Bela vrtnica

Bela vrtnica (nemško Die Weiße Rose) je bila nenasilna uporniška skupina nemških mladostnikov, ki je delovala od junija 1942 do februarja 1943 in s svojimi letaki poskušala zanetiti upor proti Adolfu Hitlerju in Nacizmu. Na delovanje Bele vrtnice danes spominjajo spominska plošča na dvorišču münchenske univerze, številne knjige in film Zadnji dnevi Sophie Scholl. Prek Hansa, ki je študiral medicino na Univerzi v Münchnu (nem. Ludwig-Maximilians-Universität München), je spoznala študente, ki so njeno odklanjanje nacističnega režima samo še podkrepili. Kljub bratovim poskusom, da bi jo zadržal izven kroga teh odpornikov proti nacionalističnemu režimu, se je Sophie uspelo pridružiti njihovi skupini. Odločena za javno kritiko nacizma, je sodelovala pri izdelavi in deljenju letakov Bele vrtnice.

Člani Bele vrtnice so delili svoje letake, jih puščali v telefonskih govorilnicah in parkiranih avtomobilih, ter jih dajali svojim kolegom, ki so jih nato razdelili še v drugih mestih. Januarja 1943 je Sophie prvič sodelovala pri izdelavi enega izmed teh letakov. Letaki, razdeljeni v KölnuStuttgartuBerlinu in na Dunaju so povzročili razburjenje, ki je vodilo k intenzivnemu iskanju storilcev. Februarja pa je tajna državna policija gestapo posumila, da so za deljenje letakov odgovorne osebe iz študentskih krogov v Münchnu. Sredi februarja 1943 so izdelali že šesti letak po vrsti s pozivom, da je potrebno strmoglaviti nacistični režim in ustanoviti »novo poduhovljeno Evropo«. S pomočjo grofa Helmutha Jamesa von Moltkeja je letak prišel vse do Združenega kraljestva, kjer so ga jeseni 1943 ponatisnili. Letake so nato britanska letala odvrgla nad Nemčijo, njihovo geslo pa so širili tudi preko oddajnika BBC.

Scholl-Denkmal, München
Spominski mozaik na tleh dvorišča münchenske univerze

Člani

Belo vrtnico je sestavljalo pet študentov: Sophie Scholl, njen brat Hans Scholl, Alex Schmorell, Willi Graf ter Christoph Probst, pri njihovih akcijah pa so jim pomagali še Hansova in Sophiejina sestra Inge Scholl ter profesor filozofije Kurt Huber.

Letaki

»Naše ljudstvo je pretreseno zaradi propada naših mož pred Stalingradom. Tristo trideset tisoč nemških mož je genialna strategija vodenja vojne nesmiselno in neodgovorno pognala v smrt in pogubo. Firer, zahvaljujemo se ti!« - Navedek iz zadnjega letaka[1]

Reference

  1. http://www.bpb.de/themen/JOELCK,0,0,Flugblatt_VI.html Letak VI

Zunanje povezave

Carl Orff

Carl Orff, nemški skladatelj in pedagog, * 10. julij 1895, München, Nemško cesarstvo, † 29. marec 1982, München.

Sodna palača, München

Sodna palača ali Palača pravičnosti (nemško Justizpalast) je sodna in upravna zgradba v Münchnu v Nemčiji. Tu je sedež bavarskega ministrstva za pravosodje. Palača pravičnosti je v četrti Königsplatz okrožja Maxvorstadt, vendar neposredno na meji, ki sta jo oblikovala Prielmayerstraße in Ludwigsvorstadt.

Sophie Scholl

Sophie Magdalena Scholl, nemška študentka, * 9. maj 1921, Forchtenberg, Weimarska republika, † 22. februar 1943, München, Tretji rajh.

Bila je članica nemškega odporniškega gibanja proti nacistični diktaturi. Zaradi svojega sodelovanja z uporniško skupino Bela vrtnica (nemško Die Weiße Rose) je bila obsojena na smrt.

Yorkshire

Yorkshire je zgodovinska grofija v severnem delu Anglije in največja v Združenem kraljestvu. Zaradi njene velikosti v primerjavi z drugimi angleškimi grofijami je precej nalog razdelila med svoje dele, v katere je bila razdeljena tekom let. Kljub tem spremembam je bila Yorkshiru vedno priznana pomembna kulturna in geografska vloga. Ime grofije je domače in dobro znano v vsem kraljestvu, redno se pojavlja tudi v medijih in vojski. Ime se pojavlja tudi v sedanjih enot nazivih civilne uprave, ko so Yorkshire and the Humber in West Yorkshire.

V mejah zgodovinske grofije Yorkshire so območja, ki naj bi bila med najbolj zelenimi v Angliji. Zahvala za to gre širokim pasovom neokrnjene narave v območjih Yorkshire Dales in North York Moors, prav tako za varstvo narave skrbijo tudi mesta. Yorkshire včasih imenujejo tudi Deželo, kjer živi bog. V grbu Yorkshira je bela vrtnica angleške plemiške družine York. Najpogosteje so v grofiji uporabljali zastavo z belo vrtnico na temno modri podlagi. Po dolgih letih uporabe so 29. julija 2008 to zastavo razglasili za zastavo grofije. Yorkshirski dan, ki poteka vsakega 1. avgusta, je proslava kulture grofije Yorkshire, v katero sodijo tako spomin na zgodovinske dogodke kot Yorkshirsko narečje.

Zgodovina Nemčije

Zgodovina Nemčije se po običajni predstavi začne z ustanovitvijo rimsko-nemškega cesarstva v 10. stoletju, čeprav se »nemška identiteta« še dolgo časa ni razvila. Rimsko-nemško kraljestvo se je opiralo na tradicijo frankovskega cesarstva. Prebivalci cesarstva so bili v glavnem potomci Nemcev in Keltov, na Zahodu pa tudi potomci rimskih naseljencev in na vzhodu zahodnoslovanskih plemen.

Vladarska rodbina Otonov si je v 10. stoletju pridobila zahodno ("rimsko") cesarsko dostojanstvo in postavila temelje za Sveto rimsko cesarstvo. Otoni kakor tudi sledeči Salijci in Štaufovci so se v različnih oblikah opirali na državno cerkev. Srednjeveški rimsko-nemški cesarji so se videli znotraj tradicije antičnega rimskega imperija, pri čemer je vedno znova prihajalo do napetosti med univerzalnima oblastema, cesarstvom in papeštvom. Že proti koncu dinastije Štaufovcev je kraljestvo izgubilo na svoji moči. Vendar pa rimsko-nemški cesarji tako ali tako niso bili nikoli absolutni vladarji, precej bolj je bil poudarjen vidik konsenzualne oblasti v povezavi z mogočneži. Moč zemljiških gospodov je v poznem srednjem veku še narasla, zlata bula Karla IV. je dokončno utemeljila volilno monarhijo volilnih knezov. Poleg tega je prišlo do vzpona mest.

Proces izgradnje države v zgodnjem novem veku se je odvijal predvsem na ravni posameznih območij in le pogojno na ravni cesarstva. Reformacija, protireformacija in tridesetletna vojna so v 16. in 17. stoletju segajoč preko meja Nemčije privedle do spremenjenih postavk v veri in razmišljanju, do demografskih sprememb in do spremenjene politične konstelacije. Poleg avstrijskih Habsburžanov, ki so od 15. stoletja dalje skoraj vseskozi postavljali cesarje, se je do položaja druge nemške velesile dvignila rodbina Hohenzollern iz Prusije.

Kot posledica koalicijskih vojn proti francoski revoluciji je leta 1806 Sveto rimsko cesarstvo propadlo. Potem ko so je Napoleonova nadvlada nad evropskim kontinentom izstekla v osvobodilne vojne, se je v teku restavracijskih prizadevanj porodil nov politični red v obliki Nemške zveze pod skupnim avstrijsko-pruskim vodstvom. Proti temu usmerjena osvoboditvena prizadevanja so bila v revoluciji leta 1848-1849 zatrta, ta impulz, usmerjen k nacionalni enotnosti Nemčije, pa se je nato prenesel preko pruske vojske v vojnah tako proti Avstriji kot proti Franciji v ustanovitev Nemškega cesarstva. Z vidika socialne zgodovine sta bila 19. in začetek 20. stoletja zaznamovana z industrijsko revolucijo in izredno industrializacijo, visoko rastjo prebivalstva in procesom urbanizacije.

Ambicije cesarja Viljema II. po svetovni moči v dobi imperializma, so pomembno prispevale k nastanku prve svetovne vojne, ki se je končala z nemškim porazom, občutenem kot sramota. Revolucija 1918-1919 je z Weimarsko republiko prvič prinesla demokratično zasnovano nemško skupnost, ki pa sicer ni dosegla trajne politične stabilnosti, pač pa je 1933 prešla v nacionalsocialistično diktaturo. Že od začetka s tem povezano nasilno zatiranje vseh nasprotnikov režima znotraj in načrtno izvajanje ekspanzionistične politike navzven – v povezavi s sprožitvijo druge svetovne vojne, kot tudi s sistematičnim preganjanjem in izničevanjem evropskih Judov – vse to je povzročilo, da se je nacistično obdobje do leta 1945 spremenilo v katastrofalno najnižjo točko nemške zgodovine.

Po prisilni kapitulaciji Wehrmachta, so zmagovalne sile izvedle delitev Nemčije in Berlina: oblikovane so bile ena vzhodna in tri zahodne okupacijske cone. Iz treh zahodnih območij je 1949 nastala Zvezna republika Nemčija (Bundesrepublik Deutschland), iz sovjetskega območja pa Nemška demokratična republika (Deutsche Demokratische Republik). Delitev Nemčije je bila zacementirana leta 1961 z izgradnjo berlinskega zidu in z notranjo mejo, ki je bila s strani Vzhodne Nemčije vojaško zaščitena in močno zastražena.

Po mirni revoluciji v Vzhodni Nemčiji, ki je leta 1989 povzročila konec diktature Socialistične stranke enotnosti Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED) in imela marca 1990 na prvih svobodnih volitvah v ljudsko zbornico za posledico prevladujočo večino zagovornikov enotnosti, je bila odprta pot za pogajanja o ponovni združitvi Nemčije. Pristanek štirih nekdanjih zmagovitih sil k izvedbi nemške združitve je bil v bistvu sodoločen z vključitvijo nekdanje Zahodne Nemčije v leta 1951 začeti evropski integracijski proces in s pričakovanjem, da se bodo spoštovale zaveze glede nadaljevanja te smeri tudi po razširitvi na pet novih zveznih dežel preko združene Nemčije. Potrditev tega je bila z nemške strani podana ob uvedbi evra, kot tudi ob širitvi EU na vzhod.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.