Škocjanske jame

Škocjanske jame so sistem vodnih jam, skozi katerega teče reka Reka. Nahajajo se v bližini Divače na slovenskem Krasu. Zanje značilna geološka tvorba so ponvice.

28. novembra 1986 je Komisija za svetovno in naravno dediščino pri Unescu vključila Škocjanske jame v Konvencijo o zaščiti svetovne kulturne in naravne dediščine - to je v seznam svetovne dediščine. 24 oktobra 2004 je bil Regijski park Škocjanske jame vpisan tudi na Unescov seznam biosfernih rezervatov MAB.[5]

Škocjanske jame so tudi kontrolna točka na Slovenski planinski poti.

Škocjanske jame
SkocjanskeJame 2013jpg
Zemljevid prikazuje lokacijo Škocjanske jame
Škocjanske jame
Lokacijablizu Divače, JZ Slovenija
Koordinate45°39′54″N 13°59′38.4″E / 45.66500°N 13.994000°EKoordinati: 45°39′54″N 13°59′38.4″E / 45.66500°N 13.994000°E[1]
Globina250
Dolžina5800
Nadmorska višina425
Geologijaapnenec
Dostopodprto za javnost, z nadzorovanim vstopom
Registere-kataster jam #735[1]
Spletna stranwww.park-skocjanske-jame.si
Škocjanske jame - Stare jamske poti
LegaObčina Divača
RKD št.29604 (opis enote)[2]
Razglasitev:21. maj 1999[3]
Unescova svetovna dediščina
KriterijNaravni: (vii), (viii)[4]
Referenca390
Vpis1986 (10. zasedanje)

Zgodovina odkrivanja

Prvi zapisani dokument je iz leta 1819, uradno poročilo Okrožnemu uradu v Sežani, v katerem neznani pisec opisuje Škocjanske jame. 20 let pozneje se je Tržačan Jakob Svetina, vodovodni mojster, s splavom spustil 120 m daleč po Reki v notranjost jam, da bi ugotovil, kako zajeti vodo za tržaški vodovod. V tistem času (leta 1851) so se najgloblje spustili rudarji iz Idrije - 450 m.

Glas o lepoti Škocjanskih jam se je v 19. stoletju razširil po vsej Evropi. Jama je pritegnila speleologe dr. Adolfa Schmidla in brata Miller z Dunaja, iz Češke Antona Hankeja in Viljema Puticka in iz Trsta Josipa Mariniča, ter pozneje številne Italijane. Prve vratolomne steze so speljali možje iz bližnjih vasi, ki so bili hkrati tudi odlični vodniki.

Tisti del jam, kjer se začne današnji turistični ogled - to je Tiha jama - so odkrili domači vodniki leta 1904. Prvih raziskovalcev jama ni zanimala, ker je to slepi rokav brez tekoče vode. Leta 1938 so iz doline Globočak prebili krajši predor za udobnejši dostop obiskovalcev. Leta 1958 so v jamah uredili električno razsvetljavo.

Opis

Skocjanske jame river Reka entrance
Ponor reke Reke
Burger SJ Ponvice 01
Ponvice v jami
Škocjan, Divača - naravni most med Veliko in Malo dolino
Naravni most in vhod v jame

Reka Reka ponikne v Veliki dolini v Škocjanske jame in teče 34 km podzemno do Jadranskega morja, kjer priteče na plano kot izvir reke Timave. V deževnem času je pogled na veliko reko, ki izginja v podzemlje na dnu Velike doline, 160 m pod površjem, prav veličasten in zastrašujoč. Območje Regijskega parka Škocjanske jame je arheološko izredno bogato in kaže na tukajšnjo neprekinjeno poselitev že od pred deset tisoč let do danes. Dragocene in bogate arheološke najdbe v Mušji jami, kjer je bilo konec bronaste in v železni dobi jamsko svetišče, nakazujejo na vpliv grške civilizacije. To območje je bilo pred tri tisoč leti zagotovo eno najpomembnejših romarskih krajev v Evropi in zlasti v Sredozemlju, kjer je imelo pomemben kulten pomen v povezavi s posmrtnim življenjem in komunikacijo z duhovi prednikov.

Izjemnost Škocjanskega jamskega spleta:

  • Podzemni kanjon Reke dolžine 2600 m, od 10 do 60 m širok, do 146 m visok
  • Ena največjih podzemnih dvoran v Evropi je Martelova dvorana – 2,2 milijona m3, visoka 146 m, široka 120 m in 300 m dolga
  • Ponvice velikih dimenzij
  • Naravni mostovi med Veliko in Malo dolino, naravni most v Mali dolini
  • Naravna okna v Mahorčičevi jami in na dnu brezna Okroglica
  • Slapovi in brzice: trideset do 10 m visokih slapov in brzic
  • Udornice: Aktivni sta Velika in Mala dolina; fosilne so Lisična, Sapendol, Sokolak, Globočak, Mali dol, Dol Jablanc, Lesendol, Lazni dol in Bušljevec
SkocjanskeJame 2006jpg
Šumeča jama

Turizem

Leto Število obiskovalcev
1986 82.000
1999 44.000
2008 100.000

Turistični ogled podzemnih jam

V smeri turističnega ogleda se Tiha jama začne v ozkem prehodu, ki je kljub nizkemu stropu bogat s kapniki. Sledi ji Velika dvorana. Strop se boči najmanj 30 m visoko, tloris dvorane pa je 70 x 120 m. Tu so orjaške kapniške strukture in pri izhodu iz dvorane stojijo orgle, delo narave.

Od tam naprej lahko slišimo vse glasnejše bučanje podzemeljske Reke. Šumeča dvorana je najbolj navdušila člane Unescove Komisije za svetovno naravno dediščino. Od rečne gladine do stropa je 104 m, dvorana pa je dolga dobrih 300 m. Visoko pod stropom je vzidana plošča z napisom 2.9.1965 do koder je segala najvišja voda v jami. Podzemna reka si je v apnenčasto kamnino izdolbla ozek kanjon Hankejev kanal, ki ga 50 m nad gladino prečka Cerkvenikov most. Ta most so zgradili leta 1937 po načrtu domačina Franca Cerkvenika. Leta 2003 je bil temeljito obnovljen.

V Šmidlovi dvorani zopet vidimo svetlobo. Dvorano omejujejo navpične stene - pobočja Velike doline. Tam lahko vidimo kamnite ponvice. S posebnim dvigalom zapustimo podzemni svet.

Turistično nedostopne podzemne jame

Te jame so sicer dostopne vendar niso primerne za množični obisk. V Veliki dolini se pod severozahodno steno v obliki spodmola odpira Tominčeva jama. Tu so našli v ilovici sledove človeškega bivanja v obdobju od mezolitika do antike. Jama je posebej zaslovela po najdbi jamskih biserov - drobnih kamenčkov, ki jih je voda oblekla v sigast okras.

Hankejev kanal je dolg 800 m in pelje skozi tri podzemeljske prostore v Martelovo dvorano, ki je z dvema milijonoma kubičnih metrov prostornine največja na Krasu, do Mrtvega jezera, kjer Reka ponikne in pride kasneje na dan kot Timava.

Velika in Mala dolina

Med Veliko in Malo dolino se pne naravni most, nekaj deset metrov pod njim pa so zgradili Tomasinijev most. Tukaj lahko spomladi na nadmorski višini komaj 300 m opazimo alpski avrikelj (Primula auricula). Poleg njih pa rastejo sredozemski venerini lasci (Adiantum capillus-veneris). Venerini lasci lahko uspevajo le pod stropom Šmidlove dvorane, ker tam izhaja relativno topel zrak iz jam s stalno temperaturo 12 ºC, v obeh dolinah pa se pogosto zadržuje jezero hladnega zraka.

Mahorčičeva jama

Vhod v Mohorčičevo jamo je zaprt, ker steze niso vzdrževane. Ime nosi po županu Jožefu Mahorčiču, ki si je že v prvi polovici 19. stoletja prizadeval za turistično odprtje jame. Reka je ob vstopu v jamo zgradila velik obokan zatrep.

Regijski park

Škocjanske jame so del Regijskega parka Škocjanske jame. Park obsega celoten sistem Škocjanskih jam, kanjon notranjske Reke od jam do mostu v Škofljah ter pokrajino neposredno nad jamami z vasmi Matavun, Škocjan in Betanja.

Sklici in opombe

  1. 1,0 1,1 "Škocjanske jame". e-kataster jam. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana. Pridobljeno dne 1.6.2016.
  2. "Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 29604". Pregledovalnik Registra kulturne dediščine (Zakon o varstvu kulturne dediščine, Uradni list RS, št. 16/2008). Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.
  3. The List of Wetlands of International Importance. Ramsarska konvencija. 26.9.1999. http://www.ramsar.org/sites/default/files/documents/library/sitelist.pdf. Pridobljeno 26.10.2016.
  4. http://whc.unesco.org/en/list/390.
  5. "The Karst". Biosphere Reserves. UNESCO. Pridobljeno dne 1.6.2016.

Viri

  • Höfler, Janez; Voje, Ignacij; Puc, Matjaž (1991). Svetovna dediščina: UNESCO - naravne in kulturne znamenitosti: Škocjanske jame, Plitvička jezera, Split, Dubrovnik, Kotor, Durmitor in Tara, Ras in Sopočani, Studenica, Ohridsko jezero in Ohrid. Mladinska knjiga, Ljubljana. COBISS 117308. ISBN 86-11-06445-3.
  • Mencinger, Borut (2004). Naravni parki Slovenije. Ljubljana, Mladinska knjiga Založba d.d. COBISS 213355264. ISBN 86-11-16747-3.
  • Vinčec, Milan (2009). Istra: Koper, Izola, Piran: kulturno turistični vodnik. Koper, Arsvideo. COBISS 246454272. ISBN 978-961-269-087-8.
  • Skoberne, Peter Sto naravnih znamenitosti Slovenije, Ljubljana, Prešernova družba, 1988, (COBISS)

Glej tudi

Zunanje povezave

1986

1986 (MCMLXXXVI) je bilo navadno leto, ki se je po gregorijanskem koledarju začelo na sredo. Organizacija združenih narodov je proglasila 1986 za mednarodno leto miru.

1999

1999 (MCMXCIX) je bilo navadno leto, ki se je po gregorijanskem koledarju začelo na petek.

28. november

Za članek o kraju v Argentini glejte 28 de Noviembre.28. november je 332. dan leta (333. v prestopnih letih) v gregorijanskem koledarju. Ostaja še 33 dni.

Betanja

Betanja je gručasto naselje na jugovzhodnem obrobju Krasa v Občini Divača. Nahaja se v zavetju na severnem pobočju velike vrtače Dolinke, ob krajevni cesti iz Matavuna.

V okolici so velike udornice Lisična, Dol, Sopandol in druge, ki nakazujejo podzemni tok ponikalnice Reke.

V bližini so Škocjanske jame.

Divača

Divača je srednje veliko urbanizirano gručasto naselje, ki je najpomembnejše prometno središče na Krasu in središče občine Divača. Leži na zakraselem planotastem svetu, ki ga obdajajo na severovzhodu dolg hrbet Vremščice (1027 m), na severu hrbet Čebulovice (642 m), na zahodu pa vzpetini Kožlek (517 m) in Gabričje (521 m). Proti severu se odpira plan svet Divaškega Gabrka. Skozi Divačo pelje železniška proga Ljubljana – Sežana z odcepom proti Kopru in Pulju in avtocesta Ljubljana – Koper z razcepom »Gabrk« proti Fernetičem ter glavna cesta Ljubljana - Koper z odcepoma proti Sežani in Lokvi ter Ilirski Bistrici. Po 2. svetovni vojni se je podoba kraja močno spremenila, zrasle so številne nove hiše. Kraj je izgubil kmečki videz in ima številne središčne funkcije. V severovzhodnem delu kraja stoji župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika iz leta 1603. Primer kraške arhitekture je dobro ohranjena Škrateljnova hiša iz 17. stoletja v kateri domuje Muzej slovenskih filmskih igralcev. V okolici so številne kraške jame in udornice, ki nakazujejo podzemeljski tok reke Reke, potem ko zapusti Škocjanske jame. Najbolj znani sta Kačna in Divaška jama. Udornica Risnik je naravovarstveno zavarovana. Okoli te udornice je speljana Krasoslovna učna pot. V Divači sta se rodila prva slovenska filmska igralka Ida Kravanja - Ita Rina (1907 - 1979) in matematik Alojzij Vadnal (1910-1987).

Grad Školj

Grad Školj je bil grad na skalni vzpetini (oziroma školju) visoko nad notranjsko Reko blizu kraja Famlje in blizu Škocjana pri Divači. Ruševine se nahajajo na robu Regijskega parka Škocjanske jame. V pisnih virih je prvič omenjen leta 1426, ko je bil lastnik gradu vitez Erhardus von Scolcum. Danes so od gradu ostale le razvaline.

Glede na zadnje raziskave, tehnike gradnje kažejo da je bil center gradu zgrajen približno v XIII stoletju in je služil kot manjša rezidenca za Grofe iz Devina (Italija), ki so bili na tak način bolj prisotni na območju in imeli s tem nad njim tudi boljšo kontrolo.Lastniki gradu so bili Devinski grofje, pozneje pa njihovi dediči grofje Walsee. Po izumrtju devinske veje Walseejev leta 1483 so tukajšnje fevde podedovali avstrijski vojvode, ki so grad Školj zaupali družini Ravbar. Kozma Ravbar je po letu 1547 pričel z obsežno prezidavo prejšnje graščine. Po smrti njegove druge žene Salome iz družine Neuhaus, je še nedokončno prezidanega gradu prešel leta 1569 na družino Neuhaus oziroma Andreja Neuhausa, kar so potrdili s prenosom fevda tudi Habsburžani.

Družina Neuhaus prenovo gradu dokonča in ga ima v lasti naslednjih 100 let ter se preimenuje v »Neuhaus von Neukhoffell« oziroma »Neuhaus iz Novega Školja«

Po smrti Janeza Viljema Neuhausa (Johann Wilhelm Neuhaus) leta 1668 grad in vsa pomembna posestva kupi Janez Krstnik De Leo, ki jih da nato v najem Baronu Andreju Danijelu Mordaxu.

Baron Janez Franc Rossetti je kupil posesti od Janeza Krstnika De Leo in jih začel okoli 1675 spreminjati v udobno residenco. Ko je grad postal last barona Rosettija. Rosettiji so v 16. stoletju grad preuredili v udobno rezidenco. Uredili so tudi cesto do Famelj.

Jamarstvo

Jamarstvo je športno raziskovanje jam in dokumentiranje odkritij.

Je timska dejavnost, zato so jamarji organizirani v društva.

V društvih jamarji dobijo potrebna znanja in izkušnje, pri raziskovanju večjih jamskih sistemov pa uporabljajo skupno jamarsko opremo. Društva tudi izdajajo glasila in organizirajo čistilne akcije; varstvo jam je namreč vse pomembnejša naloga jamarjev.

Notranjska

Nótranjska je pokrajina v Sloveniji, ki obsega jugozahodni del nekdanje avstro-ogrske dežele Kranjske. Pomembnejša mesta in kraji so Postojna, Logatec, Cerknica, Pivka in Ilirska Bistrica. Kraški svet Notranjske je posejan s številnimi jamami, od katerih po velikosti in lepoti izstopa Postojnska jama, Škocjanske jame blizu Divače pa spadajo že v Primorsko.

Ohrid

Ohrid (makedonsko: Охрид) je mesto v Severni Makedoniji, na severovzhodni obali Ohridskega jezera in je središče Ohridske regije, ter sedež ohridske občine. Ohridsko občino sestavlja mesto Ohrid in 28 manjših naselij, skupno število prebivalcev občine je okoli 55.000, mesto Ohrid pa ima okrog 42.033 prebivalcev. Ohrid je največje mesto ob Ohridskem jezeru in osmo največje v državi. Ohrid je nekoč ime 365 cerkva, ena za vsak dan v letu in si tako prislužil ime ''Jeruzalem (iz Balkana)''. Mesto je bogato s slikovitimi hišami in spomeniki, prevladuje pa turizem. Nahaja se jugozahodno od Skopja in zahodno od Resena ter Bitole. Mesto leži na dnu Ohridskega polja, na osamljenem apnenčastem hribu (792 mnm), ki je rtasto zarezan in se visoko dviga nad Ohridskim jezerom (695 mnm). Po takšnem položaju na hribu (»rid« je makedonski izraz za hrib), je mesto dobilo slovansko ime (»vo rid«, »o hrid«). Od leta 1980 sta Ohrid in Ohridsko jezero na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO-a.

Regijski park Škocjanske jame

Regijski park Škocjanske jame obsega celoten sistem Škocjanskih jam, kanjon notranjske Reke od jam do mostu v Škofljah ter pokrajino neposredno nad jamami z vasmi Matavun, Škocjan in Betanja.

Regijski park vključuje značilno in neponovljivo kraško pokrajino, kjer je na enem mestu strnjenih največ kraških pojavov. Skupaj s spletom jam, udornih dolin in posameznih kulturnih spomenikov tvori regijski park tipično kraško »arhitekturo«. Posebne klimatske razmere v dolinah in ob vhodih jam omogočajo pojavljanje in prepletanje tako alpske kot tudi mediteranske flore. Enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva, združenega v sožitju na izredno majhnem prostoru, daje temu območju pomembno biotsko pestrost.

Reka (razločitev)

Reka je lahko:

reka - vodno telovodotok v Sloveniji:

Reka, reka na Primorskem, ki teče skozi Škocjanske jame

Reka, potok na Gorenjskem, pritok reke Pšate

Reka, potok, ki teče skozi Šmartno pri Litiji, desni pritok Save

Reka, pritok Jablaniškega potoka pri Litiji

Reka, potok, desni pritok Drave pri Dravčahnaselje v Sloveniji:

Reka, Laško

Reka, Cerkno

Babna Reka

Gozd-Reka

Kočevska Reka

Marija Rekanaselje v Avstriji oz. na avstrijskem Koroškem oz. na južnem Koroškem:

Reka (pokrajinsko ime za kraje med Nončo vasjo in Dobom pri Pliberku), --, mestna občina Pliberk

Reka, pri Šentjakobu v Rožu, nem. Mühlbachvodotok v Avstriji oz. na avstrijskem Koroškem oz. na južnem Koroškem:

Reka, nem. Deverbach

Reka, nem. Rieka, potok v Tolstem vrhu, mestna občina Velikovec

Globaška reka ali Globaška voda, nem. Globasnitzbach, občina Globasnicanaselje na Hrvaškem

Reka (Rijeka) - mesto na Hrvaškem

Reka, Koprivnica (Hrvaška)naselje v Srbiji

Reka, Kladovo (Srbija)

Reka, Kraljevo (Srbija)

Reka (reka)

Za druge pomene glej Reka (razločitev).Réka (tudi Notranjska Reka, Velika voda) je reka v jugozahodni Sloveniji, največja in najdaljša ponikalnica v Sloveniji. Izvira kot Vela voda v gozdnatem hribovju severno od vasi Klana na Hrvaškem in teče po ozki, gozdnati grapi proti severozahodu. Južno od Zabič se njena dolina razširi in reka teče mimo Ilirske Bistrice ves čas proti severozahodu. Pri Topolcu vstopi v ožjo dolino, po kateri teče po severnem robu Brkinov vse do Gornjih Vrem, kjer je v apnencih izoblikovala širšo slepo dolino. V zadnjem delu toka se je vrezala v ozek kanjon, na njegovem zahodnem koncu pa ponikne v Škocjanskih jamah. Del vode Reke pride ponovno na površje po 35 km podzemnega toka v izvirih reke Timave pri vasi Štivan med Devinom in Tržičem v Italiji in del v podmorskih izvirih (brojnicah) pri Nabrežini.

Večji levi pritoki so Molja, Posrtev in Padež, večji desni pritoki so Bistrica, Podstenjšek in Sušica.

Seznam zavarovanih parkov v Sloveniji

Seznam zavarovanih parkov v Sloveniji zajema zavarovana območja v Sloveniji in sicer narodni park, regijske in krajinske parke.

Slovenska planinska pot

Slovenska planinska pot ali Transverzala je planinska pot od Maribora do Ankarana. Razteza se čez večino slovenskega gorskega sveta. Slovenska planinska pot je bila prva vezna pot v Alpah. Po njenem zgledu so jih začeli urejati tudi v drugih alpskih regijah.

Soteska

Soteska (tudi: globel, kanjon, tesen, tesnica, korita, vintgar, grapa) je globoka ozka dolina s strmimi, deloma skalnatimi pobočji in običajno s tekočo vodo na dnu. Pogosto skozi sotesko pelje tudi prometna pot (cesta, železnica, pešpot,...).

Spomenik

Spomenik ali javni spomenik je objekt, ki so ga zgradili ali oblikovali ter postavili na javno dostopno mesto prvenstveno zaradi njegove spominske ali druge simbolične funkcije. Posvečeni so osebam ali dogodkom, redkeje državam, živalim, predmetom. Običajno jih postavljajo vladajoči sloji; častijo pa osebe in dogodke, ki neposredno ali posredno častijo postavljavce, njihova prepričanja, ideje.

Javne spomenike pogosto postavljajo z vsaj dvema dodatnima namenoma: za potrebe komemoracij ali spominskih srečanj in zaradi estetske in umetniške vrednosti, ki prispeva k lepšemu videzu njegove okolice (npr. mesta). Načrtno zgrajena mesta so včasih osnovana okoli spomenikov (primera sta Washington in Brasília). Lokacijo Washingtonskega spomenika so si zamislili tako, da bi jim pomagala organizirati deljenje mestne zemlje, še preden so ga začeli povezovati z Georgeom Washingtonom. V starejših mestih so spomeniki postavljeni na točkah, ki so bile pomembne že pred postavitvijo ali pa to postanejo z njo; na trgih, pred javnimi stavbami. Eden od namenov spomenikov je narediti na opazovalca vtis in zbujati občutke moči (naroda, države, politike). V angleščini beseda »monumental« (monumentalen, velik, veličasten; povzeto iz latinščine) opisuje nekaj, kar je veliko in mogočno.

S terminom kulturni spomenik poimenujemo vse pomembne ostaline človekovega dela, njegove ustvarjalnosti, od funkcionalnih zgradb do arheoloških ostalin, ob njih celo izbrano nematerialno ali živo dediščino (npr.: pesmi, običaji, šege in navade, načini priprave jedi in podobno) zaradi njihove starosti, likovne ali tehnične in drugačne izjemnosti, velikosti ali zgodovinske pomembnosti. Status kulturnega spomenika ima premična dediščina, to so evidentirani in ovrednoteni predmeti, ki jih hranijo državni in pooblaščeni muzeji. Med kulturne spomenike strokovnjaki uvrščajo tudi izbrane javne spomenike. Zaradi starosti, velikosti, tehnične izjemnosti je kulturni spomenik npr.: Veliki kitajski zid. Izjemne kulturne spomenike, kakršen je Kitajski zid, UNESCO uvrsti na seznam svetovne kulturne dediščine, so spomeniki UNESCO. Trenutno je na listi 981 spomenikov ali območij v 160 državah. V Sloveniji imamo štiri območja, ki so na listi svetovne naravne in kulturne dediščine: Škocjanske jame, Prvobitni bukovi gozdovi v Karpatih in stari bukovi gozdovi v Nemčiji razširjena ((Albanija, Avstrija, Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Nemčija, Italija, Poljska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Ukrajina), Kolišča na Ljubljanskem barju in tehniško dediščino Idrije. Nekaj objektov ali območij je še na poskusni listi. Posebna kulturna spomenika sta odlikovana z znakom evropske kulturne dediščine še Bolnišnica Franja in Spominska cerkvica Javorca. Starejši evropski znak imajo Plečnikove Žale.

Javni spomeniki sporočajo zgodovinske ali (in) politične informacije. Z njimi se zelo pogosto utrjuje oblast ali kaže svojo moč vladajoči politični sistem (npr. Leninovi kipi v nekdanji Sovjetski zvezi). Do ljudstva prijaznejša funkcija spomenikov je seznanjanje s pomembnimi dogodki ali osebnostmi iz preteklosti. Navadno se postavlja spomenike mrtvim osebam; redke žive osebe s spomeniki so pogosto diktatorji, kralji, vojskovodje.

Posamezne večje javne spomenike postavlja država, večino običajno lokalne skupnosti, mesta, civilna združenja, redko posamezniki.

Kulturne spomenike, neredko v preobleki čaščenja božanskih vladarjev in bogov ljudje gradimo že tisoče let in velikokrat so najbolj vzdržljivi in najslavnejši simboli starih civilizacij. Egipčanske piramide, grobnice faraonov; simbolni tempelj Atene po zmagah Grkov nad Perzijci - grški Partenon so postali simboli njihovih civilizacij. Podobna je ena od funkcij cerkva, ki stojijo na grobovih svetnikov. Sodobnejša primera velikih javnih spomenikov sta ameriški, v Franciji izdelan Kip svobode in francoski Eiffelov stolp, ki sta postala simbola modernih držav. Velike države, ponosne na vojaško tradicijo, pogosto postavljajo spomenike neznanemu padlemu junaku. Običajno ima vsaka država en sam spomenik neznanemu junaku, ki ga postavijo na pomemben prostor glavnega mesta.

Slovenija je kot samostojna država postavila malo kakovostnih javnih spomenikov. Pogoste so standardne betonske piramide, izdelane kot protitankovske ovire ali zidovi z napisi na premalo premišljenih lokacijah. Po osamosvojitvi je nastal bolj kakovosten spomenik, posvečen žrtvam vojne, ki ga je na robu Žal oblikoval Marko Mušič. Isti avtor je zasnoval največji slovenski spomenik v spominskem parku Teharje, ki je posvečen žrtvam povojnih pobojev. Čisto arhitekturni spomenik, sestavljen iz ploščadi in dveh zidov stoji v Ljubljani, na preudvorišču ob Kongresnem trgu in je posvečen žrtvam vojn.

Unescova svetovna dediščina

Unescova svetovna dediščina zajema območja, ki so pod zaščito organizacije UNESCO bodisi kot kulturna ali pa kot naravna dediščina. Unescov seznam svetovne dediščine je leta 2008 štel 878 krajev, pri čemer jih je 679 kulturnih spomenikov, 174 naravnih, 25 pa mešanih v 145 državah.

Leta 2013 je bilo na Unescovem seznamu skupno 981 znamenitosti kulturne ali naravne dediščine: 759 kulturnih, 193 naravnih in 29 mešanih; nahajala so se v 160 državah. Med vsemi državami je največ znamenistosti v Italiji (49 znamenitosti), sledita pa jima Kitajska (45) in Španija (44).

Znamenitosti na predlog posameznih držav ali skupnih nominacijah po številnih strokovnih preverjanjih, posebej organizacije ICOMOS, obravnava mednarodni Svetovni program dediščine (World Heritage Programme), upravljan s strani Unescovega komiteja (World Heritage Committee). Komite zastopa 21 držav, ki jih za 4-letni mandat izvoli generalna skupščina.

Unescov program izbira, imenuje in ohranja znamenitosti izjemnega kulturnega ali naravnega pomena za človeštvo. Pod določenimi pogoji lahko te znamenitosti pridobijo finančna sredstva iz Fonda svetovnih znamenitosti (World Heritage Fund). Program je bil ustanovljen s konvencijo o zaščiti in ohranitvi svetovne kulturne in naravne dediščine na Unescovi konferenci 16. novembra 1972. Odtlej je 185 držav ratificiralo konvencijo. Slovenija je bila, tedaj še v okviru Jugoslavije, med najbolj aktivnimi članicami.

Od leta 1986 so na seznam naravne dediščine vpisane Škocjanske jame. Sledila je leta 2011 skupna evropska nominacija, znotraj katere so kolišča na Ljubljanskem barju, od leta 2012 pa še rudnik živega srebra Idrija, skupaj z Almadenom v Španiji. Že dlje časa si za vpis prizadeva tudi Bolnišnica Franja, v pripravi pa je tudi nominacija Krasa v sodelovanju z Italijo in Plečnikove dediščine v Ljubljani in Pragi v sodelovanju s Češko. Kar tri območja Unescove svetovne dediščine v Sloveniji so glede na velikost države in število prebivalcev izredno veliko, bistveno več kot v sosednjih državah, razen na Hrvaškem.

Zavarovana območja Slovenije

Zavarovana območja Slovenije so geografska območja v Sloveniji, ki so z Zakonom o ohranjanju narave opredeljena in zavarovana.

Škocjan, Divača

Škocjan je gručasto naselje na jugovzhodnem obrobju Krasa v Občini Divača. Nahaja se na vrhu skalne vzpetine ob cesti Matavun - Betanja. Na eni strani je soteska reke Reke na drugi udornica Mala dolina.

V naselju stoji cerkev svetega Kancijana, izpred katere je lep razgled na Vremsko dolino in sotesko reke Reke.

Kraj je bil že zgodaj poseljen, o tem pričajo številni predmeti iz železa, fragmenti keramike in stekla. V rimski dobi je tu stal kaštel.

Po Škocjanu se imenujejo bližnje Škocjanske jame.

Naravna
Kulturna
Nesnovna

V drugih jezikih

This page is based on a Wikipedia article written by authors (here).
Text is available under the CC BY-SA 3.0 license; additional terms may apply.
Images, videos and audio are available under their respective licenses.