Anatolija

Anatólija (turško Anadolu, iz grščine ανατολη - »sončni vzhod«; primerjaj Orient in Levant) ali Mala Azija (iz latinščine Asia Minor) je polotok v jugozahodni Aziji, ki danes predstavlja azijski del Turčije. Na severu je omejen s Črnim morjem, na severozahodu z Marmarskim morjem ter morskima ožinama Bospor in Dardanele, na zahodu z Egejskim in na jugu s Sredozemskim morjem. Vzhodna meja ni ostro določena, pogosto jemljejo kar meje današnje Turčije.

Zaradi svoje strateške lege na stičišču Evrope in Azije je bila Anatolija od prazgodovine zibelka civilizacij, kar izpričujejo neolitske izkopanine v krajih Çatal Höyük, Cayönü, Nevali Cori, Hacilar, Göbekli Tepe in Mersin. V isti čas sodijo tudi začetki Troje, katere razvoj pa traja vse do železne dobe.

Med številna ljudstva in civilizacije, ki so se bodisi naselila v Anatoliji, bodisi jo zavojevale, sodijo Hatijci, Luvijci, Hetiti, Frigijci, Cimerijci, Lidijci, Perzijci, Kelti, Tabali, Mešehi, Grki, Pelazgijanci, Armenci, Rimljani, Goti, Kurdi, Bizantinci, Seldžuški Turki in Otomanski Turki. Omenjena ljudstva sodijo v različne etnične in jezikovne skupine. V dobi pisane zgodovine so se v Anatoliji govorili indoevropski in semitski jeziki, kot tudi več jezikov, ki jim ne znamo določiti sorodnosti. Zaradi starosti indoevropske hetitščine in luvijščine so nekateri raziskovalci celo postavili hipotezo, da je Anatolija center, od koder so se razširili indoevropski jeziki. Spet drugi raziskovalci so postavili hipotezo o anatolskem izvoru Etruščanov v antični Italiji.

Sedanji prebivalci Anatolije so potomci turških ljudstev, islamiziranih v srednjem veku, in govorijo predvsem turško. Na jugovzhodu, ob meji z Irakom in Iranom, pa živi številčna kurdska skupnost.

Modern-day Turkey and Europe NASA modified
Nasin satelitski posnetek Anatolije
Anaksagora

Anaksagora [anakságora] (starogrško Ἀναξαγόρας: Anaksagóras), starogrški filozof narave, * 500 pr. n. št. (496), Klazomena, severno od Mileta, Anatolija, (sedaj Turčija), † 428 pr. n. št., Lampsak na Helespontu, (danes Lapsek v Turčiji). Bil je eden zadnjih predstavnikov jonske šole filozofije, natančneje predstavnik filozofskega pluralizma. Rojen je bil v Klazomeni v jonski Mali Aziji, o njegovih učiteljih in povezavah s predhodniki jonske šole ni kaj znanega. Okoli leta 462 pr. n. št. se je odselil v Atene, kjer je ustanovil svojo filozofsko šolo in spodbudil razvoj filozofije v Atenah. Bil je Periklejev učitelj, prijatelj in svetovalec.

Antalya

Antalya je mesto v Turčiji in upravno središče province z istim imenom. Leži na jugozahodni obali Anatolije južno od gorovja Taurus. Z več kot milijon prebivalci je osmo največje mesto v Turčiji in največje ob sredozemski obali.Mesto ima dolgo zgodovino. Razširilo in razcvetelo se je v rimskem obdobju, v katerem je dobilo več spomenikov, med njimi Hadrijanova vrata (leta 130). Večkrat je zamenjalo svoje oblastnike. Za Rimljani so prišli Bizantinci, za njimi leta 1207 Seldžuki in za njimi leta 1391 Osmanski Turki, ki so prinesli pet sto let relativnega miru in stabilnosti. Mesto je po prvi svetovni vojni prišlo pod suverenost Kraljevine Italije, vendar ga je kmalu zatem v vojni za neodvisnost osvojila Turčija.

Antalya je največje turistično središče na turški rivieri. Leta 2014 jo je obiskalo rekordnih 12,5 milijona turistov.Leta 2015 je v Antalyi potekalo srečanje na vrhu G-20.

Antiohija

Antiohija ob Orontu (/ ˈæntiˌɒk /; starogrško Ἀντιόχεια ὶπὶ Ὀρόντου, Antiókheia hē epì Oróntou; tudi Srska Antiohija) [opomba 1] je bilo staro grško mesto na vzhodni strani reke Oront. Njene ruševine ležijo blizu modernega mesta Antakya v Turčiji in sodobnemu mestu daje ime.

Antiohijo je konec 4. stoletja pred našim štetjem ustanovil Selevk I. Nikator, eden od generalov Aleksandra Velikega. Geografska, vojaška in gospodarska lokacija mesta je koristila njegovim naseljencem, zlasti značilnosti trgovine z začimbami, Svilna cesta in Kraljevska cesta. Sčasoma je tekmovala z Aleksandrijo kot glavnim mestom Bližnjega vzhoda. Mesto je bilo glavno mesto Selevkidskega cesarstva do 63. pr. m. št. ko so Rimljani prevzeli nadzor, je postal sedež rimskega guvernerja. Od začetka 4. stoletja je bilo mesto sedež grofa Orienta, vodje deželne uprave šestnajstih pokrajin. To je bilo tudi glavno središče helenističnega judovstva ob koncu drugega tempeljskega obdobja. Antiohija je bila eno izmed najpomembnejših mest v vzhodnem Sredozemlju rimskih ozemelj. Obsegala je skoraj 1100 hektarjev znotraj obzidja, od katerih je bila ena četrtina hribovita, kar je približno ena petina območja Rima znotraj Aurelijevih zidov.

Antiohijo so poimenovali "zibelka krščanstva" zaradi dolgoživosti in osrednje vloge, ki jo je imela pri nastanku helenističnega judovstva in zgodnjega krščanstva. Krščanska Nova zaveza trdi, da se je ime "krščan" najprej pojavilo v Antiohiji. Bila je ena od štirih mest v sirskem tetrapolisu, njeni prebivalci pa so bili znani kot Antiochenes. Mesto je bilo v Avgustovih časih velemesto četrt milijona ljudi, vendar se je v srednjem veku zmanjšalo na relativno nepomembnost zaradi vojskovanja, ponavljajočih se potresov in spremembe trgovskih poti, ki niso več potekale skozi Antiohijo, mongolskih vpadov in osvajanj.

Apolonij

Apolonij [apolónij] (starogrško Ἀπολλώνιος ὁ Περγαῖος: Apollōnios hó Pergaíos), starogrški matematik, geometer in astronom, * 265 pr. n. št., Pergeja (sedaj Pamfilija, Anatolija, Turčija), † 170 pr. n. št., Aleksandrija ali pa verjetno Pergamon.

Hati (Anatolija)

Hati so bili staroveško ljudstvo iz osrednje Anatolije v sedanji Turčiji. Omenjeni so že v obdobju Sargona Akadskega (okoli 2300 pr. n. št.), potem pa so jih do okoli 2000-1700 pr. n. št. postopoma absorbirali indoevropski Hetiti.

Heraklit Mračni

‎Heraklít Mráčni (starogrško Ἡράκλειτος ὁ Ἐφέσιος: Hērákleitos hó Ephésios, ὁ Σκοτεινός:- hó Skoteinós) tudi Heraklít Efeški, starogrški filozof, * 535 pr. n. št., Efez, Anatolija, † 470 pr. n. št., Efez, Anatolija.

Heraklit je trdil, da se vse stvari neprestano spreminjajo, kjer je znana njegova misel: »vse teče, nič ne miruje - παντα ρει και ουδεν μεν.« Najbolj stalna stvar v Vesolju je njegova nestalnost. Tudi navidez nespremenljivo Sonce se spreminja.

Ogenj je bil zanj počelo vseh stvari in edini, ki jih je lahko spreminjal. Vzdevek Mračni je dobil, ker so si njegove zamisli ljudje težko predstavljali. Njegovo delo je ohranjeno le v drobcih. Zaradi njegovega pesimističnega pogleda na življenje so ga klicali tudi »žalujoči filozof«.

Heraklita Mračnega ne smemo zamenjevati z mlajšim filozofom in astronomom Heraklitom iz Heraclei Ponta.

Jugovzhodna Anatolija, Turčija

Vzhodna Anatolija je pokrajina v Turčiji, ki se nahaja v jugovzhodni Anatoliji.

Kapadokija

Kapadokija (turško Kapadokya iz grškega Καπαδοκία [Kapadokía], latinsko Cappadocia, staroperzijsko Katpatuka, perzijsko کاپادوکیه‎ [Kāpādōkiyeh]), zgodovinska regija v osrednji Mali Aziji, sedaj večinoma v turški provinci Nevşehir.

Herodot poroča, da so v njegovem času Kapadokijci poseljevali celotno regijo od gorovja Taurus na jugu in skoraj do Euksine (Črno morje) na severu. Na jugu je torej mejila na Taurus, ki jo je ločeval od Kilikije, na vzhodu na gornji Evfrat in Armensko višavje, na severu na Črno morje in na zahodu na Likaonijo in vzhodno Galatijo.Ime Kapadokija se je v krščanskih virih uporabljalo skozi celo zgodovino in se še vedno pogosto uporablja, predvsem v mednarodnem turizmu, ker opredeljuje regijo z izjemnimi naravnimi znamenitostmi, predvsem s pravljičnimi dimniki in edinstveno zgodovinsko in kulturno dediščino.

Kayseri

Kayseri (osmansko turško: قیصریه, turško: Kayseri grško: Καισάρεια/Kaisareia), antična Mazaka ali Mazarca, Eusebia, Caesarea Cappadociae, kasneje Kaisariyah, veliko industrijsko mesto v vzodni Anatoliji, Turčija, središče province Kayseri. Mestna občina Kayseri je sestavljena iz petih mestnih okrožij: Kocasinan, Melikgazi, Hacılar, İncesu in Talas. Leta 2000 je imelo mesto 690.000 prebivalcev, leta 2008 pa že 895.253.

Panoramo mesta krasijo stolpi gore Erciyaş daği južno od mesta. Prebivalci - Kayserili – so znani po svoji živahnosti in podjetnosti. Mesto je mešanica bogate preteklosti, sodobnosti in podeželske konzervativnosti in spada v sam vrh turških mest, ki jih imenujejo Anatolski tigri.

Mesto je znano po svojih kulinaričnih specialitetah mantı, pastirma in suçuk, zgodovinskih spomenikih, predvsem iz obdoblja Seldžukov, trekingih in alpinizmu na Erciyaş daği (3.916 m) in drugih okoliških gorah ter splavarjenju na reki Zamantı. V bližini je več zgodovinskih mest, med njimi Ağırnas (rojstna vas slavnega arhitekta Sinana), Talas (sedež bivšega ameriške univerze), Germir (rojstna vas slavnega režiserja Elia Kazana) in Develi. Mesto ima univerzo Erciyaş in mednarodno letališče Erkilet.

Murat II.

Murat II. (osmansko turško مراد ثاني‎ - Murâd-ı sânî, turško İkinci Murat), sultan Osmanskega cesarstva od leta 1421 do 1451, razen od leta 1444 do 1446, * junij 1404, Amasya, severna Anatolija, † 3. februarja 1451, Edirne, Osmansko cesarstvo.

Za obdobje njegove vladavine so značilne dolgoletne vojne s krščanskimi narodi na Balkanu in turškimi emirati v Anatoliji, ki so trajale 25 let.

Osrednja Anatolija, Turčija

Osrednja Anatolija je pokrajina v Turčiji, ki se nahaja v osrednji Anatoliji.

Pokrajine v Turčiji

Turčija je s cenzusom razdeljena na sedem pokrajin (bölgesi). Pokrajine so namenjene statistični obravnavi in se ne nanašajo na administrativno delitev. Spodaj so naštete pokrajine s pripadajočimi provincami.

Teodozij

Teodozij [teodózij] (starogrško Θεοδόσιος: Theodósios), starogrški matematik in astronom, * okoli 160 pr. n. št., Pitana (Pitane), antična pokrajina Bitinija, Anatolija, † okoli 100 pr. n. št.

Troada

Troada (grško Τρωάδα, Troáda) ali Troas (starogrško Τρωάς, Troás) je zgodovinsko ime polotoka Bigas (turško Biga Yarımadası) v severozahodni Anatoliji, Turčija. Polotok spada v turško provinco Çanakkale. Na severozahodu meji na Dardanele, na zahodu na Egejsko morje, na vzhodu pa ga gorski masiv Ida ločuje od ostale Anatolije. Na Troadi sta dve večji reki Skamander (Karamenderes) in Simois.

Gorovje Ida je Homer imenoval πολυπίδαξ (Polipidaks, “mnogo studencev”), ker na njej izvira več rek, med njimi Resos, Heptaporos, Karesos, Rodios, Grenikos (Granikos), Aesepos, Skamandros in Simoeis. Reke so imeli Grki za vir življenja in zato svete in jih upodabljali na svojih kovancih.

Na Troadi je bila slavna Troja (Ilios), znana predvsem iz Homerjeve Iliade.

Troja

Troja (starogrško Ἴλιον, Ilion ali Ἴλιος, Ilios in Τροία, Troia; latinsko Trōia in Īlium; hetitsko Wilusa ali Truwisa;[1][2] turško Truva ali Troya) je bila starogrška mestna država (polis) v Mali Aziji, današnji Anatoliji v Turčiji. Edini sodobni vir obstoja tega mesta sta Iliada in Odiseja, Homerjeva epa. Mesto se nahaja jugozahodno od morskega preliva Dardanele in severozahodno od gore Ida. Dandanes se območje imenuje Hisarlik.

Troja naj bi bila na hribu Hisarlik, 6 kilometrov od Dardanel. Nastala naj bi okoli leta 3200 pr. n. št. kot utrjeno oporišče. Ker je Troja imela nadzor nad Dardanelami (trgovino s Črnim morjem), je obogatela. Bogata državica je privlačila zavojevalce. Okoli leta 1184 pr. n. št. naj bi v Trojo prikorakal Agamemnon in jo zavzel. Troja naj bi bila prizorišče trojanske vojne.

Nekateri zgodovinarji in arheologi menijo, da sta bili Iliada in posledično Odiseja le izmišljeni književni deli, ki pa sta temeljili na dogodkih med jonsko kolonizacijo Male Azije. Deli naj bi tako književno prikazali neuspehe starih Grkov pri kolonizaciji notranjosti maloazijskega prostora, saj jih je zavrnila močna hetitska država. Deli naj bi nastali v Mali Aziji in sta tako tudi utrjevali narodno zavest med kolonizatorji.

Danes je hrib Hisarlik dal svoje ime majhni vasici v bližini ruševin, ki omogoča turistom, da obiščejo arheološko najdišče Troja, ki leži v provinci Çanakkale, približno 30 km jugozahodno od istoimenskega pokrajinskega središča v Turčiji. Najbližja vas je Tevfikiye.

Troja je tudi naslov filma, ki naj bi pripovedoval o trojanski vojni.

Turčija

Repúblika Túrčija je obmorska država z ozemljem tako v Evropi kot v Aziji. Anatolski polotok med Črnim morjem in Sredozemskim morjem tvori osrčje države. Turčija na vzhodu meji na Gruzijo, Armenijo, Azerbajdžan in Iran, na jugu na Irak in Sirijo, ter na zahodu na Egejsko morje, otoke v njem, na Grčijo in Bolgarijo.

Vzhodna Anatolija, Turčija

Vzhodna Anatolija je pokrajina v Turčiji, ki se nahaja na skrajnem vzhodu te države.

Çatalhöyük

Çatalhöyük (turška izgovarjava: (tʃaˈtaɫhøjyk; çatal pomeni "vilice", höyük pa "grič") ) je arheološko nahajališče neolitskega naselja v južni Anatoliji (jugovzhodno od mesta Konya – starodavni Iconium) iz okoli 7400–5200 pr. n. št. To je največje in najbolje ohranjeno neolitsko nahajališče, ki so ga našli do zdaj. Julija 2012 je bil kot enkraten zgled evolucije družbe in kulture s prilagoditvijo človeka staroselskemu načinu življenja vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.To je obdobje, ko je predkeramična faza neopazno prešla v keramično. Naselje je bilo med dvema gričema, na površini okoli 170 000 m². V njem je živelo okoli 5000 prebivalcev. Višji vzhodni grič vsebuje dokaze 18 slojev neolitskih naselij od 7400 do 6200 pr. n. št., v zahodnem griču pa so našli dokazi kulturne evolucije iz bakrene dobe od 6200 do 5200 pr. n. št.

Naselje je največji razcvet doživelo med 6250 in 5400 pr. n. št. Ljudje so živeli v kvadratnih hišah s površino 25 m². Ni bilo ulic in hiše so bile nagrmadene ena na drugo, vstopalo se je prek strehe (terase), na kateri so se odvijala tudi vsakodnevna opravila. Pod in zidovi so bili obloženi z ilovico. Bilo je veliko religioznih simbolov, ki kažejo boj svetlobe in teme. Na zidovih so bile naslikane in vrezane glave bikov in drugi prizori (lovski prizori, človeška bitja, ki jih razlagajo kot prikaz bogov).

Grobovi so pod hišnimi tlemi. Meso so pred pokopom odstranili z okostja. Deli okostja so bili pogosto obarvani z oker, plavo ali zeleno barvo, nato so jih zavili v rogoznice in pokopali. Običajno je bilo mnogo grobnih pridatkov (glineni pečati, zrna poldragih kamnov ali liti baker, lesena posoda, tekstil ...).

Črno morje

Čŕno mórje (rusko Чёрное море, ukrajinsko Чорне море, turško Karadeniz, romunsko Marea Neagră, bolgarsko Черно море) je celinsko morje, ki ga na severu, vzhodu in zahodu omejuje Evropa, na jugu pa Anatolija. Z Marmarskim morjem in naprej s Sredozemskim morjem ga povezuje vsega 660 m široka bosporska morska ožina. Krimski polotok na severovzhodu zapira velik zaliv, imenovan Azovsko morje, ki ga s Črnim morjem povezuje Kerški preliv.

Črno morje meri od vzhoda proti zahodu 1130 km, od severa proti jugu pa 610 km. Njegova površina je 436.400 km² (izključujoč Azovsko morje), največja globina pa 2212 m. Zaradi pritoka številnih rek, med katerimi so najpomembnejše Donava, Dnjester, Dnjeper in Don, ki letno prispevajo 320 km³ vode, ima Črno morje pozitivno vodno bilanco, saj izhlapevanje ne presega pritoka. Zato skozi Bospor letno izteče 300 km³ vode v Sredozemsko morje.Države ob Črnem morju so Turčija, Bolgarija, Romunija, Ukrajina, Rusija in Gruzija. Pomembnejša mesta ob obali so: Istanbul (tudi Carigrad, nekdaj Konstantinopel in Bizanc), Burgas, Varna, Konstanca, Tulcea, Jalta, Odesa, Sevastopol, Batumi, Trabzon, Samsun in Zonguldak.

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.