Arzen

Arzén je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol As, atomsko število 33 in relativno atomsko maso 74.92. Je splošno znan metaloid, ki se uporablja v različnih pesticidih, herbicidih in insekticidih, uporablja pa se tudi v številnih zlitinah, predvsem za ojačanje in okrepitev. Pojavlja se v številnih mineralih, večinoma v kombinaciji z žveplom in kovinami, najdemo pa ga tudi v samorodni obliki v naravi.


Arzen je kemijsko zelo podoben svojemu predhodniku fosforju; v tolikšni meri, da ga delno nadomešča v biokemijskih reakcijah in je zato strupen. Ko ga segrevamo, se hitro oksidira v arzenov oksid, ki ima vonj po česnu. Arzen in nekatere arzenove spojine lahko ob gretju tudi sublimirajo, tako da se pretvorijo neposredno v plin. Elementarni arzen se najde v dveh trdnih oblikah: rumeni in sivo-kovinski, z relativno gostoto 1,97 in 5,73.

Arzen je v različnih spojinah prisoten v zemeljski skorji in je zaradi tega v nekaterih delih sveta stalno prisoten v vodi, zlasti podzemni. Arzen ni esencialni element za človeka. Glavni vnos je preko rib in mesa ter vode oz. pijač. Delež vnosa v telo preko pitne vode narašča z naraščanjem koncentracije arzena v pitni vodi. Vnos z vodo preko kože in dihal ni pomemben. Večletno uživanje arzena s pitno vodo je bilo povezano s spremembami na koži, rakom kože in drugimi raki npr.: mehurja in pljuč, žilnimi in živčnimi obolenji. Po IARC je razvrščen v skupino 1 (zadosti dokazov za rakotvornost pri ljudeh). Za otroke ali nosečnice arzen ne predstavlja večjega tveganja za zdravje kot za druge prebivalce. Mejna vrednost v pitni vodi je 0,10 µg/l. Do ureditve skladnosti naj ljudje uživajo za pitje in pripravo hrane embalirano vodo.

arzen pentasulfid je anorganska spojina vsebuje arzen in žvepla s formulo. Identiteta tega rdečkasto trdno ostaja negotova. [1] Solids približne formule As2S5 so bile uporabljene kot pigmenti in kemijski intermediati, vendar so na splošno zanimivi samo v akademskih laboratorijih.

Priprava

Arzen pentasulfide je pripravljen z obarjanjem iz kislih raztopin v topne Kot (V) soli, ki jih zdravljenje z vodikov sulfid. [3] Lahko se tudi, pripravlja s segrevanjem mešanico arzena in žvepla, pridobi se taljena masa z raztopino amoniaka in reprecipitating arzen pentasulfide pri nizki temperaturi z dodatkom solne kisline.

Fosfor pentasulfide s formulo P4S10, je molekularna spojina ki vključuje Tetraedarski fosfor (V) centrih. Trendi v arzen redox potenciala kažejo, da As2S5 sprejme podobno strukturo, verjetno alternativa se arzena polysulfide.

Odzivi

Arzen pentasulfide hidrolizira v vrelo vodo, kar arsenous kislino in žveplo:

   As2S5 + 6 H2O → H3AsO3 2 + 2 + 3 S H2S

To oksidira na zraku pri povišanih temperaturah, ki proizvajajo arzen oksidi, izdelki in pridelki, ki so spremenljive. V alkalnih sulfid rešitve metal pentasulfide arzena oblike thioarsenate anion, [AsS4] 3 -, ki vsebujejo Kot (III) centrih.

germanijarzenselen
P
Ar
Sb  
 
 
As-TableImage
Splošno
Ime, simbol, vrstno število arzen, As, 33
Kemijska vrsta polkovina
Skupina, perioda, blok 15 (VA), 4, p
Gostota, trdota 5720 kg/m3 (sivi)
1970 kg/m3 (rumeni)
4700–5100 g/m3 (črni), 3,5
Videz kovinsko siv, rumen ali črn
As,33
Lastnosti atoma
Relativna atomska masa 74,92160 a. e. m.
Atomski polmer (izračunan) 115 (114) pm
Kovalentni polmer 119 pm
van der Waalsov polmer 185 pm
Elektronska konfiguracija [Ar]3d10 4s2 4p3
e- na energijski nivo 2, 8, 18, 5
Oksidacijska stanja (oksid) -3, 3, 5, (As2O3 je amfoteren)
Kristalna struktura trigonalna (sivi)
Fizikalne lastnosti
Agregatno stanje trdno
Tališče 1090 K (1503 °F)
Vrelišče 887 K (1137 °F)
Molski volumen 12,95 ×10−6 m3/mol
Izparilna toplota 34,76 kJ/mol
Talilna toplota 369,9 kJ/mol
Parni tlak ni podatka
Hitrost zvoka ni podatka
Razne lastnosti
Elektronegativnost 2,18 (Paulingova lestvica)
Specifična toplota 330 J/(kg · K)
Električna prevodnost 3,45 106/(m·ohm)
Toplotna prevodnost 50 W/(m·K)
1. ionizacijski potencial 947,0 kJ/mol
2. ionizacijski potencial 1798 kJ/mol
3. ionizacijski potencial 2735 kJ/mol
4. ionizacijski potencial 4837 kJ/mol
5. ionizacijski potencial 6043 kJ/mol
6. ionizacijski potencial 12310 kJ/mol
Najstabilnejši izotopi
izo NA t1/2 DM DE MeV DP
75As 100 % As je stabilen z 42 nevtroni
Če ni označeno drugače, so
uporabljene enote SI in standardni pogoji.

Zgodovina

Arzen in arzenove anorganske spojine spremljajo človeka od najstarejših časov. Nekoč so predstavljale najpogosteje uporabljene strupe, po drugi strani pa so bile tisočletja nepogrešljive v terapiji. Prve resnejše študije segajo v čas grško-rimske civilizacije, ko jih je Hipokrat priporočil za zdravljenje rakavih obolenj. Zasledimo jih tudi v delih njegovih naslednikov Dioskorida, Plinija starejšega in Galena. Antično znanje se je ohranilo predvsem s pomočjo Arabcev in se preko njih počasi vrnilo v srednjeveško Evropo.

V bronasti dobi so ga pogosto dodali bronu in ga tako naredili tršega in močnejšega. Do 11. Stoletja so poznali že 3 vrste arzena. To so bile bela, rumena in rdeča oz. arzenov trioksid, arzenov trisulfid in arzenov disulfid. Okoli leta 700 je arabski alkimist Jabir pripravil arzenov trioksid. To je bel prašek, ki je brez okusa in vonja. Zaradi teh značilnosti je bil arzen v srednjem veku zelo priljubljen kot strup, predvsem med višjimi sloji, zaradi česar si je prislužil vzdevka Kralj strupov in Strup kraljev. Prav tako je bil priročen kot strup zato, ker so bili simptomi zastrupitve z arzenom zelo podobni simptomom kolere. Kot strup je bil arzen zelo popularen predvsem do leta 1836, ko je James Marsh odkril način preverjanja prisotnosti arzena v telesu s testom, imenovanim Marsh test (oz. Maršev test), do tedaj pa ga ni bilo mogoče 'najti' oz. ga identificirati kot strup, ki je povzročil smrt. Albertus Magnus oz. Albert Veliki je prvi izoliral element leta 1250.

Nahajališča in pridobivanje

Glavni vir arzena so minerali in samorodni arzen, ki pa je redkejši. Najpogostejši minerali, ki vsebujejo arzen so:

  • arzenopirit (FeAsS)
  • realgar-rdeči (As4S4),
  • avripigment-rumen (As2 S3),
  • arzenolit (As2O3).

Pridobivamo ga iz sulfidnih rud s praženjem brez prisotnosti zraka, z oksidacijskim praženjem in redukcijo z ogljikom:


Največji svetovni proizvajalec arzena je Kitajska, ki proizvede kar 50% svetovnega arzena. Sledijo ji Čile, Peru, Maroko.

33 (število)

33 (tríintrídeset) je naravno število, za katero velja 33 = 32 + 1 = 34 - 1.

Arzenopirit

Arzenopirit je železov arzenov sulfid s kemijsko formulo FeAsS. Mineral je trd (5,5 - 6) in neprozoren, jekleno sive do srebrno bele barve s kovinskim sijajem in z relativno visoko specifično težo (6,1). Pri raztapljanju v dušikovi kislini se sprošča elementarno žveplo. Pri segrevanju postane magneten in sprošča strupene pare. Vsebuje 46% arzena, zato je poleg avripigmenta najpomembnejša arzenova ruda. Skladi arzenopirita, ki so izpostavljeni atmosferi, običajno zaradi rudarjenja, počasi oksidirajo, pri čemer se arzen pretvori v oksid, ki je bolj topen v vodi povzroči kislo rudniško drenažo.

Arzenopirit se pojavlja v visokotemperaturnih hidrotermalnih žilah, pegmatitih, in na področjih, kjer se stikata metamorfizem in metasomatizem.

Arzenopirit lahko spremljajo znatne količine zlata, zato služi kot indikator zlatonosnih žil. Mnoge arzenopiritne zlatove rude so ognjeodporne, zato je zlato težko dobiti iz takšne mineralne matrice.

Za diagnosticiranje arzenopirita so pomembni njegov habit, trdota, gostota in vonj po česnu.

Arzenov bron

Arzenov bron je zlitina v kateri je bakru namesto običajnega kositra primešan arzen. Zlitine bakra in arzena ali katere druge kovine, na primer kositra, imajo boljše mehanske in livne lastnosti od njenih posameznih komponent.Bakrove rude so pogosto kontaminirane z arzenovimi spojinami, zato se izraz "arzenov bron" v arheologiji običajno uporablja samo za zlitine z več kot 1% arzena, da se razlikujejo od tistih, v katerih je arzen prisoten po naključju.

Bron

Bron je ime za zlitine bakra s kositrom, aluminijem, svincem, berilijem, silicijem, manganom, železom in nikljem; vendar nikoli s cinkom, čigar zlitino z bakrom imenujemo med. Kovati so ga začeli na Bližnjem vzhodu okoli leta 3300 pr. n. št. V tem obdobju, ki se po njem imenuje bronasta doba, so v zlitino dodajali tudi arzen, ki je kovino ojačal.

Bron je bil trši od železa, še ene pogoste kovine iz tega obdobja, kakovostnega jekla pa še več tisoč let niso znali izdelati. Kljub temu se je bronasta doba umaknila železni dobi, ko se je zaradi velikih selitev prebivalstva med 12.-11. stol. pr. n. št. v Sredozemlju končala trgovina s kositrom, kar je omejilo zaloge in zvišalo cene. Bron so v železni dobi še vedno precej uporabljali, a za večino potreb je zadoščalo mehkejše železo. Rimski častniki so bili, denimo, opremljeni z bronastimi meči, medtem ko so navadni pešaki morali shajati z železnimi rezili.

Bron se je vseskozi uporabljal tudi v umetniške namene, npr. v kiparstvu.

Dimerkaprol

Dimerkapról, tudi BAL (krajšava od angl. British antilewisite), je protisredstvo pri zastrupitvi s kovinami, kot so arzen, živo srebro in zlato.

Donor

Donor (tudi donator ali dajalec) je atom dopanta, ki se dodaja polprevodniku, da dobimo n-tip polprevodnika. Kadar hočemo dobiti n-tip polprevodnika moramo dopirati polprevodnik iz četrte skupine elementov z elementom iz dušikove skupine periodnega sistema elementov (skupino sestavljajo dušik (N), fosfor (P), arzen (As), antimon (Sb), bizmut (Bi)). Običajno se za to vrsto dopiranja uporabljajo fosfor (P), arzen (As), antimon (Sb) ali bizmut (Bi). Ko se v kristalni mreži nadomesti en atom silicija z atomom dopanta, ostane eden izmed njegovih elektronov šibko vezan in se lahko giblje po kristalni mreži in deluje kot nosilec električnega toka. Atom donorja postane pozitivno nabit.

Dušikova skupina

Dušikova skupina periodnega sistema elementov vsebuje dušik (N), fosfor (P), arzen (As), antimon (Sb), bizmut (Bi) in nepotrjeni moskovij (Mc).

V sodobni notaciji IUPAC se dušikova skupina imenuje 15. skupina. V starih sistemih IUPAC in CAS se je imenovala VB oziroma VA skupina, ker imajo vsi elementi na zunanji orbitali po pet valenčnih elektronov. Na področju fizike polprevodnikov se posod po svetu še vedno imenuje V. skupina. Elementi 15. skupine se imenujejo tudi pniktogeni ali penteli. Prvo ime je nastalo iz grške besede πνίγειν (pnigein), ki pomeni "zadušiti" ali "ugasiti" (lastnost dušika), drugo pa iz latinske besede penta (pet), ki izhaja iz njihove elektronske konfiguracije.

Najpomembnejši element skupine je dušik (N), ki je kot dvoatomna molekula N2 sestavni del zemeljskega ozračja.

Erzurum (provinca)

Erzurum (zgodovinska imena: Arzen, Karin, Theodosiupolis ali Theodosiopolis med bizantinsko nadvlado) je provinca, ki se nahaja v vzhodni Anatoliji v Turčiji. Glavno mesto je Erzurum.

Obkrožajo jo province Kars in Ağrı na vzhodu, Muş in Bingöl na jugu, Erzincan in Bayburt na zahodu, Rize in Artvin na severu in Ardahan na severovzhodu.

GFAJ-1

GFAJ-1 je ekstremofilna bakterija paličaste oblike iz družine Halomonadaceae, ki so jo prvič izolirali iz sedimentov v jezeru Mono v Kaliforniji leta 2009. Jezero Mono je izjemno slano in bazično (njegov pH znaša okrog 10) ter ima eno najvišjih naravnih koncentracij arzena na svetu (200 μM).

Bakterija je bila deležna precejšnje pozornosti strokovne in širše javnosti konec leta 2010, ko so znanstveniki pod vodstvom Felise Wolfe-Simon z Nasinega astrobiološkega inštituta na novinarski konferenci sporočili, da gre za prvi znan organizem, ki za življenje potrebuje arzen namesto fosforja. Odkritje je bilo hkrati objavljeno v znanstveni reviji Science. Poskusi z gojenjem seva GFAJ-1 v nadzorovanih pogojih so namreč nakazali, da lahko te bakterije rastejo na gojišču brez fosforja, zato so raziskovalci sklepali, da so sposobne nadomestiti fosforne spojine v svojih biološko aktivnih molekulah (vključno z DNK) z arzenovimi. V poskusu je uspevala tudi samo s fosforjem, vendar počasneje kot samo z arzenom ali s kombinacijo obeh. Arzen je kemični analog fosforja s podobnim atomskim polmerom in podobno elektronegativnostjo, vendar so arzenove spojine mnogo manj obstojne. Večina živih bitij ima biokemične poti naravnane na stabilnost fosforjevih spojin, zato je arzen, ki zlahka nadomesti fosfor v molekulah, zanje strupen. Fosfor je tudi eden od šestih elementov, ki veljajo za nujno sestavino vseh živih organizmov (poleg ogljika, vodika, dušika, kisika in žvepla). Če bi teorija o menjavi fosforja z arzenom držala, bi to pomenilo nov vpogled v razvoj biokemijskih procesov v živih bitjih (po eni od hipotez naj bi življenje nastalo v hidrotermalnih vrelcih, bogatih z arzenom), hkrati pa odprlo nove možnosti pri iskanju zunajzemeljskega življenja. Predstavljalo bi namreč prvi neposreden dokaz, da lahko življenje obstaja tudi v okoljih, ki se po kemijski zgradbi bistveno razlikujejo od Zemlje.

Vendar pa so nekateri drugi biologi že v začetku izpostavili, da ekipa Wolfe-Simonove ni z ustreznimi molekularnimi tehnikami potrdila vezave arzena točno v DNK in ostalih molekulah; domnevali so, da bi lahko sledovi fosforja kot nečistoče v gojišču z arzenom zadostovali za uspevanje kolonije. V naslednjem letu in pol so v dveh drugih laboratorijih poskušali ponoviti poskuse z gojenjem v gojišču brez fosforja, a neuspešno, zato je naposled obveljalo, da bakterija v tem pogledu ni izjemna. Odprto pa ostaja vprašanje, kako se spopada z visokimi koncentracijami arzena, ki so smrtne za večino drugih organizmov.

Geografija Francije

Celinska Francija leži v zahodni Evropi ob Atlantskem oceanu (Biskajski zaliv). Na severozahodu jo obliva Rokavski preliv, ki jo ločuje od Velike Britanije, na severovzhodu meji na Belgijo, Luksemburg in Nemčijo, vzhodno od nje leži Švica, jugovzhodno Italija, na jugu jo omejuje Ligursko morje z Lionskim zalivom, na kopnu pa meji na Španijo in Andoro ter Monako. K celinski Franciji se prišteva tudi otok Korzika, ki leži v Sredozemskem morju. Njena groba oblika šestkotnika ji je posodila priljubljen vzdevek l'hexagone.

Francija pa ima tudi ozemlje v Južni Ameriki, v Karibih in Indijskem oceanu, kot tudi številne teritorije z različnimi statusi.

Germanij

Germánij (iz latinske besede Germania, ki označuje Nemčijo, domovino njegovega odkritelja) je kemijski element, ki ima v periodnem sistemu simbol Ge in atomsko število 32. Clemens Winkler ga je odkril 6. februarja 1886.

Germanij je bleščeč, trden, sivkasto-bel metaloid, ki ima podobne kemijske lastnosti kot kositer. Tvori številne organometalske spojine in je pomemben polprevodniški material za izdelavo tranzistorjev in fotodetektorjev.

Germanij ima kovinski sij in enako kristalno strukturo kot diamant. Poleg tega je treba opozoriti, da je germanij polprevodnik, z električnimi lastnosti nekje med kovinami in izolatorji. V svoji čisti obliki je ta metaloid krhek kristalin, svoj lesk pa obdrži na zraku tudi pri sobni temperaturi. Tehnike conskega refiniranja so pripeljale do tega, da lahko danes izdelajo kristalinski germanij za polprevodnike, ki ima en nečisti del na 1010 čistih.

Izparilna toplota

Izparílna toplôta je toplota, ki jo moramo pri stalnem tlaku dovesti enemu kilogramu dane snovi v kapljevinastem agregatnem stanju, segrete do vrelišča, da izpari, torej da preide v plinasto agregatno stanje. Enaka je toploti, ki jo pri stalnem tlaku odda en kilogram do vrelišča ohlajenega plina, ko kondenzira in preide v kapljevinasto agregatno stanje. Praviloma je izparilna toplota tabelirana pri normalnem zračnem tlaku 101,325 kPa (glej tudi standardni pogoji).

Mednarodni sistem enot predpisuje za izparilno toploto izpeljano enoto J/kg. Namesto na maso snovi lahko preračunamo izparilno toploto tudi na množino snovi; v tem primeru navajamo izparilno toploto v J/mol.

Izparilna toplota vode pri tlaku 101,325 kPa in 100 °C je 2256,9 kJ/kg, kar je enako okoli 40,6 kJ/mol. To je veliko — petkratna količina energije za segretje vode od 0 do 100 °C.

Izparilna toplota je v splošnem odvisna od temperature. Velikokrat pa lahko računamo s povprečno vrednostjo med dvema ozkima intervaloma.

Kemični element

Kémični element (tudi kémična prvína) je snov, ki je ni mogoče z nobenim kemičnim postopkom razstaviti na enostavnejše sestavine. Kemični elementi se delijo na kovine, polkovine in nekovine, nekatere je mogoče dobiti le umetno. Najmanjši delci kemičnega elementa so atomi.

Orbitala

Elektroni se gibljejo okoli jedra v elektronski ovojnici, znotraj katere so prostori, ki jih imenujemo orbitale. Elektronska orbitala je matematično izračunano območje, znotraj katerega se s 95 % verjetnostjo nahaja elektron. Elektron se v 5% lahko nahaja tudi izven tega področja.

V atomih, kjer je prisotnih več elektronov, se le ti razvrstijo v več orbital, glede na njihov energijski nivo. V vsaki orbitali sta lahko največ dva elektrona, ki se med seboj razlikujeta po smeri vrtenja okoli lastne osi (ločita se po spinu). Orbitale pa se razlikujejo tako po obliki (s-orbitale so okrogle, p-orbitale so iz dveh delov in d-orbitale iz štirih delov), kot po velikosti (1s je manjša od 2s, ta pa od 3s).

Za vse orbitale z istim glavnim kvantnim številom pravimo, da pripadajo isti lupini (npr. 3s, 3p, 3d).

Za zgradbo elektronske ovojnice so pri posameznih skupinah elementov značilne naslednje obritale, kamor se razvrščajo elektroni:

za elemente glavnih skupin s- in p-orbitale

za elemente stranskih skupin d-orbitale

za lantanoide in aktionide f-orbitaleElektronska konfiguracija je razporeditev elektronov po orbitalah. V orbitali sta po dva elektrona, ki se razlikujeta po spinu oziroma smeri vrtenja.

Elektronska konfiguracija arzena je npr.:

[Ar]3d10 4s2 4p3Kjer pomeni [Ar] elektronsko konfiguracijo argona, katero imajo vsi elementi periodnega sistema do kriptona, 3d10 4s2 4p3 pa je značilna Elektronska konfiguracija zadnjih orbital samo za arzen. e- p+n+ so orbitale razdeljene

Mesto elektrona v elektronski ovojnici določimo tudi, tako da razporedimo elektrone po lupinah.

Polkovina

Pólkovína ali metaloíd je tisti kemijski element, katerega ionizacijske in vezne lastnosti so med lastnostmi kovin in nekovin. Teh treh kemijskih skupin ni preprosto razločiti, a najpogosteje imamo za polkovine elemente, ki so polprevodniki, ne pravi prevodniki.

Znane polkovine so:

bor (B),

silicij (Si),

germanij (Ge),

arzen (As),

selen (Se),

antimon (Sb),

telur (Te) in

astat (At).Nova elementa, ki naj bi tudi bili polkovini:

ununheksij (Uuh)

ununseptij (Uus) (atomsko število 117; še ni sintetiziran)V periodnem sistemu se polkovine pojavljajo na diagonali od bora do polonija. Elementi nad to skupino so nekovine, elementi na levi od nje so kovine.

Realgar

Realgar ali α-As4S4 je arzenov sulfidni mineral, poznan tudti kot rubinasto žveplo ali arzenov rubin. Realgar je oranžno rdeč mehak mineral, ki se lahko reže z nožem. Kristalizira v monoklinskih kristalih, lahko pa je tudi zrnat, kompakten ali prašnat. Pojavlja se skupaj s sorodnimi minerali, na primer z avripigmentom (As2S3). Tali se pri 320 °C. Gori z modrikastim plamenom in dimom, ki vsebuje arzen in žveplo. Njegova trdota je 1,5 – 2, gostota približno 3,5 g/cm3. Barva črte je oranžna. Realgar je trimosfen z alakranitom (As8S9) in pararealgarjem (AsS).

Selen

Selén (latinsko selenium) je kemični element, ki ima v periodnem sistemu simbol Se in atomsko število 34. Ta strupena nekovina je kemijsko podobna žveplu in telurju. Pojavlja se v številnih oblikah, a ena od njih je stabilna siva kovini podobna oblika, ki na svetlobi bolje prevaja elektriko kot v temi, zato se uporablja v fotocelicah. Ta element najdemo v sulfidnih rudah kot je pirit.

Selen obstaja v številnih alotropnih oblikah. V prašni obliki je amorfni selen rdeče barve, medtem kot je prozorna oblika črna. Kristalinski heksagonalni selen je kovinsko siv, medtem ko je monoklinski kristal globoko rdeče barve.

Selen izkazuje fotovoltaični učinek, ko pretvarja svetlobo v elektriko, in fotoprevodni učinek, ko se električna prevodnost selena na svetlobi poveča. Pod temperaturo svojega vrelišča je selen polprevodnik tipa p.

Seznam kemičnih elementov po abecedi

Abecedni seznam kemičnih elementov.

Tenantit

Tenantit je bakrova arzenova sulfosol z idealno kemijsko formulo Cu12As4S13. Ker je del bakra pogosto zamenjan z železom ali cinkom, je njegova realna formula Cu6[Cu4(Fe,Zn)2]As4S13. Mineral je sivo črne, jekleno sive ali črna barve. Zelo soroden je z mineralom tetraedritom (Cu12Sb4S13), v katerem je arzen zamenjan z antimonom. Z njim tvori niz trdnih raztpopin. Minerala imata zelo podobne lastnosti in ju je pogosto težko razlikovati. Do približno 15% bakra je lahko zamenjano z železom, cinkom ali srebrom.Tenantit je bil prvič opisan leta 1819 na njegovem nahajališču v Cornwallu, Anglija. Ime je dobil po angleškem kemiku Smithsonu Tennantu (1761-1815).Mineral se pojavlja v hidrotermalnih žilah in kontaktnih metamorfnih depozitih Cu–Pb–Zn–Ag sulfidov in sulfosoli in skupaj s piritom, kalcitom, dolomitom, sideritom, baritom in kremenom.Med metalurškim pridobivanjem bakra iz tenantita tvori arzen z bakrom zlitino arzenov bron, ki je trši od čistega bakra. Arheologi so odkrili, da se je arzenov bron v davnini uporabljal po celem svetu in pomenil pomemben korak proti bronasti dobi..

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.