Arijanstvo

Arijánstvo (tudi arijanízem ali arianízem; latinsko arianismus) je krščanski verski nauk škofa Arija iz Aleksandrije.

Arijanstvo se je začelo širiti ob koncu 3. in v začetku 4. stoletja. Arijanstvo je bilo eden od prvih večjih doktrinarnih sporov v krščanstvu. Glavne ideje arijanstva so naslednje:

  • Samo Bog Oče je res Bog: vsemogočen, neustvarjen in večen.
  • Jezus Kristus ni istega bistva z Očetom in zato ni pravi Bog. Če ga imenujemo Bog Sin, je to mišljeno le v metaforičnem pomenu.
  • Jezus je najvišje ustvarjeno bitje. Jezus ni obstajal od vedno, pač pa ga je Bog Oče ustvaril iz nič. Jezus ima samo omejene sposobnosti in védenje (ni vsemogočen).
  • Ker Jezus ni pravi Bog, je zmotno imenovati Marijo »mati Božja«.

Arijev nauk so najprej obsodili na lokalni sinodi v Aleksandriji leta 321. Ker to ni ustavilo njegovega širjenja, je cesar Konstantin I. Veliki leta 325 sklical Prvi nicejski koncil, kjer so arijanstvo obsodili kot krivoverstvo. Na koncilu so ravno zaradi Arija zelo natančno definirali stališča uradnega krščanstva in sprejeli nicejsko veroizpoved. Cesar je po koncilu začel s preganjanjem arijanizma in s sežiganjem Arijevih del. Arija so izobčili iz Cerkve in izgnali, a se je pozneje vrnil v Carigrad, kjer je užival podporo Evzebija Nikomedijskega. Po njem se pristaši arijanizma imenujejo tudi evzebijci. Glavni Arijev nasprotnik v tem času je bil Atanazij iz Aleksandrije, ki je izoblikoval tudi Atanazijevo veroizpoved.

Ker so bili nekateri poznejši cesarji (zlasti Konstancij II.) bolj naklonjeni arijanizmu, je ta nauk spet pridobil na veljavi. Zato je cesar Teodozij I. leta 381 sklical Prvi carigrajski koncil. Na tem koncilu so zbrani škofje spet obsodili arijanstvo in sprejeli nicejsko-carigrajsko veroizpoved, ki zajema stališča uradne Cerkve o naravi Boga in Jezusa Kristusa: Jezus je pravi Bog in pravi človek, je enega bistva z Očetom in zato je v resnici Bog Sin. Nasprotniki arijanizma so poudarjali troedinost Boga, zato so se imenovali tudi trinitarci ali trinitarianci (Trinitas = Trojica).

V tem času se je arijanstvo razdelilo na tri glavne struje:

  • strogi arianci so trdili, da Jezus ni niti podobnega bistva z Očetom (anomeizem),
  • semiarianci so trdili, da Jezus ni istega pač pa podobnega bistva z Očetom (semiarijanstvo),
  • pnevmatomahi (borci proti Duhu - grško: πνευμα [pnevma] = duh; μαχια [mahia] = boj) pa so trdili, da niti Sveti Duh ni pravi Bog in da ni istega bistva z Očetom (makedonijanstvo).

Kljub obsodbam in prepovedim se je arijanstvo obdržalo še dolgo. V zgodnjem srednjem veku se je širil zlasti med germanskimi plemeni (Ostrogoti, Vizigoti, Burgundci, Langobardi in Vandali) in še posebej med plemstvom. Arijanstvo je v glavnem izginilo do konca 7. stoletja.

Aetijevci

Aetijevci (tudi anomejci) je bila skrajna arijanska sekta, ki jo je vodil Aetij. Trdili so, da Sin in Bog Oče nista niti malo podobna drug drugemu.

Agilulf

Agilulf je bil torinski vojvoda in od leta 591 do svoje smrti kralj Langobardov, * okrog 555, † april 616, Milano, Langobardsko kraljestvo.

Arij

Árij (grško: Άρειος [Áreios], latinsko: Arius), krščanski duhovnik iz Aleksandrije, * 250 do 256, Libija(?); †336, Carigrad.

Atanarik

Atanarik (gotsko Aþanareiks, domnevno iz aþni - leto in reiks – kralj, latinsko Athanaricus), kralj več vej Gotov Tervingov (Vizigotov), ki je vladal od leta 369 do 381, † 381.

V pisni zgodovini je prvič omenjen leta 369 kot udeleženec bitke proti vzhodnorimksemu cesarju Valensu in zatem pogajalec v mirovnih pogajanjih, ki so se zanj ugodno končala. Med njegovim vladanjem se je mnogo Tervingov spreobrnilo v arijanstvo, katerega je Atanarik silovito odklanjal, ker se je bal, da bo uničilo gotsko kulturo. Po Sozomenovem pričevanju je bilo med njegovim preganjanjem v 370. letih ubitih več kot tristo arijancev.

Atanarikov tekmec Frigitern je bil arijanec in je zato užival naklonjenost rimskega cesarja Valensa. Na začetku 370. let je med Atanarikom in Frigiternom izbruhnila državljanjska vojna, ki je trajala, dokler niso Frigiterna premagali Huni. Frigitern se je za nekaj časa zatekel v Karpate, Atanarika pa je leta 381 v Konstantinoplu toplo sprejel cesar Valens, s katerim je sklenil pogodbo o prijateljstvu.Sokrat Sholastik, Sozomen in Zosim omenjajo spor med Frigiternom in Atanarikom, medtem ko ga Amijan Marcelin in Filostrogij ne omenjata.Po Sokratu sta bila Fritigern in Atanarik rivalska voditelja Gotov Tervingov. Ko je njuno rivalstvo preraslo v vojno, je Atanarik pridobil prednost in Frigitern je za zaprosil za rimsko pomoč. Valens je s Frigiternom in svojo tračansko armado porazil Atanarika in Frigitern se je spreobrnil v krščanstvo. Sozomen povzema Sokratovo različico dogodkov.Po Zosimu je bil Atanarik (Atomarik) kralj Gotov (Skitov). Kmalu po gotski zmagi pri Odrinu in prihodu Teodozija I. na rimski prestol so Frigitern, Alatej in Safraks severno od Donave porazili Atanarika in se nato vrnili na njen južni breg. Leta 376 je Valens dovolil Frigiternu, da se pred Huni, ki so malo pred tem v Dakiji porazili Grevtunge, s svojim ljudstvom umakne preko Donave in se naseli na rimskem ozemlju. Atanarika je prepustil usodi, vendar se je tudi mnogo njegovih ljudi umaknilo preko Donave. Atanarik se je leta 381 nepričakovano pojavil v Konstantinoplu in se, po Jordanesu, začel z novim cesarjem Teodozijem I. pogajati o miru. Cesar je Tervingom podelil položaj federatov in jim kot rimskim zaveznikom dovolil naselitev na rimskem ozemlju. Jordanes Orozij in Zosim njegovo trditev potrjujejo, medtem ko Amijan Marcelin pripoveduje povsem drugo zgodbo. Atanarika naj bi njegovi plemenski tovariši izgnali in ga prisilili, da poišče zatočišče pri Rimljanih. Podobno zgodbo pripoveduje tudi Temistij. Atanarik kot begunec seveda ni imel nobene avtoritete, da bi se lahko pogajal z Rimljani. Teodozij ga je sprejel samo zato, ker je želel narediti globok vtis na Tervinge, ki so se še vedno vojskovali z Rimljani. Nekaj tednov kasneje je Atanarik umrl. Leta 382 je bila s Tervingi (ali Vizigoti) ki so se še vedno upirali v Trakiji, sklenjena mirovna pogodba, ki je trajala do Teodozijeve smrti leta 395.

Atanazij Veliki

Sveti Atanazij Veliki (grško: Ἀθανάσιος, Athanásios), oziroma Sveti Atanazij Aleksandrijski (Sveti Atanazij Spoznavalec ali tudi Papež Sveti Atanazij I., Aleksandrijski) je krščanski svetnik, škof, spoznavalec in cerkveni učitelj * okrog 295 Aleksandrija, Egipt, † 2. maj 373, Aleksandrija (Egipt, Rimsko cesarstvo). Je eden velikih starokrščanskih cerkvenih učiteljev, imenovan Doctor Apostolicus (Apostolski doktor)

Autari

Autari, znan tudi kot Agilolf, je bil kralj Langobardov, ki je vladal od leta 584 do svoje smrti, * okrog 540, † 5. september 590, Pavia, Langobardsko kraljestvo.

Cezarejska Mavretanija

Cezarejska Mavretanija (latinsko: Mauretania Caesariensis), najbolj zahodna rimska provinca v severozahodni Afriki. Obsegala je večino ozemlja sedanje Alžirije in del Maroka. Glavno mesto province je bila Cezareja (sedanji Cherchell) na sredozemski obali Alžirije, po kateri je dobila svoje ime.

Ekumenski koncil

Ekumenski koncil (tudi vesoljni cerkveni zbor) je sestanek krščanskih škofov celotne

Cerkve, namenjen razpravi o problemih, ki zadevajo Cerkev v celoti.

Beseda ekumenski je grškega izvora: οικουμένη [ekuméne] pomeni naseljeno. Ekumenski koncil je torej sestanek, ki obsega celoten naseljeni svet (v prvih stoletjih krščanstva je to pomenilo pravzaprav Rimski imperij).

V prvih stoletjih krščanstva je ekumenski koncil v resnici pomenil sestanek vseh samostojnih (avtokefalnih) krščanskih Cerkva. Po razkolu

med Vzhodom in Zahodom, so se precej spremenila mnenja o tem, katere Cerkve morajo biti vključene, da je koncil ekumenski. Danes katoliki in pravoslavni kristjani (pa tudi mnogi protestanti) priznavajo avtoriteto prvih sedmih ekumenskih koncilov (nevključno s koncilom Quinisextum), pri nadaljnjih koncilih pa prihaja do razlik.

Bistveni del vsakega ekumenskega koncila so sprejeti sklepi. Ti sklepi se imenujejo kánoni (grško

κανονες [kanones] = pravila, zapovedi). Na kánonih temelji cerkveno pravo.

Evnomij iz Kizika

Evnomij iz Kizika [evnómij] (starogrško Εὐνόμιος: Eunōmios, latinsko Eunomius Cyzicenus), eden izmed voditeljev skrajnega arijanizma (anomejstva ali evnomejstva), * okoli 333, Dakora, Kapadokija (Mala Azija oziroma sedanja osrednja Turčija), † okoli 393, Dakora.

Isaac Newton

Sir Isaac Newton [àjzak njúton], PRS, angleški fizik, matematik, astronom, filozof, ezoterik in alkimist, * 4. januar 1643 (25. december 1642, stari angleški koledar), hamlet Woolsthorpe-by-Colsterworth pri Grenthamu, grofija Lincolnshire, Anglija, † 31. marec (20. marec) 1727, Kensington, London, Anglija.

Italsko kraljestvo (476–493)

Za druga Italska kraljestva glej: Italsko kraljestvo.Odoakrovo Italsko kraljestvo je bila neformalna germanska država na Apeninskem polotoku. Nastala je, ko je vojaški poveljnik Odoaker leta 476 odstavil zadnjega rimskega cesarja Romula Avgustula in poslal njegove insignije v Bizanc. Bizantinski cesar Zenon je tako uradno postal cesar vsega imperija. Od Odoakra je zahteval, da prizna formalno nadoblast Julija Neposa, predhodnika odstavljenega rimskega imperatorja, ki je živel v Dalmaciji, v zameno za praktično neomejeno oblast v Italiji. S tem je dokončno propadlo Zahodno rimsko cesarstvo. Formalno je bilo vse ozemlje pod Bizantinci, a ti se od tedaj niso več vmešavali v njegove probleme. Zato se Odoakrova država smatra za prvo naslednico imperija.

Odoakra so njegovi vojaki imenovali rex gentium (kralj narodov), a v resnici mu ni bil kraljevski naslov nikoli uradno priznan, čeprav je dejansko do smrti kraljeval. Edini posredni poseg Bizanca v njegovo vladanje je bil usodnega pomena. Ko je bizantinski cesar Zenon uvidel, da je Odoaker sposoben in uspešen vladar, je proti njemu naperil ostrogotskega kralja Teodorika Velikega. Ta je Odoakra porazil in zahrbtno ubil leta 493. S tem je bilo zaključeno prvo barbarsko kraljestvo na Apeninskem polotoku. Sledilo mu je Teodorikovo ostrogotsko kraljestvo.

Italsko kraljestvo (ostrogotsko)

Za druga Italska kraljestva glej: Italsko kraljestvo.Ostrogotsko Italsko kraljestvo so v Italiji in soseščini ustanovili Ostrogoti in je obstajalo od uničenja Odoakrovega kraljestva leta 493 do bizantinske zasedbe Italije v času cesarja Justinjana, leta 553.

Klef

Klef ali Klefo (latinsko Clef, italijansko Clefo) je bil kralj Langobardov, ki je vladal od leta 572 do 574, * ni znano, † 574.

Na langobardskem prestolu je nasledil Alboina, s katerim ni bil v nobenem sorodstvu. Za papeže in Bizantince, ki so se borili za ohranitev oblasti v Italiji, je bil nasilna in grozo vzbujajoča oseba. Langobardsko ozemlje je razširil čez celo severno Italijo, dokončal osvajanje Toskane in privedel oblast Langobardov do vrat bizantinske prestolnice Ravene. Po osemnajst mesecev dolgi vladavini ga je ubil njegov trpinčeni suženj in osebni stražar. Njegovi smrii je sledilo desetletno medvladje, znano kot vladavina vojvod, v katerem so oblast prevzeli lokalni vojvode. Leta 585 je langobardski prestol zasedel njegov sin Autari.

Papež Damaz I.

Damaz I. je bil rimski papež Rimskokatoliške cerkve. * 304 n. št. v Idanha-a-Nova, Luzitanija, Španija (sedaj Portugalska); ali Rim (Italija, Zahodno Rimsko cesarstvo); † 11. december 384, Rim.

Pokopan je na Via Ardeatina v bližini Domitilinih katakomb v Rimu.

Papež Julij I.

Julij I., je bil rimski papež in svetnik Rimskokatoliške cerkve. * 3. stoletje n. št. v Rimu, † 12. april 352 v Rimu (Italija, Rimsko cesarstvo).

Papež Silvester I.

Sveti Silvester, je bil rimski papež Rimskokatoliške cerkve. * 292 n. št. v Rimu, † 31. december 335 v Rimu (Italija, Rimsko cesarstvo).

Protipapež Feliks II.

Feliks II., rimski škof in protipapež rimskokatoliške Cerkve, * okrog 300 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo); † 365 Ceri (Cerveteri, Rim, Rimsko cesarstvo).

Prvi nicejski koncil

Prvi nicejski koncil je leta 325 sklical rimski cesar Konstantin I. v mestecu Niceja (tudi Nikeja; danes İznik, Turčija) pri Konstantinoplu (danes Istanbul), da bi tako pomiril spor, ki se je vnel, ko je začelo arijanstvo učiti v nasprotju s tradicionalnim naukom v zvezi s Kristusovo božansko naravo. Koncil se je končal z obsodbo arijanstva in oblikovanjem Nicejske veroizpovedi.

Vojvodina Benevento

Vojvodina Benevento, po letu 774 Kneževina Benevento, je bila najjužnejša langobardska vojvodina na Apeninskem polotoku s središčem v Beneventu. Od Langobardskega kraljestva na severu jo je ločevala papeška Vojvodina Rim, zato je bila že od samega začetka skoraj neodvisna. Tesne vezi s kraljestvom je imela samo med vladavino vojvode Grimoalda I. Beneventskega in kralji od Liutpranda dalje. Po padcu Langobardskega kraljestva je ostala zadnje langobardsko ozemlje in obdržala svojo neodvisnost skoraj tristo let, čeprav je bila leta 849 razdeljena.

Pavel Diakon jo v svoji Zgodovini Langobardov po pokrajini Samnium imenuje Samnijska vojvodina.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.