Biblos

Biblos (arabsko جبيل (Džubajl, danes tudi Žbejl), grško Βύβλος) je libanonsko mesto ob obali Sredozemskega morja, ki leži približno 40 km severno od Bejruta. Večino današnjih prebivalcev predstavljajo maronitski kristjani.

Kraj svetovne dediščine UNESCO
Flag of UNESCO
Biblos
Biblos
Podatki
Država: Libanon
Razglasitev: 1984
Razvrstitev: Kulturni spomenik
Kriteriji: C (iii) (iv) (vi)
Ogroženost: brez oznake
Zunanje povezave: UNESCO

Zgodovina

ByblosHarbour
Pristanišče
ByblosStJohnBaptisChurch
Cerkev Janeza Krstnika s krstilnico v ospredju
ByblosCrusaderCastle2
Križarski grad

Najstarejše najdbe dokazujejo poselitev že v začetku 5. tisočletja pr. n. št. ko se je takratna neolitska naselbina že ukvarjala s preprostim kmetijstvom, udomačevanjem živali in ribolovom. Verjetno je že takrat obstajala trgovina z Anatolijo. V obdobju halkolitika (4. tisočletje pr. n. št.) so že obdelovali keramiko, izdelovali orožje iz bakra s Cipra in Kavkaza in pokopavali mrtve v glinenih žarah. Proti koncu tega obdobja so blatne koče pričele nadomeščati pravokotne hiše z lesenimi tramovi, sama naselbina pa se je že zavarovala z obzidjem.

V 3. tisočletju pr. n. št. je mesto postalo pomembno trgovsko in versko središče, ki je trgovalo z Egiptom. Egipčanom so prodajali zlasti cedrovino z gorovja Libanon, smolo, volno in olivno olje, od njih pa so kupovali zlato, alabaster, papirus, lan, vrvi, žito in stročnice. Obenem je imelo razvite trgovske stike z Anatolijo in Mezopotamijo. Egipčanski faraoni so velikodušno darovali templju Baalat-Gebal (ženska »različica« boga Baala, ustreznica egipčanske boginje Hator).

Proti koncu 3. tisočletja pr. n. št. so območje preplavili Amoriti in se pomešali s prvotnim prebivalstvom. Stiki z Egiptom so bili kmalu obnovljeni, ohranil se je kult Baalat-Gebal, uveljavilo pa se je precej semitskih vplivov in egipčanski način pokopa v grobnicah. Leta 1725 pr. n. št. so mesto z novimi bojnimi tehnikami (bojni vozovi s konjsko vprego, eskadroni, kopji in sulicami) za poldrugo stoletje zlahka zavzeli Hiksosi, dokler jih niso leta 1580 pr. n. št. Egipčani pregnali in v Biblosu vzpostavili vazalno državo. Uveljavil se je kult Isis in Ozirisa. Proti koncu 13. stoletja pr. n. št. (najstarejši zapis se je ohranil na sarkofagu kralja Ahirama iz tistega obdobja) so se v Biblosu pojavili prvi zametki feničanske abecede, ki je najstarejša linearna abeceda na svetu (ugaritska abeceda je sicer starejša, vendar temelji na klinopisu).

Tako kot ostala feničanska mesta, je tudi Biblos ob vpadih Hititov ostal zvest vedno bolj oslabljenemu Egiptu, dokler ga niso okoli leta 1200 pr. n. št. zasedli ljudje z morja in končali egipčansko nadvlado. Po tem dogodku se je pomen Biblosa precej zmanjšal, primat pa je pripadel Tiru na jugu in Arvadu na severu. Biblos je sicer ostal manjše trgovsko središče, ki je trgovalo predvsem s papirusom med Egiptom in Grčijo. Ravno po papirusu (grško biblos) je tudi dobil današnje ime iz istega korena pa izvirata grška beseda za knjigo in Biblija.

Vedno manj pomemben Biblos je najprej prišel pod nadvlado Asircev in zatem Neobabilooncev (Kaldejcev). Ko je leta 539 pr. n. št. Kir II. zavzel Babilon, se je pod Perzijci pričel nov vzpon mesta. Leta 332 pr. n. št. se je brez boja predalo Aleksandru Velikemu in zato v obdobju helenizma še naprej cvetelo in imelo lastno polavtonomno kraljevsko dinastijo.

Po Pompejevi priključitvi v Rimski imperij (64 pr. n. št.) se je pričel ekonomski zaton, ker so posekali skoraj vse cedrine gozdove na Libanonu. Kljub vsemu so se Rimljani lotili obsežnih gradbenih del in Biblos je ostal pomembno versko središče, kjer so častili Adonisa vse do 2. stoletja. Šele v obdobju Bizantincev (po letu 395) je krščanstvo postopoma izrinilo poganstvo in Biblos je postal sedež škofije.

Po arabski osvojitvi leta 636, ko je mesto tudi dobilo današnje arabsko ime (ki je povrnjeno feničansko ime), je postalo povsem nepomembno vse do prihoda križarjev. Ti so ga zasedli leta 1104 in Rajmond IV. Touluški je nemudoma dal zgraditi strateško pomembno trdnjavo. Po Rajmondovi smrti naslednjega leta je pod nadvlado Genovežanov trgoval z Evropo, dokler ga ni leta 1187 zasedel Saladin in v njem naselil Kurdov. Leta 1199 so ga križarji ponovno zasedli in obdržali vse do leta 1266, ko jih je pregnal emir Nadžibi, poročnik mameluškega sultana Bejbarsa. Mameluki in za njimi Turki so še vzdrževali križarske utrdbe, samo mesto pa ni nikoli več doseglo nekdanje slave. Leta 1860 je Ernest Renan pričel z arheološkimi izkopavanji, v letih 1921 - 1924 jih je nadaljeval Pierre Montet, vse do leta 1975 pa jih je vodil Maurice Dunand.

Biblos danes

ByblosObeliskTemple
Tempelj obeliskov
ByblosRamparts
Ostanki mestnega obzidja

Danes je na kraju antičnega Biblosa urejeno arheološko območje. Ker so nekatere zgradbe odkrili na temeljih starejših, je danes nekaj zgradb prestavljenih, npr. rimsko gledališče iz leta 218, prvotno prekrito z mozaiki s podobami Bakha (danes so razstavljeni v Bejrutu), ki so ga ob prestavitvi zmanjšali na le eno tretjino prvotne velikosti. Tempelj obeliskov iz zgodnjega 2. tisočletja pr. n. št. se sestoji iz osrednjega kockastega podstavka velikega obeliska, ki je verjetno bil posvečen bogu vojne in uničenja Rešefu. Naokoli so postavljeni številni manjši obeliski, ki naj bi predstavljali bivališča raznih bogov. Tudi tempelj obeliskov je bil prestavljen s prvotne lege, kjer so ostanki starejšega Templja iz 3. tisočletja pr. n. št., posvečenega neznanemu božanstvu. V obdobju Amoritov je bil požgan in na novo zgrajen. Največji in najstarejši je Tempelj Baalat-Gebal, prvotno zgrajen okoli leta 3000 pr. n. št. Skozi čas so ga precejkrat prezidali in spremenili namembnost, kot svetišče pa je služil vse do obdobja Rimljanov, ko je bil posvečen Astarti oz. Afroditi. Danes so tam na ogled ostanki iz 3. tisočletja pr. n. št. Številne alabasterne vaze, ena med njimi nosi napis z imenom Keopsa, ki so jih izkopali v tem templju, so danes razstavljene v Bejrutu. Do templja so Rimljani zgradili ulico s kolonado, od katere danes stoji 6 ponovno postavljenih stebrov. Približno na sredi arheološkega najdišča stoji kraljevi vodnjak, kjer je po legendi ob prihodu v Biblos sedela Isis in jokala ob iskanju Ozirisa. Vse do helenističnega obdobja je celotno mesto oskrboval z vodo, v rimskem obdobju pa so do mesta napeljali vodo z okoliških gora in voda iz vodnjaka je bila namenjena izključno verskim obredom. Ob severnem robu najdišča so ohranjeni ostanki antičnega mestnega obzidja. Najmlajši del je najsevernejši iz preloma med drugim in prvim tisočletjem pr. n. št. Sledi mu plast iz obdobja Hiksosov (1725 pr. n. št. - 1580 pr. n. št.), najjužnejša plast izvira iz druge polovice 3. tisočletja pr. n. št. Še nekoliko južneje so nedoločeni ostanki iz še starejšega obdobja.

Poleg obzidja stoji tudi križarski grad, ki so ga v 12. stoletju postavili frankovski križarji na mestu fatimidske utrdbe in pri tem uporabili kamne in stebre iz rimskih zgradb. Sestoji se iz osrednjega stolpa tipa donjon, ki ga obkroža obrambno obzidje z dodatnimi stolpi na vsakem vogalu. Na sredi severnega zidu stoji še dodaten stolp, ki je varoval prvotni vhod v mesto.

Severno od antičnega mesta stoji srednjeveški del, ki ga ravno tako obdaja srednjeveško obzidje, najbolje ohranjeno na severnem delu. Med cerkvami izstopa cerkev Janeza Krstnika, ki so jo leta 1115 postavili križarji v romanskem slogu, v naslednjih stoletjih pa je doživela nekaj predelav in dozidav. Okoli leta 1200 so ji tako dozidali odprto in s kupolo pokrito krstilnico, okrašeno v italijanskem slogu v času nadvlade Genovežanov. Cerkev je bila med britanskim bombardiranjem leta 1840 močno poškodovana in leta 1947 obnovljena. Takrat so ji dodali še zvonik. Poleg cerkve je stala še bizantinska cerkev, od katere se je ohranilo le nekaj mozaikov, temeljev in en steber.

Zanimivo je še pristanišče, ki je navkljub majhnosti nekoč bilo tako pomembno za trgovino po Sredozemlju in Bližnjem vzhodu. Križarji so na obeh koncih ozkega vhoda postavili stolpa, od katerih je danes le severni obnovljen v slogu iz mameluškega obdobja. Tik ob obali stoji tudi znamenita restavracija Byblos Fishing Club, kamor so vse do izbruha libanonske državljanske vojne zahajale hollywoodske filmske zvezde.

Glej tudi

Literatura

  • Byblos through the ages, Nina Jidéjian, Dar al-Machreq, Beyrouth, 1968
  • Jean-Pierre Thiollet, Marcel Charles Desban, Guy Gay-Para (2005). Je m'appelle Byblos. Milon-la-Chapelle : Éditions H&D, cop. ISBN 2-914266-04-9.

Zunanje povezave

- v angleščini:

1266

1266 (MCCLXVI) je bilo navadno leto, ki se je po julijanskem koledarju začelo na petek.

Amarnska pisma

Amarnska pisma, včasih tudi Amarnska korespondenca ali Amarnske tablice, so arhiv dopisov, napisanih na glinastih tablicah. Arhiv vsebuje predvsem diplomatske dopise med egipčansko državno pisarno in njenimi predstavniki v Kanananu in Amurruju v obdobju Novega egipčanskega kraljestva. Pisma so odkrili v Amarni v Gornjem Egiptu, po kateri so dobila ime. Amarna se je v egipčanskem obdobju imenovala Ahet-Aton, kar pomeni Atonovo obzorje. Mesto je v 1350.-1330. letih zgradil faraon Ehnaton iz Osemnajste egipčanske dinastije. Amarnska pisma so za egiptologe zelo neobičajna, ker so večinoma pisana v akadskem klinopisu starodavne Mezopotamije in ne v egipčanskih hieroglifih. Arhiv 382 tablic je pod naslovom Die El-Amarna-Tafel leta 1907 in 1915 v dveh zvezkih objavil norveški asirijolog Jørgen Alexander Knudtzon. Od takrat je bilo odkritih še 24 tablic ali fragmentov. Pisma so bila napisana v obdobju največ trideset let.

Amarnska pisma so zelo pomembna za svetopisemske študije in semitsko jezikoslovje, ker osvetljujejo kulturo in jezik kanaanskih ljudstev v predsvetopisemskem obdobju. Pisma so kljub temu, da so pisana v akadščini, krepko obarvana z materinščino piscev, ki so govorili zgodnjo obliko kanaanščine, iz katere sta se razvila hčerinska jezika hebrejščina in feničanščina. Kanaanizmi dajejo pomemben vpogled v izvorno stanje obeh jezikov nekaj stoletij pred njihovim pojavom.

Aziru

Aziru je bil kanaanski vladar Amurruja, sodobnega Libanona, ki je vladal v 14. stoletju pr. n. št. Bil je sin svojega predhodnika Abdi-Aširte in sodobnik faraona Ehnatona.

Azirujeva dejanja so dobro znan iz Amarnskih pisem. V času, ko je bil uradni vazal Egipta, je poskušal razširiti svoje kraljestvo na sredozemsko obalo in osvojil mesto Sumur (Simirra). Osvajanje je sprožilo alarm v sosednjih državah, še posebej v Biblosu. Vladar Biblosa Rib-Hadda je prosil faraona Ehnatona, naj ga zaščiti s svojo vojsko. Za štiri mesece je zapustil Biblos, da bi z bejrutskim kraljem Ammunirijem sklenil zavezništvo, ko se je vrnil pa je ugotovil, da je njegov brat Ilirafih medtem izvedel državni udar, ga odstavil in nazadnje izgnal iz mesta. Začasno zatočišče je poskušal dobiti pri Ammuniriju in brez uspeha prosil za podporo Egipta za ponoven prevzem oblasti (Amarnska pisma EA 136-138, 141 in 142). Ko mu to ni uspelo, je bil prisiljen prositi za pomoč svojega zakletega sovražnika Aziruja. Aziru ga je takoj izdal in izročil vladarju Sidona, kjer so ga verjetno kmalu zatem usmrtili. Dogodek je omenjen v pismu Ehnatona Aziruju (Amarnsko pismo EA 162), v katerem faraon zahteva, da Aziru pride v Egipt in razloži svoja dejanja. Aziru je bil v Egiptu najmanj eno leti priprt, ko so Hetiti osvojili pomembno pokrajino Amki in ogrozili sam Amurru, pa so ga osvobodili (EA 170).

Dovolili so mu, da se vrne v svoje kraljestvo, kjer je v tajnosti navezal stike s hetitskim kraljem Šupiluliumo I. in kmalu zatem prestopil na njegovo stran. Hetitom je ostal zvest do svoje smrti. Amurru je ostal trdno v hetitskih rokah do vladavine faraonov Setija I. in Ramzesa II. iz Devetnajste dinastije.

Bibliofilija

Bibliofilija je ljubezen do knjig, zlasti starih in dragocenih. Izraz je sestavljen iz dveh starogrških besed (gr. biblos - knjiga, philia - prijateljstvo).

Bibliofil ali knjigoljub je posameznik, ki ima rad knjige, žargonsko knjižni molj. Med bibliofile se uvrščajo tudi zbiratelji knjig, letakov, razglednic, publikacij. Obiskujejo antikvariate, kjer se posvečajo lepi knjigi z estetsko zunanjostjo. Družbeni pomen zbirateljev knjig je predvsem v ohranjanju kulturne dediščine.

Bibliofila, ki pri svoji dejavnosti pretirava, imenujemo biblioman.

Bronasta doba

Bronasta doba je doba v razvoju civilizacij med letoma 2300 in 800 pr.n. št., v kateri so z najnaprednejšimi metalurškimi postopki uspeli pridobiti baker iz surove rude in mu primešali zmesi ter tako dobili bron. Sama doba je del trodobnega sistema prazgodovine - kovinske dobe. V nekaterih delih sveta jo nasledi neolitik, medtem ko v nekaterih sploh ni bila prisotna.

Za najzgodnejše civilizacije veljajo sumerska in mezopotamska ter Stari Egipt in Indska civilizacija.

Bronasto dobo ločimo na štiri večja obdobja: starejšo (22.-16. stoletje pr. n. št.), srednjo (druga polovica 16.-14. stoletje pr. n. št.), kulturo žarnih grobišč (konec 14.-10. stoletje pr. n. št.) in pozno bronasto dobo (10.-8. stoletje pr. n. št.).

Dvanajsta egipčanska dinastija

Dvanajsta egipčanska dinastija se pogosto združuje z Enajsto, Trinajsto in Štirinajsto dinastijo v Staro egipčansko kraljestvo.

Fenicija

Fenícija je zgodovinska država ob obali Sirije in Libanona med Latakijo na severu in hribom Karmel na jugu. Na tem ozemlju so v 3. tisočletju pr. n. št. nastajale majhne mestne države. Skupaj s Palestino se je Fenicija imenovala dežela Kanaan, kar pomeni dežela škrlata, saj so prebivalci sloveli po izdelavi tkanin, ki so jih barvali s škrlatno barvo. V obdobju med leti 1500 in 332 pr. n. št. so se razvili v eno najpomembnejših trgovskih in pomorskih ljudstev. Razloga za to sta bili predvsem ugodna lega in neugodne razmere za razvoj kmetijstva.

Po mitologiji je Fenicijo ustanovil Fojniks, sin Agenorja in brat Evrope, ki ga je oče poslal iskat ugrabljeno sestro, a se ni nikoli vrnil.

Ivan I. Cimisk

Ivan I. Cimisk (grško Ιωάννης Α΄ Τζιμισκής, Iōannēs I Tzimiskēs) je bil cesar Bizantinskega cesarstva - Romanije, ki je vladal od leta 969 do 976, * 925, Konstantinopel, † 10. januar, 976, Konstantinopel.

V času svoje vladavine je zavzel Mezopotamijo, Sirijo in Palestino. Leta 971 je uničil Prvo bolgarsko cesarstvo in zavzel celotno Bolgarijo. V Evropi je zavzel še Raško.

Kanaan

Kanaan (severozahodno semitsko knaʿn, feničansko 𐤊𐤍𐤏𐤍 Kana‘n, hebrejsko כְּנָעַן‬, Kənā‘an) je bila semitsko govoreča regija na staroveškem Bližnjem vzhodu v poznem 2. tisočletju pr. n. št. Ime Kanaan se največkrat pojavlja v Svetem pismu, v katerem ustreza kasnejšemu Levantu, zlasti delom južnega Levanta, kjer so bila glavna prizorišča pripovedi iz Svetega pisma, se pravi Feniciji, Filisteji (Palestina) in Izraelu.

Beseda Kanaanci zajema vsa domorodna ljudstva v južnem Levantu oziroma Kanaanu, tako naseljena kot nomadska. Kanaanci so daleč najpogosteje uporabljeni etnični izraz v Svetem pismu. Imeli so skupne daljne prednike in nekoč skupno kulturo. V Jozuetovi knjigi so Kanaanci na seznamu ljudstev, ki jih bo pregnal bog, kasneje pa kot etnična skupina, ki so jo uničili Izraelci. Ime Kanaanci (hebrejsko כְּנָעַנִיְם kənā'anīm, כְּנָעַנִי kənā'anī) je potrjeno še nekaj stoletij kasneje kot endonim za ljudstvo, ki so ga stari Grki približno od leta 500 pr. n. št. imenovali Feničani. Kanaansko govoreče ljudstvo je po selitvi v Kartagino v severni Afriki (ustanovljena v 9. stoletju pr. n. št.) v pozni antiki samo sebe imenovalo tudi Punci (hanani).

Kanaan je imel v amarnskem obdobju v pozni bronasti dobi (14. stoletje pr. n. št.) pomembno geopolitično vlogo kot regija, v kateri so se stikale interesne sfere Egipčanov, Hetitov, Mitancev in Asircev. Večina sodobnega znanja o Kanaanu izvira iz arheoloških izkopavanj, na primer v Tel Hazorju, Tel Megidu in Tel Gezerju.

Krščanstvo

Krščánstvo je monoteistična religija, ena od dvanajstih glavnih svetovnih religij, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa. Pripadniki krščanstva se imenujejo kristjani in verujejo, da je Jezus božji sin in odrešenik, ki je kot judovski mesija prišel na Zemljo, bil križan, umrl in tretji dan vstal od mrtvih, in je s svojo daritvijo na križu ljudi odkupil za odrešenje.

Zaradi pomena Kristusove daritve za vse ljudi je simbol krščanstva križ.

V dveh tisočletjih obstoja se je krščanstvo razcepilo na tri večje veje: katolištvo, pravoslavje in protestantizem. Vsaka od teh treh vej se deli na manjše skupnosti, ki jih imenujemo Cerkve (v ožjem smislu). Cerkev v širšem smislu pa zajema vse kristjane na svetu.

S prek dvema milijardama vernikov je krščanstvo, gledano na splošno, trenutno največja svetovna religija.

Rib-Hadda

Rib-Hadda, tudi Rib-Addi, Rib-Addu ali Rib-Adda, je bil kralj Biblosa sedi 14. stoletja pr. n. št. Bil je avtor približno šestdeset Amarnskih pisem. Naslovnik vseh pisem je bil faraon Ehnaton. Njegovo ime v akadskem jeziku je morda povezano s prošnjo k severozahodnosemitskemu bogu Hadadu, čeprav se v pismih sklicuje samo na boginjo Ba'alat Gebal – gospodarico Biblosa. Njeno ime bi lahko bilo drugo ime boginje Ašere.

Rib-Hadda se v pismih največkrat pritožuje ali prosi za ukrepanje vladajočega faraona Ehnatona. V EA 105 ga roti, naj posreduje v sporu z Beirutom, katerega vladar je zasegel dve bibloški trgovski ladji. V EA 122 se pritožuje zaradi napada egipčanskega pooblaščenca Pihurija, uboja več bibloških najemnikov in aretacije več Rib-Haddovih mož.

Rib-Hadda je bil vpleten v dolgotranje spore z Abdi-Aširto, vladarjam Amurruja (verjetno dela južnega Libanona in jugozahodne Sirije), ki je najemal vojake med habiruji, Šerdani in drugimi bojevitimi plemeni. EA 81 vsebuje njegovo prošnjo za pomoč Egipta proti Amurruju, katerega vladar je Rib-Haddo obtožil, da na svojo stran vabi njegove najemnike in jih ščuva k uporu. Faraonu tudi poroča, da je Abdi-Aširta k njemu poslal plačanega morilca, ki ga je poskušal ubiti. Ehnatona prosi, naj mu pošlje Pitatija, da bi ga branil pred amurrujsko vojsko in njegovimi vedno bolj besnimi kmeti. V enem od najbolj ostrih amarnskih pisem (EA 75) piše, da so prebivalci Ammije ubili svojega gospoda in da ga je strah. Na koncu pisms dodaja, da se v Gubli (se pravi v Biblosu) počuti kot ptič v pasti. Zemar, mesto, ki je bilo nekoč pod njegovo oblastjo, je padlo v Abdi-Ašitrove roke (EA 84). Kmalu zatem se je faraonov pooblaščenec Panahannate umaknil iz severnega Kanaana in pustil Rib-Haddo brez kakršne koli egipčanske podpore. Njegove prošnje za pomoč so očitno ostale brez odgovora (EA 107) in postale faraonu nadležne. Ehnatonova razdaženost je očitna v pismu EA 117, v katerem Rib-Haddi očita: »Zakaj mi samo ti stalno pišeš?« V EA 101 je poročilo, da je bil Abdi-Aširta ubit, kar je za Rib-Haddo pomenilo samo kratkotrajno olajšanje. Ubitega je namreč nasledil njegov sin prav tako sposoben vladar Aziru. Rib-Hadda se je kmalu zatem v več Amarnskh pismih (na primer EA 103 in EA 109) spet pritoževal Ehnatonu zaradi ropanja »Abdi-Aširtovih sinov«.

V EA 89 Rib-Hadda poroča o državnjem udaru v sosednjem Tiru, v katerem je bil ubit vladar, ki je bil Rib-Haddov sorodnik, in cela njegova družina. Med ubitimi so bili domnevno tudi Rib-Haddova sestra in njene hčerke, katere je v poslal v Tir zaradi strahu pred Abdi-Aširto. V EA 126 poroča, da so Hetiti napadli egipčanske protektorate v Siriji in požgali »kraljeve posesti«. Rib-Hadda je bil zatem prisiljen zbežati v Beirut pod zaščito kralja Ammunira (EA 137). V EA 75 natančno poroča o spremembah politične situacije okoli Biblosa:

Rib-Hadda govori svojemu gospodu, kralju vseg dežel, velikem kralju. Naj Gospa Guble podeli moč mojemu gospodu. Padam pod noge mojega gospoda, mojega sonca, sedem krat in sedem krat. Naj kralj, moj gospod, izve, da je zdaj Gubla (se pravi Biblos), od nekdaj kraljeva služabnica, zdaj varna in v dobrem stanju. Vojna Apiruja proti meni je kljub temu brezobzirna. (Naši) sinovi in hčere in hišna oprema so šli, ker so bili prodani [v] deželo Jarimuta, da bi s tem rešili naša življenja. Ker ni nikogar, ki bi ga obdeloval, je moje polje kot ženska brez moža. V palačo sem že večkrat pisal zaradi bolezni, ki me je udarila, [vendar ni bilo nikogar], ki bi prebral moje besede. Naj bo kralj pozoren na besede [njegovega] služabnika... Apiru je ubil kralja Irkate (Arke) Ad[una] , vendar ni bilo nikogar, ki bi kaj rekel Abdi-Aširti, zato si je prilastil [njegovo ozemlje]. Mija, vladar Arašnija, je zasegel Ardato in prav zdaj so Ammijevi možje ubili svojega vladarja. Bojim se. Naj (moj) kralj izve, da je kralj Hatija zasegel vse dežele, ki so bile vazali Mitanija... Pošlji lok[ostrelce]Postaran in bolehen je Rih-Hadda še naprej pisal faraonu in mu govoril o nasilnih prevratih v Feniciji in Siriji, vključno z revolucijami, ki so bile posledica ščuvanja Abdi-Asirtovega sina Aziruja in vdorov apirujskih plenilcev (na primer EA 137).

Rib-Hadda je nazadnje izgnal njegov mlajši brat Iliharib. Amarnsko pismo EA 162 Ehnatona Aziruju se razlaga kot naj ga ubijejo ali naj mu ponudijo županski položaj v Sidonu.

Sveto pismo

Sveto pismo ali Biblija (iz starogrške besede βιβλια: biblia, kar pomeni knjige) je sveta knjiga krščanstva. Sestavljata jo dva dela: Stara in Nova zaveza. Stara zaveza, po hebrejsko Tanak, predstavlja sveto knjigo tudi za pripadnike judovske vere in izhaja še iz časov pred Jezusom Kristusom.

Sveto pismo je najbolj brana knjiga v zgodovini. Prevedena je v več kot 2.400 jezikov. Ima velik pomen za današnjo kulturo in kot delo jo lahko gledamo iz različnih strani: kot versko ali zgodovinsko knjigo, saj vsebuje mnogo podatkov o zgodovini Judov ter dogajanju v Palestini ob začetku našega štetja.

Stara zaveza je večinoma pisana v hebrejščini, deloma tudi v aramejščini in grščini, Nova zaveza pa samo v grščini. Prvi prevod Stare zaveze v grščino se imenuje Septuaginta. Nastal je v 3. in 2. stoletju pr. n. št. Ime izvira iz domnevnega števila prevajalcev - 70. Prvi prevodi Svetega pisma v latinščino so bili narejeni iz grške Septuaginte in nosijo skupno ime Vetus Latina. Iz izvirnih jezikov pa je Sveto pismo v latinski jezik prvi prevedel sveti Hieronim v 4. stoletju. Prevod se imenuje Vulgata (latinsko splošno razširjena). Večina prevodov v evropske jezike je temeljila prav na Vulgati. Njegov zapis je bil tudi najbolj cenjen v srednjem veku. Danes pa se prevaja skoraj izključno iz izvirnega hebrejskega, aramejskega in grškega besedila.

Søren Kierkegaard

Søren Aabye Kierkegaard [ˈsœːɔn ˈkʰiɔ̯g̊əˌg̊ɔːˀ], danski filozof in teolog, * 5. maj 1813, København, † 11. november 1855, København.

Kierkegaard je obravnavan kot prvi eksistencialistični filozof.

V življenju je bil zaposlen s prizadevanjem postati kristjan. Občudoval je Feuerbachov ateizem in sovražil težnje po dokazovanju božjega bivanja – vzel jih je za osebno žalitev. (»Gorje vsem izdajalskim lakajem, ki so sedli in napisali lažnive dokaze.«) Menil je, da mora biti pravo religiozno prepričanje zgolj verovanje – nekaj, kar ni vednost. Religioznih prepričanj se namreč ne da utemeljiti objektivno, temveč le subjektivno.

Za zgled človekovega položaja daje Abrahama, katerega položaj je absolutna samota. V svojem obupu kliče na pomoč Boga, ki mu ne odgovarja.

Kierkegaard je bil mnenja, da bi bile stvari zadosti slabe že, če Boga ne bi bilo. A so še slabše, ker Bog obstaja. Odpre se prepad med človekom in Bogom.

Tiglat-Pileser I.

Tiglat-Pileser (iz hebrejske oblike תִּגְלַת פִּלְאֶסֶר, Tiglath-Pileser akadskega Tukultī-apil-Ešarra, "moje zaupanje je v sinu Ešare") je bil kralj Asirije, ki je vladal v srednjeasirkem obdobju od leta 1115 do 1076 pr. n. št. Po mnenju Georgesa Rouxa je bil »eden od dveh ali treh velikih asirskih vladarjev po Šamši-Adadu I.« Znan je predvsem po svojih velikih vojnih pohodih, navdušenju za gradbene projekte in zanimanju za zbirke klinopisnih tablic«. Med njegovim vladanjem je Asirija postala vodilna sila na Bližnjem vzhodu in taka ostala naslednjih petsto let. Asirsko oblast je razširil v Malo Azijo in Sirijo in do sredozemske obale. Iz njegovih ohranjenih napisov je razvidno, da je med podložniki in nasprotniki skrbno gojil strah pred njim.

Tir, Libanon

Tir (arabsko صور, Sur, kar pomeni »skala«) je obalno mesto na jugu Libanona. Nahaja se okoli 80 km južno od Bejruta oz. približno 40 km južno od Sidona.

Tutmoz III.

Tutmoz III. (helenizirano Tutmosis III., poslovenjeno Tot je rojen) je bil šesti faraon Osemnajste egipčanske dinastije, ki je vladal skoraj 54 let od 24. aprila 1479 pr. n. št. do 11. marca 1425 pr. n. št., * 1481 pr. n. št., † 1425 pr. n. št.

Na prestol je prišel kot dve leti star otrok in prvih 22 let vladal kot sovladar svoje mačehe in tete Hačepsut, ki ga je zatem imenovala za faraona. Na prvih ohranjenih spomenikih sta Hačepsut in on prikazana kot enakopravna vladarja. Tutmoz je bil poveljnik Hačepsutine armade. V zadnjih dveh letih samostojnega vladanja je za sovladarja in naslednika izbral sina Amenhotepa II.

Kot samostojen vladar je ustavaril največje kraljestvo v celi zgodovini Egipta. Izvedel je nič manj kot 17 vojnih pohodov in osvojil ozemlje od kraljestva Nija v severni Siriji do četrtega Nilovega katarakta v Nubiji.

Pokopan je bil v Dolini kraljev v Gornjem Egiptu (grobnica KV34).

Šabataka

Šabataka, tudi Šebitku ali Šebitko, je bil drugi faraon Petindvajsete egipčanske dinastije (nubijske), ki je po najnovejših raziskavah vladal od 714 pr. n. št. do 705 pr. n. št., * ni znano, † 705 pr. n. št.

Bil je sin faraona Pija, ustanovitelja dinastije. Šabatakov priimek ali prestolno ime Džedkare pomeni Trajna je Rajeva duša. Njegova žena je bila kraljica Arti, hčerka faraona Pija, kar je omenjeno na fragmentu kipa Šabakovega sina in velikega Amonovega svečenika Haremaheta. Fragment so odkrili v templju boginje Mut v Karnaku.

Šesta egipčanska dinastija

Šesta dinastija egipčanskih faraonov je za Tretjo, Četrto in Peto dinastijo kot zadnja vladala v Starem egipčanskem kraljestvu.

Šparta (mesto)

Šparta (grško Σπάρτη, Sparti) je mesto v Lakoniji v Grčiji, prav tam, kjer je bila antična Šparta. Leta 2011 je imela občina 35.259 prebivalcev, od tega 17.408 prebivalcev živi v samem mestu.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.