rimski državljan in imetnik znamenite palače v Fishbournu.
  • Komij – zgodovinski kralj belgijskih Atrebatov, ki je prvotno vladal v Galiji, v 1. stoletju pr. n. št. pa v Britaniji.
  • Kuneda – v 5. stoletju pomemben valižanski vodja in ustanovitalj kraljevske dinastije Gwyneddov.
  • Kunobelin - zgodovinski kralj južne Britanije med prvo in drugo rimsko invazijo, oseba iz Shakespearovo igro Cymbeline.
  • Gracijan - rimsko-britski aristokrat in uzurpator (407).
  • Kralj Lot – stari oče sv. Kentigerna in eponimni kralj Lotijcev.
  • Mailok – britonski (galicijski) škof iz 6. stoletja.
  • Sveti Patrik – krščanski misijonar in irski škof, zavetnik Irske.
  • Pelagij – vpliven krščanski menih in teolog, katerega mišjenje so kasneje imeli za heretično.
  • Prasutag – kralj Icenov, Budikin mož.
  • Togodumen – poglavar Katuvelaunov in vodja obrambe med rimsko invazijo leta 43.
  • Urijen – kralj Regeda (sedanji Lancashire in Cumbria).
  • Vortigern – vojskovodja in kralj v 5. stoletju n. št., najbolj znan po svojem povabilu Jutom, naj se preselijo v Kent.

Sklici

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 Koch, str. 291–292.
  2. Koch, str. 845–846.
  3. Forsyth, str. 9.
  4. C.A. Snyder (2003), The Britons, Blackwell Publishing, ISBN 0-631-22260-X.
  5. 5,0 5,1 R.F. Foster (urednik), D. O Corrain, The Oxford History of Ireland, Oxford University Press, 1. november 2001, ISBN 0-19-280202-X.
  6. The Avalon Project Yale Law School. Pridobljeno dne 10. avgusta 2011.
  7. Online Etymology Dictionary: Briton
  8. Forsyth (1997), str.37.
  9. J.E. Pattison, Proceedings of the Royal Society B, 275 (1650), 2423-2429. [1]
  10. J.E. Pattison (2011), Integration versus Apartheid in post-Roman Britain: a Response to Thomas et al. (2008), Human Biology, 83, 6, str. 715-733. [2].
  11. Germanic invaders may not have ruled by apartheid, New Scientist, 23. april 2008.

Viri

Zunanje povezave

Alenka Tetičkovič

Alenka Tetičkovič, slovenska gledališka, filmska in televizijska igralka, * 8. junij 1972, Maribor.

Asterix

Asterix (francosko Astérix le Gaulois) je glavni junak serije francoskih komičnih stripov, ki jih je napisal René Goscinny (1926-1977) in narisal Albert Uderzo. Stripi so se najprej pojavili v francoski reviji Pilote. Serija govori o galski vasi, ki jo Rimljani neuspešno oblegajo. Prebivalci galske vasi so Rimljanom kos zaradi čarobnega napoja, ki jim ga vari vaški čarovnik Panoramix. Glavna junaka sta Asterix in njegov najboljši prijatelj Obelix, ki je po poklicu raznašalec menhirjev.

O Asterixu in njegovih prigodah so bili posneti že trije igrani filmi in več animiranih filmov (risank).

Bretanja

Glej tudi Bretanja (zgodovinska pokrajina) za zgodovinsko pokrajino.Bretanja (francosko Bretagne, bretonsko Breizh, gelsko Bertaèyn) je severozahodna francoska regija ob Atlantskem oceanu. Njeno glavno mesto je Rennes.

Uradni jezik v Bretanji je francoščina, vendar se ponekod še uporablja bretonščina.

Brighton

Brighton je obmorsko letovišče na južni obali Anglije v ceremonialni grofiji Vzhodni Sussex v zgodovinskem okrožju Sussex. Skupaj s sosednjim mestom Hove sestavlja mesto Brighton in Hove.

Arheološki dokazi o poseljenosti območja segajo do bronaste dobe, rimskega in anglosaškega obdobja. Starodavno naselje "Brighthelmstone" je bilo dokumentirano v Domesday Book (1086). Mestni pomen mu je zrasel v srednjem veku, ko se je razvilo Staro mesto (Old Town), vendar je životarilo v začetku novega veka, ko so ga zdesetkali tuji napadi, nevihte, trpelo je gospodarstvo in upadlo prebivalstvo. Brighton je pritegnil več obiskovalcev, ko se je izboljšala cestna povezava z Londonom in je postal pristanišče za ladje, ki so plule v Francijo. Mesto se je razvilo v priljubljeno letovišče in zdravilišče z morsko vodo.

V jurijanski dobi je Brighton postal modno obmorsko letovišče pod pokroviteljstvom princa regenta, poznejšega kralja Jurija IV., ki je preživel veliko časa v mestu in zgradil Kraljevi paviljon. Kot glavno središče turizma se je razvil po prihodu železnice leta 1841 in postal priljubljen kraj izletnikov iz Londona. Mnoge glavne znamenitosti so bile zgrajene v viktorijanski dobi (Grand Hotel, Zahodni pomol in Brightonski pomol (Brighton Palace Pier)). V 20. stoletju se je širilo in se v letu 1997 združilo z mestom Hove v enotno enoto Brighton and Hove, ki mu je bil leta 2000 podeljen status mesta.

Commentarii de bello Gallico

Commentarii de bello Gallico (slovensko: Komentarji galskih vojn ali Zapiski iz galskih vojn), pogosto tudi De bello Gallico, književno delo rimskega vojskovodja in politika Julija Cezarja iz 50. in 40. let 1. stoletja pr. n. št., v katerem opisuje dogajanja med njegovim devetletnim osvajanjem Galije. Napisano je kot pripoved v tretji osebi.

Galija, ki jo omenja Cezar, včasih pomeni celo Galijo brez rimske province Narbonske Galije, sedanje Provanse, se pravi skoraj celo Francijo, Belgijo in del Švice, včasih pa samo ozemlje, naseljeno s Kelti od Rokavskega preliva do Lugdunuma (Lyon), ki so jih Rimljani imenovali Galci.

Delo se zaradi elegantnega in enostavnega sloga že več stoletij uporablja kot učbenik za lažje spoznavanje z latinskim jezikom. Začenja se s pogosto citirano frazo "Gallia est omnis divisa in partes tres", ki se včasih glasi tudi "Omnia Gallia in tres partes divisa est", kar v obeh primerih pomeni, da je "Galija razdeljena na tri dele". Napisano je v osmih knjigah z obsegi od približno 5.000 do približno 15.000 besed.

Cornwall

Cornwall (/ kɔːrnwɔːl / ali / kɔːrnwəl / kornijščina: Kernow [kɛɹnɔʊ]) je grofija v Angliji, ki na severu in zahodu meji na Keltsko morje, na jugu na Rokavski preliv in vzhodu na grofijo Devon čez reko Tamar. Cornwall ima 551.700 prebivalcev in pokriva površino 3563 km². Upravno središče in edino mesto v Cornwallu je Truro, čeprav ima mesto Falmouth največ prebivalcev. Cornwall je zahodni del jugozahodnega polotoka Velike Britanije in je tudi velik del kornubijskega batolita. To območje je bilo prvič naseljeno že v paleolitiku in mezolitiku. Še vedno ga naseljujejo neolitski in bronastodobni narodi in kasneje (v železni dobi) Briti s prepoznavnimi kulturni odnosi s sosednjim Walesom in Bretanjo. Malo je dokazov, da so Rimljani segli zahodno od Exetra, najdenih je bilo le nekaj rimskih ostankov. Cornwall je bil dom domnevnih Kornovov, dela plemena Dumnonov, katerega središče je bilo v sodobnem okrožju Devon. Po bitki pri Deorhamu so bili ločeni od Britov iz Walesa. Pogosto so bili v sporih s kraljestvom Wessex. Pod kraljem Ethelstanom okrog leta 936 je bila določena meja med angleščino in kornijščino na visoki vodi na vzhodnem bregu reke Tamar. Od zgodnjega srednjega veka so Briti uporabljali britski jezik in kulturo, trgovali so na obeh straneh Rokavskega preliva, kar dokazujejo visokosrednjeveški bretonski kraljestvi Dumnonija in Kornovalija ter keltsko krščanstvo na obeh območjih.

Pridobivanje kositra je bilo v zgodovini gospodarstva Cornwalla pomembno in postajalo vse pomembnejše v visokem srednjem veku. V 19. stoletju se je močno širilo, ko so nastali tudi bogati rudniki bakra. V sredini 19. stoletja, ko so imeli tudi rudnike bakra, pa je rudarstvo začelo upadati. Pozneje je postalo pomembnejše ločevanje kaolina in do 1990-ih se je pridobivanje kovin praktično končalo. Pomembna sta postala ribolov (predvsem sardel) in kmetijstvo (predvsem mlečni izdelki in zelenjava). Železnica je v 20. stoletju povzročila rast turizma. Območje je znano po svojih divjih močvirskih pokrajinah, dolgih in raznovrstnih obalah, privlačnih vaseh, številnih krajevnih imenih, ki izhajajo iz kornijščine in zelo blagem podnebju. Obsežni deli obale Cornwalla in Bodmin Moor so zaščiteni kot območje izjemne naravne lepote.

Cornwall je domovina Kornijcev. Priznani so kot eden od keltskih narodov, ki ohranja izrazito kulturno identiteto in ima svojo zgodovino. Nekateri ljudje dvomijo o sedanjem ustavnem statusu Cornwalla, zato nacionalistično gibanje želi večjo avtonomijo v Združenem kraljestvu v obliki svojega zakonitega cornwallskega zbora. 24. aprila 2014 je bilo napovedano, da bodo dobili status manjšine na podlagi Evropske konvencije za varstvo narodnih manjšin.

Exeter

Exeter je zgodovinsko mesto v Devonu v Angliji in je bilo nekoč glavno mesto Cornwalla. Leži v grofiji Devon, je mesto okraj, kot tudi sedež Okrajnega sveta Devona. Trenutno ima upravno območje status ne-metropolitanskega okraja in je zato pod upravo okrajnega sveta. Mesto leži ob reki Exe nekaj kilometrov severno od izliva v Rokavski preliv, približno 60 km severovzhodno od Plymoutha in 110 km jugozahodno od Bristola. Po popisu 2011 ima 117.773 prebivalcev.

Exeter je najbolj jugozahodno rimsko utrjeno naselje v Veliki Britaniji. Stolnica v Exetru je bila ustanovljena v začetku 12. stoletja in je postala anglikanska v času reformacije v 16. stoletju.

Moto mesta, Semper Fidelis, je bila leta 1588 predlagala kraljica Elizabeta I..

Gaj Julij Cezar

Gaj Julij Cezar (latinsko Caius Iulius Caesar , rimski politik, zgodovinar, govornik in vojskovodja, * 13. julij 100 pr. n. št. Rim † 15. marec 44 pr. n. št. Rim; po posmrtni deifikaciji je bil imenu dodan naslov divus (bog), zato so epigrafski napisi bodisi C•IVLIVS•C•F•CAESAR [G(aj) Julij G(ajev) S(in) Cezar] kot tudi DIVVS IVLIVS (bog Julij).

Odigral je pomembno vlogo pri preureditvi oslabljene Rimske republike v Rimski imperij.

Ihram

Ihram je značilna obleka moškega udeleženca hadža ali bela tkanina, podobna rjuhi, ki si jo verniki ovijejo okoli telesa, za lažje premikanje pa si nadenejo še pas. K temu sodi le par sandal. Enotnost pri oblačenju simbolizira enotnost vseh vernikov v Alahovih očeh. Ženske pa po navadi nosijo preprosto belo ali črno obleko, seveda pa uporabljajo tudi naglavno pokrivalo. Vernik se takrat, ko je tako oblečen, ne sme briti, striči nohtov ali nositi nakita. Ko si nadeva oblačilo, mora ob tem moliti posebej za to predvideno molitev. To vse skupaj pa se imenuje Ihram.

Kaledonija

Kaledonija (latinsko Caledonia), latinsko ime, ki so ga Rimljani dali sedanji Škotski severno od svoje province Britanije. Kaledonija je bila onkraj meja Rimskega cesarstva. Ime je verjetno p-keltskega izvora. V sodobni rabi se uporablja kot romantično ali pesniško ime za Škotsko kot celoto in je primerljivo z imenom Hibernija za Irsko in Britanija za Veliko Britanijo.

Kasivelaun

Kasivelaun (latinsko Cassivellaunus), britski poglavar, ki je leta 54 pr. n. št. vodil obrambo združenih britanskih plemen proti Rimljanom v Cezarjevi drugi invaziji na Rimska Britanijo. Ko so poražena britska plemena Rimljanom odkrila njegov položaj, se je vdal. Bil je prvi Britanec z dokumentiranim imenom.

Kasivelaun je močno vplival na britansko zavest. V britanski legendi nastopa kot Kasibelan (Cassibelanus), v Monmouthovi Historii Regum Britanniae (Zgodovina britanskih kraljev) kot eden od legendarnih britanskih kraljev, v starih valižanskih rokopisih Mabinogion in Brut y Brenhinedd in v valižanskih Triadah kot Caswallawn, sin Beli Mawra.

Njegovo britsko ime *Kađđiwellaunos je sestavljeno iz prakeltskega *kađđi - strast, ljubezen, sovraštvo, lahko tudi dolgolas ali bronast, in *welnamon - vodja, suveren.

Keltski jeziki

Keltski jeziki so del jezikovne družine indoevropskih jezikov. Njihovo govorno področje je danes omejeno na skrajni severozahod Evrope (britansko otočje in polotok Bretanjo v Franciji), v starem veku pa so obsegali velik del osrednje in zahodne Evrope ter se do druge polovice 3. stoletja pr. n. št. razširili celo v Malo Azijo, v pokrajino Galatijo.

Morini

Morini so bili antično belgijsko pleme.

O Morinih in njihovem jeziku je malo znanega. Zosim omenja, da se je eno od njihovih mest (sedanji Boulogne-sur-Mer) imenovalo Bononija, v srednjem veku pa Bonen. Zosim omenja tudi to, da je imelo mesto spodnjegermanske značilnosti (Bononia germanorum). Morinski civitas v rimskem obdobju je bila Tarwanna ali Tervanna, sedanji Thérouanne (nizozemsko: Terwaan) v Franciji.

Morini so skupaj z Menapijci omenjeni v Cezarjevih Komentarjih galskih vojn.

Otoški keltski jeziki

Otoški keltski jeziki so jeziki keltske jezikovne skupine, ki so se razvili iz britanskih in gelskih narečij otoških keltskih jezikov.

Rimska Britanija

Rimska Britanija (latinsko Britannia), del Velike Britanije, ki je od leta 43 do leta 410 pripadal Rimskemu cesarstvu.Rimska cesarska provinca Britanija je sčasoma obsegala celo Veliko Britanijo do vodne meje s Kaledonijo (Škotska). Železnodobna Britanija je že pred rimsko invazijo leta 43 vzpostavila kulturne in gospodarske stike s celinsko Evropo, vendar so rimski osvajalci uvedli mnogo izboljšav na področju kmetijstva, urbanizacije, industrije in arhitekture. Rimski zgodovinarji so po nekaj desetletjih od invazije Britanijo omenjali samo še mimogrede, zato večina znanja o rimski Britaniji izvira iz arheoloških raziskav in napisov, ki poveličujejo dosežke rimskih cesarjev v Britaniji. Tak sta na primer napisa cesarja Hadrijana (vladal 117–138) in Antonina Pija (vladal 138–161), ki sta s svojima zidovoma označila severno mejo Britanije.Prvi obširnejši rimski vojni pohodi v Veliko Britanijo so bili pohodi Julija Cezarja leta 55 in 54 pr. n. št.. Resno osvajanje se je začelo med vladanjem cesarja Klavdija leta 43. Po podjarmljenju domorodnih Britov se je pod rimsko upravo razvila prepoznavna rimsko-britanska kultura, vendar Rimljani kljub stalnemu širjenju svojega ozemlja proti severu niso nikoli vzpostavili popolne oblasti nad Kaledonijo. Severno mejo svojega ozemlja so označili s Hadrijanovim zidom, ki je bil dokončan okoli leta 128. Štirinajst let kasneje, leta 142, so Rimljani pomaknili severno mejo svojih posesti proti severu na črto Forth-Clyde, kjer so zgradili Antoninov zid. Po približno dvajsetih letih so se Rimljani umaknili nazaj na jug do Hadrijanovega zidu. Okoli leta 197 so Rimljani Britanijo razdelil na provinci Gornjo in Spodnjo Britanijo (Britannia Superior in Britannia Inferior). Kmalu po letu 305 so Britanijo razdelili na še manjše cesarske dioceze. Večino kasnejšega obdobja rimske okupacije je bila Britanija predmet vpadov barbarov, pogosto pa je prišla tudi pod oblast rimskih uzurpatorjev in pretendentov za rimski prestol.

Seznam starodavnih ljudstev

Seznam starodavnih ljudstev.

Ljudstva označena z * živijo še danes.

Somerset (grofija)

Somerset je grofija na jugozahodu Anglije. Glavno mesto grofije je Taunton, ki leži v južnem delu. Somerset meji na grofije Bristol in Gloucestershire na sevetu, Wiltshire na vzhodu, Dorset na jugovzhodu in Devon na jugozahodu. Na severu in zahodu delno meji na Bristolski zaliv in izliv reke Severn. Tradicionalna severna meja grofije poteka po reki Avon. Upravna meja pa leži bolj proti jugu zaradi nastanka in razvoja mesta Bristol ter kasneje nastanka grofije Avon in njenih naslednikov Unitary Authorities na severu.

Somerset je podeželska grofija številnih gričev kot so Mendip Hills, Quantock Hills. Velika močvirnata ravna področja pa spadajo v Narodni park Exmoor, v katerem leži tudi ravnica Somerset Levels. V grofiji sledi človeškega obstoja segajo v čas neolitika, našli so tudi ostanek naselij iz časa Rimljanov in Sasov. Kasneje je grofija igrala pomembno vlogo v političnem vzponu kralja Alfreda Velikega, v času angleške državljanske vojne ter Monmouthovega upora.

Najpomembnejšo vlogo v grofiji ima kmetijstvo. Reja ovc in živine za volno in sloveči siri iz te grofije (najbolj znan je sir čedar) je v grofiji prisotna že dlje časa. Razvito je tudi gojenje vrb za izdelavo košar. V grofiji so bili zelo razširjeni sadovnjaki jabolk in še danes je Somerset poznan po pridelavi jabolčnika (cider).

Mesto Bath je znano po gregorijanski arhitekturi in je na seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine .

Wales

Wales (starinsko Valizija, valižansko Cymru; izgovori /ˈkəmri/) je ena od držav, ki sestavljajo Združeno kraljestvo. Čeprav je izraz 'Kneževina Wales', valižansko 'Tywysogaeth Cymru', pogosto uporabljen, ga v Walesu mnogi zavračajo, saj valižanski princ nima nobene vloge pri upravljanju Walesa. Wales obsega 8,5 odstotka vse površine Združenega kraljestva, v njem pa živi le 5 odstotkov vsega prebivalstva. Približno petina Valižanov še obvlada prvotni keltski valižanski ali kimrijski jezik, število govorcev keltščine pa se nenehno zmanjšuje.

Valižanska narodna identiteta med keltskimi Briti se je pojavila po rimskem umiku iz Britanije v 5. stoletju in Wales velja za enega od sodobnih keltskih narodov. Smrt Llywelyna ap Gruffydda leta 1282 je zaznamovala konec osvajanja Walesa Edvarda I., čeprav je Owain Glyndŵr na kratko obnovil neodvisnost Walesa v začetku 15. stoletja. Celoten Wales je bil priključen Angliji in vključen v angleški pravni sistem v skladu z zakonodajo Walesa 1535−1542. Prepoznavna valižanska politika se je razvila v 19. stoletju. Valižanski liberalizem, ki ga je Lloyd George ponazoril v začetku 20. stoletja, se je razvil z rastjo socializma in laburistične stranke. Valižanski nacionalni občutek je rasel stoletja; stranka Plaid Cymru je bila ustanovljena leta 1925, društvo za valižanski jezik leta 1962. Po zakonu vlade Walesa je bil 1998 ustanovljen državni zbor Walesa, ki je odgovoren za vrsto zadev na nižji politični ravni.

Ob začetku industrijske revolucije je razvoj rudarske in metalurške industrije preoblikoval državo iz kmetijske družbe v industrijski narod. Izkoriščanje območja južnega Walesa zaradi bogatih nahajališč premoga je povzročilo hitro rast prebivalstva. Dve tretjini prebivalstva živi v glavnem mestu v Cardiffu in okoli njega, Swanseaju, Newportu ter bližnjih dolinah. Tradicionalno izkopavanje premoga in težka industrija sta zdaj v zatonu, zato je gospodarstvo Walesa odvisno od javnega sektorja, lahke industrije, storitvenih dejavnosti in turizma.

Čeprav Wales natančno izraža svojo politično in družbeno zgodovino s preostalo Veliko Britanijo in velika večina prebivalstva govori angleško, je država ohranila izrazito kulturno identiteto in je uradno dvojezična. Več kot 560.000 govorcev valižanščine živi v Walesu in ta jezik govori večina prebivalstva v delih na severu in zahodu. Od konca 19. stoletja dalje ima Wales podobo "dežele pesmi", deloma zaradi tradicije eisteddfoda, festivala pesmi in literature. Na številnih mednarodnih športnih dogodkih, kot so svetovno prvenstvo, svetovni pokal v ragbiju in igrah Commonwealtha, ima Wales svoja moštva, čeprav na olimpijskih igrah valižanski športniki tekmujejo v imenu Velike Britanije. Ragbijska zveza (Rugby union) je simbol valižanske identitete in izražanja narodne zavesti.

Plaid Cymru, waleška narodna stranka, se zavzema za neodvisnost. Drugi Valižani si prizadevajo za ustanovitev waleškega parlamenta, na katerega naj bi prešle izvršilne naloge londonske osrednje oblasti. Toda waleški volivci so na referendumu leta 1979 prav tak predlog zavrnili. V britanskem spodnjem domu, v katerem je skupno 650 poslancev, ima Wales 38 poslancev. Deželo upravlja Valižanski urad (Welsh Office) v glavnem mestu Cardiff, njegov vodja – državni sekretar za Wales – pa je član britanske vlade.

Zgodovina Združenega kraljestva

Združeno kraljestvo je ime, ki je danes v splošni rabi za oznako države, ki leži na otokih Velike Britanije, vendar dolga zgodovina te države pojasnjuje, da so se na tem ozemlju vrstile razne upravne enote, praviloma države, in sicer:

keltska plemena, med temi Briti (železna doba)

Rimsko cesarstvo (od prvega do petega stoletja)

kraljevine staroselcev (Anglov, Sasov in Jutov), ki so se priselili po odhodu Rimljanov; največje so bile Northumbria, Mercia, Wessex, Anglija, Essex, Sussex in Kent (do približno 927.)

Kraljevina Anglija (927 – 1707): Zadnjega anglosaškega kralja je porazil normanski vojvoda Viljem I. Osvajalec leta 1066. Leta 1295 so sklicali prvi parlament. V 14. in 15. stoletju so sledile vojne s Francijo in dinastični spopadi med Rdečo in Belo vrtnico. V 16. stoletju se je začela reformacija (ustanovitev anglikanske cerkve) in kolonialna ekspanzija. Po zmagi nad španskim ladjevjem je Anglija leta 1588 postala prva svetovna pomorska sila. S sprejetjem zakona o uniji leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v Veliko Britanijo.

Kraljevina Velika Britanija (1707 – 1801): V 18. stoletju je postala vodilna politična in gospodarska sila na svetu, vendar je v vojni s severnoameriškimi kolonijami (1775-1783) doživela poraz.

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske (1801 – 1922): Ob koncu 18. stoletja je država priključila Irsko in do prve svetovne vojne povečala kolonialni imperij. Iz prve svetovne vojne je izšla kot zmagovalka, vendar gospodarsko oslabljena, zato so nalogo svetovne velesile prevzele ZDA.

Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske (od 1922.): Po drugi svetovni vojni je kolonialni imperij dokončno razpadel, vendar je država še ohranila omejen vpliv prek Commonwealtha.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.